Vztrajna dobra molitev

Daje Jezus večkrat na samem molil, vemo iz prebiranja evangelija. Eden izmed učencev ga je, če jih nauči moliti - saj je vsak prerok (Janez Krstnik je tudi bil to) ali učitelj naučil svoje učence lastno metodo molitve ali svojo molitev. Predstavljam si zato, da je učenec Jezusu dejal nekako takole: "Nauči nas moliti tako, kakor moliš ti."

In tu pridemo do posebnosti molitve, ki jo uči Jezus, saj gre za nek povsem drugačen, lahko bi rekli, revolucionaren način molitve, ki ga tedanja judovska družba - in ne le ta - ni poznala. Jezus je namreč molitev začel z 'Oče', kar bi v aramejščini, ki je bila Jezusov jezik, zvenelo kot 'Abba' - torej 'Očka'. To nakaže, da ima Jezus z Očetom intimen in ljubeč ter zaupljiv odnos, to pa želi posredovati svojim učencem, da bi tudi oni imeli tak odnos. Molitev, ki je torej posebna tako po načinu, kakor tudi v besedah, ki pa nazadnje izraža naš odnos z Bogom.

Naš Gospod ne pravi, naj molimo malo, a dobro, saj predvideva, da molimo: "Kadar molite..." Hoče, da molimo veliko, da ne nehamo moliti, da torej nekako vedno molimo, a da tudi dobro molimo. Hoče, da resnično gre, kakor pravi katekizem, za naš pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki. Pogosto je v današnjem svetu le neko malomarno izgovarjanje svetih imen, začenši z Božjim, ko si celo nekaj izposojajmo iz angleščine, praktično nikoli pa ne gre za molitev. Pa bi lahko imeli večkrat kratke pobožne in spokorne vzklike in vzdihe, te kratke molitve, ki so še kako učinkovite. Pa, kakor smo rekli pri evangeliju o Marti in Mariji, stalno bi morali imeti odprt komunikacijski kanal z Bogom, angeli in svetniki, še posebej pa z Materjo Marijo. 

Za pravoverne Jude tistega časa je ta Jezusov način molitve gotovo bil nekaj škandaloznega, saj z Vsemogočnim, Stvarnikom nebes in zemlje, katerega imena se ne sme izgovoriti, nihče ne more biti na 'ti', kaj šele, da bi ga klicali 'Očka' - Bog je daleč nad svojimi stvarmi, daleč od praha zemlje, kar je človek. Jezus pa pravi, da med nami in Bogom ni nobene razdalje ali ovire - ker smo Kristusovi bratje, je nebeški tudi naš Oče! Če pa je naš Oče, potem mu lahko povemo vse, se mu popolnoma izročimo z vsem in v vsem, kar smo.

Besede so torej pomembne, saj nam jih je dal sam naš Gospod, po njegovem izročilu pa sveta Cerkev, ki je Matejevo popolnejšo različico uvedla v bogoslužje, še bolj pomembno pa je v molitvi naše srce. Če damo pred Boga svoje srce, pa ne v čustvenem smislu, ampak to pomeni, da se damo pred Boga z vsem, kar smo in kar imamo, potem nas on sliši in usliši. Ampak na drugačen način, saj nam Jezus ob koncu evangelija reče, da nam Bog da Svetega Duha, če ga vztrajno v molitvi prosimo. Bog nam torej pošlje darove Sv. Duha, v prvi vrsti svojo milost. Če s tem sodelujemo, obrodimo duhovni sad. Po apostolu Pavlu pa je sad Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. 

Najbrž zlahka vidimo, kako v svetu teh sadov primanjkuje, ker pa gre, kot smo dejali, posledično tudi za sadove molitve, pomeni, da tudi te danes primanjkuje, ker pa je molitev izraz našega odnosa z Bogom, pomeni, da primanjkuje tudi tega. Ne le na duhovni ravni, ampak tudi bolj splošno, svetu primanjkuje pravega pogovora, kamor spada tudi poslušanje. Če pa se z nekom pogovarjamo in nas ta nekdo posluša, mora slednji tudi obstajati. Vidimo, kam pride svet, če ni Boga. Kot je dejal Dostojevski - če ni Boga, potem sem jaz bog.

Pridemo do temeljnega problema - da ima molitev smisel, mora za nas Bog obstajati, še več - ki ga kot osebo ljubimo. Kakor je Jezusova molitev motila Jude, tako lahko tudi danes naša molitev koga zmoti, kakor ga lahko zmoti naše obiskovanje cerkve in zakramentov. In to je lahko upravičeno. Že otroke pri verouku učimo, da je molitev pogovor z Bogom, pogovarjamo pa se lahko le z nekom, s katerim imamo resničen odnos. Jezus je bil in je, v Bogu zakoreninjen. On ljubi Očeta in Oče ljubi njega - brez tega tudi ni Jezusa, vsaj nima nekega globokega smisla njegov obstoj.

Brez tega globokega odnosa, bi Jezus govoril sam s sabo ali s svojo lastno senco. Toda, kako potem razložiti, da je svet obrnil na glavo v teh 2000 letih? In kako to, da po tolikih letih še vedno njegova oseba tako buri duhove? Le en način je - Jezus je resnični Božji sin, kar pomeni, da Bog obstaja! Če naj ima torej naša molitev smisel, potem Bog mora obstajati, z njim je tudi potreben odnos. Če tega ni, potem so vsi pomisleki tistih, ki nam očitajo obiskovanje obredov, več kot upravičeni, ker potem naš "biti veren" nima nobenega smisla, ampak smo si sami sebi nasprotni. Zaupamo lahko le nekomu, ki je resničen!

Moje končno vabilo naj bo zato, da imejmo pristen in zaupljiv odnos z Bogom, pogovarjajmo se z njim v molitvi. Molitve ne potrebuje on, temveč mi. Zakaj? Gotovo v molitvi ne bomo dobili takojšnje zadovoljitve tistega, kar mislimo, da so naše resnične potrebe. Ne, v molitvi bomo, če bomo vztrajni in pristni ter odprti, dobili sadove Svetega Duha. Kdo od nas pa si v globini svojega srca ne želi biti ljubljen, kdo ne želi čutiti notranjega veselja in miru? Kdo si ne želi biti potrpežljiv, blag in dobrotljiv? Tudi zvestoba, krotkost in samoobvladanje so za človeka temeljnega pomena, če želi resnično živeti in v tem svetu preživeti, čeprav to pomeni plavanje proti toku. 

Eno potrebno

Pri znanem “odlomku o Marti in Mariji”, kakor smo ga ljudje poimenovali, navadno naredimo rez med molitvijo in delom, pač po znanem pravilu sv. Benedikta. Kot bi bili sestri tudi nasploh takšni, da se je ena posvečala cel dan samo delu, torej “akciji”, druga pa samo molitvi, torej “kontemplaciji”. Pa ne gre za to, ampak za dani trenutek, dani položaj, v katerem sta se sestri znašli. Navajeni smo, da gledamo na tole zgodbo s preveč “vsakdanjimi” očmi, kar je pravzaprav tudi naša splošna težava.

Evangelist Luka nam namreč ne govori o neki vsakdanji situaciji, o nekem vsakdanjem dogodku, nekem vsakdanjem obisku. Ponavadi v tem odlomku vidimo vljudnostni obisk starega prijatelja, kar pa ni tudi evangelistov pogled, saj ni niti enkrat samkrat omenjeno ime gosta, temveč je omenjen njegov naziv, njegova označba: Gospod. Evangelist torej na vse skupaj gleda skozi perspektivo velikonočne skrivnosti, na obisk torej prihaja Odrešenik, odločilni gost. Takšen gost pa zlasti pričakuje, da pademo k njegovim nogam, kjer ga slavimo in poslušamo.

Odlomek je torej namenjen vsakemu Jezusovemu učencu, da bi mu povedal, kakšna naj bo njegova pravilna življenjska drža. V tej drži ima vse svoje mesto. Je čas za vsakdanja opravila, vendar pa mora biti tudi čas, ko se ta opravila umaknejo “svetim opravilom”. Temu se bomo tokrat nekoliko bolj posvetili, na koncu pa dodali še tisti vselej odprt kanal za Boga tudi sredi dnevnih opravil. Konec koncev ima obojno skupni imenovalec v pogledu na življenje, ki naj bi ga imel najprej seveda vsak kristjan, pa ne samo on, temveč naj bi po nauku Svetega pisma bilo zapisano v vsakem človeku. To, kar je zapisano, pa je, da je človekov trud seveda izredno pomemben, a do določene mere.

Vzemimo prizor pri Guareschijevem Don Camillu, kjer neki sicer zvesti kristjan zataji svoja načela, ko mu komunistični župan Peppone obljubil dobro delovno mesto, če dovoli, da se njegova hči poroči z županovim sinom zgolj civilno. Ko župnik don Camillo izve za ta dogovor, obišče tega svojega župljana in ga takole ošteje: “Judež, za trideset srebrnikov izdajaš svojega Gospoda!” Nevestin oče pa: “Toda, gospod župnik, človek mora vendarle gledati na to, da preživi.” Don Camillo pa: “Pomisliti moraš tudi, da boš moral umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede.”

Lep nauk za vse nas, ki smo pravzaprav zelo pogosto vsi prevzeti in zatopljeni v to, kako si bomo zagotovili vse potrebno za lepo življenje. Nihče ne reče, da ni tudi prav, da poskrbimo za to, da dostojno in kolikor mogoče lepo preživimo to naše zemeljsko življenje tudi v materialnem smislu – to bi bilo nespametno. Je pa treba stalno treba imeti v mislih tudi to, da bo nekega dne treba umreti, tam pa naše takšno in drugačno bogastvo, nazivi, moči, veze in poznanstva ne bodo imeli nobene vloge.

Rekli smo že, kako se za evangelista Luka pot kristjana ne konča v zemeljskem Jeruzalemu, temveč gre naprej in je cilj v nebeškem Jeruzalemu, v nebesih. zato Gospodove besede Marti veljajo vsakemu od nas: »Le eno je pomembno!« Pomemben je tisti »boljši del, tisti nerazpadljivi del, življenje, kjer je blaženost in večna sreča, ne pa žalost in bolečina. Tega boljšega dela pa si ne moremo izboriti sami, ampak je Gospodov dar tistim, ki znajo odložiti vsakdanje skrbi, da bi padli k njegovim nogam in prisluhnili »besedam večnega življenja«.

Sveti očetje in učitelji pravijo, da je to "eno potrebno" naše duhovno življenje. Po p. Garrigou-Lagrangeu pa je svetništvo nekaj, kar je dostopno vsakomur, prav kakor je govorila sveta Mala Terezijka. Živeti moramo svoje življenje v neprestani Božji navzočnosti in v občestvu svetih, ne pa, da smo, kakor Marta, "vsi prevzeti" od nekih svetnih opravil. Tudi nas tako "skrbi in vznemirja" marsikaj, tako da nimamo "večnostnega" pogleda - vse se začne in konča pri stvareh tega sveta. Kot pa pravi Bernanos, ko premišljuje držo sv. Terezije Deteta Jezusa, moramo biti vselej otroški (ne otročji!) in misliti na svojega Očeta, ki je v nebesih. Konec koncev je naš cilj ta, da bi bili večno z Bogom, da torej v nebeški Jeruzalem, v nebesa pridemo, da dosežemo tistega, ki smo ga ljubili v tem zemeljskem življenju. Nihče pa k njemu ne pride drugače, kakor po Sinu. 

Kdo je moj bližnji?

Kristus učitelja postave napelje, da v primeru vprašanja o večnem življenju odgovori z zapovedjo ljubezni, o kateri potem naprej razmišlja in jo osvetljuje s pomočjo znane prilike o usmiljenem Samarijanu. Razmišljajmo zato s pomočjo zapovedi ljubezni. Ni le čustvo, ampak gre v končni meri za presežno in torej tudi duhovno stvarnost, gre za Boga samega, ki je ljubezen. 

Zanimivo je to, kako veliko se danes govori o odnosih in tudi o ljubezni, kako daleč pa smo od ljubezni in človeka potem v resnici. Kako daleč smo pravzaprav od osebe, ki je pravzaprav vedno tisti pravi cilj, ne odnos, ki je sredstvo. Pravzaprav je tudi odnos do bližnjega sredstvo, da pridemo do Boga, ki je naš poslednji cilj. Tudi ljubezen je, če je resnična, pravzaprav poosebljena, ker tista oseba je ljubezen, ali pa je ni. Torej, ko govorimo o veri, ne govorimo le o človeški osebi, temveč še prej o Osebi z veliko začetnico, ki je najprej Božji Sin Jezus Kristus, po njem, pa pridemo še do drugih dveh Božjih Oseb, Očeta in Duha. Ali ne starši svojih otrok poistovetijo z ljubeznijo? 

Ali ni tako pri zaljubljencih in zakoncih, da z ljubeznijo poistovetijo ljubljeno osebo? Zato je izrednega pomena, poleg tega, da je zelo zanimivo, kako je Gospod Jezus obrnil vprašanje učitelja postave in to vprašanje zastavlja tudi nam danes: "Komu si ti bližnji?" Za to gre namreč pri tistem: "Kateri od teh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" (Lk 10,27-37). To vprašanje odzvanja tudi danes, kot recimo, kdo je bil bližnji tistemu, ki je umrl sam in so ga našli šele po dveh dneh? Veliko je danes te samote, a začne se pri tej razosebljeni in popredmeteni ljubezni, ki je torej težava naše duhovnosti. Je tvoja ljubezen Oseba in oseba? To vprašanje je zelo pomembno za vsakega od nas danes.

Zato je nadvse zanimivo, kako mnogi navajajo tisto Avguštinovo trditev:"Ljubi in delaj, kar hočeš!" Le, da se danes zadevo obrača in bi lahko prej rekli: "Delaj, kar hočeš, in ljubi!" Lahko bi rekli tudi: "Ljubi, kakor hočeš!" Mislim, da ni potrebno še nadaljevati v tej smeri, da bi razumeli, kam pes taco moli, pa se je nekaj na sodišču v tej smeri zgodilo. Misli se namreč, da Jezusova zapoved ljubezni pomeni, da so druge zapovedi sedaj odveč, da gre za razveljavitev ostalih zapovedi, pa temu seveda ni tako. Zapoved ljubezni je srce zapovedi, je neke vrste kompendij oz. koncentrat vseh zapovedi, prav tistih, ki jih je Mojzes dobil vklesane na dveh kamnitih tablah. Kot pa smo slišali v prvem berilu, so to tisti zakoni, ki so že zapisani v našem srcu in se moramo truditi živeti po njih zato, da bi bili bolj mi, da bi bili bolj ljudje, bolj Božji otroci, bolj Kristusovi učenci, bolj bratje in sestre med seboj. Tisti, ki ljubi, nosi namreč ljubljeno osebo vedno v svojem srcu in mu je nadvse drago, da naredi vse, kar le more, da bi bila tista oseba zadovoljna. 

Ljubimo Boga? Prav - koliko časa na dan mu posvetimo? Kako težko je v bistvu narediti tiste osnovne reči, ki so jutranja in večerna molitev, molitev v družini rožnega venca pri mizi po večerji, branje in premišljevanje Svetega pisma, posebej mašnih beril... Kako težko je graditi nedeljo na nedeljski maši, pa zadeva dandanes postaja le še privesek ali neka dodatna oprema, ki je ravno tako dobro, če je, ali pa ni. Če je rečeno, da je molitev pobožno govorjenje z Bogom in njegovimi svetniki, zakaj tega pogovora ne prakticiramo. Najvišja možna stopnja tega pogovora je pri sveti maši, pa jo tako lahko miselno izpuščamo, se je površno udeležujemo, se nanjo notranje in zunanje (tudi obleka in urejenost, zlasti poleti!) nič ne pripravimo. Se mar tisti, ki ljubi, ne pogovarja z ljubljeno osebo?

Če potem preidemo na svoje družine, starše, sorodnike in prijatelje - koliko časa jim posvetimo? Koliko časa gre za pogovor, igro ali podobne reči, koliko pa raje za televizijo, tablico, pametni telefon ali še kaj drugega? Govorimo, kako so mladi le še na elektronskih napravah, vendar je na mestu tudi vprašanje, od koga so dobili dober zgled. Službe se danes nadaljujejo doma, četudi na domačem kavču v nedogled, razne dejavnosti za otroke, ki so postale prava parkirišča, da se jih rešimo za par ur. Zakonci, ki se med sabo ne pogovarjajo več... Nima smisla naštevati, ker je pravo pravcato morje tega vsega. Res je težko je dobiti nekaj časa, ker smo mu prepustili, času namreč, pravico odločanja nad našim življenjem. Kdor nima časa, potem je že znamenje, da ima čas njega. Velja razmisliti. 

Zapoved ljubezni potemtakem ni zvit način, ki nam ga je dal Jezus sam, kako delati, kakor se vsakemu pač zdi, temveč je pomoč in navdih, kako v polnosti in polni zavesti delati tisto, za kar nas je Gospod ustvaril in postavil na ta svet. Kdor ljubi, se posveča Gospodu in bližnjemu, s tem pa uresničuje tudi samega sebe, saj se konec koncev posveča tudi sebi, s tem, ko služi drugemu in Drugemu.

Trdno na poti v nebesa

"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). Ključni stavek Lukovega evangelija je lahko oz. bi moral biti ključen tudi za nas. Govori namreč o odločitvi, a je ta odločitev nekoliko drugačna od ostalih - lahko namreč govorimo o Jeruzalemu kot mestu v Palestini, lahko pa to pomeni tudi še kaj drugega, pomembna pa je pot do tam.

O tem drugem pomenu nam spregovori sveti Pavel v pismu Galačanom. Govori nam o nekem drugem svetu, o duhovnem svetu, o duhovni poti, na koncu katere je Jeruzalem, a tisti nebeški, v katerega se na koncu svoje zemeljske poti dvigne Jezus. Ta cilj mora biti kristjanu jasno v mislih kot nekaj dosegljivega, ne nekaj abstraktnega, čeprav je zadeva tako daleč našemu razumu - tudi pot, ki jo predlaga naš Gospod, z njim pa tudi Pavel, se ne ravno sklada s človeškimi predstavami. Ali to tudi pomeni, da človeku ni blizu?

Če na pot proti Jeruzalemu, na hojo za Jezusom gledamo z "mesenimi" in ne "duhovnimi" očmi, se zdi, da ni človeku prav nič blizu vse to. Najprej je problematičen že cilj - Samarijani so bili skregani z Judi in so Jeruzalem takoj povezovali z njimi. Če bi Jezus ne bil Jud, bi šli za njim, tako pa... To se pač ne sklada z okviri njihove (ozke) religije. Danes bi se podobno kdo ne odpravil za Jezusom, ker to pomeni iti v Rim - Cerkve ne bi sprejeli. Zakaj? Ker preveč omejuje mojo svobodo - v Boga želim verjeti, a na svoj način, nihče mi ne bo pravil, kako. Tudi Jezusov nauk je lep, zdi se kot kakšen zenovski modrec - lepe besede, ki se jih bom, če mi bo ustrezalo, držal, ni pa nujno.

Odgovor na samarijansko držo s strani učencev tudi ni pravi. Želeli so se kar znebiti teh Samarijanov,

da ne bi okuževali prave vere. Tudi to je preozka, ideološko obarvana interpretacija.

Za oba primera velja, da hoja za Jezusom ne pomeni le izpolnjevanje nekega nauka ali filozofije, ampak odnos z njim. Potemtakem bi Bog ne poslal na svet svojega sina, temveč bi zgolj poslal knjigo z vsemi zapovedmi - v prvem primeru z modrimi izreki. Z obvladanjem izrekov in tehnik bi se nekdo lahko izkazal za vzvišeno in pametno duhovno bitje, v drugem primeru pa bi se človek izkazal kot Bogu všečen tako, da bi čim bolj dobesedno izpolnjeval napisano. Pa vendar je Bog poslal na svet svojega Sina, da bi bili z njim, da bi ga ljubili. Iz ljubezni sledi postava, ki je postava Duha.

Biti z Jezusom pa ni lahko, saj je treba sprejeti celoten "paket". Ta ne vsebuje lagodnega življenja - dobre plače, vile ob morju, jahte... Pot za njim je zahtevna, vsebuje odpoved, sprejemanje vsakdanjih križev in težav. Zahteva nenavezanost na stvari in na ljudi. Zahteva ljubezen do nekoga - do samega Gospoda Jezusa. Ljubezen ne navezuje nase, ampak nas notranje osvobaja. Na podoben način in iz podobnih razlogov je danes težko nase vzeti jarem zakona, se poročiti. Vprašanje je, ali sem cilja jaz, ali pa drugi oz. Drugi. Ko govorimo o pravi ljubezni, nisem v ospredju in središču jaz, temveč Bog in bližnji.

Treba se je tudi ločiti od svoje zgodovine in jo prepustiti, če rečemo z Avguštinom, neskončno usmiljenemu Bogu. Pa tudi s prihodnostjo ne smemo biti zasvojeni - z istim svetnikom jo prepuščajmo neskončno previdnemu Bogu. Treba je živeti danes, se čim bolj držati poti, čim bolj biti z njim. Pravzaprav je on tista pot, kakor nam pravi pri sv. Janezu. To je tisto, kar nas resnično osvobaja, pomirja in odrešuje.

Na tem mestu podajam zanimiv judovski midraš. Bog je poslal nadangela na zemljo oznanjat veselo novico skorajšnjega odrešenja. Čez nekaj časa se je angel vrnil in dejal Gospodu: "Nekateri so bili z eno nogo v preteklosti, drugi z eno nogo v prihodnosti, nihče pa ni imel časa."  

Mi se raje odločimo, da bomo odločno na poti z njim, z Gospodom Jezusom Kristusom. Imejmo čas za Gospoda. Tako bomo svobodni, veseli in mirni - vsaj v sebi. In ne bo nam mar, če si sposodim misel nekega islamskega mistika, če bomo umrli na poti proti cilju - ali ni to boljša izbira kot pa se sploh nikamor ne podati?

Kdo je Bog

Nekega dne se je sv. Avguštin sprehajal po obali in skušal razumeti skrivnost Boga. Ko je bil zatopljen v ta razmišljanja, je videl otroka, kako je z morsko školjko jemal vodo iz morja in jo zlival v luknjo, ki jo je bil izkopal v pesek. Svetega moža je zadeva pritegnila in je otroka vprašal, kaj dela. Ta mu je odgovoril: “Želim dati morje v to luknjo.” S preprostimi besedami je sveti Avguštin skušal razložiti otroku, da je to nekaj nemogočega. Nakar je malček dejal: “Preden boš ti dognal skrivnost Boga, bom sam že zdavnaj prelil celotno morje v tole luknjo.” Ko je to rekel, je otrok izginil. Sveti Avguštin je torej pomislil, kako je to moral biti angel, ki mu ga je poslal Bog, da bi ga poučil, kako je skrivnost Svete Trojice sicer res največja in najpomembnejša skrivnost naše vere, da pa ji mi, z našo omejeno pametjo, ne bomo nikdar prišli do dna.

Skrivnost Sv. Trojice, katere praznik danes obhajamo, je ena najtežjih za razlago. Znana je razlaga sv. Patrika, ki je zadevo razložil na podlagi triperesne deteljice – trije listi, ki oblikujejo eno samo rastlino, tako tri Božje Osebe, Oče, Sin in Sveti Duh oblikujejo enega Boga. Stvar je služila namenu, saj kralj na Irskem razumel in se odločil za krščanstvo, posledično pa tudi drugi ljudje. Še danes je zato simbol Irske triperesna deteljica, na dan sv. Patrika pa si jo ljudje pripenjajo na obleko. 

Skrivnost Sv. Trojice slavimo takoj po binkoštni nedelji, ker je prva od krščanskih skrivnosti, najpomembnejša. Pove nam, kdo je krščanski Bog, vendar pa je tudi ta skrivnost najmanj dostopna naši človeški pameti, našemu razumu - tako je tudi prav. Do največjih skrivnosti krščanske vere namreč ljudje sami, s svojim razumom, čuti in čustvi ne moremo priti. Na voljo so nam samo sledi, odsevi, odmevi, podobe teh skrivnosti. Te podobe so dovolj, da po eni strani lahko verujemo, po drugi strani pa vedno ostaja toliko senc, da lahko tudi ne verujemo. Vselej pa je za vero potreben cel človek, saj gre za odločitev celega človeka.

Imamo torej sledi Božjih skrivnosti, ki jih lahko odkrijemo v stvarstvu, ker jih je pustil Stvarnik sam, glede na to, da je vse Božje delo. Ker je tako, nas te skrivnosti seveda presegajo, vendar pa hkrati lahko dojamemo, kako kljub temu niso proti našim čutom, čustvom in zlasti razumu in da na neki način lahko v te skrivnosti vstopimo. Sledi, ki jih odkrivamo v stvarstvu, kadar se uspemo zares čuditi in zreti, nam lahko pomagajo v potrditvi naše vere v obstoj Boga, ki je Stvarnik, ki je tudi neskončno moder, ker je tako čudovito uredil vse. S psalmistom tako lahko vzkliknemo: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!" (Ps 8).

Prek opazovanja stvarstva tako lahko pridemo do Boga, kakor nam je s svojimi peterimi potmi do Boga pokazal tudi sv. Tomaž Akvinski. Vendar pa nam to seveda ne zadostuje, saj mi ne potrebujemo »boga filozofov«, kot ga je označil Pascal, temveč: »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega.« Torej ne potrebujemo boga, kot si ga ustvarimo in zamislimo ljudje, po naši podobi, temveč potrebujemo spoznati Boga, kakršen in kdor je v resnici.

V Svetem pismu vidimo, kako se je Bog razodel očakom in kasneje  prerokom – na neki način je torej povedal, sporočil, kdo je. Vendar pa se je v polnosti to, da je Troedini Bog, da je Trojica, da je Oče, Sin in Sveti Duh, razodelo šele tedaj, ko je Bog sam stopil iz nebes k nam, ko je Božji Sin postal človek. Šele po njem smo lahko spoznali, da Bog obstaja v treh osebah. V treh osebah tudi vselej deluje. 

Svetopisemski stavek, ki nam najbolje razkriva, kdo je Bog, je zelo kratek: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8). Tako je po razodetju zapisal apostol Janez. Bog je trojen prav zato, ker je Ljubezen, ker je odnos, ker je neprestana dinamika, neprestano podarjanje in prejemanje, hkrati pa v njem ni zadrževanja zase. Saj je apostol Pavel za pravo ljubezen zapisal, da »ne išče svojega«. Zakaj tako? Ker ko govorimo o ljubezni, govorimo vedno o odnosu med osebami, celo o edinosti in celo o občestvu med osebami. In vedno, tudi v medčloveških odnosih, če so pravi, imamo v bistvu tri osebe, ki ta odnos tvorijo: imamo osebo, ki ljubi; imamo osebo, ki je ljubljena in imamo medsebojno ljubezen, ki je pravzaprav tudi oseba, če tako pogledamo. Ljubezenski odnos mora namreč biti nekaj, da tako rečemo, otipljivega, hkrati pa tudi nekaj presegajočega, večjega od nas ljudi. Tako je Sveto Trojico in odnose v njej razumel sv. Avguštin: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je ljubljeni, Sv. Duh je vez ljubezni med njima. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, njuna medsebojna vez ljubezni pa je Sveti Duh. Ljubezen je samo tam, kjer je edinost, oziroma občestvo, kjer je so-deležje v ljubezni, kjer vsakdo daje svoj delež in prejema svoj delež. Mi ljudje smo seveda med seboj razdeljeni, ker nismo sposobni popolne ljubezni, Bog pa je tako popoln, ljubezen med tremi osebami je tako popolna, da je iz treh oseb en sam Bog.  

Kot smo zgoraj tako že nakazali, se najbolje Božja podoba, torej tudi podoba Sv. Trojice zrcali v človeku, saj sta moški in ženska za angeli najodličnejša med ustvarjenimi bitji, a takrat, ko postaneta - tako in drugače - mož in žena. Bolj ko zato človek ljubi, bolj ko je svet, bolj vstopa v Boga, v njegovo skrivnost, bolj ga okuša, zato pa spoznava. Ni zato vseeno, kako živimo.

Najbolj se slika Sv. Trojice seveda svetu razodeva po družini, ker je tam lahko zares vidna prava ljubezen. Toda, prava družina je ena sama, ker je pečat ljubezni samo zakrament svetega zakona, saj tako Bog vstopi v medčloveški odnos in se slednji tako odpre onkraj zgolj človeškega v presežno. Seveda pa so vsi člani družine zato poklicani k svetosti in trudu za dober odnos do Boga in med seboj. Takšna družina potem sveti navzven.