Preprečiti ali lečiti?

Ob koncu srečanja v Rimu 

Pregovor iz naslova poznamo, upam, da se strinjamo tudi z njegovim pomenom. Vsekakor je to tisto, kar mi je prišlo na misel, ko se je srečanje, ki je obravnavalo spolne zlorabe mladoletnih, zaključilo, motalo pa se mi je po glavi že prej. Seveda žrtve gotovo potrebujejo tolažbo in to, da se skuša po najboljših močeh zadostiti pravici, kakor tudi popraviti nastalo škodo, kar pa je še precej, precej težje.

Težava je v tem, da imajo naša dejanja vselej tudi svoje posledice, ne obstajajo nevtralna dejanja. Te posledice so lahko dobre ali slabe, kjer se spet lahko še naprej stvari razdeli do te mere, da rečemo določenim posledicam celo, da so pogubne. Ko govorimo o dejanjih, moramo vselej povedati, da so slednja posledica neke miselnosti, posledica neke miselnosti pa so tudi besede.

Z vsem tem želim povedati, da se v primeru spolnih zlorab ukvarjamo predvsem z dejanji, in sicer izvršenimi dejanji. Že tu zadeva ni celostna, ker posledice oz. nastali položaj niso izključno stvar dejanj, temveč še bolj, poleg besed, neke miselnosti ali mentalitete. Neki duhovnik je komentiral takole: »Tole srečanje škofovskih konferenc je rodilo samo nejasne smernice proceduralnega značaja o transparentnosti, prijavah in procesih, nič pa o vzrokih fenomena, v prvi vrsti gre za homoseksualnost in nečiste navade posvečenih, naj bodo hetero ali homoseksualni. Samo, če izhajamo iz teh vzrokov, je mogoče težavo obravnavati korenito in zares preprečevati. Vse, tako nivo analize, kakor tudi predlogi ukrepov, je ostalo na pravnem, kanoničnem (cerkveno pravo, op. A. V.) in administrativnem področju, ne da bi se sploh dotaknili moralnega. Kakor da bi šesta Božja zapoved z vsem skupaj sploh ne imela nobenega opravka!« Zaključuje, da to ni krščanskom, še manj pa katoliško spopadanje s težavami, temveč prej posvetno.

Marsikaj ima ta sobrat prav, nekje je to razmišljanje še pomanjkljivo. Prav ima, ko govori o tem, da je moralno področje ključnega pomena, tudi zato, ker za kristjana morala ni le skupek dogovorjenih pravil obnašanja, neke vrste družbena pogodba. Gre za razodeti način, kar pomeni, da je njen končni izvor pri Bogu, kako v sebi ohraniti celostno kakovost življenja, ki za Sveto pismo in Izročilo ni le neka biološka danost, temveč duhovna. Vsak kristjan dobi vase vtisnjeno Božjo podobo, samega Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki se nikoli več ne izbriše, dobi pa tudi posvečujočo milost ali Božje življenje, da bi lahko postal svojemu Stvarniku podoben ali sličen, da bi ga torej svetu okrog sebe odslikaval: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Ruski protojerej Andrej Tkačev nam, ko govori o tem, kaj je Sodoma, pove, da gre v svojem izviru prav za to duhovno težavo, potem pa se ljudje posledično obnašamo, kakor se. Težava je torej v promoviranju krščanstvu tuje miselnosti, za katero je pojmovanje tega, kar je »normalno«, povsem nasprotno tistemu, kar je »normalno« za kristjane (spolna promiskuiteta, homoseksualizem...), vzrok pa je prav v tem, odkod določene norme izvirajo in kdo jih postavlja oz. jih je postavil. Posvetna miselnost seveda postavlja norme, ki ne predvidevajo Boga kot vrhovnega Zakonodajalca, zato je vsakovrstno vedenje, ki bi bilo krščansko nemoralno, postalo nekaj povsem moralnega in normalnega. Če temu še ni tako, pa gre v tej smeri.

Da bi torej veljala za nas drugačna morala in normalnost, je potrebno biti predvsem verni. Ali je to pri izbiri kandidatov za duhovništvo in celo za škofovstvo v ospredju? Spolne zlorabe, ki so zelo pereča težava, očitno pa ne edina (kakor je bilo moč slišati tudi v Rimu in od svetega očeta Frančiška), nam postavljajo dobro ogledalo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nedelja in nakupovanje

Skozi drugačno prizmo (2)

Ko govorimo o odprtih trgovinah ob nedeljah, ima zadeva v resnici precej več opraviti z verskimi svoboščinami kot z ekonomijo, saj slednja nima bistvenega doprinosa zaradi nedeljskega odprtja. Zaslužki se ne izstrelijo v višave, saj tisto, kar manjka, niso priložnosti za nakupovanje, temveč denar. To pomeni, ekonomisti pa bodo brez težav stvar potrdili, da je priložnosti za »shopping« ogromno, zmanjšala pa se je kupna moč ljudi. O tem bi morda še veljalo kdaj kaj reči.

Ekonomija je namreč lahko čisto lepo prosperirala (pač, odvisno od dežele, kjer je nekdo živel) v

časih, ko so ljudje delali, kar so hoteli, a izven neskončnega sveta trgovin in trgovinic. Da pa bi v sebi čutili neustavljivi človeški vzgib po nakupovanju, ki se mu res niso mogli več upirati, se je moralo spremeniti nekaj v ljudeh, kar močno diši po prav religioznem. Ljudje so torej morali en religiozni sistem zamenjati z drugim, postopoma seveda, ta drugi sistem pa je vdrl po ljudeh tudi v prvi religiozni sistem.

Kakor velja v komunikaciji, da nista izginila čas in prostor, temveč se je njun koncept spremenil, tako velja tudi tu. Prehod od družbe potreb k družbi želja po Baumanu sovpada s prehodom k mentaliteti »shoppinga«. Slednja postane kod možganov, ki nam narekuje filozofijo življenja. V resnici namreč ne nakupujemo le takrat, kadar smo v neki trgovini prav s tem namenom, temveč vselej, kadar sledimo logiki »nakupovalnega listka«, kjer je finta prav v tem, da izbiramo med številnimi (ali brezštevilnimi) možnostmi, ki nam jih svet daje na izbiro, in sicer na vseh področjih življenja.

Nakupovanje ali shopping je tako še eden od sestavnih delov tekoče družbe, ki jo je tako dobro opisal prav prej omenjeni avtor. Paziti moramo, da ne podcenimo tega nakupovalnega koncepta, čigar sakralnost je vsem na očeh. Obred se odvija v nakupovalnih centrih, ki stopajo na mesto nedeljskega (in ne samo!) bogoslužja v cerkvi. Tja se gre skupaj še z veliko množico drugih, druži pa nas zgolj dejstvo, da gremo tja zaradi istega rituala. Pravzaprav tudi stopimo iz profanega v neki sakralni prostor, glede na to, da sta čas in prostor tam notri ločena od tistega, ki vlada v zunanjem svetu. Gre torej za svetišče, za »tempelj« prav v etimološkem smislu, kjer »templum« pomeni ograjeni in oddeljeni prostor, pa tudi zaokroženo časovno obdobje, od koder beseda »tempus«, čas. Kot velja za vsa verstva, je tudi nakupovanje zatočišče proti negotovosti, kar Bauman primerja z ritualom eksorcizma proti negotovosti, ki pa ga je treba ponavljati v nedogled, po možnosti vsak dan, glede na kratkotrajni učinek tega eksorcizma. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

S križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Malo drugače o revščini

Skozi drugačno prizmo (1)

Ko začenjamo v našem Novem glasu novo rubriko, se mi je zdela tale tematika kar pravšnja. O revnih in o revščini se namreč danes veliko govori, tveganje, ki se pojavi pa je v tem, da tudi slednja postane ena od puhlic sodobnega časa. Ne moremo se iti ne črno-bele tehnike (dobri in zlobni fantje), kakor tudi ne dialektične metode (teza, antiteza, sinteza). 

 

Če pogledamo skozi številke, v zgodovini človeštva še nikdar ni bilo tako velikega zmanjšanja

revščine. Po izračunih svetovne banke, se je število tistih, ki imajo manj kot 1,90$ na dan, kar je prag skrajne revščine, od 1,895 milijarde ljudi leta 1990 spustilo na 736 milijonov leta 2015, ne glede na dvig prebivalstva s 5,3 milijarde ljudi na 7,3 milijarde. Če gledamo v odstotkih, potem smo prešli iz 36% na skoraj natančnih 10%. 

 

Četudi dvignemo prag revščine na 5,50$ dnevno, pridemo do neverjetnega upada, zlasti velja to za Azijo, kjer je bilo še leta 1990 tistih pod pravkar omenjeno mejo kar 95,2%, leta 2015 pa jih je kar 60% manj, torej 35%. Seveda se bo splošno dejalo, da še vedno ostaja nesramno velika razlika med, prav tako nesramno, vse bolj bogatim 1% in preostalim 99% deležem prebivalstva sveta. Tega nihče ne zanika. Je pa vseeno zanimivo videti na podlagi podatkov iz ZDA, da se bogastvo ne poveča le bogatim, temveč tudi najrevnejšemu sloju. 

 

Congressional Budget Office nam pokaže, kako se je najrevnejši petini prebivalstva dohodek med letoma 1979 in 2015 povišal za 79%, ko se je sicer istočasno trikratno od tega (242%) dvignil tudi najbogatejši petini prebivalstva, izvzemši tisti en odstotek. Še lepše pa je pogledati zadnja leta v ZDA, ko se je najrevnejši petini dohodek med 2000 in 2015 povečal za 32%, najbogatejši petini, vključno s famoznim 1%, pa za 15%, približno toliko pa se je povečal še preostalim trem petinam. 

 

Podatki so ti, občutki pa so drugačni. Raziskovalni center Ipsos Mori je raziskoval splošno mnenje in ugotovil, kako je v 28 državah le 20% ljudi seznanjenih s tem, da se je revščina zmanjšala. Zanimivo, kako je takšnih v Italiji in Argentini le 9%, v obeh državah pa jih je kar 64% prepričanih, da revščina narašča. V t. i. državah v razvoju so bolj realni. Na Kitajskem ve za padec revščine 49%, le 21% jih je prepričanih, da narašča. Posledično so v teh deželah veliko bolj optimistični za prihodnost. Optimistov je : v Keniji 68%, v Nigeriji 67%, v Indiji 65%, v Senegalu 64%, na Kitajskem 58%, v Italiji 18%, v Belgiji 14%, v Franciji 13%, na Japonskem pa le 10%. Danilo Taino, statistični urednik pri Corriere della Sera, pravi: »Tu se nahajamo pred resnim kulturnim problemom za Zahod in za dežele starega bogastva«. Gustave Thibon nas vabi k vrnitvi v realnost kot enemu od zdravil.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIK 2

Cerkveni in družbeni antislovar (52b)

Nadaljujemo z našim nekdanjim župnikom. Novinarka sprašuje, da kakšna Cerkev bi to bila, kjer bi bilo zares pomembno to, kar se dogaja pri sveti maši, niso pa tako pomembne osebe, ki pripadajo Cerkvi. Frings na to odgovarja, da so ljudje seveda zelo pomembni, saj je sveta evharistija zanje. Vendar pa naš pogled ni ravno pravilno usmerjen, če od recimo 10.000 v skupnosti pride k nedeljski sveti maši le 218 oseb. Vsi so povabljeni in mi želimo narediti vse skupaj čim bolj na nivoju in namenjeno čim širšemu krogu, a to vse manj deluje. To opazimo, če se osredotočimo na sveto evharistijo, ki je po definiciji v teološkem smislu središče in vrhunec vsega. 

"Ko sem bil majhen, je k maši hodila polovica katoličanov, ko sem postal duhovnik četrtina, v moji zadnji postojanki pa jih ni hodilo več niti 3%, mi pa se še vedno držimo tega istega modela. Mislim, da bi morali poiskati drug model, ne pa enostavno prestavljati ta naš poznani model vse širše in širše, od 3.000 na 10.000, potem na 20.000 in potem morda še k večjim številom prebivalcev." Obhajanje evharistije je tisto, ki je vedno središče. V knjigi nam Frings pravi, da je sveta maša vedno izhodišče mojega »biti kristjan« in treba je paziti, da to ne postane preveč stvar samo neke zunanje navade. Ko je nekega izkušenega škofa vprašal, če mu lahko da nasvet, mu je slednji dejal: »Obhajajte sveto mašo vselej z največjo možno pobožnostjo, nikoli nam Bog ni bolj blizu kot pod podobo kruha in vina«. Zanimivo, da ta škof ni bil neki konservativec, temveč ravno obratno, to je bil Helder Camara. Za našega duhovnika je tako evharistija najvišja in središčna točka, od koder se potem lahko gre k ljudem. 

Tu se potem postavi vprašanje razmerja med duhovščino in verniki, med kleriki in laiki, ki je postalo kar precej kritično. Gre predvsem za odgovornost, pravi, ne pa da mora za vse poskrbeti duhovnik sam, pač po tistem klerikalističnem modelu, ki je v glavah ljudi. To pomeni, da bi morala biti na določenih ljudeh v župniji v nekih zadevah resnična odgovornost, takšna, da potem oni odgovarjajo tudi za posledice, dobre ali slabe. Kot pravi sedanji papež, je seveda pomembna tudi vloga duhovnika, a odločilna je vloga svetega krsta. Toda, nič ne bi pomagalo, če bi dali vernim večjo vlogo, vendar bi ohranili ta model, kakor ga imamo. Frings je prepričan, da je sedaj treba, nasprotno, pritisniti tipko »reset« in začeti z ničle. Vprašati se moramo, kaj je bistveno, naše izročilo, kje je začetna točka, potem pa vse skupaj delati s tistimi, ki sodelujejo.

Objavljeno v tedniku Novi glas