S križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Malo drugače o revščini

Skozi drugačno prizmo (1)

Ko začenjamo v našem Novem glasu novo rubriko, se mi je zdela tale tematika kar pravšnja. O revnih in o revščini se namreč danes veliko govori, tveganje, ki se pojavi pa je v tem, da tudi slednja postane ena od puhlic sodobnega časa. Ne moremo se iti ne črno-bele tehnike (dobri in zlobni fantje), kakor tudi ne dialektične metode (teza, antiteza, sinteza). 

 

Če pogledamo skozi številke, v zgodovini človeštva še nikdar ni bilo tako velikega zmanjšanja

revščine. Po izračunih svetovne banke, se je število tistih, ki imajo manj kot 1,90$ na dan, kar je prag skrajne revščine, od 1,895 milijarde ljudi leta 1990 spustilo na 736 milijonov leta 2015, ne glede na dvig prebivalstva s 5,3 milijarde ljudi na 7,3 milijarde. Če gledamo v odstotkih, potem smo prešli iz 36% na skoraj natančnih 10%. 

 

Četudi dvignemo prag revščine na 5,50$ dnevno, pridemo do neverjetnega upada, zlasti velja to za Azijo, kjer je bilo še leta 1990 tistih pod pravkar omenjeno mejo kar 95,2%, leta 2015 pa jih je kar 60% manj, torej 35%. Seveda se bo splošno dejalo, da še vedno ostaja nesramno velika razlika med, prav tako nesramno, vse bolj bogatim 1% in preostalim 99% deležem prebivalstva sveta. Tega nihče ne zanika. Je pa vseeno zanimivo videti na podlagi podatkov iz ZDA, da se bogastvo ne poveča le bogatim, temveč tudi najrevnejšemu sloju. 

 

Congressional Budget Office nam pokaže, kako se je najrevnejši petini prebivalstva dohodek med letoma 1979 in 2015 povišal za 79%, ko se je sicer istočasno trikratno od tega (242%) dvignil tudi najbogatejši petini prebivalstva, izvzemši tisti en odstotek. Še lepše pa je pogledati zadnja leta v ZDA, ko se je najrevnejši petini dohodek med 2000 in 2015 povečal za 32%, najbogatejši petini, vključno s famoznim 1%, pa za 15%, približno toliko pa se je povečal še preostalim trem petinam. 

 

Podatki so ti, občutki pa so drugačni. Raziskovalni center Ipsos Mori je raziskoval splošno mnenje in ugotovil, kako je v 28 državah le 20% ljudi seznanjenih s tem, da se je revščina zmanjšala. Zanimivo, kako je takšnih v Italiji in Argentini le 9%, v obeh državah pa jih je kar 64% prepričanih, da revščina narašča. V t. i. državah v razvoju so bolj realni. Na Kitajskem ve za padec revščine 49%, le 21% jih je prepričanih, da narašča. Posledično so v teh deželah veliko bolj optimistični za prihodnost. Optimistov je : v Keniji 68%, v Nigeriji 67%, v Indiji 65%, v Senegalu 64%, na Kitajskem 58%, v Italiji 18%, v Belgiji 14%, v Franciji 13%, na Japonskem pa le 10%. Danilo Taino, statistični urednik pri Corriere della Sera, pravi: »Tu se nahajamo pred resnim kulturnim problemom za Zahod in za dežele starega bogastva«. Gustave Thibon nas vabi k vrnitvi v realnost kot enemu od zdravil.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIK 2

Cerkveni in družbeni antislovar (52b)

Nadaljujemo z našim nekdanjim župnikom. Novinarka sprašuje, da kakšna Cerkev bi to bila, kjer bi bilo zares pomembno to, kar se dogaja pri sveti maši, niso pa tako pomembne osebe, ki pripadajo Cerkvi. Frings na to odgovarja, da so ljudje seveda zelo pomembni, saj je sveta evharistija zanje. Vendar pa naš pogled ni ravno pravilno usmerjen, če od recimo 10.000 v skupnosti pride k nedeljski sveti maši le 218 oseb. Vsi so povabljeni in mi želimo narediti vse skupaj čim bolj na nivoju in namenjeno čim širšemu krogu, a to vse manj deluje. To opazimo, če se osredotočimo na sveto evharistijo, ki je po definiciji v teološkem smislu središče in vrhunec vsega. 

"Ko sem bil majhen, je k maši hodila polovica katoličanov, ko sem postal duhovnik četrtina, v moji zadnji postojanki pa jih ni hodilo več niti 3%, mi pa se še vedno držimo tega istega modela. Mislim, da bi morali poiskati drug model, ne pa enostavno prestavljati ta naš poznani model vse širše in širše, od 3.000 na 10.000, potem na 20.000 in potem morda še k večjim številom prebivalcev." Obhajanje evharistije je tisto, ki je vedno središče. V knjigi nam Frings pravi, da je sveta maša vedno izhodišče mojega »biti kristjan« in treba je paziti, da to ne postane preveč stvar samo neke zunanje navade. Ko je nekega izkušenega škofa vprašal, če mu lahko da nasvet, mu je slednji dejal: »Obhajajte sveto mašo vselej z največjo možno pobožnostjo, nikoli nam Bog ni bolj blizu kot pod podobo kruha in vina«. Zanimivo, da ta škof ni bil neki konservativec, temveč ravno obratno, to je bil Helder Camara. Za našega duhovnika je tako evharistija najvišja in središčna točka, od koder se potem lahko gre k ljudem. 

Tu se potem postavi vprašanje razmerja med duhovščino in verniki, med kleriki in laiki, ki je postalo kar precej kritično. Gre predvsem za odgovornost, pravi, ne pa da mora za vse poskrbeti duhovnik sam, pač po tistem klerikalističnem modelu, ki je v glavah ljudi. To pomeni, da bi morala biti na določenih ljudeh v župniji v nekih zadevah resnična odgovornost, takšna, da potem oni odgovarjajo tudi za posledice, dobre ali slabe. Kot pravi sedanji papež, je seveda pomembna tudi vloga duhovnika, a odločilna je vloga svetega krsta. Toda, nič ne bi pomagalo, če bi dali vernim večjo vlogo, vendar bi ohranili ta model, kakor ga imamo. Frings je prepričan, da je sedaj treba, nasprotno, pritisniti tipko »reset« in začeti z ničle. Vprašati se moramo, kaj je bistveno, naše izročilo, kje je začetna točka, potem pa vse skupaj delati s tistimi, ki sodelujejo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIK 1

Cerkveni in družbeni antislovar (52a)

Pred časom sem na priporočilo knjigarnarice kupil knjigo nekdanjega nemškega župnika Thomasa Fringsa, ki se jo pa sedaj dobi tudi v slovenščini, izšla pa je pri založbi Salve. Gre za nekdanjega župnika, ne tudi »nekdanjega« duhovnika (tudi zato, ker zakramentalni pečat ostane za vedno), saj se je odločil lel, da na takšen način ne more več biti župnik, kakor pravi tudi podnaslov njegove knjige: »Dovolj, amen, konec? – Tako ne morem več biti župnik«. Mi bomo pogledali, kaj je ta nekdanji župnik, ki sedaj duhovno oskrbuje nunski samostan, povedal o tej svoji odločitvi.

Najprej pravi, da so strukture, v katerih so v Cerkvi živeli (sam je letnik 1960), zagotovo imele tudi

mnoge dobre strani, vendar pa da so tudi vse manj skladne s sedanjo obliko družbe, a da se v Cerkvi (še) ne ve, kaj bi dali na njihovo mesto. Zato pravi, da raje živimo v negotovosti in neuspehu. Frings je tako prepričan, da se ne da iti naprej niti z vsemi temi napori za reforme in spremembe, tudi s tistimi poskusi »ljudske Cerkve«, kot so jih delali, to je Cerkve, ki bi resnično delovala na družbo v celoti in bi se jo dalo tudi identificirati znotraj družbe.

V tem prepričanju pa, kot pravilno ugotavlja, ni sam. Pravi, da je sam še zrasel v takšni ljudski cerkvi, kjer je nekdo identitarno pripadal pač eni od obeh možnosti, h katoličanom ali protestantom, to pa se je močno čutilo tudi znotraj družinskega življenja, a to sedaj ni več tako. Zato zagotovo ni sam v tem, saj tudi drugod menimo, da Cerkev nima več nobenega družbenega vpliva in da je torej konec te »identitarne Cerkve«, ko se nekdo poistoveti s katoliško Cerkvijo samo zato, ker je recimo Slovenec, Italijan... Sam pa je Frings v tem, zlasti v Nemčiji, a ne samo tam, da se je odpovedal v najboljših letih župnikovanju, pa je še vedno ostal duhovnik. Navadno namreč vsi ostali zapustijo tudi duhovništvo, potem pa bodisi gredo delat drugam bodisi se poročijo ali izberejo razmerje, ki jih prisili, da pustijo duhovništvo. Da pa je nekdo pustil, da ostane duhovnik, je bilo tako neobičajno, da je dvignilo prah.

Novinarka potem Fringsa sprašuje, da če ni z njegove strani nekoliko nelojalno to, da je zapustil tisti del Cerkve, ki predstavlja neko družbeno obliko in ki ne deluje več, da bi se raje posvetil potem Cerkvi kot neki »sveti praksi«, ki bi jo pa vsekakor rad obdržal... Frings pravi, da je on prav podpornik te »svete prakse«, kar je tudi napisal v knjigi. Če bi namreč prišli k njemu mladi, pa bi vprašali, da če naj postanejo duhovniki, bi bil vedno za to, ker je to v duhovnem in teološkem smislu, kar tudi sam prakticira, nekaj neskončno dobrega. Po drugi strani pa je tista družbena oblika Cerkve, kjer je sam živel in delal kot župnik, vse težja za življenje in delo v njej. Konec koncev je služba župnika, pravi, družbena vloga, ki jo je imel v svoji verski skupnosti. V praksi so se mu npr. neprestano množili verniki – najprej je skrbel za 1500 ljudi, nato za 3000, zatem za 10000, pa to še ne bi bila zgornja meja. Prihaja namreč do združevanj župnij, ki postajajo vse večje, zato je biti duhovnik v tej reformi vse težje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Sodelovanje z milostjo

Dogodek Jezusovega krsta je povezan še z dvema drugima, kot nas učijo cerkveni očetje, namreč še z obiskom modrih z Vzhoda in s prvim Gospodovim čudežem v Kani Galilejski, kjer je voda postala vino. Pri krstu še Bog sam Jezusa razglasi in razodene za njegovega ljubljenega Sina, imamo pa tudi nad reko Jordan podobo Sv. Trojice. 

S svatbo v Kani Galilejski je povezava že pred samim dogodkom krsta, ko se ljudje sprašujejo, ali ni morda Janez Krstnik tisti Mesija ali Odrešenik, kar ta izraz pomeni, ki ga je izraelsko ljudstvo tako dolgo čakalo. Kot se namreč rado dogaja, so tudi oni pričakovali odrešenika čisto v človeškem smislu in so zato pričakovali nekega družbeno-političnega osvoboditelja, a zgolj Izraelcev. Že dogodek obiska modrih nam je pokazal, da je Bog imel čisto drugačne načrte, saj je dal odrešenika vsem ljudem. Kaj pa ljudem sploh koristi neki družbeno-politični ali celo vojaški vodja v svetu, kjer se politična slika sproti spreminja? Ljudje pričakujemo neko družbeno pravičnost, a ta se praktično vselej spremeni v svoje nasprotje, torej v krivičnost. Janez Krstnik torej zase pravi, da je pravzaprav voda, če naobrnemo to, da krščuje le z vodo. Prav takšni so tudi vsi človeški poskusi osvoboditve, odprave krivic in podobne reči. Janez Krstnik je torej le voda, ki po pregovoru naj ne bi bila "še za v čevelj dobra". Tako pravimo, ko nam je ponujena pijača, pa seveda želimo raje kozarec dobrega vina, ne pa vodo - seveda čast izjemam, kot je slovanski rek. Prav tako nam svatba v Kani pove, kako Božja milost človeško naravo dvigne iz njenega padlega stanja, tako da človek ponovno zažari v svoji "bogopodobnosti" in sličnosti. 

Človek je sicer res bil ustvarjen kot odlična Božja stvaritev ("prav dobro" namreč pomeni odlično), vendar je temu sledil usodni padec v greh. Kako pomenljive so tako tradicionalne mašnikove besede, ki jih izreče pri pomešanje vina in vode: "O Bog, ki si dostojanstvo človeške narave čudovito ustvaril in še čudoviteje prenovil, daj da bomo po tej skrivnosti vode in vina deležni Božje narave tistega, ki se je blagovolil nase prevzeti našo človeško naravo, Jezusa Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda, ki s teboj živi in kraljuje, v edinosti Svetega Duha, Bog na vse veke vekov. Amen." Ta ženitna svatba tako kaže na to, kako je po Jezusu Kristusu človek rešen greha in smrti, pravzaprav pa darovi modrih nakazujejo, da se to zgodi po smrti na križu - tam je namreč Gospod Jezus pravi Kralj, Duhovnik in Žrtev, kar označujejo darovi zlata, kadila in mire. V nas je torej ne samo naravno življenje, temveč smo po Jezusu Kristusu lahko deležni nadnaravnega, Božjega, življenja. To je tisto, kar prejmemo pri svetem krstu, kjer se ne samo na zunaj umijemo, kar bi nakazovalo to zunanje polivanje z vodo, temveč nas Bog tudi znotraj očisti in prenovi ter dvigne k pravemu našemu dostojanstvu, ki je dostojanstvo Božjih otrok. Isto se dogaja potem vsakič pri "drugem krstu", kakor Očetje imenujejo zakrament svete pokore, spovedi.

Prav je tako, da si ob vstopu v novo koledarsko leto voščimo zdravja, vendar sem skoraj stoodstotno prepričan, da povprečni človek današnjega časa tu misli le na telesno zdravje, torej na odsotnost bolezni in poškodb. Nekako torej počnemo neke vrste vraževernost, da nas ne bi kaj takšnega doletelo. Kaj bi se zgodilo, če bi nas?  Očitno bi bila to prava katastrofa. Toda, kaj pa če je človek sicer, glede na seznam svetovne zdravstvene organizacije, zdrav, pa še vedno ni izpolnjen, srečen, zadovoljen... Navadno potem človeku pridajajo neko psihično bolezen, vendar vprašanje, če je temu res tako. Kaj če manjkata pravi smisel in cilj v življenju? Če potem izgubimo tisto telesno zdravje, izgubimo še tisto zadnjo stvar, na katero smo se tako zanašali. Kakšna praznina zazija v ljudeh, ni težko videti, ko obiskujemo bolnice ali domove ostarelih. Današnji človek torej izgubi vse to zemeljsko, na koncu to predstavlja naše telesno zdravje ali naše medčloveške odnose, pa res ne ve več, kaj bi sploh počel na tem svetu. Zato ta voda sama po sebi ni dovolj, priti mora še nekdo drug, ki lahko to navadno in naravno stvar dvigne na višjo raven. 

To kaže na našo navezanost na to, da ostanemo pri zgolj naravnem, tudi kar zadeva naše mišljenje, ne bi se pa iz tega dvignili na višjo raven, ki je nadnaravna, ki je Božja. Kakor bi v okvirje tedanjih ljudi vendarle lepo spadal Janez Krstnik, ko so ugotavljali, kdo bi bil ta Mesija, tako tudi danes v naše okvirje spada marsikdo in marsikaj, kar ne zahteva neke odpovedi, nekega odrekanja tem našim človeškim pričakovanjem, tej naši človeški logiki. Ne moremo reči več, da je to mišljenje kakorkoli naravno, ker smo se, pod vplivom sveta, že zdavnaj odrekli naravnim zakonom, da o nadnaravnih potemtakem niti ne govorimo. Nasprotno pa smo poklicani, da po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa tudi mi naredimo vse, kar lahko, da se bo še nad nami "odprlo nebo" in bomo spet v dostojanstvu Božjih otrok. Nebo se je namreč odprlo, potem ko je molil. Po Svetem Duhu že res k nam prihajajo, potem ko smo prejeli določene zakramente, darovi Svetega Duha, vendar se morajo iz njih še, kot nas lepo uči sv. Pavel, razviti duhovni sadovi. Odločitev za nadnaravno življenje je odločitev za krščansko življenje, ki je življenje po Božjih zapovedih, pravem katoliškem nauku, pa seveda molitveno in zakramentalno življenje. Če se človek odloči le za naravno življenje, potem je prepuščen le samemu sebi, pa mu, kakor nas prav tako uči sv. Pavel, uspevajo le "dela mesa", ki označujejo vse izrojeno človekovo početje. V priliki o trti in mladikah nas namreč Gospod Jezus lepo opozarja, da brez njega ne moremo narediti nič dobrega.