Gomorra

Potem ko sem si omislil knjigo Roberta Saviana, sem že nestrpno pričakoval LIFFe, da bi si ogledal še film. Končno je festival prišel, žal pa sem si uspel ogledati le dva filma, Katyń in Gomorra. Na festivalu je sicer bilo vsaj nekaj filmov, ki bi si jih želel ogledati, a žal ni zneslo. Vsega se pač ne da.

Pa preidimo k bistvu. Najbrž sem si za ogled izbral napačno uro, čeprav dosti izbire več nisem imel, razen, če bi si ga ogledal enkrat po festivalu. Izbral sem si 22. Uro zvečer. Problem ni v tem, da gre za dokaj pozno uro, ampak to izpostavi predalčkanje, ki si ga ljudje privoščimo. Pričakoval sem namreč film v slogu ameriških mafijskih kriminalk á la Boter, a se je kasneje izkazalo, da sem se krepko motil. Po ogledu filma sem prišel ven čustveno čisto razrvan, nekako podobno kakor po ogledu Auschwitza (ne filma, ampak dejanskega taborišča). Prav to pa je bila režiserjeva genialna poteza. Pozna namreč mlačnost današnjega človeka, kateremu ni dovolj pripoved zgodbe, da bi si jo lahko živo predstavljal, ampak ga mora film tako prizadeti, da se vsaj malo zamisli. Gre za prvovrstni filmski realizem, kjer so tudi igralci po večini vzeti iz običajnega prebivalstva, pa tudi iz mafijcev samih, kar dokazuje aretacija enega od protagonistov kmalu po snemanju filma.

»Pozabite torej na epiko Botra ali na privlačnost Brazgotinca (Scarface) in se pripravite na kruto, nepredstavljivo in ekstremno resničnost. Na podlagi iz krvavega boja med klani na oblasti in razkolniki, v pogubnem okolju Vele di Scampia (nedokončani betonski bloki v obliki jader v Scampii, neapeljskem predmestju), se odvija senčna stran naše družbe, tisto, kar je pod predpražnikom, tisto, o čemer si ne upamo govoriti« (Città nuova, 10.6.2008).

Matteo Garrone se namesto novinarske reportaže, uporabljene v knjigi posluži prepletanja zgodb ljudi, ki govorijo strogo v neapeljskem narečju in mafijskem argoju. Osebe so tiste, ki jih režiser uporabi kot ključ interpretacije. »V primerjavi s knjigo se morda res izgubi celostnost podobe, dimenzija problema, razvejanost zla, vendar pa s pomočjo petih zgodb, niti ne najbolj okrutnih iz knjige, nam Garrone predstavi zlo, kot smo ga le malokrat lahko videli. Temu pa se je vsaj nekdo sposoben upreti« (10.6.2008).

V filmu boste tudi videli nekaj zamenjav in prilagoditev. Tako Angelino Jolie zamenja Scarlett Johansson, pisec knjige pa prvoosebno nastopa le v eni zgodbi. Tudi zgodbe so nekoliko spremenjene. Režiserji se pač knjig ne držijo kot pijanec plota, ker želijo izraziti to, kar čutijo, vidijo… Vsekakor je ta film vreden ogleda, a se je treba znebiti apriornih sodb in si iz glave izbrisati slike hollywoodskih kriminalk. Kot zadnje pa – ne naredite iste napake kot jaz, temveč si film oglejte raje ob zgodnejši uri.

Vladaj, Kristus, kralj!

V tem mojem razmišljanju bi se rad nekoliko poklonil svoji rojstni župniji, ki danes goduje. Razmišljal bom ob kipu Kristusa Odrešenika akad. kiparja Staneta Jarma v novogoriški konkaterdrali.

Ko sem kot majhen otrok zahajal v to cerkev, seveda to še ni bila konkatedrala. Ker pa je otrok zelo zvedav in ga vse zanima, se še vedno spomnim svojega prvega obiska te cerkve. Imel sem kakih pet let in z nono sva šla k maši v novogoriško cerkev Kristusa Odrešenika. Najprej sem seveda zagledal zares impozantni kip na desni strani. Takoj sem nono vprašal, kdo je tisti. Dobil sem seveda odgovor, da je Jezus. Potem sem opazil, da 'ima mišice' in to noni tudi povedal, ona pa mi je pokimala in potrdila. Potem sem noni rekel, da je močan in tudi to mi je potrdila. Seveda sem takrat mislil kot otrok, saj smo si v vrtcu razkazovali svoje mišice in tako velikih in napetih, kot so bile Jezusove res še nisem videl. Ta Jezus je zato potihem postal moj junak... morda tega še nikomur nisem povedal. Če bi mi kdo takrat rekel, da je Kristus kralj, bi mu seveda takoj verjel - pri takih mišicah! (seveda, da ne pozabim - najbolj me je presenetilo, ko se je ta Kristus pri maši znašel pri ambonu. Nisem mogel verjeti svojim očem, bil je on! Gospod Gašper mu je namreč bil zelo podoben v obraz.)

Kasneje so mi povedali (nona je medtem že živela v Prvačini), da je ta Kristus na križu. Zdelo se mi je čudno, da je na križu, ko pa nam je sestra Fidelis pri verouku kazala neke druge slike, kjer je bil Kristus drugačen. Ta naš Odrešenik v konkatedrali namreč drži roke kvišku (nekateri otroci so mi povedali, da zato ker je zadaj stavba Policije).

Leta so tekla, mene pa so prešinjale številne misli. Začel sem si postavljati številna vprašanja. Eno od najpomembnejših je bilo to: KAKO JE KRIŽANI LAHKO KRALJ? In res, ko gledamo na ta svet, vidimo, da tisti ponižani, nemočni ipd. ne morejo vladati nikomur, vsi jih teptajo. Kralji oz. šefi so tisti, ki imajo mnogo denarja, ki imajo vilo, mercedesa... To vprašanje me je dolgo časa vznemirjalo, potem pa sem začel bolj natančno opazovati ta naš kip. Roke ima iztegnjene kvišku! Če pa nekdo drži v tebe naperjeno pištolo ali kaj podobnega, pa rok nimaš tako iztegnjenih! In njegove noge, kakor da bi stal na prstih! Na misel so mi prišli plavalci v bazenu, ki se odrineju od zidu in tedaj se mi je preblisnilo - Jezus vendar nekam gre. Če pa Jezus nekam gre, potem ni mrtev! Vsaj ne dokončno.

Ko sem se tako spet spomnil na kip v rojstni župniji, so mi na misel prišle Jezusove besede pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta". Zdaj vem, kam gre ta Jezus, potem ko so ga umorili. Vrača se v svoje kraljestvo. Končno vem, zakaj moja rojstna župnija goduje na Kristusa kralja, čeprav ima v prezbiteriju Križanega.

Mesto Oxford zakoreninjeno v tradiciji

Staro mesto Oxford v Angliji je bilo doslej predvsem znano po svoji univerzi, ki je ena od najprestižnejših na svetu. Vendar pa bo odslej znano še po neki drugi zanimivi zadevi.

"Morda se bo kdo temu smejal, vendar pa je stvar resna. Kajti, kdor ubije besedo je pogosto hujši morilec kakor tisti, ki ubije človeka," piše novinar Davide Rondoni v dnevniku Avvenire 4.11.2008 (tega prispevka nisem mogel prej objaviti zaradi težav z računalnikom, ki sem jih medtem odpravil). "In sedaj bi radi ubili besedo Christmas. V Oxfordu, mestecu, poznanem po svojih odličnih univerzah, je mestni svet sprejel odločitev, da bo letos o božiču besedo Christmas zamenjala besedna zveza Festival luči, da bi tako bilo bolj obsegajoče. Eden od voditeljev tistih, ki jih je treba obseči, torej voditelj muslimanske skupnosti, je stvar označil za 'neumno', a so se poglavarji mesta modrih vseeno odločili, da poseg izvedejo, da tisto besedo odstranijo, saj je v tisti besedi nekaj, kar moti. Tam je Christ, ki moti. Odkrižamo se besed, da bi se odkrižali resničnosti. Odkrižamo se besede Christmas, da bi se odkrižali Kristusa, Christ. Nad vsem tem bi se lahko smejali in muslimanski voditelj se smeje. Smeje se prilagodljivosti, slabonamernosti voditeljev mesta".

Avtor nato nadaljuje, če na kratko povzamem, da so tisti, ki ne prenašajo besede Kristus, vedno modreci tega sveta, vedno isti, in sicer že stoletja. Spominja jih, da oblast nad svetom ni v njihovih rokah, ampak v Njegovih. Preprosti ljudje se nikjer nočejo znebiti tega imena, četudi ga kdaj pa kdaj izgovarjajo po nemarnem ali preklinjajo, vendar pa se ga nočejo znebiti, ne v favelah Sao Paula ne v tistih v Caracasu. Toda po avtorjevo je zanimivo to, da bi se Kristusovega imena radi znebili v Oxfordu. Vendar pa je preveč smeha in joka povezanega s tem imenom in je prav verjetno, da bo tako njegovo ime še bolj zasijalo.

Sam bi ob tem rekel, da je prav žalostno, kako si žagamo vejo pod nogami. Ali nismo zrasli in se razvili prav iz kulture, ki nosi Kristusovo ime. Zanimivo je res, strinjam se z novinarjem, da se želijo Gospodovega imena znebiti prav najbolj 'kulturni' ljudje. Ker pa so zelo učeni, jim najbrž ta učenost že gleda 'skozi ušesa', da tako pozabljajo na svoj izvor. Ob tem lahko pomislimo in si izprašamo nekoliko vest, kolikokrat mi sami pozabimo na Kristusovo ime, kolikokrat ga zatajimo? Koliko nam to ime sploh še pomeni? Po eni strani smo takoj na strani muslimanov, ko jih žalijo, po drugi pa se ob žaljenju krščanskih simbolov in krščanske vere ne oglasi nihče.

Jo je kdo našel?

Vrlo žensko namreč. Prvo berilo 33. navadne nedelje me je namreč zelo nagovorilo. Nebom rekel, da me ni celotna Božja beseda te nedelje, ki je tudi lepa, vendar pa se me je ta žena, ki ima posebno mesto v Gospodovih očeh, res dotaknila.

Moje vprašanje iz naslova je morda nekoliko čudno, ali pa tudi ne, kakor vzamemo. Vedno težje je namreč najti vrlo ženo, čudovito opisano v berilu iz knjige Pregovorov. Seveda so se časi spremenili in najbrž ni več pogosto najti dejavnosti kot so predenje volne in lanu, obdelovanje njive, šivanje obleke, tkanje platna... takratna družba je pač bila bolj agrarno usmerjena. Lahko pa v ozadju teh besed začutimo darove in odlike, ki jih je Bog naklonil prav njim.

Ženska je posebej čuteča, skrbna, pridna, spretna za drobna opravila, ima poseben občutek za potrebe drugih, vnaprej predvidi težke situacije, najbrž so to danes predvsem finančne stiske ipd. Začutimo tudi, da je dostojanstvena, je opora svojemu možu, pa tudi svojih ust ne odpira kar tako, ampak govorijo le modre besede.

Vse te odlike pridejo prav tudi današnji ženski. Vendar pa so ženske dandanes sebi odtujene, o tem še posebej dobro piše nemka Christa Meves v knjigi Zapeljani. Zlorabljeni. Izigrani. Dandanes deklet več ne vzgajamo v ženske, v 'vrle žene', če vzamemo svetopisemske besede. Tako bom na tem mestu podal nekaj napotkov iz te knjige, kako naj bi vzgajali dekleta, še posebej v šolah, najbrž pa taka vzgoja ne bi škodila niti doma:

1. Mladim dekletom je treba posredovati visoko stopnjo samozavesti in veselje nad njihovo ženskostjo.
2. Pripravljati in usposabljati jih je treba za zakon in materinstvo.
3. Poleg njihovega razuma je treba razvijati in kultivirati tudi vse njihove sposobnosti za čutenje in njihovo vero.
4. Dekleta je treba vzgajati k samostojnemu ravnanju in k odgovornosti - tudi k socialni in politični odgovornosti.
5. Dekleta je treba pripravljati na izobraževanje za poklic in ta priprava ne sme v ničemer zaostajati za pripravo fantov.

Tako, vidimo lahko temeljne smernice, ki jih nakazuje tudi Sveto pismo. Tudi končal bom ta prispevek z modrim piscem, ki pravi: "Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale" (Prg 31,30). Prava ženska je torej tista, ki ve, od koga je dobila te darove, in jih tudi s pridom uporablja za bližnjega, kakor tudi za izkazovanje slave in zahvale Bogu. Skupaj z mladostjo izpuhtita namreč tudi milina in zunanja lepota, tisti pravi zakladi, ki jih ne razjesta molj in rja, pa ostanejo.

Nekoliko o drogah

Verjetno ne bom povedal nič novega, ali pač. Morda smo na nekatere stvari premalo pozorni. Lahko bi na tem mestu govoril o novih oblikah zasvojenosti, a ne bom. Zanimajo me trde droge. Ena še posebej - kokain.

V zadnji številki Reporterja sem namreč prebral po mojem nekoliko zastarelo mnenje, da je namreč kokain droga elite. Že mogoče, da je pri nas še vedno največja poraba heroina, a najbrž v tem času ta upada tudi pri nas in se umika belemu sorodniku.

Že pred časom sem v dnevniku Avvenire prebral, kako se je znižala cena kokainu. Začeli so namreč delati mini doze, ki ne stanejo niti dvajset evrov, napoved pa je bila, da naj bi cene še padle in naj bi potem za ta mini odmerek odšteli kolikor odštejemo za pico v Italiji, ki je še vedno za evro ali dva dražja kot v Ljubljani. Finta tu najbrž ni le v tem, da gre pri tem le za drogo, kolikor je v teh mini dozah to bolj poživilo.

Potrdilo za to sem našel v uspešnici Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki jo trenutno prebiram. Mafijski klani v kampaniji namreč heroina malodane več ne prodajajo, ampak skušajo narediti kokain bolj splošno dosegljiv. Uporaba te droge pa je bolj v smislu poživila, saj delavci lahko dlje delajo, šoferji dlje vozijo...

O vedno večji priljubljenosti kokaina pa smo lahko brali tudi pred kratkim v brezplačniku Žurnal24.

Razumem torej, po eni strani, da ob hollywoodskih filmih, kjer se bogataši "filajo" s kokainom pride na misel, da je to droga elite, toda, ali to ob ceni pice še lahko trdimo? Da ne bomo tako kratkovidni in bomo nekega dne svojim otrokom, v dobri veri, namesto za pico, dali denar za kokain?