Osvoboditev Ljubljane

Danes se spominjamo osvoboditve Ljubljane, ki se je zgodila prav na današnji dan leta 1945. Moje mnenje je seveda tako, da je šlo le za navidezno osvoboditev, oz. vsaj delno osvoboditev. Nek totalitarizem je namreč zamenjal drugega. Naša prestolnica in z njo dobršen del Slovenije (za en del bo potrebno počakati do leta 1957, čeprav je bila komunistom prepuščena tudi cona B), je začela svojo drugo trnovo pot. Prav ta druga je bila za nas hujša od prve, saj smo s poboji izgubili približno trikrat več ljudi, kot pa jih je padlo po rokah naci-fašistov. O tem povojnejm obdobju danes, hvalabogu, vemo marsikaj, česar prej nismo. Zanimive pa so manifestacije, ki jih v prestolnici pripravljajo ob dnevu osvoboditve Ljubljane. Dobro, Zahod praznuje 8. maj, ker je takrat kapitulirala Nemčija in je bil s tem končan pekel 2. svetovne vojne v Evropi. Toda, kaj naj praznujemo mi? Naj praznujemo to, da smo bili kontrolirani na vsakem koraku, da nismo smeli javno izpovedovati svoje vere, svojih prepričanj, da nismo smeli misliti s svojo glavo, ampak tako, kakor je rekla partija?

Naj preidem na slavje - na Pogačarjevem trgu veličasten koncert. Dejansko je bil zelo lep ta koncert, vendar me je zmotil bradati mož v oranžnem oblačilu, ki je sedel v prvi vrsti - indijski guru. Vprašal sem se pač, kaj ima ta početi z Evropo, saj ima vendar naša celina krščanske korenine. Očitno jih določeni ignoranti spet želijo zanikati. Zanimiva cvetka, o kateri bo mogoče še kaj reči. In kaj ima vse to skupnega - zmešnjavo, ignoranco in zmedenost! Namesto da bi namreč praznovali 25. junij kot dan resnične osvoboditve, praznujemo zelo svečano 9. maj (danes je bila na Pogačarjevem trgu otroška proslava, ki me je spomnila na tiste v rdečih časih). Namesto da bi se oklenili Kristusa, se raje zatekamo h gurujem. Vse to le potrjuje močno zmedenost današnjih ljudi.

IGNORANCA

Bliža se izpitni čas, ko bomo dokazovali svoje "znanje" profesorjem. V današnjem času je zelo moderno hvaliti se s tem, da smo ignoranti na religijskem področju, čeprav bi vsi, z novinarji na čelu, radi pametovali o raznih vprašanjih, ki se jih v bistvu niti ne tičejo, kaj šele, da bi bili kompetentni. Zagotovo imajo v Italiji in drugih državah t.i. vatikanisti (novinarji, ki se ukvarjajo predvsem s cerkvenimi zadevami v medijih) marsikatero pomanjkljivost, vendar so na svojem področju precej kompetentni. Pustimo zaenkrat problem sovraštva do Cerkve, ki imajo mnogokrat ideološke značilnosti, in se res posvetimo naslovu. Lep primer ignorance je bil mešanje med glavnim in smrtnim grehom, kar je zelo dobro komentiral g. Božo Rustja v zadnjem Ognjišču. Mislim, nekateri se res čutijo poklicani, pa čeprav nimajo nobenih atributov, da komentirajo zadeve, ki jim niso dorasli. Kaj jih moti cerkveni nauk, če sploh niso verni. Pač, naj živijo kakor se jim zdi, nam pa naj pustijo naj živimo, kakor se nam zdi, da je prav - da namreč upoštevamo cerkveno učiteljstvo. Drug zanimiv problem je bil neki študent, ki ga je profesor vprašal po Jezusu Kristusu, študent pa: "A, Jezus Kristus? A ni to tisti tip, ki je napisal Biblijo?" Pa boste rekli, da naj bo, saj je itak študent. Figo, pravim jaz, nekega dne bo ta isti študent eden izmed naših intelektualcev, in sicer z isto ignoranco. Potem pa bo vedel vse o kakem sodobniku, znani osebnosti, o Jezusu Kristusu, osrednjem liku naše kulture in civilizacije pa nič. Ali pa nekega večera na oddaji "Evropa.si". Voditeljica Jerca Zajc, ki ji kar se tiče zunanjega videza najbrž ni veliko oporekati, izjavi: "Spet se je izkazala vrlina, ki nas krasi že vse od francoske revolucije - solidarnost... " Res je, prej pa ni bilo solidarnosti, saj so grdi zemljiški gospodje, aristokrati in zakrknjena in debela duhovščina znali podložnike in navadne ljudi le izkoriščati, kaj šele, da bi bili do njih solidarni. Francoski revolucionarji so bili res solidarni, ko so svojo deželo na višku moči obubožali, posekali par glav, uničili dobršen del kulturne dediščine... S tem so bili tudi zelo solidarni do nas. Zdi se mi, da je danes neke vrste moda, ko je treba vedeti vse o brezveznih stvareh, kot recimo modi, zvezdnikih, rumenem tisku, hvalevredno pa je biti ignorant na področju religije, še posebej krščanstva. Manj ko veš o njem, bolje je, itak bo izumrlo. Jaz pa mislim, da je krščanstvo temelj naše kulture in da, če ga ne poznamo, ne poznamo svoje kulture. Upam si iti še dalje - ne poznamo sebe. Ne vemo kdo smo. Se vam zdi znano?

Izpraševanje vesti

Pri tem razmišljanju se poslužujem dela kard. Tomaša Špidlika "Mali biseri cerkvenih očetov". Preglejmo našo vest kakor to počnejo trgovci in napravimo obračun, da ugotovimo, koliko smo zaslužili v tem tednu, kaj v tednu prej in, kaj bomo zaslužili v prihodnjem tednu. sv. Janez Zlatousti, Homilija o Prvi Mojzesovi knjigi 11,2; Patrologia graeca 53, 93

Nekateri mislijo, da je izpraševanje vesti predvsem krščanska prvina, vendar temu ni tako. Prakticiral ga je že Konfucij, potem taoisti, hinduisti, poznano je bilo v Egiptu, pa tudi v grško-rimskem svetu, kjer so se tej prvini intenzivno posvečali predvsem pitagorejci in stoiki, najdemo pa jo tudi v rabinski duhovnosti. Pomembno mesto izpraševanju vesti dajejo tudi muslimanski asketski avtorji. Pri cerkvenih očetih na mnogih mestih najdemo povabilo k izpraševanju vesti v odnosu do Boga in do svojega odrešenja. V pastoralni literaturi je bilo najprej posebej priporočeno tistim kristjanom, ki so živeli v svetu in njegovih pasteh, da bi tako lahko ohranili žar vere, že kmalu pa je postalo izpraševanje vesti eden od bistvenih elementov samostanske askeze. Eden izmed njegovih bistvenih namenov je tudi spoznanje samega sebe. Danes pogosto mislimo, da je eden od poglavitnih, če ne celo edini namen ta, da pri izpraševanju spoznamo svoje grehe in napake, da bi se jih pokesali in sklenili poboljšati se. Najbrž bo marsikdo presenečen nad teksti antičnih duhovnih očetov, ki odsvetujejo preveč podroben pregled svojih napak. Nadalje je veliko bolj pomembno, da smo pozorni na Božje navdihe ter, da smo pozorni na Božjo prisotnost v našem srcu. Kdor je pozoren na Božjo prisotnost v svojem osebnem življenju, odkriva njegovo previdnost v vsem, kar se dogaja, v vsakem trenutku dneva. Izpraševanje vesti tako postane to, čemur pravimo "kontemplacija Božje previdnosti". Gre za napor vsakega posameznika, da bi doumel svojo "sveto zgodovino", svoje srečanje z Bogom. Na tak način je tudi opisana zgodovina v Svetem pismu in tako moramo tudi mi gledati na naše življenje. Če našo pozornost usmerimo predvsem na očiščenje srca, izpraševanje poteka na način, ki mu pravimo "posebni eksamen". O njem govori Janez Klimak: "Če kdo vidi, da ga obvladuje določena razvada, se mora oborožiti proti tej razvadi in se proti njej boriti bolj kakor proti vsem drugim... Če je ne premagamo, nam ne bo nič koristila zmaga nad ostalimi". To se sklada tudi s tem, kar je rekel sv. Tomaž Akvinski, da namreč vrline rastejo kakor prsti na rokah - če raste en prst, istočasno rastejo tudi ostali. Važno je le, da se rast ne prekine. In še moje mnenje: mislim, da sem se tudi sam v življenju preveč ustavljal pri preiskovanju in seciranju svojih grehov in napak, premalo pa sem upošteval Božje delovanje v svojem življenju. To se je poznalo pri pomanjkanju samospoštovanja in pri lastni samozavesti. Pomembneje je odkrivati Božje darove in navdihe in se mu zanje zahvaljevati ter se Bogu izročati, kakor je pomembno Bogu izročati tudi druge, ki smo jih srečali. Obenem je tudi pomembno, da se res zaustavimo pri težavi, ki nam povzroča največ preglavic, saj vidim, da se potem dejansko poboljšam tudi na drugih težavnih področij in celostno duhovno rastem. Tudi pri skupnem izpraševanju vesti bi morali biti pozorni na vse, kar je bilo povedano.

Raj na zemlji?

Nadaljujem z razmišljanji. Pri njih se opiram na italijanskega katoliškega publicista Vittoria Messorija. Tokrat sem nekako povzel in prevedel prvi del - do tistih številk na letalu, seveda s svojimi pripombami in opombami. Na koncu pa sem dodal še svoj zaključek. Tisti, ki so nekoč polagali svoje upe v politično akcijo ali v znanost kot racionalni projekt, ki naj bi spremenil svet, se sedaj obračajo drugam. Priča smo bili in smo še propadu velikih racionalističnih filozofij, kakor smo priča tudi splošni krizi nezaupanja v tehnologijo in znanost. Ljudje se sedaj spet zatekajo k svetemu in skrivnostnemu: obračajo se na vzhodno misel, alkimistične priročnike, astrologijo, magijo, okultizem... Zdi se, da je imel prav Chesterton, ko je trdil, da "kadar ljudje več ne verujejo v Boga, ni problem, da bi več ne verovali v nič, nasprotno, verujejo v vse". Opuščanje vere tako ne generira nevere, temveč nasprotno, vraževerje. Biblične zgodbe je človek opustil kot "pravljice za otroke", tako da namesto v Boga Stvarnika veruje v znanstvena dognanja, kjer preko "prvotne mineštre" (mineštra je jed, kamor zmečemo več vrst zelenjave, malo mesa in kako zelišče - meni zelo ljuba jed) in metanja kocke slučaja pridemo do Leonarda iz Vincija in Alberta Einsteina, seveda preko amebe, rib, dvoživk, opic... Človek je nehal poslušati duhovnike, ne zato, ker bi želel delati in se odločati po svoji pameti (tudi to, da ljudje več nočejo razmišljati in se odločati po svoji pameti je danes problem), temveč, da bi bil odvisen od napovedi in prerokb "ekspertov", novih duhovnikov, v primerjavi s katerimi so tisti stari tipični modeli tolerance in kompetence. Človek danes ne veruje več v raj v nebesih, ampak resno jemlje intelektualce in politike, ki mu obljubljajo raj že tu na zemlji, če se bo le izvedlo tiste reforme, ki jih zahtevajo. Ironizira, če nadaljujemo, nad "katoliškimi vražami" (saj veste - čaranje pri obredih), hkrati pa je raznim gurujem, vedeževalcem, magom, šarlatanom vsake vrste omogočil, da so dosegli tretji svetovni biznis po ekonomski moči (če upoštevamo, da sta na prvih dveh mestih droga in pornografija). Pokrščanska era nas je tako zopet privedla v predkrščansko ero, vključno z obskurnimi vražami. Zgodi se na primer, da na letalskih sedežih (letalo kot čudež sodobne tehnike - simbol napredka) ne najdemo tistih števil, ki že od nekdaj veljajo za nesrečna; s številke 12 preidemo na 14 in s številke 16 na 18. Človek vedno nekje išče svojo oporo, neko gotovost, varnost. Ker bi rad poznal svojo prihodnost, svojo "usodo", se tudi zateka k raznim vražam in šarlatanom - želi si gotovosti. Nasprotno pa se dogaja, da živimo ljudje v vse večji negotovosti, strahu in nezaupanju - pravzaprav stanje počasi že postaja kaotično. Od gotovosti in sreče, ki sta jo prinašali vera v posmrtno življenje in v Božjo previdnost, preidemo v pekel na zemlji, ne pa raj.

Kitara bo rešila svet?

Praznujemo že štirideseto obletnico neke revolucije, tiste iz leta 1968, ki je bolje poznana pod imenom »seksualne revolucije«. Kot je znano, se je tri leta pred tem končala Tudi neka druga »revolucija« - 2. vatikanski koncil. Ta je res odprl nove priložnosti in izzive, ki še zdaleč niso bili uresničeni, izkoriščeni ipd., ni pa se odrekel izročilu Cerkve in virom, iz katerih Cerkev črpa svojo moč, Božji besedi in zakramentom. Pri revoluciji iz leta '68 gre za filozofijo »seks, droga in rokenrol«, ki na vsak način želi ujeti našo pozornost. To počne z vsakovrstnim nastopaštvom, ki je pravzaprav neke vrste nasilje, tako da znani slogan, da naj se raje ljubimo kot pa vojskujemo deluje kot smešen paradoks, če namreč pogledamo, koliko mrtvih je ta ljubezen proizvedla s pomočjo splavov in AIDSA, se ji najbrž vse vojne skupaj ne morejo postaviti ob bok. Vprašanje, ki se mi pa tu postavlja je sledeče – ali je mogoče krščansko sporočilo vključiti v neko glasbo, ki je zgrajena na taki filozofiji? Ali ne gre pri ljubezni, ki jo oznanja Jezus Kristus za nekaj povsem drugega? Kitara je lahko čudovit inštrument in iz nje se da izvabiti zares lepe melodije, vendar pa je treba imeti tudi tu občutek in pravo mero. Naj bo zgolj spremljava navdihnjeni besedi, ki po mojem edina lahko spreobrne srca. Prav tako se mi zdi živo izkustvo važnejše od brenkanja »pocukranih« pesmic. Mladi se morajo srečati z vstalim Gospodom, tistih »odrešenikov«, ki slišijo na ime pop zvezdniki, didžeji, rock zvezdniki ipd. imajo na vsakem koraku dovolj in preveč. Tisti duhovniki, ki so kitaro uporabljali v smislu mitraljeza, niso bili uspešni. Nasprotno pa so bili zelo uspešni tisti, ki so mladim in drugim dali svetel zgled. Vem, da se marsikdo ne strinja z menoj. Tudi sam poslušam rock glasbo in še kaj drugega, vendar mi ta ni všeč, kadar ta povsem povozi oznanilo Božje besede, ki je lepa in nežna po svojem izvoru. Cerkev lahko veliko da svetu z vso lepoto, ki jo hrani v svojem izročilu in pričevanju svetnikov, kaj pa lahko da kitara? Po mojem lahko kitara veliko prispeva k oznanilu Cerkve, vendar se mora podrediti in vključiti v celostno oznanilo. Sam se zelo strinjam z Dostojevskim, ki je rekel, da bo lepota rešila svet, ne morem pa se strinjati s tistimi, ki mislijo, da bo kitara rešila svet (kitara je seveda metafora).