Polnost in večnost Gospodove besede

Misel na 6. nedeljo med letom

V svetu, kjer je človek prepričan, da lahko vse spreminja po svoji mili volji, je najbrž občutek za to, da nekaj stalno velja, precej slab. V našem primeru govorimo o Stari zavezi Svetega pisma, za katero uporabi naš Gospod prav podobo »zavezati-razvezati«, ki se jo dandanes največ uporablja za zakon, sklenjen pred državo, sploh za »razvezo«. Večkrat smo že najbrž slišali, da so za koga dejali, da je na neki način starozavezen, ker naj nekih reči ne bi pojmoval v luči Nove zaveze, torej tako, kakor uči Kristus sam oz. nas, glede na to, kar je izročil apostolom in njihovim naslednikom, uči sveta Cerkev. 

Staro zavezo je potrebno vedno gledati v luči Nove zaveze, torej v Kristusovi luči, saj je slednji v

Stari zavezi skrivnostno navzoč, čeprav se še ni učlovečil, pravzaprav pa v Stari zavezi tudi večkrat ljudstvu spregovori, navadno po očakih in prerokih. Takšna beseda je seveda popolna, bilo je vse povedano, spet pa imamo težavo s prevodom. Slednji nam tokrat govori, da je prišel Gospod »postavo in preroke«, kakor je označena Stara zaveza »dopolnit«, kar pa seveda ni ustrezen prevod, kot se rado dogaja. Grške besede imajo precej bogate pomene, ki jih le težko ustrezno izrazimo v narodnih jezikih, zato pogosto velja tisto, kar je govoril Cervantes o prevajalcu, da je namreč »traductor – traidor«, torej da je prevajalec izdajalec. V našem primeru gre za to, da je Božji Sin prišel, da končno da postavo (pravzaprav celotno Staro zavezo) v njeni polnosti. On je to postavo sam dal, vendar pa je bila težava vsakokrat v človeku, ki jo je sprejel – eden je (bil) popoln, drugi pa seveda ne. 

Nekaj čudovitega je, da je Najvišji hotel tudi svojo besedo dati ljudem na njihov način, torej skozi človeško pamet, z njihovimi čustvi, napisano, če je bila napisana (ni bila vsa!), s človeško roko. Ker pa je človek omejen, zmotljiv, končen in grešen, je nevarno, da bo zadeve predvsem razlagal, vsaj nekoliko, po svoje. Razen, če bi Gospod sam povedal, kaj neke reči pomenijo, v polnosti pa je to lahko storil šele tedaj, ko je postal človek in te reči določenim tri leta do dobra naredil. Kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega prologa: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Božji Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil«. Sčasoma je torej nastala težava, da so si ljudje pričeli stvari razlagati preveč po svoje. Prilagodili so zakone preveč po svojih slabostih in se premalo ravnali po Božji večnosti, češ da je maksimalno izpolnjevanje postave za ljudi nemogoče, pa jo je potrebno prilagoditi. 

Po rimskem pravnem načelu, da je pa zakon moralni minimum (»Lex est minimum morale«), se človek vedno nagiba k najmanjšemu skupnemu imenovalcu, nevarno pa je, da postane ta prag splošnega konsenza ali strinjanja sčasoma zelo nizek oz. se prične med moralno uvrščati tudi sicer vselej nemoralne zadeve. Tako se torej zgodi, da tudi reči, ki so po naravnem pravu nemoralne, sčasoma postanejo moralne. To je vedno zato, ker se ne, poleg naravnega, upošteva še nadnaravno pravo. Šele slednje napravi neke reči splošno veljavne, skorajda večne, ker bodo pač veljale vse do tedaj, dokler bo obstajal ta svet. A seveda človek, ki teži k Bogu, torej k popolnosti, ne more imeti za cilj minimum, temveč maksimum, popolnost, ki pa je Bog sam. Zato bomo prav naslednjič tudi to slišali. 

Skratka, človek se mora premagati, iti preko sebe, če hoče res biti človek. Če hoče priti k presežnemu, se mora samega sebe preseči. To nam sporoča izraz »askeza«, ki pomeni, če ga prevedemo, »podvig«, kar moramo vsake toliko ponoviti. Kdor teži k minimalnemu, se ne bo izboljševal, temveč se bo slabšal. To lepo sporočilo nam prinaša recimo zgodba o Ostržku. Človeku samemu je seveda ta maksimum nemogoč, vendar pa nismo sami, odkar je tu Emanuel, Bog z nami. Gospod nam daje po Sv. Duhu svojo milost, moč svojega življenja, da premagujemo vse ovire in težave, ki bi v življenju prišle. Tako je še največja zgolj človeška pravičnost krivičnost, tudi zato, ker si ljudje radi prizanašamo in recimo gledamo samo, če smo koga telesno ubili, ne pa še kako drugače. Samo človeško je nemogoče odpuščati in sprejemati tudi tiste, ki jih določimo za »sovražnike«. Brez Božje milosti je človek le težko zvest.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Cilji in sredstva

Skozi drugačno prizmo (21)

Ne dolgo nazaj je madžarski predsednik vlade Viktor Orban predlagal, da bi, v okviru prizadevanja za povečanje rodnosti, omogočili popolnoma brezplačno umetno oploditev. Iz tega se lahko naučimo nekako tri reči (čeprav bi lahko potegnili še kako stvar več). Prva je, da onkraj naših meja (kakor tudi znotraj, pravzaprav), ne obstaja niti en politik, ki bi resno in polno promoviral krščanske vrednote. Ugovor, da se že več časa Orban trudi, da bi povečal rodnost in da dosega dobre rezultate, je do neke mere na mestu. Ne samo Madžarska, temveč vse »višegrajske« države si precej prizadevajo v tej smeri in tudi dosegajo dobre rezultate, tako da so prišli z 1,3 otroka na plodno žensko na 1,5 otroka, kar se zdi malo, a ni. 

Vedeti pa moramo, da rodnost kot taka ni krščanska vrednota in sama posebej nima kaj dosti z našo vero. Je pač odvisno, kako se zadevo usmeri. Seveda še zdaleč nismo proti veliki rodnosti, vendar moramo vselej vedeti, da je slednja podrejena vzgoji otrok. Rodnost po Orbanovo, kjer pa bi lahko dali tudi priimek kateregakoli drugega politika, ki postavlja v središče svojega programa demografsko rast, je v prvi vrsti sredstvo za dosego večjega števila delavcev, davkoplačevalcev in porabnikov, torej je učinkovito in na neki način banalno sredstvo, s katerim bi v nekem srednje dolgem obdobju uredili številke javnih računov, da ne bi kazale tako klavrne slike. Gre torej za pragmatično postopanje z enostavno predpostavko, da je država brez otrok pač obsojena na propad.

Zato pa ne moremo trditi, da gre pri tem za promocijo krščanskih vrednot, daleč od tega. To je podobno iskanju pozitivnih plati v razno-raznih abortivnih zakonih, kakršne so najbrž videli tudi kaki nominalno krščanski intelektualci (tudi kak zamejski med njimi), ko so glasovali za zakon 194/78. Še v nobenem programu, ki bi rad zaustavil demografsko krizo, nismo zasledili tega, da bi se govorilo o prepovedi ali vsaj omejevanju splava ali katerekoli druge prakse, ki privede do pokola spočetih, tudi še v večjem številu kot sama umetna prekinitev nosečnosti, to pa je seveda prav umetna oploditev. 

Slednja, to pa je druga zadeva, ki se jo lahko naučimo, nujno uniči na desetine človeških bitij, da bi privedla do nosečnosti, ki celo v večini primerov pripelje do spontanega splava ali predčasnega rojstva. Če pogledamo italijanske podatke za leto 2019, ugotovimo, da je bilo izvedenih 77.195 krogov umetnih oploditev, kjer jih je bilo več kot 14 tisoč prekinjenih še pred prenosom v maternico, kar se je seveda končalo z uničenjem vseh zarodkov. Ko se je prenos vendarle zgodil, so prišli do 51.651 krogov, oziroma do nekje 87.129 oplojenih zarodkov, ki so bili preneseni v maternico ženske, vendar pa se tu ne pove, koliko zarodkov so proizvedli, tako da lahko ocenimo, da kakih 200.000, glede na to, da se proizvede nekako po tri na krog. Skratka, od zgoraj navedenih zarodkov, ki so bili preneseni v telo ženske, je prišlo do 14.604 nosečnosti, rodilo pa se je 10.844 otrok, od tega 20% nedonošenih. V primerjavi s tem umetno povzročeni splav ni nič. Je torej to krščanski način? Pa tu ne gre le za katolike, ampak za vsakega človeka dobre volje in zdrave kmečke pameti. 

Tako pridemo do tretjega in morda najhujšega vidika. Prišlo je praktično do popolnega ne razlikovanja ali ne problematiziranja razlike med naravnim spočetjem in, to lahko rečemo, umetno proizvodnjo človeka. Ni zavesti o tem prej omenjenem ubijanju, če je kdaj ta zavest sploh obstajala, tudi med kristjani, ali kdor naj bi to bil. Te zavesti ni, pa čeprav so podatki zelo zgovorni, vendar pa  (pre)mnogi še vedno ne vidijo v zarodku, vse od spočetja, človeškega bitja, torej človeka. Umetna oploditev je zato še slabša sestra že tako slabega splava, skupaj pa imata iste starše, namreč zanikanje dostojanstva človeškega življenja in izgubo upanja. Saj nas vendar, še prej kot vera, resničnost in zdrava pamet učita, da ima vsako človeško življenje v sebi ogromno vrednost, toliko bolj, če je nedolžno in nebogljeno. Učita nas tudi, da je to življenje kal upanja, od spočetja do naravne smrti. 

Pa obrnimo zadeve, bi bila dopustna takšna tehnika, ki bi na vsakih 10.844 živorojenih ubila več kot 100 tisoč nosečnic? Bi to financiralo zdravstveno zavarovanje? Bi to osrečilo starše? In ali bi tistih slabih enajst tisoč živorojenih opravičili več kot sto tisoč nosečnic, ki bi umrle v poskusu, da bi pripeljale nosečnost do konca? Odgovori lahko vsak, kakor ve, a nekaj je jasno. Če ni razlike ne za Orbana, niti, če vzamemo Melonijevo ali Salvinija, ko govorimo recimo o Italiji, a tudi v Sloveniji ni kaj boljše, med naravnim spočetjem in umetno oploditvijo, potem ni neke osnovne zavesti glede dostojanstva spočetega, nihče od teh pa ne misli storiti nič, da bi spremenil zakone o splavu. Poleg tega, se seveda omogoča nosečnici, da lahko izbira med tem, ali bo imela otroka, ali pa bo spočetega, za katerega oni trdijo, da je samo zarodek, uničila. 

Onkraj namenov lahko ugotovimo, da gre za isto osnovno izhodišče, da se namreč odloča o življenju nekoga drugega, kjer je spočeti predmet, ne pa osebek ali celo oseba. Za te naše politike je rodnost le zagotavljanje novih davkoplačevalcev, porabnikov, še bolj kot delovne sile, glede na t. i. vse večjo delokalizacijo proizvodnje in podobne reči. Ali, po drugi strani za utrjevanje neke ne natančno določene "nacionalne identitete", ki pa je v resnici le parodija tega, kar je stoletja dolgo držalo pokonci naše dežele in celotni Zahod. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dajati Kristusov okus svetu

Misel na 5. nedeljo med letom

Vstopili smo v Jezusov govor na gori, kar bi sicer že prejšnjo nedeljo, če ne bi obhajali praznika Gospodovega darovanja. Tokrat sta dve primeri, soli in luči, s katero Gospod označi svoje učence. Kakor pa je razvidno že iz t.i. »blagrov«, poslanstvo Kristusovih učencev ni enostavno, temveč sta mu lastna preganjanje in trpljenje. Da bi vse to učenci prenašali z veseljem v srcu, pa daje Jezus takšni primerjavi iz narave. Ponavljamo, da tu ni govora le o apostolih in dvainsedemdeseterih učencih, ki so bili takrat z Gospodom, temveč o vseh učencih vseh časov. Za govor na gori je tako ali tako rečeno, da je »postava« nebeškega kraljestva, tudi zato, ker pokaže tisto postavo, ki je bila dana Mojzesu, v njeni polnosti. 

Biti sol tako pomeni imeti veliko vrednost in dostojanstvo v Božjih očeh. To je bilo oni dan, ko je

kratko komentiral nesrečo košarkarskega zvezdnika Kobeja Bryanta, njegove hčere in ostalih, morda najpomembnejše sporočilo ameriškega duhovnika Johna Zuhlsdorfa, da je bil tudi tako velik zvezdnik ravno toliko vreden v Gospodovih očeh, kot kdorkoli od nas. Izkoristil je nenadno nesrečo ta duhovnik, da bi nas opozoril na to, da resno živimo svoje krščansko življenje, v čemer nam je bil Bryant nekoliko tudi zgled, kot recimo v tem, da sta bila tisto nedeljo s hčerjo Gianno tudi lepo pri sveti maši, kjer sta svoje življenje izročila Bogu kot duhovno daritev, kakor nas vabi sv. Pavel. Oče Zuhlsdorf nas je zato povabil, da naj se lepo zresnimo, pričnemo živeti bolj goreče in naj gremo lepo k sveti spovedi čim prej, ker bi lahko bila tudi zadnja. Kot pravzaprav še marsikaj, kar si mislimo, da imamo oz. celo posedujemo in naj nam tega nihče ne bi mogel vzeti. 

Kakor Jezusovi tedanji učenci niso bili le sol Palestine, temveč vsega sveta, kar kaže tudi na to, da se bo potem vera širila po vsem svetu, tako smo tudi danes kristjani sol sveta. Katoliški pisatelj Bernanos je nekoč lepo dejal, da Gospod pravi, da smo sol in ne med. Ne govori o osladnosti in všečnosti, temveč o tem, da dajemo okus in da kdaj naše besede in dejanja tudi pečejo, kakor peče sol, če se jo uporabi za rane. 

Pomembno pa je še nekaj – sol se je uporabljala tudi za konserviranje hrane. Vse, kar imamo glede vere, pa tudi samo Sveto pismo, so nam apostoli izročili in je šlo iz roda v rod. Nekega dne sta dva človeka nekako vzvišeno in posmehljivo odreagirala na razlago nekega evangeljskega odlomka, ker sem dejal, da je to uradna cerkvena razlaga. Dejala sta, da se že dovolj dobro razume odlomek sam. Na podlagi protestantizma namreč danes premnogi trdijo, da si lahko vsakdo razlaga stvari po svoje, kar je kasneje prešlo tudi v t.i. hermenevtiko po Heideggru in še zlasti učencih. Tu je tudi nevarnost tega, da so 3. nedeljo med letom, ki jo je papež razglasil za »nedeljo Besede«, torej Božje besede, večinoma narobe razlagali, namreč kot samo Svetega pisma kot Božje besede, v slovenščini pa so tudi kratko malo to nedeljo označili kot »nedeljo Svetega pisma«. Razlaga mora biti prava, rečemo ji s tujko »avtentična«, torej takšna, kakršno so nam izročili. Zato je treba paziti tudi na to, kakor je pravil kard. Ravasi, da ne prihaja do »eisegeze«, temveč do »eksegeze« - prva pomeni, da vsakdo razlaga po mili volji, drugo pa je razlaga na podlagi tega, kakor se je Sveto pismo vedno razlagalo. Tudi slednje lahko namreč na ta način izgubi svojo slanost, prav kakor je veljalo za tisto sol, ki je padla na tla in so jo ljudje pohodili, ko so razdeljevali bloke soli ljudem. Prav nič drugače ni niti s stalnim katoliškim naukom, ki bi ga radi neprestano prilagajali na mode določenega časa, ki pa nimajo nič stalnega, ampak so, kakor je dejal Bauman, tekoče.   

Objavljeno v tedniku Novi glas

Spomin še na druge

Skozi drugačno prizmo (20)

Vesel sem bil oni dan, ko sem videl, da bodo v občini Doberdob postavili spominske kamne svojim žrtvam taborišč. V taboriščih je sicer res tako in drugače končalo svoje zemeljsko življenje daleč največ Judov, vendar pa se ne sme dovoliti, da bi bil spominski dan le spomin na pripadnike tega ljudstva, temveč so vredne spomina tudi vse žrtve drugih narodnosti, kot recimo Cigani (tako Sinti kot Romi, ne samo slednji!), ali pa številni Slovani, katerekoli narodnosti že. Kakor vse tovrstne ideologije, pa je bil nacionalsocializem tudi protikrščanski oz. še posebej protikatoliški, pokončal pa je zato tudi precej katoliških duhovnikov, redovnikov in redovnic, med katerimi so nekateri že bili tudi proglašeni za blažene in svete (sv. maksimilijan Kolbe, sv. Terezija Benedikta od Križa...). 

Čudovita sveta maša v težkih razmerah v kapeli Bloka 26
v Dachauu

Če vzamemo za primer taborišče Dachau na Bavarskem, le malo severno od prestolnice München, je tam obstajala prav duhovniška baraka, Blok 26, kjer je bilo zaprtih kar 2720 katoliških duhovnikov, umrlo pa jih je ali bilo ubitih kar 1054. Preživele je sprejel v avdienci papež Pavel VI. in pohvalil njihovo zvestobo duhovništvu. Če so tako mnogi govorili o odsotnosti Boga v taboriščih, pa so morda prav ti duhovniki pričevali ravno nasprotno, da je bil Bog tudi tam skrivnostno navzoč, četudi te navzočnosti mnogi niso prepoznali. Mnogi ne razumejo pazljivosti Božjega služabnika papeža Pija XII. pri obsodbah režimov, vendar je bila slednja še kako utemeljena, glede na to, kar se je zgodilo, potem ko je leta 1937 izdal okrožnico »Mit brennender Sorge« (približni prevod: »Z bolečo zaskrbljenostjo«). Nasilje režima se je namreč še povečalo – po vsej državi so zaplenili 12 katoliških tiskarn, pozaprli veliko duhovnikov in vernikov zaradi ilegalnega širjenja verskega gradiva. Toliko, da malo opozorimo, kako ni prav, da trobimo v neki propagandistični rog, ne da bi poznali pravo ozadje določenih odločitev. Pošteno povedano, bi potrebovali kar nekaj člankov za posebno obravnavo tega papeža med 2. svetovno vojno. 

Prvo taborišče po datumu ustanovitve, je Dachau postal tudi »največja škofija na svetu« leta 1940, ko je Himmler določil, naj prav tja preselijo vse internirane duhovnike. Največ med njimi je bilo Poljakov, kar 868 pa jih je tam našlo smrt, nekaj je bilo tudi slovenskih duhovnikov. Središče življenja v Bloku 26 je predstavljala kapela, ki je bila odprta januarja leta 1940, kjer pa je bilo dovoljeno obhajati le po eno sveto mašo na dan, kateri pa niso smeli prisostvovati laiški verniki. V istem prostoru so sicer obhajali bogoslužje tudi pravoslavci in protestanti, ko smo pravkar zaključili molitveno osmino za edinost kristjanov. Neke vrste edinost, kljub zavedanju svoje različnosti, je torej pogojevala ista usoda, ki so jo delili med seboj verski voditelji krščanskih skupnosti. Duhovnikom so nasilno odvzeli njihove duhovniške in redovne obleke, silili so jih k preklinjanju ali jih trpinčili s trnovo krono na glavi, v posmeh trpljenju našega Gospoda. Zaradi prenatrpanosti, ker so Nemci pač osvojili še druga ozemlja, so kasneje za poljske duhovnike namenili tudi del Bloka 28. 

Septembra 1941 so zlobni voditelji taborišča poljskim duhovnikom sicer zabranili dostop do kapele, ker so videli, kako veliko je slednja duhovnikom pomenila pri izgrajevanju trdnosti v veri in duhovniške identitete. Da bi poljski duhovniki niti od daleč ne mogli spremljati bogoslužja, je komandant taborišča celo ukazal prepleskati stekla oken kapele v belo barvo. Vse to pa poljskim duhovnikom v Bloku 28 ni preprečilo vseeno na skrivnem obhajati sveto mašo, in sicer zahvaljujoč pomoči nemških duhovnikov, ki so jim skrivaj predali hostije in vino. Četudi so vsem kaznjencem zaplenili rožne vence, so si jih na različne načine izdelali sami, kakor so kasneje počeli tudi po komunističnih zaporih. Duhovniki so imeli tudi, kakor so lahko, češčenje Najsvetejšega, in sicer tako, da so si med seboj podajali pločevinasto škatlico, v kateri je bila Presveta Hostija. Kljub vsem težavam so tako v taborišču duhovniki zagotavljali, z njihovo materialno in zakramentalno bratsko ljubeznijo, Božjo navzočnost tudi tam zaprtim katoliškim vernikom, ki jih, ponavljamo, nikakor ni bilo malo. Prinašali so jim žarek upanja v položaju, ki je navidez kazal, da ni nikakršnega upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Posvečevanje in darovanje Bogu

Misel na praznik Gospodovega darovanja

Letos imamo to milost in blagoslov, da lahko Svečnico, kakor jo ljudsko imenujemo, praznujemo na nedeljo. Najprej je spet poudarjeno, kako je celotna Sv. Družina hotela izpolniti določila Mojzesove postave, v izvirniku pa piše, da se je morala očistiti vsa Družina, čeprav ji tega v resnici ni bilo treba. Ponovno torej poudarek tega, kako sta se Bog in njegova Mati prostovoljno ponižala, kar kaže na čudovito Božjo in Marijino bližino nam ljudem. Tudi sv. Jožef pa se izkazuje, kar kaže besedilo, kot tisti, ki v tišini poskrbi za vse potrebno in je res varuh – Sv. Družine, pa tudi celotne cerkvene družine, ki mu jo je Bog zaupal v varstvo. Poleg tega pa nam kaže vse skupaj na nekaj, kar se danes zdi nekaj tako težkega, da bi namreč izpolnili tista osnovna bogoslužna pravila, da bi jim bili pokorni, nasprotno pa se kaže, kako bi vsakdo rad malo po svoje delal.

Gremo naprej. Gospoda so nesli v jeruzalemski tempelj, kakor je postava predvidevala za vsakega

prvorojenca. Zanimivost je ta, da je, preden je Bog določil za duhovništvo Levijev rod, bil predviden vsak prvorojenec za duhovniško službo, zato je potem ostal v Izraelu ta obred odkupitve. Prvorojenka je morala biti odkupljena z dvakratno vsoto, ker ni mogla opravljati tovrstne službe. Morda se motim, a lahko vidimo prav tu enega od argumentov, zakaj je potrebno Bogu darovati vsakega otroka v smislu, da ga krstimo. Cerkev pojmuje sveti krst kot tisti, ki je nadomestil obrezovanje, vendar pa je hkrati res tudi to, da smo kristjani s krstom posvečeni Bogu, postanemo Božji otroci, Kristusovi bratje in sestre, bistveno se spremenimo v notranjosti. Nismo namreč več samo navadni ljudje, temveč kristjani. Smo torej Kristusovi. V nas je vsajeno seme večnosti. Obstaja danes še zavest o tem, da je otrok, vsak otrok, Božji dar? Se zavedamo, da se s krstom in krščansko vzgojo Bogu samemu zahvaljujemo za dar tega otroka? Se zavedamo presežnosti življenja, vsakega življenja, kjer je vsako življenje duhovno, vprašanje je le, kateremu duhu bomo služili? 

Golobčka ali grlici jasno kažeta, kako je treba služiti Svetemu Duhu, katerega darove prejmemo pri svetem krstu, da bi otrok v polnosti živel in se razvijal. Ni pomembna samo neka naravna vzgoja, temveč še bolj nadnaravna. Ni tako samoumevno, da starši imajo otroke, da so kolikor toliko zdravi itd. Vsakokrat, ko se to zgodi, je Bog tisti, ki se ozre na neki par in mu nakloni otroka, če seveda govorimo o naravni poti in ne o pravi, pravcati proizvodnji otrok, ki tudi vzporedno obstaja. Namerno sem uporabil besedo »par« in ne družina, saj je dandanes čedalje več samo »parov«, ne pa družin, ker se ne poročijo, imajo pa otroke. Človek je razumno bitje, a se pogosto temu svojemu bistvu, ki ga loči od živali, odpoveduje, da bi bil raje podoben živini v hlevu, ki živi skupaj, je skupaj, pa se razmnožuje. Nekega dne jih potem ni več. Lahko se seveda odločimo za to, kar je »bio« varianta, a potem ne sami ne otrok ali otroci ne bomo imeli in ne bodo imeli življenja v polnosti. 

Simeon je pričakoval »Izraelovo tolažbo«, kar je bilo mesijansko pričakovanje. Prepoznal jo je v Kristusu, torej v malem detetu. Tudi mi dobimo svojo tolažbo, torej svoje uresničenje, potešitev hrepenenja našega srca samo v Kristusu in nič drugače. Sicer bo vedno kaj manjkalo. Zato je tako pomembno, da se poslužimo sredstev, ki nam Kristusa prinašajo – svetih zakramentov. Par se poroči, otroke krsti, moli in obiskuje sveto mašo, kjer Bogu daruje družina svoje življenje in prejema Božjo milost in blagoslov. Slednjega v polnosti, če vsi, ki ga lahko, prejmejo ustrezno pripravljeni sveto obhajilo. Nanj se je treba pripravljati pri »drugem krstu«, sveti spovedi, ki je za vernika nekje mesečna. Potrebno je torej biti družina, a ne navadna, temveč sveta. Potrebno se je posvečevati, posamično in skupaj, pa nobena ovira ne bo prevelika ali napor pretežak. Njim, ki ljubijo Boga, namreč vse pripomore k dobremu (Rim 8,28).  

Objavljeno v tedniku Novi glas