Pisanje in sporočanje je predvsem garanje

Za vsakega, ki se tako ali drugače profesionalno ukvarja s sporočanjem, pride obdobje, ko se mu zdi, kako ne najde navdiha, da ne ve, kaj napisati ali povedati.

Toda, dejali smo, da je njegovo delo profesionalno, da torej nima izbire, ker napisati ali povedati mora, saj se je temu zavezal, na njegovo delo pa tudi čakajo njegovi ljudje, njegovo občinstvo. 

Sam sem k temu poklican malodane vsako nedeljo, ko je treba sestaviti pridigo in jo nato ljudem predstaviti v cerkvi na ambonu, precej pogosto pa je treba kaj napisati tudi za časnik Novi glas, sicer pa vsaj za prilogo Bodi človek! , ki jo sedaj držite v rokah, če berete ta zapis. 

Pisati ali ne, to naj bi bilo vprašanje, a kaj, ko to sploh ne sme postati vprašanje, ker je zapis ali pridigo treba narediti. Mnogi se tu sklicujejo na pomanjkanje navdiha, a je to le izgovor, saj navdih predstavlja tisti zelo mali del nekega zapisa, predvsem pa je to tisti del, ki ni odvisen od avtorja, saj naj bi mu bil od nekod dan, sicer to ni navdih. Kaj potemtakem krasi velikega avtorja? 

Spomnil sem se, kako sem pred časom bral neki intervju z znanim skladateljem Enniom Morriconejem za dnevnik Avvenire, ki se je začel takole: “Vstanem ob štirih zjutraj, da bi malo potelovadil in se sprehodil. Zatem preberem časnike, potem pa takoj začnem pisati glasbo”. Tako je govoril pred tremi leti, pri enainosemdesetih letih. 

Toda, to še ne odgovori na naše vprašanje, kako je z navdihom, zato poglejmo, kako spregovori o svoji “rodovitnosti”, saj je napisal že več kot štiristo glasbenih podlag za filmska dela: “Vsekakor se zabavam, saj bi sicer to bil neverjeten dolgčas. Potrebno je veliko navdušenje. Navdih pride s trdim delom. Kakor pravi neki francoski rek, je navdiha 1%, 99% pa je potu, truda”. Pomeni, da se je treba kdaj k pisanju tudi prisiliti, pomeni pa tudi, da je treba tudi veliko brati, opazovati, poslušati, se izobraževati, da bi lahko imelo naše sporočanje neko dodatno vrednost. Ko govorimo o pridiganju, moramo dodati še molitev in premišljevanje, ki sta tudi del truda in napora, pravzaprav sta na prvem mestu. 

Tu bi lahko dali še primerjavo nogometaša, saj ravno poteka evropsko prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem. Gotovo je za nadpovprečnega igralca potreben talent, ki pa ga ta igralec ne more izraziti brez trdega dela in odrekanja. Koliko časa je treba vaditi neko “finto” ali proste strele, da bi jih potem kot “velik” zadeval kot za stavo … “Življenje je delo brez prestanka”, pravi Morricone. Treba je torej narediti vse tisto, kar je v naših močeh, potem pride tudi tisto, kar ni v naših močeh in čemur pravimo “navdih”.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!'

Kopernikanski preobrat

Z Jezusom se vrnemo v Nazaret. Njegov sloves že presega domačo pokrajino Galilejo – glas o njem je prišel že do prestolnice, Jeruzalema. Navadni tesar je postal slaven. Neverjetna modrost veje iz njegovih besed, pa tudi za čudeže, ki jih je storil, so že slišali. Zastavili so si pravilno vprašanje, ki bi jih nazadnje lahko privedlo do vere: »Od kod njemu to?« Če bi pomislili na Mojzesove besede, bi morda lahko stopili na pot vere: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte.« (5 Mz 18,15). Žal pa so se Nazarečani ustavili na njegovi zunanjosti. Vedeli so, kdo je, vsaj domišljali so si tako. Božji poslanec vendarle ne more biti tako običajen, tako »normalen«. Ljudje se radi ustavljamo na zunanjosti, na površinskosti. Vse že vemo in znamo. Domišljamo si, da poznamo ljudi okrog sebe. Domišljamo si, da vemo, kaj je življenje. Domišljamo si, da poznamo Boga. Ta naša domišljavost pa je kot neprepustna pelerina, ki kapljam sveže vode ne pustijo do nas, ampak po tej pelerini spolzijo.

Vse tako za nas postane rutina. Živimo iz dneva v dan, ujeti v te svoje sodbe in svoja prepričanja. Ob nas so vedno isti ljudje. Dan je enak drugemu dnevu. Doma vsak dan ista pesem, v službi tudi. Vera? »Saj grem redno k maši,« si pravimo. In vendar smo tako težko tam v cerkvi, dolgčas nam je. Tudi naši medosebni odnosi so dolgočasni. Življenje nam nima nič novega povedati.

Seveda za to sivino in zdolgočasenost nisem kriv sam, temveč so krivi drugi. Na njih tako ali tako vidimo samo napake, vidimo, kaj delajo slabo, ne znamo pa videti dobrih strani ljudi, pa tudi tistega, kar nas obdaja. Da je maša dolgočasna, je seveda kriv župnik. Za slabo razpoloženje na delovnem mestu je kriv šef in tisti sodelavec ali sodelavka. Je res tako?

Kaj pa, če je moj pogled na svet in na ljudi napačen? Je v njem kaj Jezusovega pogleda? On se nikdar ni ustavil zgolj na zunanjosti, temveč je šel v globino stvari in ljudi. Nam je pogosto važneje, kar je na človeku, kakor pa tisto, kar je v njem. Zato pa si gradimo neke ideale, v katere postavljamo vse – ljudi in dogodke v našem življenju. Mi si napravimo neke sheme, s pomočjo katerih nato vse presojamo. Tudi velike ideologije so vedno naredile določene sheme, skozi katere so nato "tisti na vrhu" vse presojali. Seveda potem niso nikdar bile napačne sheme, temveč vse tisto in vsi tisti, kar se z njimi ni skladalo. Morda bi pa s svojimi omejenimi sposobnostmi vse radi razložili in zaobsegli, pa ne moremo. Vse velike reči v življenju so skrivnosti, ki nas presegajo in jim ne bomo prišli do dna. Morali bomo spremeniti svoj pogled.

Če želimo torej res nekoliko bolj prodreti v te življenjske skrivnosti, se bo treba nekoliko bolj "zariniti" vanje. Če želimo spoznati sočloveka, se ne moremo zadovoljiti zgolj s svojimi lastnimi sodbami o njem, ampak ga je treba začeti globlje spoznavati. Pomeni, da si je treba vzeti več časa zanj, začeti več poslušati, začeti spraševati globlja, "življenjska" vprašanja. Želimo spoznati, kdo je Jezus Kristus? Naše lastne sodbe in spoznanja niso dovolj. Treba mu bo posvetiti več časa in moči, treba bo začeti več poslušati, kaj nam govori. Navadno gredo vse te "verske" reči mimo nas kot tiste zgoraj omenjene kaplje polzijo po pelerini. Potrudimo se in bolj pozorno prisluhnimo besedam, ki jih slišimo v cerkvi – v berilih in evangeliju, pa tudi v mašnem besedilu. Začnimo bolj pozorno in zavestno moliti vsakdanje molitve. Bog vsak dan seje svoje seme – če le-to naleti le na malo dobre zemlje, se bo prijelo in obrodilo sad. Meni se je to npr. zgodilo pri molitvi 'O, Gospa moja'. Čisto vsakdanja molitev, ki jo večkrat avtomatično zdrdramo, pa vendar ima bogato vsebino. V njej Marijo prosimo, da bi znali biti poslušni, da bi znali prav gledati na vse, da bi prav govorili, pa tudi, da bi naša dejanja bila prava, saj ji izročimo svoje srce, kjer se rodijo naša dobra ali slaba dejanja. Nekoliko te otroške preprostosti potrebujemo, da bi pod vsakdanjo preobleko znali najti biser, da bi v »vsakdanjem« človeku lahko srečali Kristusa.

Izročimo svoje breme Kristusu

V evangeliju 13. nedelje med letom se v Markovi pripovedi prepletata dve zgodbi – o Jaírovi hčeri, ki je na smrt bolna in umira, načelnik shodnice pa Jezusa prosi, naj jo ozdravi, in o krvotočni ženi, ki je ozdravljena z dotikom Jezusovega oblačila. Poglejmo si to drugo zgodbo.

Žena je v sebi ranjena. Tudi vsak od nas nosi v sebi določene rane, ki so skrite v nas in jih nočemo kazati drugim, ker se jih sramujemo. Podobno kot žena, jih tudi mi skrivamo, tudi iz strahu, da ne bomo razumljeni, da se nam bodo posmehovali, nas ne bodo jemali resno ali celo, da bomo spet zlorabljeni. Takšna žena pride k Jezusu in tudi mi lahko pridemo k njemu. Kako?

Prvi korak je v spoznanju teh svojih ran. Ne smemo jih ignorirati in iti mimo njih, temveč jih je treba ozdraviti, sicer ne moremo vzleteti – lahko nogometaš igra s poškodovano nogo? Najprej jo mora pozdraviti.

Drugi korak je v tistem, da mnogi zdravniki žene niso mogli ozdraviti. To so napačne rešitve v našem življenju. Mi notranje krvavimo, zadeve pa skušamo pozdraviti na razno razne načine, vendar je navadno to zgolj zunanje zdravljenje. Vržemo se v kariero, v položaj, porabimo velike vsote denarja, da bi si postavili neke trdne materialne temelje. In vendar nismo srečni, izpolnjeni, zadovoljni. Zakaj? Ker tiste notranje rane lahko ozdravi le eden – Jezus Kristus. Problem je, da ga ne iščemo, ker mislimo, da se vedno da najti še ena rešitev. Vsak od nas ima v rokavu vedno še enega asa. Prava sprememba pride le od Boga, pa naj bodo zdravniki sveta še tako dobri, ne morejo ozdraviti določenih ran.

Tretja zadeva: žena je slišala govoriti o Jezusu. Mi se ne zbudimo nekega jutra in ugotovimo tega nenadnega interesa zanj, temveč nekje zanj slišimo, nekdo nam o njem govori. Tu je naloga za vse nas kristjane, da se ne zapiramo v svoje varne hiške, med štiri cerkvene stene, ampak pričujemo in govorimo o Jezusu in zanj. Saj veste, da se mesto na gori ne more skriti. Če nas evangelij res nagovarja, če evharistija v nas res deluje in nas spreminja, moramo to vendarle širiti naokrog, povedati še drugim. Pri krstu smo bili maziljeni z dišečim oljem svete krizme, da bi širili prijeten Kristusov vonj.

Seveda slišati o Kristusu ni dovolj, temveč se mora vsakdo potruditi, da do njega pride. Krvotočna žena je tako podobna ljudem današnjega časa, ki smo veliki individualisti. Svoje rane skriva pred svetom, še pred najbližjimi ljudmi, do rešitve pa se skuša pretolči sama. Veliko lažje je priti do ozdravitve notranjih ran tako, da nam pomaga skupnost - družina, prijatelji... Pa saj ni treba, da povemo o vseh podrobnostih, lahko pa prosimo določeno število ljudi, da molijo za nas, za ozdravitev naših notranjih ran. Danes, v svetu hitrih telekomunikacij se to da doseči zelo na hitro - pošljemo kak sms, nalepimo na FB zid... Tako pa današnji kristjani hodimo tudi v cerkev, kot pravijo lepo Srbi: »Vsak zase, k'o prase.« In se vase zaprti od znotraj počasi razjedamo.

Ob srečanju z Jezusom, Božjim zdravnikom, če rečemo še nazadnje, se v nas nekaj sproži in čutimo potrebo po tem, da se Bogu zahvaljujemo in ga slavimo. Slavimo tudi tako, da obiskujemo cerkev in prejemamo zakramente – to je naša duhovna hrana. Slavimo in se zahvaljujemo pa tudi z našim življenjem, ki se trudi biti čim bolj evangeljsko. Tri ravni, torej: bogoslužje ali liturgija, potem oznanjevanje in nazadnje dobrodelnost ali diakonija. To bi moralo krasiti vsako pravo in pristno krščansko skupnost.

Vidim zato, da je teh krvotočnih žena danes izredno malo. Kristjani namreč o Jezusu veliko slišimo, a nič ali skoraj nič ne naredimo, da bi ga tudi zares srečali. Tako je tudi maša le neka lepa in pobožna navada, ne spreminja pa zares našega življenja. Naj velja za nas druga kitica pesmi »Pod podobo kruha skrit«, ki jo je uglasbil Vinko Vodopivec: »Tu potoži zdaj gorje Božjemu zdravniku, vdano priporoči se, Božjemu sodniku.« Izkoristimo priložnost in položimo svoje življenje na oltar, da Jezus ozdravi naše rane, da bomo lahko prinesli novo življenjsko moč najprej v naše družine, potem pa se to le širi naprej. Več zdravih družin pomeni več zdravih župnij, iz tega nastane več zdravih škofij... Saj veste, kako se je razlegalo po Petrovem trgu jeseni leta1978: "Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči."

Človeški in Božji temelji

Najbrž se je kdaj zgodilo tudi vam, da ste rekli kaj takšnega, za kar ste si dejali: “Pa saj tega nisem mogel reči sam od sebe”...

Tako je; kar velikokrat se to zgodi, ko rečemo nekaj pametnega, globokega, plemenitega. Ko pride prava beseda o pravem času. Pa ne kakršnakoli beseda, temveč je to naše govorno sporočilo tudi vsebinsko bogato. Imamo torej občutek, da nam je bila ta beseda zares od nekod dana, da je prišla kot “mana iz nebes”, kakor lepo pravi italijanski rek. Takrat se človek spomni evangeljskih besed: “Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili” (Mt 10,19). 

Če se potrudimo in se obrnemo na Boga, pridejo tudi prave besede, zlasti to velja za nas pridigarje, ki se velikokrat potem čudimo, kako naše besede niso imele nikakršnega učinka.  Jezus o tem pravi: “Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas” (Mt 10,20). Tako je, Sveti Duh, ki ga pošilja Jezus Kristus, je tisti, ki govori v nas. Če ga prosimo, toliko bolj. Večkrat pa smo presenečeni, kako govori Božji Duh prav po vseh ljudeh, ne da bi ga sploh prosili, po vernih in nevernih, saj je sv. Tomaž Akvinski, Doctor Angelicus – Angelski učenjak – dejal, kako je, karkoli pametnega reče kdorkoli na tem svetu, od Svetega Duha. Zakaj? Spomnim se besed našega duhovnega voditelja dr. Primoža Krečiča (sicer tudi sodelavca naše priloge) iz semenišča: “Milost gre čez”. Čeprav se vedno nasmehnem ob teh besedah, pa vendarle drži, kako nas Bog prehiteva v svoji ljubezni in nam daje dobrotno svoje darove, četudi ga zanje še niti prosili nismo. 

Pa ne samo, kar govorimo, tudi tisto, kar delamo, je dobro in plemenito, če je od Boga. Kitica pesmi slednice 'Pridi, pridi, Sveti Duh', ki jo pojemo ali prebiramo na praznik Binkošti, namreč takole pravi: “Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje”. Ljudje večkrat govorimo in delamo tako, da preveč računamo le na svoje sposobnosti, ne prosimo pa k Svetemu Duhu za razsvetljenje. Potem se pa velikokrat čudimo, kako se naše delo, naša prizadevanja in podobne zadeve sesujejo kot hišica iz kart. Gradimo namreč na napačnih temeljih. Imamo seveda veliko dobrih namenov in sklepov, a kaj, ko se brez pravega temelja vse spremeni v pravo nasprotje tistega, kar je bila naša prvotna zamisel ali želja. V zboru farizejev je Gamáliel, ko so sodili apostolom, jasno povedal, kaj se zgodi z zadevo, ki temelji le na človeških načrtih, kako pa je s tistim delom, čigar temelj zaupamo Bogu: “Če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti” (Apd 5,38-39). 

Vse tisto, kar delamo, pa Bogu ni po všeči, propade kakor hiša na pesku, katere “podrtija je bila velika”. Ob takšni podrtiji se nam vernikom ponudi priložnost, da ugotovimo, kako morebiti oz. skoraj zagotovo, nismo gradili na pravih temeljih. Tedaj je čas za tisto, kar počnemo v začetku vsake sv. maše: “Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil”... Kar je dobrega, prihaja od Boga, kar človek dela sam, brez Boga, je obsojeno na propad, ker je – kakor človek – zaznamovano z grehom. Z grehom pa je tako, da ga je treba najprej priznati in se ga pokesati. 

Tako se lahko začne graditi znova – na pravih temeljih, s pripravljenostjo, da za pretekle napake plačamo tudi potrebni davek. Takšno je življenje kristjana. Res je – kdor dela, tudi greši. Res je tudi, da je človeško, motiti se. Je pa tudi res, da je vztrajanje v grehu, diabolično. Takšno je tudi vztrajanje v lastnem prav, če se izkaže, da nimamo prav. Če se kristjan odpove svojemu ponosu in se pokesa, mu Bog krivdo dobrotno izbriše. Ker pa je ljubezen tudi pravična, je treba za svoje grehe tudi zadoščevati. To naredimo tako, da se čim bolj potrudimo popraviti povzročeno škodo. Na to drugo razsežnost, brez katere pa sprava ni popolna, smo v pokoncilski Cerkvi kar malo pozabili. Vendar, ali je ljubezen brez pravičnosti sploh prava ljubezen?
 

Objavljeno v prilogi tednika "Novi glas", "Bodi človek!"

Zelo hranljivo seme

Letos, ko je bilo toliko časa nebo polno oblakov, da že dolgo ne tako, smo se najbrž spraševali, ali bo vendarle kdaj posijalo tudi sonce. In čeprav vsakomur od nas večkrat odzvanjajo v glavi tiste besede, da za vsakim dežjem posije sonce, nas je vendarle tisto sivo vreme spravljalo v slabo voljo. Zaradi njega smo bili na tleh. Podobno je tudi tedaj, ko se sivi oblaki prikradejo v naše življenje, v našo skupnost. To je lahko naša družina, lahko pa tudi naše župnijsko občestvo ali krajevna Cerkev, torej npr. naša škofija. Evangelist Marko namreč piše iz svoje izkušnje, saj krščanska skupnost, za katero je pisal svoje evangeljsko sporočilo, ni doživljalo lahkih časov. Prav tu vidimo pravega oznanjevalca, prinašalca upanja v težkih časih.

Kaj je namreč težava? Ko pridejo težave, krize in podobne stvari v naše življenje, se mi predvsem osredotočimo na te težave, na slabo, na zlo. Vidimo in čutimo, da živimo v svetu, kjer zlo ne samo obstaja, ampak ga je izjemno veliko. Zdi se, da je dobrega kaj malo, če sploh kaj. Ob preizkušnjah, boleznih in podobnih situacijah se najprej vprašamo, zakaj je do tega prišlo? Z očmi, ki vidijo črno pa le stežka vidimo izhod iz težkega položaja.

Kristjanom Markove Cerkve se je zdelo, da vera v Jezusa Kristusa nima nobenega smisla. Da je bilo pač lepo, dokler je trajalo, da pa se rezultatov ne vidi. Kako težko je v težkih trenutkih verovati. Spomnim se pripovedovanja neke matere, ki se ji je – zdaj je že skoraj 25 let tega – sin ubil v prometni nesreči. Čeprav je bila in še vedno je, zelo verna, pa je bila to zanjo neznansko velika preizkušnja, saj je takrat skorajda izgubila vero v Boga. Molila je le stežkoma, Boga pa tudi na nek način obtoževala za usodo, ki jo je doletela.

Rekli smo že, kako se je na težak položaj v svoji skupnosti odzval evangelist Marko. Prav isto mora storiti vsak oznanjevalec v takšnih trenutkih: sejati. V Cerkvi se bo namreč vselej dogajalo, da bo kdo imel kako težavo ali preizkušnjo. Da bo komu težko verovati. Takrat je čas, da mu ostali člani skupnosti priskočimo na pomoč. Vselej je namreč tudi nekaj takih, ki imajo vero v to, da bo seme vzklilo in pognalo sad. Da je torej Gospod blizu vsakemu človeku, da ga ljubi. Da Bog je, da deluje v svetu. Vedno se najde nekaj takšnih, ki verujejo, da bo Bog nekako že rešil nastali položaj.

Kaj torej pomeni sejati? Človek v težkem položaju potrebuje Besedo, z véliko začetnico. Za vse, ki smo službeno poklicani k temu, da oznanjamo evangelij, je to za nas poziv k še večji gorečnosti za oznanjevanje Božjega kraljestva. K pričevanju za to, da Božja ljubezen v svetu je in da je učinkovita ter rodovitna. Ne moremo seveda mi rešiti položaja, Bog pa to lahko stori. Njegova beseda ni kakor naša, temveč je živa in učinkovita. Vendar pa seje lahko prav vsak kristjan. Nekaj zelo velikega, kar lahko kot kristjan naredim za to, da bi nekomu, ki se je znašel v težkem položaju pomagal je to, da zanj molim. »V teh težkih trenutkih se čutim preslabotnega, da bi ti pomagal. Lahko pa molim zate.« Dragi bratje in sestre – verjemimo v moč molitve. Molimo drug za drugega. Danes molim za nekoga jaz, jutri bo kdo drug molil zame.