En sam kvadratni meter

Učitelj zena je za meditacijo vsakemu od svojih učencev odkazal en sam kvadratni meter prostora, kjer bi meditiral. Nekoč je eden izmed učencev dal pripombo, da je ta prostor premajhen in da se počuti utesnjen. Učitelj pa mu je odgovoril: "Obstaja skrivnost za razrešitev tega in drugih problemov: kolikor bolj se boš naredil majhnega, toliko bolj bo prostor postal velik; če pa se boš naredil neskončno majhnega, bo prostor postal neskončno velik".

APOLOG JAPONSKE ZEN TRADICIJE

Kadar egoizem razširi svoje kolo Jaza, da bi se bahal, skuša zasesti kar največ možnega prostora ter tako izloči vse, kar ni jaz sam ali kar jazu ne koristi. To, kar uči japonska zen tradicija in kar je navedeno zgoraj v apologu, je lep zgled tega: postati preprosti, majhni in ponižni je pot, da lahko naša duša zadiha in da pustimo prosto obzorje tudi bližnjemu in Bogu. Ljubezen je prav to: narediti vse, da bi drugi imel svoj prostor, da se lahko v polnosti izrazi in zažari. Kristus ni zastonj prelomil z družbeno tradicijo svojega časa in za zgled postavil otroka, ki skoraj ni imel svojega prostora v tedanjem svetu, kjer je prevladoval "mogočni".

Seveda ta "pomanjšanost" zahteva veliko truda, ker je skušnjava razširitve znak uspeha: primerjajmo samo, če ostanemo pri podobi kvadratnega metra, na tiste, ki posedujejo palače in vile in ki v njih izmenjaje živijo le po kak dan, kar pa jim dopušča izkazovanje svoje "mogočnosti". To dejanje "poenostavitve" nas stane veliko truda tudi zato, ker se je povečalo število nepotrebnih potreb, stvari, ki jih je treba imeti, zahteve, ki jih je treba doseči: te dušijo čistost srca, svobodo duha, srečo življenja. Prav zato smo napeti, pod stresom in skorajda ujeti od nas samih.

- Gianfranco Ravasi, Le parole e i giorni, Nuovo breviario laico, Mondadori, Milano 2008.

O eksodusu in fojbah

Včeraj je bil v Italiji dan spomina na optante (ezule) iz Istre in Dalmacije ter na žrtve »fojb«. Z zanimanjem sem prisluhnil predvsem tistim besedam, ki jih do sedaj ni bilo mogoče slišati, da so namreč v času fašizma Italijani izvajali nasilje nad Slovenci (izgleda, da ga nad Hrvati niso…), in to iz ust samega predsednika Republike Italije Giorgia Napolitana. Zanimivo, saj do sedaj kaj takega ni bilo mogoče slišati.

So pa te besede kar zvodenele ob naslednjem poudarku, da zgodovine ne smemo potvarjati in politično motivirati… Pa smo spet tam! Italijanski komunist, ki se vleče iz kaše, v katero so ga pahnili novi (stari) podatki, ki so izšli v knjigi Olinta Mileta 'Italijanska vzhodna meja 1797-2007'. V tej knjigi je namreč znašlo število 34000 emigrantov slovenskega rodu, 12000 hrvaškega rodu ter 4300 albanskega in romunskega rodu. Tako namreč Italijani vsaj ne morejo zanikati, da je šlo za zgolj italijanski eksodus, če je za eksodus sploh šlo. Pravim, zanimivo, saj italijanski komunisti nočejo, še vedno nočejo na svoje rame prevzeti svojega dela krivde pri raznih zadevah, tudi pri pobojih. Ne vem, če jim bo na tak način sploh kdaj uspelo!

Najbolje pa bo, če mi preidemo na pregled določenih dejstev. Za določene dogodke in dejanja je namreč potrebno poiskati neke vzroke, nek povod. 'Fojbe' niso kar padle z neba, čeprav bi jih nekateri radi tako prikazali. Italijani jemljejo stvar ven iz konteksta, saj vse presojajo v luči povojnih dogodkov, torej po 1.5.1945, ko je bil Trst 'osvobojen'. Tudi na prve valove eksodusa med vojno. Za premik meje po drugi svetovni vojni je kriva Italija sama, saj je v vojno prostovoljno vstopila. Pariška mirovna konferenca je tako posledica vojne, ki jo je začela Italija. Oni pa se fašizma in druge svetovne vojne ne spominjajo, kaj šele, da bi se spominjali vsega hudega, kar so storili že pred nastopom fašizma, v štirih letih po prvi svetovni vojni (spomnimo se, kako je moral slovenski škof Andrej Karlin, kasnejši lavantinski škof, oditi iz Trsta že leta 1919!). Tudi Nemčija je imela svoje begunce, med 12 in 14 milijonov, a jih je sprejela kot del posledic poraza v vojni.

Italijani govorijo o 300 tisoč italijanskih beguncih, vendar pa je teh bilo po številkah iz prej omenjene knjige 'le' 188000 (le je v narekovajih, ker vseeno gre za ekstremno veliko število). Pa še ti se v knjigi ne imenujejo Italijani, temveč 'avtohtoni venetofoni romani', ki so torej govorili 'beneško', torej italijansko narečje iz Dalmacije in Istre. Že ti najbrž niso bili po koreninah vsi italijani. Ostalih skoraj 60000 Italijanov ne moremo šteti v isto kategorijo, ker so se na ozemlja, ki so jih kasneje zapustili, preselili med obema vojnama, od teh je bilo tudi 24000 italijanskih vojakov. Kot sem že prej povedal, pa zraven spada še več kot petdeset tisoč Slovencev, Hrvatov, Albancev in Romunov. Kar se teh ljudi tiče, zagotovo drži, da so šli s svojih domov, vsaj za tistih 240000 to lahko trdimo, pa tudi ostali so si v tolikih letih že nekako ustvarili svoj dom. Zagotovo je bilo za te ljudi vse skupaj zelo tragično in čustveno, a je treba po drugi strani tudi priznati, da je italijanska država za ta eksodus ne le kriva, to je jasno, ampak ga je tudi sama na nek način sprožila. To je naredila s pomočjo protijugoslovanske propagande na podlagi etničnih predsodkov (ščuvanje ljudi, da jih bodo vse pobili – ker so komunisti pobijali svoje nasprotnike, so se ljudje seveda bali, italijanska država pa je ta strah še podpihovala) ter z zagotavljanjem stanovanj in delovnih mest po podjetjih v Trstu in okolici, pa tudi v videmski pokrajini in še kje po Italiji. Krivda Italije pa je še nekje drugje. Prvi eksodus se je namreč zgodil že prej, ko je okoli 100000 Slovencev in Hrvatov emigriralo s svojih domov na Primorskem bodisi v Jugoslavijo bodisi v druge države. Vse skupaj se je torej začelo že leta 1918.

Tako pridemo do 'fojb', kot se v tržaškem narečju reče kraškim jamam. Te moramo imeti za del množičnih grobišč, ki jih je po Sloveniji posejanih nič koliko. Tudi tu Italijani pretiravajo z 20000 žrtvami fojb. Več različnih zgodovinarjev je prišlo do številke 2000 do največ 2200 pobitih na celotnem območju današnje Furlanije-Julijske krajine in Istre. Za uboj seveda ni opravičila, a je le nekaj drugega, če govorimo o 2000 ali 20000 žrtvah. Žrtve fojb so bile ob koncu vojne zajete kot sovražna vojska, vemo pa, kaj so s sovražno vojsko naredili komunisti.

Ko pa govorimo o komunistih, bi Italijani morali tudi pomesti pred svojim pragom, saj je govora o velikem številu pobitih v okolici Bologne in Milana, med 20 in 30 tisoč žrtvami. Nihče noče na glas govoriti o poskusu komunistične revolucije v Italiji, ki pa je zavezniki niso dopustili, ker je bilo to ozemlje pod njihovo kontrolo, razen tistih zgodovinarjev, ki niso nacionalno in politično obremenjeni.

Na koncu pa še beseda o bazovski fojbi, ki so jo Italijani spremenili v spominski park. Vanjo naj bi titini (titovi partizani, ker je treba po mnenju Italijanov to strogo ločiti) zmetali 2500 pobitih Italijanov. Italijanske oblasti jarka, ki je od leta 1959 zapečaten, nočejo ponovno raziskati. Pred kratkim so bili objavljeni dokumenti treh angloameriških raziskav Bazovske fojbe. V jami so našli 13 nemških in eno žensko truplo. Večina izkopanega gradiva je predstavljalo kamenje in konjske kosti.

VIRI:

- Francesco Dal Mas, Foibe. Istria, l’esodo dei trecentomila, Avvenire 10.2.2009.

- Tino Mamić, Hrvaška kriči, Slovenija molči, Primorske novice 15.2.2007.

Duhovnik in družba

V dnevniku italijanske škofovske konference so celo leto ob sredah izhajala razmišljanja o figuri duhovnika, z naslovom »I preti e noi«, izpod peresa psihoterapevta Vittorina Andreolija. Ta je sicer neveren, a hkrati zelo spoštljiv do Cerkve in ga je figura duhovnika očarala. Razmišljanja so bila zaobsežena v petdesetih nadaljevanjih in so se nanašala na vse bistvene teme duhovništva, pa tudi družbe, v kateri duhovnik živi. Očara ga tudi podoba Kristusa. Ob koncu »potovanja« (kakor ga je Andreoli poimenoval), je bil z avtorjem opravljen intervju, ki lepo pokaže bistvo obravnavane tematike in njegov pogled na vse skupaj. Objavljam nekakšen povzetek odgovorov in se nadejam, da bo vse skupaj kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Bilo bi dobrodošlo tudi za slovenskega bralca.

Andreolijevo prepričanje je najprej to, da je duhovnik ena od najbolj pomembnih in zanimivih osebnosti naše družbe in najbrž edini, ki si je izbral pogled proti nebu, proti Bogu, ter tako obrnil človeško logiko, ki je usmerjena predvsem k tuzemskim izbiram in odločitvam. Duhovnik želi in tudi mora predstavljati nekoga Drugega in ne sebe, to pa je vsekakor edinstveno.

Duhovnik je povsem izvirna osebnost, pravi »unicum«, saj ima pogum zanikati, da je njegov pravi smisel le na zemlji, s tem ko je poslušen Bogu. Kakorkoli ga že želimo presojati, je njegova navzočnost tudi stvarna navzočnost Boga.

Duhovnik je danes edina osebnost te družbe, ki, namesto da bi se ošabno košatil, odprto priznava svojo grešnost. Občutek je ta, da bi se marsikdaj o duhovniku rado predstavilo neko podobo nerealistične popolnosti, kakor da bi se v njem moralo zbrati vse najboljše. Družba sama nazadnje pride do tega, da od duhovnika zahteva neko popolnost, ki je on, mož služenja, grešnik, ponižen do točke, da za pomoč prosi vsakogar, ne more dati. Duhovnik ni direktor podjetja: glede na to, da njegovo življenje poteka ob stalnem soočenju z Bogom, je on od vseh najrevnejši. Zato je zelo lepa podoba duhovnika, ki moli, z držo tistega, ki priznava svojo šibkost do te mere, da se izroči v Božje roke.

V tej tako »nepopolni« družbi se pogosto najde kdo, ki goji nestrpnost do prisotnosti duhovniške figure v njej, in celo išče njegove napake. To se dogaja iz preprostega razloga, da je duhovnik nadležno ogledalo, vest družbe, in sicer tudi za ateiste, ki se zadnje čase robato razburjajo. Aroganca le-teh je neznosna, toda celo za tistega, ki razglaša svoj ateizem, duhovnikova navzočnost govori na provokativen način. To je dokaz, da je to zanje moteče.

Ko duhovnik spreminja kruh in vino v samo Božjo navzočnost, omogoča srečanje s Kristusom. To bogati pomen duhovnikove navzočnosti: ni le vest družbe, ampak mož, ki deluje v Božjem imenu.

Kdor se za to odloči, mora biti duhovnik do konca, mož molitve, ki ljudem govori o Bogu, in ne o sociologiji. Biti mora resničen človek, torej tudi ranljiv, vendar mora prinašati véliki načrt odrešenja. Ta se za današnjega človeka imenuje 'smisel'.

Nekateri duhovniki, ki so prisotni na družbeni sceni, izražajo neke vrste protagonizem, ki jih vodi do tega, da Boga izrabljajo, da bi izpadli pomembnejši. Kot neveren je Andreoli alergičen na duhovnika, ki, namesto da bi predstavljal Boga, igra neko drugo vlogo. Res je sicer, da mora živeti znotraj družbe, vendar pa taista družba potrebuje Boga, ne nekaj drugega. Duhovnik mora zato znati poklekniti pred vsemi (v smislu, da se ne boji pokazati, kdo je v javnosti, da javno izpoveduje Boga op.p.). Jasno mora pokazati, da je popolnoma Božji človek. Andreoli pravi, da tudi zaradi tega dobro razume dobro razume cerkveno zahtevo po celibatu.

Izgleda, da je današnja družba povsem izgubila smisel življenja in stvari. V družbi pa obstaja figura, in sicer duhovnik, ki mu je pri srcu prav vprašanje smisla. Duhovnik danes že s samo svojo prisotnostjo zastavlja vznemirljiva vprašanja in daje neke odgovore, ki gredo v smeri iskanja izgubljenega smisla v nekem času, v katerem se je v prah zdrobilo tudi zlato tele, po imenu denar.

Mladi se za duhovništvo ne odločajo, ker jih je strah, tudi zato, ker zgleda, kot da morajo duhovniki biti nadčloveški, popolni, hiperaktivni. To zagotovo v veliki meri jemlje pogum. In vendar vemo, kako so se véliki duhovniki-svetniki čutili nevredni svoje službe, in so se pogosto posluževali spovedi. Moramo paziti, da bi ne zavrnili podobe duhovnika na podlagi kriterija nezmotljivosti in učinkovitosti. Največji duhovnik ni modrec, ampak se počuti 'razbitina'. Da se razumemo: mlademu človeku, ki bi rad postal režiser, ne smemo reči, da bo moral biti Steven Spielberg (Andreoli sicer uporabi vélikega italijanskega režiserja Lucchina Viscontija, vendar mislim, da ga slovenska javnost skorajda ne pozna, zato sem raje dal režiserja, ki je vsem znan op.p.). Nekomu, ki si želi postati duhovnik bi morda morali reči nekaj v tem smislu: »Poskusi, Gospod ti bo zagotovo pomagal«. Mnogi od tistih, ki so postali duhovniki, niso bili neki veliki intelektualci. Mladim moramo pomagati, da med mnogimi klici lahko zaslišijo tistega, ki jih kliče: če je resnično Bog tisti, ki kliče, potem jih ne more klicati prav malo.

Še potrebujemo avtoriteto?

Besede nedeljskega evangelija nam jasno spregovorijo o Kristusovi avtoriteti, kar se tudi sklada s sobotnim godom sv. Janeza Bosca. Kristus je ljudi učil ne kakor drugi, ampak z besedami avtoritete. Te besede torej niso plehke, niso del neke lepe zgodbice, ampak imajo v ozadju neko zahtevo, nekaj, kar poslušalca ne more pustiti ravnodušnega. Besede lahko sprejme ali jih zavrne, ne more pa ostati isti kot prej, nekaj mora storiti.

Ali danes še potrebujemo avtoriteto? Dobro vprašanje, ki pa je povezano še z drugim: ali danes še potrebujemo vzgojo? Za vzgojo je avtoriteta namreč nujno potrebna, sicer je pogostokrat trud vzgojiteljev zaman. Vendar pa so se s tema vprašanjema spopadali že pred okrog dvestotridesetimi leti.

Na mestu je tu omemba Rousseauja, ki je v delu L'Emille (Emil) pisal o dečku Emilu, ki ga niso pokvarili z vzgojo. Ta deček je potem bil dober, ne da bi za to potreboval vzgojo, saj ga je narava naredila kot dobrega. Vsak človek je po njegovem mnenju namreč rojen kot dober, če rečemo z besedami Johna Locka, je vsakdo 'tabula rasa', nepopisan list, in ga vsako kasnejše ukvarjanje z njim umaže (seveda je to Rousseaujevo pojmovanje, Locke namreč pravi, da list popišemo z izkustvi, želel sem le uporabiti besedno zvezo, ki lepo opiše 'brezgrešnost'), ga pokvari. Seveda se je kasneje v praksi izkazalo drugače. Rousseau je namreč imel dva sina, ki ju je skušal ne vzgajati, ta dva pa sta se povsem izpridila.

Za človeka pride tu na dan tista temeljna resnica, da pač noben človek ni brez greha, ampak je vse od začetka zaznamovan s tistim temeljnim nagnjenjem, da greši. Ker pa je takšen, potrebuje nekoga, da ga naravnava na tisto pravo pot v življenju, neko avtoriteto. Če pa smo prav pošteni, vidimo tudi pri živalih, kako morajo starši svoje mladiče naučiti v življenju marsičesa, na primer letenja, iskanja hrane, skrivanja pred plenilci...

Logično torej sledi, da potrebujemo avtoriteto, da preživimo. Je pa res, da mora biti ta avtoriteta tista prava. Kakšna je prava, nas uči Jezus sam. Najprej ima tiste, ki jim govori in jih vzgaja, rad. Brez temelja ljubezni, ne bi njegova avtoriteta nič veljala. Njegova ljubezen pa je taka, da je pripravljen za ljudi dati življenje. Prav tak temelj morajo imeti tudi vsi vzgojitelji, s starši na čelu. Če naši varovanci, pa naj gre za lastne otroke, za učence, za veroučence, tudi prijatelje, začutijo, da je v ozadju naših besed ljubezen, da jim hočemo dobro, potem nam bodo prisluhnili in nas kdaj tudi poslušali.

Druga stvar pa je Kristusov zgled. Njegove besede niso take, da veljajo samo za poslušalce, ampak jih najprej izpolnjuje sam. Najprej s svojo pokorščino Očetu, potem pa tudi s svojo udeležbo v naših stiskah, trpljenju in smrti, ki jih da skozi tudi sam. Ob vzgoji svojih, se tudi sam vzgaja in gre proti svojemu cilju na zemlji - smrti na križu, a tudi vstajenju.

Če je torej naši avtoriteti zgled Kristus, potem bo tista prava. Vsak od nas potrebuje neko pot, da raste, na tej poti pa mu pri tej rasti pomagajo tudi avtoritete. Te ga vzgajajo z ljubeznijo, modrostjo in, ne nazadnje, z lastnim zgledom.

Primorska in slovenske pokrajine: nekoliko zgodovine

Za to publikacijo sem se odločil, ker že kar nekaj časa spremljam številne razprave glede pokrajin. Te se gibljejo od števila do imena, zraven bi morda dodali obseg, vsaj kar se zgodovine tiče. Gospodarske in druge sodobne dejavnike bi pustil ob strani, saj o njih nimam pojma. O teh naj zato raje pišejo tisti, ki se zanimajo za te stvari. Sam sem nekoliko pregledal zgodovinsko ozadje, posebej Primorske in Goriške, ko se trudim z diplomsko nalogo.

Ko govorimo o pokrajinah, se Primorci ne moremo izogniti nekaterim vprašanjem. Prvo je: ali ena pokrajina ali dve? Primorska kot jo poznamo danes kot geografski pojem, izhaja iz preteklega geografskega pojma, v rabi v Avstrijskem cesarstvu, in sicer je to Avstrijsko Primorje (Österreichisches Künstenland). To je bila kronska dežela (Kronland), ustanovljena leta 1813, s sedežem v Trstu, pod okrilje katere so spadali tri dežele (länder): mesto Trst z okolico, Istra in poknežena grofija Goriško-Gradiška, do leta 1822 (takrat je to ozemlje prešlo pod Kraljevino Ogrsko, 1849 pa pod novoustanovljeno Kraljevino Hrvaško) pa tudi Reka z okolico in t.i. Civilna Hrvaška (ozemlje do vključno Karlovca). Vsaka dežela je imela svojo avtonomijo (sedeža v Pazinu in Gorici), vendar pa so bili tudi podrejeni cesarskemu guvernerju v Trstu. Od leta 1816 je bilo ozemlje del Kraljevine Ilirije, s sedežem v Ljubljani. To kraljestvo je bilo razdeljeno na dva gubernija: Trst in Ljubljano. Okorog leta 1825 je prišlo do reorganizacije Avstrijskega Primorja (skoraj istočasno tudi do cerkvene reorganizacije), z razdelitvijo na le dva dela: Istro s prestolnico v Pazinu in Goriško, s sedežem v Gorici, Trst z okolico pa je bil podrejen neposredno cesarju, čeprav je v mestu bival tudi guverner.

Leta 1849 je bila Kraljevina Ilirija razpuščena, Avstrijsko Primorje pa samostojno kronsko ozemlje (Kronland), na čelu katere je ostal guverner v Trstu. 'Pokrajine' so tako bile tri: Istra, Goriško-Gradiška in Trst z okolico, ki ni bil več pod direktnim cesarskim nadzorom. 1861 sta Istra in Goriško-Gradiška postali administrativno samostojni (sta ustanovili svoj deželni svet z deželnim glavarjem), 1867 pa tudi Trst. Vloga guvernerja je tako postala bolj prestižnega pomena. Leta 1918 je bilo ozemlje pripojeno Italiji pod imenom Julijska Benečija (Venezia Giulia), danes pa kot pojem še živi pod imenom Primorska, ta kot vemo obsega večji del ozemlja, pač vse, kar spada k Republiki Sloveniji.

Ti zgodovinski podatki torej govorijo po eni strani v prid ene pokrajine, po drugi strani v prid dvema pokrajinama. V prid ene pokrajine zagotovo govori osredinjenost na Trst kot prestolnico in najpomembnejše trgovsko, kulturno in politično mesto, pa tudi občutek pripadnosti prebivalcev. V prid druge trditve pa je več stvari. Najprej zemljepisna razčlenjenost, drugič umanjkanje tržaške prestolnice (čeprav nimamo več niti Gorice, središče slovenske Istre pa je (p)ostal Koper), tretjič tudi nekdanja cerkvena razdelitev, ki je bila bolj prilagojena zemljepisni razčlenjenosti.

Sam sem za pokrajinsko enotnost. Za to imam več razlogov. Najprej sem Primorec, če me kdo vpraša, kam v Sloveniji spadam. Pod tem imenom se bo zlahka znašel tudi Kraševec ali Istran, pa še kdo (od Italijanske okupacije našega ozemlja dalje se sem štejejo tudi Idrijci in Pivčani). Mesto Trsta kot Pristanišča in pomembnega središča je prevzel Koper, in sicer precej naravno, za razliko od Nove Gorice, ki pač umetno ne more prevzeti primata Gorici. Smo tudi v eni škofiji. To enotnost zagovarjajo tudi naši zamejski rojaki v Italiji, ker pri dialogu večji pač tudi več pomeni – pokrajina Primorska bi tako bila ekvivalentna avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini. Administrativno se da vse rešiti, to po mojem ni noben velik problem. Nihče ni rekel, da mora, razen pokrajinskega sveta, vse biti v Kopru.

Kaj pa, kar se tiče vseh pokrajin? Zgodovinsko gledano bi morale pri nas obstajati naslednje pokrajine: Primorska, Kranjska, Štajerska in Prekmurje, Ljubljana pa bi bila avtonomno okrožje, a hkrati tudi sedež Kranjske. Del Koroške, ki ga imamo, je tako majhen, da nima smisla, da bi bil samostojna pokrajina. Prekmurje kot nekdanji del Ogrske je sicer majhno ozemlje, vendar kulturno zelo različno od Štajerske, s svojo zgodovino in tradicijo. Splošno gledano, imamo v Sloveniji tri prestolnice: Ljubljano, Maribor in Koper, pogojno še Mursko Soboto, vendar le zaradi neskladnosti s Štajersko. Ostala mesta, ki jih dajejo ob bok tem, imajo le lokalni pomen. Pri Slovencih pa je pač tako, da smo toliko bolj veseli in zadovoljni, kolikor bolj smo razdeljeni in razparcelirani na prafaktorje. Če bi denimo Italija imela podobno razmišljanje, bi imela kakih sto pokrajin.