Zvodenela istovetnost

Začel sem brati zanimivo knjigo, ki nosi zgornji naslov, napisal pa jo je nadškof Rino Fisichella (Identità dissolta, cristianesimo, lingua madre d'Europa, Mondadori, Milano 2009 - 138 strani, 17 €), rektor Lateranske univerze in predsednik Papeške akademije za življenje. Delo govori o krščanski dediščini in istovetnosti Evrope, ki jo ta mora pridobiti nazaj. Objavljam zanimive uvodne besede - če pravijo, da knjigo spoznamo po uvodnih straneh, potem mislim, da gre za res dobro knjigo.

"Glede na uporabljen pridevnik bi se dalo sklepati, da bo analiza na naslednjih straneh prežarjena z latentnim pesimizmom, ki pa mi ni lasten. V zadnjih letih je bilo veliko govora o istovetnosti Evropske skupnosti, kar je tudi prav. Ta resničnost, ki se je rodila na podlagi različnih kulturnih izročil, bi se morala graditi okrog skupnih poti, ki bi dali zaznati, kdo je subjekt govora. Zelo sem prepričan, da je za bistven doprinos tej tematiki spet potrebno prehoditi neko pot, ki se pogosto zdi zanemarjena, če ne popolnoma nepoznana.

Bil je nek čas, v katerem je bila istovetnost narodov, ki so sestavljali sedanjo Evropsko skupnost očitna, jasna in takoj prepoznavna Danes ni več tako. V zadnjih desetletjih se je postopoma izoblikovalo stanje zvodenelosti te istovetnosti, ki se zdi dramatična, glede na to, da je v igri usoda mladih generacij. Doseženo ekonomsko bogastvo, sofisticirane tehnologije, ki so na voljo in slog življenja, ki smo ga dosegli, so kot kaže pripomogli k razkroju istovetnosti, ki se je stolrtja dolgo ohranila, in se je stopila kakor sneg na soncu. Korenine, na katerih je zrasla evropska kultura, so se očitno posušile in rastlina tako ne daje pričakovanega sadu. Zgodovino več generacij ljudi, ki so stoletja dolgo živele ob trdnih normativnih točkah za družbeno sobivanje, danes zametujejo in ji nasprotujejo. Podoba, ki jo dobimo, je torej prav podoba zvodenele istovetnosti.

Vendar nisem pesimist in podnaslov knjige želi to na nek način potrditi (Krščanstvo - materni jezik Evrope). Poslužujem se Goethejevega stavka: "Evropa se je rodila na romanju in njen materni jezik je krščanstvo". Podoba je jasna in pravzaprav je samo pesnik lahko z enim stavkom opisal kompleksnost resničnosti. Evropa se je rodila kot krščanska in samo v meri, v kateri bo to istovetnost ohranila, se bo lahko zavedla tega, kar je bila v preteklosti, in tega, kar ji bo v prihodnosti omogočilo obstati, ne da bi zvodenela. Ljudstvo brez religije namreč počasi izgublja enotnost in vse bolj peša, vse do izgube svoje istovetnosti."

Hvalite, hvalite!

Bi radi nekomu škodovali? Ne govorite slabo o njem, ampak o njem govorite preveč dobro.

André Siegfried

Ta stavek mi je povedal prijatelj med neko večerjo med prijatelji, kjer je pogovor zašel v tisto smer, kamor žal pogosto zaidejo naši pogovori - ne toliko v neko obrekovanje, kolikor v jasno pripovedovanje dogodkov, ki so se zgodili drugim (kjer pa je vedno zaobsežena tudi sodba). Ta prijatelj me je med večerjo opozoril, da smo ves čas tako hvalili neko osebo, da je čez čas postala antipatična pravzaprav vsem. Zatorej mi je prijatelj povedal zgoraj navedeno misel, ki naj bi jo izrekel francoski ekonomist André Siegfried (1875-1959), za katerega sem kasneje ugotovil, da je avtor knjige z naslovom "Nekaj maksim", med katerimi je tudi tale izrek.

Pot, ki jo predlaga trditev je seveda nizkotna in pokvarjena, v bistvu pa ima neko svojo učinkovitost. Če pretiravamo v hvalah nekoga, ne le, da postanejo te hvale neverodostojne, ampak se na koncu lahko zgodi, da to povzroči prezir, nevoščljivost ali sarkazem do osebe, ki smo jo preveč hvalili in tako doseže rezultat, da tej osebi škodi, čeprav ji očitno izkazujemo spoštovanje in občudovanje.

Gre za enega izmed pokvarjenih mehanizmov človeškega duha, ko se postavi v odnos z bližnjim. Na ta način smo vedno sumnjičavi - žal utemeljeno. S tem v zvezi smo vsi po malem žrtve in rablji. Smo naslovniki ostrih kritik, ki so kdaj pa kdaj utemeljene, pogosto pa izmišljene. Hinavsko nas hvalijo, da bi nas speljali na tanek led našega ponosa, ki nas dela ranljive, vendar se hkrati tudi mi poslužujemo iste taktike v odnosu do drugih.

V praksi se izkažeta za resnični Voltairovi trditvi: "Obrekujte, obrekujte, bo že kaj ostalo!" in "Hvalite, hvalite, bo že kaj proizvedlo!"

- Gianfranco Ravasi, Le parole e i giorni, nuovo breviario laico, Mondadori, Milano 2008.

Izgubljeno s prevodom

Tak je bil naslov filma izpred nekaj let, isti naslov pa sem si izbral tudi za tokratno objavo. Ponovno sem bil nekoliko začuden nad prevodom, ki so ga napravili v Sloveniji za to pastoralno leto, v katerega smo vstopili. Prevedli so ga v 'Leto duhovništva', kar je, po mojem mnenju in po mnenju mojega profesorja latinščine s ŠGV, napačen prevod. Poglejmo zakaj in poglejmo, kaj s tem prevodom izgubimo.

V latinščini bi se naziv leta slišal 'Annus sacerdotalis', kar se nanaša na duhovnika ('sacerdos'), torej bi bilo v slovenščini 'Duhovniško leto' ali lahko tudi 'Leto duhovnikov'. Pri označbi leta so se torej v cerkvenem vrhu naslonili na osebo duhovnika. Žal je bilo pri nas drugače.

Pri nas so leto poimenovali po službi, duhovništvu. V latinščini bi se to slišalo 'Annus sacerdotii'. To ime pa ni več vezano na osebo duhovnika, ampak na njegovo službo.

Ne vem, kdo je ta prevod, ki je napačen, napravil, in me ne zanima. Lahko pa vidim v ozadju številne stvari. Najprej ideologijo, po kateri so laiki vedno in povsod preveč obrobni akterji v Cerkvi, zato jih je treba vključiti tudi v tisto leto, ki bi naj bilo prav leto duhovnikov, njihovo lastno leto. Treba je poudariti, kako smo vsi duhovniki v moči svetega krsta, ne pa, da so nekateri še posebej duhovniki v moči zakramenta svetega reda. Ne bi rad o tem razpravljal na dolgo in široko, ampak bi rad na tem mestu samo spomnil na 'Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem', kjer so vprašanje duhovnikov enostavno preskočili, povsod pa so laiki, ki naj bi vodili nič koliko odborov. O tem, koliko je to izvedljivo v praksi, se lahko vsakdo prepriča sam.

'Leto duhovništva' je, kot sem že dejal, neoseben, splošen pojem, ki ne zaobsega vsega, kar duhovniki so. Duhovnik je čudovito kompleksna sestava vsemogočih resničnosti, je oseba, posebna oseba, ki v sebi vključuje tudi duhovništvo, vendar ne samo duhovništvo. Duhovništvo je milostni dar, že kako tisočletje pa velja znani rek, da milost naravo predpostavlja in izpopolnjuje. Treba je torej računati tudi z naravo, ne pa je s prevodom izključevati. Duhovnik v sebi torej vključuje tako naravo (posameznika) kakor tudi duhovništvo (posameznika - dano je vsakemu posebej), duhovništvo pač ne.

Veliko se pridiga o tem, kako mora biti krščanstvo osebno, kako mora biti pričevanjsko, kako je treba osebno nagovarjati, a očitno pri nas ostaja zgolj pri besedah, pa še te, kot kaže, ne držijo več. Z grenkim priokusom lahko le ugotovim, da je 'Leto duhovnikov', še preden se je sploh dobro začelo, izgubljeno s prevodom.

Vera je zaščita proti mladostnim težavam

Dvajset let preučevanj po številnih raziskovalnih centrih v ZDA in Evropi so prinesle nekaj, kar počasi zavzema okvire gotovosti: mladi in mladi odrasli, ki so verni in se redno in iz notranjega nagiba udeležujejo religioznih dogodkov, so zelo zaščiteni pred mnogimi tveganji, zlasti pred tistim, da bi zapadli v drogo, postali odvisni od alkohola ali sužnji tobaka. To so potrdilo poročilo 'Buffering effect of religiosity for adolescent substance use', ki ga je objavil Albert Einstein College of Medicine univerze Jeshiva iz New Yorka. Vera namreč pomaga pri blaženju (kar pomeni bufferingeffect) neljubih in bolečih dogodkov življenja, ki mlade močno prizadenejo in jih lahko privedejo do tega, da se po pomoč zatečejo k umetnim 'rajem'.

»Moja mama je umrla, moj oče je brezposeln, na koga naj se obrnem? S svojimi sošolci sem že začel kaditi marihuano. Potem pa sem spoznal starejšega duhovnika, črnca kot sem jaz sam, ki me je spet pripeljal pod okrilje župnije ob nedeljah,« pripoveduje ameriški srednješolec, potem ko je že izpolnil anketo.

Vas zanimajo rezultati? Pri tistih, ki se udeležujejo verskih dogodkov, so zaznali 25 odstotni padec smrtnosti zaradi stresa, ki so ga sprožili pri mladih neljubi življenjski dogodki in adolescenčna kriza. Tistemu, ki gre vsaj enkrat tedensko v cerkev, se življenjska doba podaljša za kar sedem let glede na ostale ljudi.

Kako pa je z vernimi odraslimi? Tudi pri njih je mogoče zaznati buffering effect, vendar so pri njih stresni vzroki predvsem finančne narave. Vernost ima pozitiven učinek na invalidne osebe, na obolele za rakom, na tiste, ki so izgubili samozaupanje in samonadzor, ki imajo znake depresije, celo na dementne. Iz istih vzrokov se ponekod zmanjšuje število ločitev zakona. Vera namreč spodbuja dobro počutje v zakonu in pomaga premagovati krize, kadar mož in žena skupaj molita.

Toda, kaj je tisti odločilni vzrok, ki so ga skušali najti ameriški znanstveniki? Cantelmi, velik italijanski psiholog, meni, da »osrednji vzrok za psiho-fizično zdravje je upanje. Pomanjkanje upanja in to, da ne pustimo, da bi nam drugi pomagali, je povezano s samomorom, manjšo odpornostjo za bolezni, povečanjem smrtnosti«. Vera obrne obup v upanje in zapuščenost v gotovost, da nam bo nekdo pomagal.

Luigi Dell'Aglio, Fede, argine contro il disagio giovanile, Avvenire, 25.6.2009.

Kaj se bojiš?

Kako zelo je prisoten strah v človeku. Gre za neko čustvo tako zelo lastno človeškemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.

Tej se je danes že marsikdo odpovedal, misleč da je tako močan, da bo že sam 'zvozil' preko morja življenja. Dejansko to ni težko, kadar je to morje mirno, kadar je dovolj že lahno, 'turistično' veslanje. Težave pa nastopijo ob viharju, ki se nemalokrat pojavi kar od nekod.

V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.

Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.

Bogu se moramo odpreti, a odpre nas lahko samo vera. Ta je tista trdna skala, v katero se valovi lahko zaganjajo kolikor hočejo, a je ne zganejo z mesta. Želim povedati, da ta ne sme biti samo zadnji izhod v sili. Vera mora biti nekaj vsakdanjega, biti mora naš vsakdanji kruh.

Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!