Nekaj peklenskega

Živimo v precej zmedenih časih, ko ljudje izgubljamo stik sami s sabo. Evropski človek si že dolgo časa žaga vejo, na kateri stoji, s tem, ko zavrača svoje kulturne korenine, kamor spada tudi krščanstvo. Žal pa tudi kristjani nismo nič kaj drugačni, kakor dokazuje vprašanje, ki mi ga je prejšnji teden v pogovoru zastavil prijatelj, zakaj namreč v Cerkvi skoraj nič, če sploh kaj, govorimo o peklu. 

Vprašanje sicer ni povsem pravilno, saj papež Benedikt o poslednjih rečeh, torej tudi o peklu, precej govori, kakor dokazuje njegova okrožnica Spe salvi in njegova knjiga-intervju Luč sveta, postane pa dramatično, ko ugotovimo, kako so naše pridige praktično brez tovrstnih vprašanj. Morda se je v preteklosti res dajalo preveč poudarka na pekel in greh oz. samo na določeno (zgrešeno) interpretacijo teh dveh stvarnosti, danes pa ugotavljamo, kako je to tabu tema, ker lahko poveča že tako ali tako velik strah, ki naseljuje današnjega zahodnega človeka. 

In vendar mislim, da je sodobnega človeka strah tudi zato, ker se o poslednjih rečeh premalo sprašuje, ker ni več naravnan v večnost. Tu se postavi še težava 'prvih reči', torej greha in človekove zaznamovanosti z njim. Nekje na Slovenskem je neka katehistinja elegantno zaobšla pri verouku temo, ki je govorila o grehu, češ kaj boš še s tem bremenil uboge in nedolžne otroke. 

Morda bi tisti v Cerkvi, ki o teh vprašanjih nočejo govoriti, bodisi na ambonu ali v veroučni učilnici, radi bolj ugajali ljudem, jim Cerkev in katoliški nauk bolj približali. Morda bi radi bili bolj pozorni na aktualna vprašanja, ker so ta - po njihovem mnenju - bolj nujna od vprašanja večnosti. Toda, če Cerkev ne nudi več ljudem tistega 'pogleda čez', če se ukvarja samo s socialnimi vprašanji, pa čeprav se zdijo ta v danem trenutku najpomembnejša, potem ne pove nič tako bistveno drugačnega od katere druge podobne ustanove, od katerega drugega tovrstnega nauka. 

Kaj mi pomaga, če mi duhovnik govori o tem, kako moramo biti med seboj prijatelji, strpni, nenasilni, če pa potem na vsakem koraku vidim, da na ta način nikamor ne prilezeš, ker se ljudje med seboj le še prerivajo, s pomočjo takšnih in drugačnih sredstev, da bi prišli do boljšega položaja, da bi si zgradili kariero in povečali svoj kapital, s čimer bi potem lahko uživali preostali čas svojega bivanja, saj potem itak ni nič? Potem nima nobenega smisla postarati se in sploh živeti, če nisi uspešen. Brez obzorja večnosti res nima nobenega smisla hoditi v Cerkev, sploh zato ne, ker bi brez istega obzorja bila naša 'Mati in Učiteljica' zadnja, ki bi o socialni pravičnosti lahko govorila. 

Naš cilj vendarle ni raj na zemlji, tega zaradi svoje zaznamovanosti z grehom ne bomo nikdar več mogli vzpostaviti. Naš cilj je srečanje z vstalim Kristusom - do tega pa nas Cerkev ne samo lahko pripelje, ampak je to njena prvotna naloga. To srečanje nas lahko spremeni in pokaže, kako pomembno je dobro živeti sedanji čas, ker se sedaj odločamo za eno od dveh možnosti, o katerih lepo pove prvi psalm: “Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo” (Ps 1,6). Podobno pravi eden od prvih krščanskih spisov, Didahe': “Dve poti sta: pot življenja in pot smrti”. Po kateri bomo hodili, je naša odločitev, da stopimo na pravo, pa imamo možnost vse do smrti. Po velikem mislecu Pascalu imamo vse do konca življenja možnost staviti na Boga ali na nič, na Božjo ljubezen ali proti njej. Lahko se torej odločimo za stanje ljubezni ali za stanje, ko nas to obkroža in si želi, da bi bili tam tudi mi, mi to čutimo, pa ne moremo več tja, ker smo se bili tako odločili. Mar ni to peklensko?

Uvodnik v tednik Novi glas

Naše veke

Učenec je naredil nekaj hudega, vsi ostali so se ostro odzvali in ga obsodili. Učitelj pa se, nasprotno, ni odzval in učenca ni kaznoval. Eden izmed učencev se ni mogel zadržati in je takole izbruhnil: 'Ne more se kar prezreti tistega, kar se je zgodilo, navsezadnje nam je Bog dal oči!' 'Res je, dal pa nam je tudi veke,' je odvrnil učitelj. Ko že govorimo o očeh, ne smemo pozabiti, kako najboljši komentar na indijsko zgodbo najdemo prav v evangeliju: 'Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?' (Matej 7,3). V vsakem okolju, tudi cerkvenem, najdemo takšne 'očesnate' sodnike bližnjega, ki so neizprosni v obsojanju napak drugih, hkrati pa tudi ogorčeni, kadar je kdo preveč popustljiv in usmiljen. Vzvišeni se vzpenjajo na sodni stol, da bi vršili svojo nalogo sodnikov nad drugimi. Trdijo, kako si prizadevajo za resnico in pravičnost, kako je njihovo ogorčenje sicer globoko in grenko, a iskreno. V resnici pa uživajo v širjenju govoric o drugih in se vzpenjajo na piedestal, ki je navadno lažen in narejen - prilika o farizeju in cestninarju je najboljši portret tovrstnih ljudi (Luka 18,9-14).

Zgoraj navedeno indijsko zgodbo spremljata še dva verza sicer neskončne indijske epske pesnitve Mahabharata (več kot 106 tisoč dvostihov ima), ki se glasita takole: 'Pravični le stežka graja napake drugih, hudobni pa v tem uživa.' Žal je treba priznati, da je ta pretanjeni in sprevrženi užitek, da z nastežaj odprtimi očmi gledamo na krivdo bližnjega skušnjava, ki se ji mnogi le stežka uprejo. Kurtizan humanista Baldesarja Castiglioneja ponavlja, kako smo namreč: 'vsi po naravi bolj naravnani h grajanju napak, kot pa k pohvali dobro narejenih stvari.'

Gianfranco Ravasi

Naše praznovanje

Božja beseda 28. navadne nedelje nam govori o obedu, o gostiji. V vseh kulturah je to družabni dogodek, kjer se ljudje med seboj lahko srečajo, je pa tudi res, da je posebej poudarjena praznična gostija. Dejstvo je, da v današnji 'hitri' dobi za takšne obede le stežka najdemo čas, oziroma tudi to drži, da jemo prehitro in prazaprav goltamo hrano, ne da bi jo zares okusili v polnosti. In smo prišli do tega, da smo izgubili okus - na vseh področjih. Božja beseda nas vabi, da bi tisti milostni čas družabnosti, ki nam je podarjen, znali bolje 'okušati'. Sveto pismo nam pove, da ni težava le v našem hitenju, torej v tem, da se težko ustavimo in usedemo, temveč tudi naša zaznamovanost, pravzaprav obsedenost - tako s pretekostjo, kot tudi s prihodnostjo. Lahko rečemo, da ne znamo 'odklopiti' in se znebiti tega težkega bremena časa, ki je minil, in tistega, ki še prihaja. 

Tu se še posebej moramo vprašati, kako znamo praznovati naše nedelje. V globaliziranem svetu so namreč postale nedelje res 'vikend', torej zadnji dan v tednu, ko že mislimo, kaj vse nas čaka v ponedeljek. In vendar za nas kristjane ne sme biti tako, pa četudi nas vse naokrog sili k takšnemu mišljenju. Pri nedeljski maši slišimo: "Zbrani smo na PRVI DAN V TEDNU, ko je naš Gospod vstal od mrtvih in nam podaril večno življenje..." In vendar to za nas ni nikakršen dan vstajenja, ampak je prej to dan pogrebne sivine, da ne rečemo smrti. Maše se udeležimo iz dolžnosti in navade, komaj čakamo, da je bo konec in bo duhovnik izrekel tisti: "Pojdite v miru!" ko bomo pri sebi pomislili: "No, zdaj se bomo končno lahko malo zleknili na kavč in se odpočili." Seveda pred televizijo ali računalnikom. 

To ni nedelja, to ni posvečevanje Gospodovega dne in na takšen način se ne moremo spočiti, čeprav smo prepričani prav, da se. Podobno pravzaprav počnemo tudi na naših dopustih. Jezus pa nam je dejal, da je Gospodov dan narejen nalašč za človeka, je milostni dar, ki mu ga daje Bog. Mi pa narobe pojmujemo stvari in naš človeški čas mešamo z milostnim, torej Božjim časom. Dobri čas je izvzet iz našega človeškega in njegovo merilo ni kolikost, temveč kakovost. Lahko traja le minuto, pa se nam zdi, kot bi bilo več ur. Nedelja lahko postane takšen milostni dan za nas, dan, ki je drugačen od ostalih dni, ki je izvzet, ki je svet. 

Ta dan nam Bog pripravlja posebno gostijo, za katero pa se je treba ustrezno pripraviti in se znebiti vsega tistega, kar nas iz preteklosti bremeni, kakor nam lepo pove prerok Izaija. Solze namreč predstavljajo vse tisto nepopolno in zgrešeno iz preteklosti, ki pa naše oči ovira, da se ne znajo veseliti nad tistim čudovitim darom, ki nam je 'danes' postavljen prednje. Kako naj se veselimo sedanjega daru, če še vedno nosimo v sebi zamero in jezo? To je treba, kakor pravi sv. Avguštin, prepustiti vseodpuščajočemu Bogu. Na nedeljo nas torej ne sme bremeniti prav nič iz preteklega tedna, ker je tisti teden že minil, v nedeljo se začenja že nov teden, ponujajo se nove priložnosti. Pred tem novim pa nas ne sme biti strah - zakaj bi bili podobni tistim nasilnežem iz prilike, ki so raje ostali v starih, pa čeprav zgrešenih, okvirih? Zakaj bi npr. tudi to nedeljo ležal na kavču, če pa lahko greš s svojo družino na izlet? Izkoristi milostni čas, ki ti je podarjen za odnos z najbližjimi, morda ne boš več imel te priložnosti. Pogovarjajmo se in prisluhnimo drug drugemu. 

Prav tako pa nas ne sme ovirati vse drugo - ni važno, kaj nas v pnedeljek čaka v službi, v šoli, ni važno delo in kupčije - od tega je treba svoje misli 'odklopiti', sicer ostajamo površni in nam lepota stvari ter ljudi ne more priti do srca. Ni pomembno, da te jutri v šoli čakajo zateženi učitelji in profesorji, ni pomembno, da te čaka samovšečni direktor v službi, pomembno je, da imaš danes milostni čas zase in za svoje najdražje. K sv. Janezu Fisherju, ki ga je dal kralj Henrik VIII. umoriti zaradi zvestobe papežu in katoliški veri, je na jutro izvršitve obsodbe rabelj prišel povedat, da bo usmrčen nekaj ur kasneje od predvidenega. Sveti mož je torej takole odvrnil: "Torej se lahko vrnem k spanju." Čeprav ga je čakala čez nekaj ur smrt, je podarjeni čas izkoristil za tisto, za kar je bil tisti nočni čas namenjen - za spanje. Prepustimo torej tisto, kar nas čaka v prihodnosti, kakor spet pravi sv. Avguštin, neskončno previdnemu Bogu. 

Ko pa že govorimo o praznovanju in o nedelji, ne moremo mimo obleke, ki je omenjena v drugem delu Jezusove prilike. Danes ne znamo ločiti med navadnimi in prazničnimi dnevi tudi na tem področju, saj smo praktično vsak dan enako oblečeni, na enak način. Naj se torej vidi, da je nedelja drugačen dan za nas kristjane tudi v načinu našega oblačenja.

Prilika o svatovskem oblačilu pa nam pove še nekaj, kar je predvsem pomembno. Bolj kot zunanje človekovo oblačilo je pomembno oblačilo našega srca. Zato je samo Bog lahko videl, da tisti človek nima primernega oblačila. V knjigi Razodetja pravi: "Tančica so namreč pravična dela svetih" (Raz 19,8). Naj se nam resnično pozna v življenju, da smo se v nedeljo srečali z vstalim Kristusom, da smo, kakor pravi Pavel 'oblekli Kristusa' (Gal 3,27).

Med ljubeznijo in gastritisom

Življenje 'na koruzi', poroka in ljubezen

»Težava ljubezni je v tem, da jo mnogi zamenjajo z gastritisom,« je dejal nekoč Groucho Marx. Te trebušne težave lepo opišejo tisto mladostniško 'ljubezen', ki povzroča bolečine in metuljčke v trebuhu. Takrat se išče te občutke in ljubezen je eno tako 'fajn' čustvo in nič več kot to. Ljubezen je vedno v tem, da nekaj 'čutimo' do druge osebe, v iskanju tovrstnih občutkov in čustev pa je samo stvar pazljivosti, torej nekaj krepostnega, če raje nekoliko počakamo, da vidimo, kako se bo zadeva izšla oz. da si pustimo kak 'izhod v sili', brez posebnih težav in zapletov. Nazadnje so to le besede in izgovori, ki skrivajo tisti velik strah, ki mlade odvrača od sklenitve zakona, ki jih pravzaprav paralizira na življenjski poti, saj je to glavna lastnost človeškega strahu.

Toda, prava ljubezen je povsem nekaj drugega od tistih trebušnih simptomov, o katerih smo zgoraj govorili, predvsem pa je veliko več od navadnega čustva – nenazadnje to drži tudi za pravo veselje in srečo, ki nista samo v nasmešku na obrazu. Kolikokrat slišimo, pa ne le na porokah, znamenito 13. poglavje Pavlovega prvega pisma Korinčanom, za katerega pravimo, da je tako čudovito, hkrati pa se najbrž le poredkoma vprašamo, o kateri in o kakšni ljubezni govori 'potujoči apostol'.

Gre za takšno ljubezen, ki zelo presega človeka, njegovo doživljanje, njegovo zaznavanje, pojmovanje in seveda njegove kategorije ali, če jim rečemo poenostavljeno, 'merske enote', s katerimi vrednoti vse, s čimer in s komer se v življenju srečuje. Ljubezen, o kateri govori Pavel, od človeka zahteva 'dati vse' in zato od nas in od naše ljubljene osebe zahteva popolno, ekskluzivno in dokončno zavezo. To je namreč poroka – brezkompromisni skok, spust, ko se popolnoma podarimo za nekaj večjega od nas samih. To pa seveda od človeka vedno zahteva, da v kovček s prtljago vzame le tisto, kar najbolj potrebuje za to novo potovanje, ostalo pa pusti za seboj – zahteva se torej odločitev in odrekanje, česar pa nas je strah.

Med zakonom in skupnim življenjem brez poroke, ki ji bomo dejali 'nezakonska' skupnost, saj je tudi Prešeren nekoč napisal pesem (kot pravi igralec Čušin) 'Nezakonska mati' in ne 'Izvenzakonska mati' – če je namreč nekaj 'izvenzakonskega', to zakon predpostavlja, je razlika ogromna, prava revolucija. Ta ni v 'roku trajanja', saj najbrž vsak izmed nas pozna tovrstne zveze, ki trajajo leta in desetletja, kakor poznamo tudi poroke, ki, žal, trajajo le par mesecev. Gre za to, kdo je v središču dogajanja. V nezakonski skupnosti sem to jaz sam, v najboljšem primeru pa midva, merilo za presojanje vsega pa smo tako mi sami, v ednini ali dvojini, vse prevečkrat v ednini. Pogosto se resnično trudimo, z vso resnostjo, odkritostjo in zvestobo, da bi stvari šle v pravo smer, če pa ne gredo, nas nič ne obvezuje.
 

Poroka je preseganje samega sebe in samih sebe, brez kalkulacij. Prav te so tolikokrat v ospredju našega človeškega razmišljanja: najprej faks, služba, hiša, kariera… In vendar smo rekli zgoraj 'zaveza' in ne 'zveza', saj je brez Božje pomoči zares težko, če ne skoraj nemogoče naprej vleči težki življenjski voz. Nemogoče se je zanašati na krhke človeške vezi, moči in gotovosti, ki jih že najmanjši piš takšne ali drugačne krize lahko ne samo zelo omaja, temveč tudi pretrga.

Pa tu ne želimo govoriti o ekonomskih razsežnostih, ker bi se potem res ne splačalo (dobesedno!) poročiti se. Govorimo o duhovni in človeški razsežnosti, kjer je človek več od tistega, kar samo vidi in čuti. Govorimo o tistem kanalu, ki mora biti vedno odprt in vzpostavljen, ki edini lahko reši na videz še tako zakomplicirane položaje, v katerih se znajdemo. Da, poroka je preizkušnja naše vere, preizkušnja tega, kako se znamo izročiti in prepustiti, tako ljubljeni osebi, kakor Bogu. Toda, brez vere v Boga, se izgubi tudi vera v sočloveka in v samega sebe. Jezus nam pravi: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Predajmo se mu ob vsakem velikem življenjskem koraku, pa bo šlo. 

Objavljeno v 6. številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.

Kdo je gospodar...

Kako nazorno nas Jezus opominja, koliko lepih vinogradov smo v življenju že dobili v najem. Dobili smo telo in razum, da bi se z njima v svetu znašli; družino in dom, kjer smo se rodili in živeli, s starši, brati in sestrami; bili smo sprejeti v eno še večjo družino, Cerkev - skupnost verujočih; prijatelje, ki nas spremljajo v življenju; dobili smo ženo, moža ali duhovništvo, redovništvo; dobili smo otroke... Koliko res čudovitih darov nam je ta dobri Gospodar podaril. Posebej so pretresljive besede: "Nazadnje je poslal k njim svojega sina" (Mt 21,38a). Vse nam je dal Bog, da nam več ne bi mogel dati, celo svojega sina nam pošilja, da nam pokaže, kako nas ima neskončno rad. Kaj pa mi? 

Odlično se mi je zdelo, kar mi je pred nekaj dnevi dejal prijatelj, ko je razmišljal o tisti priliki o dveh sinovih (in o moji pridigi, ki jo je prebral, za kar sem mu hvaležen). Drugi sin je namreč dejal: "Grem, gospod," (Mt 21,30) pa vemo, da potem ni šel delat v vinograd. Tako namreč tudi mi pojmujemo Boga, da je nek 'véliki šef' (big boss) tam daleč nekje, ki nas 'gnjavi', naj delamo zato, da bi rastlo njegovo kraljestvo, njegov imperij, njegov kapital, za nas pa tako ali tako ne bi ostalo nič. Prevečkrat tako razmišljamo, ker imamo izkrivljeno podobo o Bogu. 

Pa smo slišali pri Izaijevi pesmi o vinogradu, kako ljubeče govori o nas, njegovem vinogradu, kako ljubeče skrbi za nas? Tako materinski je ta gospodar: napravil je vse, kar je mogel za ta svoj vinograd, svojo najljubšo obdelovalno površino. Res pomislim, kako se starši na vso moč trudijo za nas, da bi nam dali vse potrebno za življenje in bi torej lahko obrodili sadove, bi se v življenju znašli. Tako lepo lahko to podobo prenesemo na našega nebeškega Očeta. 

Žal pa prevečkrat vse skupaj, kar smo prejeli, jemljemo za samo po sebi umevno, kot da imamo do vsega tega pravico. Povsod že slišimo o teh pravicah in jih neprestano zase tudi zahtevamo. Pa smo se že kdaj vprašali, koliko smo si mi vse to, kar imamo dobrega tudi zaslužili? Kaj nam je sploh bilo treba za marsikaj v življenju narediti, da smo to dobili? Samo pomislimo, kaj vse nam je bilo podarjeno, ne da bi morali migniti z enim samim prstom. Pa se o tem ne sprašujemo, ker smo bili upravičeni: do življenja - lahko bi se ne rodili ali ne rodili živi; do družine - lahko bi ne imeli staršev, kakor mnogo ljudi na tem svetu; do dekleta ali žene - lahko pa bi je celo življenje ne srečali, pa bi ostali sami; do otrok - pa če bi se nam ne rodili... Kaj vse bi lahko še tu našteli, pa mislim, da je dovolj, da vsaj malo začutimo, kaj nam je bilo podarjeno, pa ne znamo ceniti. 

Še več kot to, ker smo do vsega tega upravičeni, ker je vse to naša pravica, je tudi naša last. Pa ni težava le v tem, da nikogar ne spustimo zraven, ker naredimo te svoje vinograde za svojo 'last in posest', če povem z besedami sicer čudovite Marjine molitve, težava nastane pravzaprav, kakor smo slišali v Božji besedi, že prej. Ker se ne oziramo na nikogar, zlasti ne na nekoga, ki bi bil nad nami, tudi nikomur nič ne dolgujemo in lahko s to svojo 'posestjo' ravnamo, kakor se nam zljubi. Zanjo nimamo nobene odgovornosti in dolžnosti. Da, ti dve besedi tako lepo izginjata iz našega besedišča. Zaradi tega, ker smo vse skupaj pomešali, zlasti pa vloge v svojem življenju, postanemo taki 'mali šefi' tistega, za kar mislimo, da je naše posestvo in ne dar. 

Žal pa je tako, da se nam, ki nismo nobeni bogovi, temveč smo še kako pomanjkljivi in omejeni, zgodi, da vse skupaj uničimo. Važno je pač naše lastno ugodje in kakor Sončni kralj (Lojze XIV.) pravimo: "Država, to sem jaz," le da prenesemo na te svoje 'fevde', za katere nikomur ne odgovarjamo, do njih tudi nimamo nobene dolžnosti. Če nazadnje zadeve propadejo, seveda sami nismo ne krivi ne dolžni. Morda se še tolažimo, rekoč: 'Usoda je tako hotela.' 

Da pa ne bi bili takšni uničevalci, ampak graditelji in prinašalci miru, ljudje in kristjani, ki smo sposobni hvaležno sprejemati Božje darove in zanje ljubeče skrbeti, moramo spremeniti svoje mišljenje. Postati moramo takšno ljudstvo, ki bo obrodilo tiste sadove, katere Bog od nas pričakuje - in to dela z velikim potrpljenjem. Ker je neskončno dober in usmiljen gospodar, ki ljubi ta svoj vinograd, torej vsakega od nas.