Božje pravice in naše dolžnosti

Maša – vir in vrhunec (3)

Maša je že nekaj časa prepuščena na milost in nemilost rokam in ustom tistega, ki mašuje. Postala je brez pravil oz. mnogi se teh pravil sploh ne držijo, temveč so sami svoji mojstri in pozbljajo na Božje pravice – ius divinum. Giovannino Guareschi je to lepo upodobil pred že skoraj petdesetimi leti, ko je napisal delo "Don Camillo e i giovani d’oggi", kjer se po ustih svoje literarne stvaritve, don Camilla, obregne ob številne takratne parole, kamor spada tudi terjanje pravic za vsako ceno. Don Camillo mlademu don Chichiju lepo pojasni, kako je v Cerkvi tisti, ki ima pravice, samo Bog, ostali pa imamo do njega dolžnosti. 

Zagotovo vse zmede ne moremo naprtiti samo 2. vatikanskemu koncilu, čeprav je treba priznati, da so besedila, ki so izšla po zadnjem cerkvenem zboru, še kako pripomogla k tej zmedi, ki vlada na področju katoliškega bogoslužja, začenši z bogoslužno reformo, ki je postala pravzaprav revolucija. A do tega še pridemo. Vsekakor pa drži, da, če se je šlo pred tem morda v eno skrajnost s pretiranim rubricizmom, potem smo sedaj priče drugi skrajnosti, da so pravila obhajanja bogoslužja samo neke vrste okrasek, ne pa nekaj obveznega. Vendar pa obstaja na tem področju neke vrste Božje pravo. Bog ima pravico, da ga častimo in slavimo, da ga – če rečemo s tujko – adoriramo. 

To je sporočil najprej Mojzesu, ko mu je do potankosti naročil, kakšno naj bo svetišče, kakšna obleka in kakšno bogoslužje, kakor beremo v Svetem pismu. Tudi Jezus je povedal Samarijanki, kako častiti Očeta, svojim apostolom pa, kako pripraviti zadnjo večerjo. Gospod ne prenaša tega, da nekdo po mili volji uzurpira pravico pri bogoslužju – Bogoslužje pripada Gospodu. Ta svoje Božje pravo izraža po svoji Cerkvi, ki način obhajanja bogoslužja prenaša iz roda v rod in ga oblikuje. Zdi se, da to Božje pravo ne obstaja, kakor tudi, da ne obstaja v Cerkvi več neka vrhovna oblast oz. se zdi, da ta oblast obstaja zgolj na papirju, ko pa ne samo vsako cerkveno ozemlje, ampak celo vsak duhovnik na bogoslužnem področju dela po svoji podobi in sličnosti. Sveta maša in druga bogoslužna opravila so, najprej, postala prava poplava besed, ko je treba vse razložiti in vse povedati s svojimi besedami, češ da tistih, ki so napisane, ljudje ne razumejo, namesto da bi se držali načela per ritus et preces, ki ga v 48. členu zagovarja tudi Konstitucija o svetem bogoslužju (SC, B). 

V izročilu Cerkve namreč vselej drži, da so zakramenti učinkoviti v prvi vrsti sami po sebi (ex opere operato) , vendar pa se je treba držati tudi njihove oblike, sicer izvodenijo. Res je, potreben je tudi naš doprinos, ampak ta je zlasti v naši predispoziciji za prejem teh zakramentalnih milosti, ne pa, da bomo delali po svoje. Mi se moramo zlasti izprazniti samih sebe in lastnega napuha, da bi lahko prejeli milostni dar zakramentov, zlasti svete evharistije. Osrednja osebnost maše ni in ne sme biti duhovnik ali, kar je še huje, kdo drug. Druga zadeva – bogoslužje ne more postati kateheza. Izgovor, da je to postala, je vselej eden in isti – “pastoralni razlogi”. Toda, tudi bogoslužje ima svojo obliko iz pastoralnih razlogov, saj, kot smo dejali, oblikuje ljudi. To pa dela na svoj način, ki ni enak tistemu, s katerim se poučuje, denimo, verouk. Potem pa pridemo do tega, da se otrokom ne dovoli, da bi se udeleževali slovesnih bogoslužij (če ta po določenih župnijah sploh še obstajajo), govoreč, kako imajo svoje posebne psihološke potrebe in kako ne razumejo. Kot da je treba vse razumeti. Pascal je dejal, kako je najvišja stopnja, ki jo doseže človeški razum, spoznanje, da ga številne stvari presegajo. Tu otrokom preprečimo, da bi se soočili z Božjo skrivnostjo in presežnostjo tako, da bi bili deležni čudenja, tišine (kolikor je sploh še je po določenih cerkvah), sakralne glasbe, molitev in zahvale, česar so bili deležni še naši starši kot otroci. Si otroci morda ne želijo odrasti in biti z odraslimi? Morda pa mi tega ne želimo, potem se pa pritožujemo, da imamo v hiši velike otroke, ki se niso sposobni soočiti in spopasti z resničnim življenjem. 

Da bi se spopadli z vsemi deviacijami in težkimi kršitvami na bogoslužnem področju, je papež Janez Pavel II. leta 2004 izdal navodilo Redemptionis sacramentum (Zakrament odrešenja) , ki pa je, kot bi ga ne bilo. In vendar je v svoji Reguli sv. Benedikt dejal, da ne sme biti nič pomembnejše od bogoslužja, od Božje službe. Bogoslužje je “Božje delo”, Opus Dei, ki prihaja “z višav na zemljo”, kakor lepo pove krščanski Vzhod. Pri nas te zavesti ni. Pravimo, da bomo raje naredili mi po svoje zadevo, ker bo boljša. Tako so oltarji postali mize, ki jih je treba čim bolj približati ljudem, ne pa mesto, kamor se je treba povzpeti, kakor na Golgoto. Kakor je lepo dejala Simone Weil, nebes ne dosežemo tako, da skačemo v višino, ampak se morajo nebesa spustiti k nam. Da bi se to zgodilo, moramo spet priti do vere, da je Gospod Jezus Kristus resnično in ne samo duhovno ter simbolično navzoč med nami. To je namreč bistvenega pomena, saj je njegovo meso, ki nam je podarjeno pri sveti evharistiji, vir tistega pravega življenja, ki človeka notranje preobrazuje: “Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse” (Lk 6,19).

Cilj - nebesa?

"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). V Lukovem evangeliju je ta poved izredno pomembna, ker nam predstavi Jezusov cilj, kam je namenjen. Seveda boste dejali, da je to snov za svetopisemske strokovnjake. Ni le snov za strokovnjake, ker ta program zadeva zlasti vsakega kristjana, vsaj veljalo naj bi tako. Za evangelista Luka se Jezusova pot namreč ne izčrpa le v zemeljskem Jeruzalemu, ampak gre prek vnebohoda v nebeški Jeruzalem. Tja je Jezus v končni fazi namenjen in tja naj bi bil namenjen vsak kristjan.

Kristjan je tisti, ki gre po poti za Kristusom, o čemer sam odlomek tudi govori, a je nadvse pomembno vedeti, da ni pomembna le pot po kateri hodimo, temveč tudi cilj te poti. Hoditi za Kristusom, pomeni slediti mu tudi v izbiri življenjskih ciljev. Njegova pot mora postati moja pot in njegovi cilj moji cilji, če želim res biti njegov učenec. Danes se nas veliko izjavlja za Jezusove učence, bi pa bilo zanimivo slišati, če so naši življenjski cilji kaj podobni Jezusovim. Zlasti bi bilo zanimivo slišati, če je Jezusov končni cilj, “nebeški Jeruzalem”, ki mu bomo lepo po starem rekli kar “nebesa”, življenjski cilj tudi sodobnega Kristusovega učenca, sodobnega kristjana. Koliko je to še na ustnicah in v mislih vseh današnjih kristjanov. Tem rečem se je včasih posvečalo veliko več pozornosti, ker so jih imeli naši krščanski predniki za bistvene, poimenovali pa so jih “poslednje človekove reči”.

Seveda ni nič čudnega, da med verniki ni več tega, ko pa še pri verouku za otroke to več ni predvideno, pa tudi pridiga se o tem bore malo. Letos sem med veroučnimi obrazci zaman iskal te poslednje človekove reči, zato smo si jih morali z veroučenci zabeležiti kar na list, da bi se jih naučili, kot smo se jih sami nekoč morali. Katere so te poslednje človekove reči, jih znamo še našteti? To so: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Seznamu smo dodali še vice, da bi spregovorili tudi o tem, ker so bile včasih že samoumevne, pa danes sploh niso več, pa ne le za veroučence, tudi za ostale kristjane. In vendar bi vse to morali imeti v svoji zavesti in se o tem pogovarjati.

Pogovarjamo se o vsem drugem, poslednje človekove reči pa so izginile s kristjanovega obzorja in jih nima praktično nihče od nas več trdno pred seboj, kakor pred seboj nimamo več niti jasne usmeritve in cilja. Izgubili smo ta večnostni pogled in ne znamo “videti preko”. Misel na to, da “podoba tega sveta mineva” (1 Kor 7,31) odrinjamo čim dlje od nas. Pravimo, da je s tem bolje ne ukvarjati se. Toda, naj nam bo všeč ali ne, bo tudi to naše življenje minilo, na to pa tako radi pozabimo.

Če kdo dandanes slučajno pomisli na smrt, kar se navadno zgodi, kadar koga od bližnjih doleti, potem je zadeva vedno osredinjena na dveh stvareh, na dveh upanjih – da je nekdo čim manj trpel in da je bil star. Niti najmanjšega poudarka pa se ne daje več duhovni pripravljenosti na smrt. Veliko se ukvarjamo s fizičnim zdravjem na tem svetu, kar je tudi prav, a pri tem nikdar ne bi smeli pozabiti na to, da se bomo nekega dne, ki morda niti ni tako daleč, srečali z Bogom in mu bomo morali položiti račun za nše življenje. Bomo na to srečanje pripravljeni ali pa nas bo kar samo zadelo, doletelo, kakor doleti živali, ki poginejo (Ps 49,13.21)?

Kako velja danes? Dogaja se, da ljudje umirajo, a so to vselej drugi. To nas pač ni zadelo - veseli smo, da je šlo mimo nas in življenje gre naprej po starih tirnicah, kot bi se nič ne zgodilo, pa čeprav se zanka oža. Toda če gre življenje naprej pomeni, da je vendarle pot proti nekemu cilju, a nas očitno to ne zanima. In si tistih ključnih življenjskih vprašanj: "Kam grem? Kateri je cilj mojega potovanja?" ne zastavljamo.

“Saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje” (Heb 13,14). To naj bi držalo za nas kristjane, da smo vsi na poti proti nekemu drugemu mestu, proti neki drugačni resničnosti, da tu nimamo stalnega bivališča, podobno Sinu človekovemu, ki nima, kamor bi glavo položil. Pa smo res usmerjeni proti nekemu drugemu mestu, proti nebeški domovini? Nas zanima tisto, “česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9)?

To bi nas moralo še kako zanimati in nas vsak dan preganjati. Kakor eden od mojih prijateljev, ki si vsak dan in najbrž večkrat, zastavi vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?” bi se morali tudi mi vsak dan spraševati po smislu in usmerjenosti našega življenja. In morali bi se spraševati ter imeti pred sabo tiste resničnosti, ki so pred nami. Se spraševati o tistih rečeh, ki po naši veri obstajajo onkraj tega našega vidnega sveta. Pa je vprašanje, če te resničnosti za nas sploh obstajajo. Zato si moramo tudi mi postaviti prav takšen cilj, kakršnega si je zastavil naš Gospod Jezus, saj nas sv. Filip Neri opozarja: “Kdor se pogosto ne povzpne z mislimi v nebesa dokler živi, je v veliki nevarnosti, da se tja ne bo povzpel niti po smrti.”

Vsak dan znova na poti križa

Zadnjič smo se že ukvarjali, namreč pri tisti grešnici, z ljudskim mnenjem. Tokrat spet pride na dan to mnenje ljudi, saj Jezus učence vpraša po tem, kdo pravijo ljudje, da je. Kot da bi učence vprašal, če ga sploh poznajo, ali pa je zanje isti, kakršen je tudi za množice. Te množice pa si še zdaleč niso enotne med sabo, ampak nekateri menijo tako, drugi drugače, nobeno od prepričanj pa ni pravo. Pa ne, da je mnenje ljudi popolnoma zgrešeno. Gre za deloma resnično mnenje, ampak zgolj deloma, ne gre za vso resnico. Samo delna resnica pa je enaka laži. Zato takoj poizvedba o tem, kakšno je njihovo osebno mnenje.

V današnjem svetu nam tale poduk zelo koristi. Vabi nas namreč k temu, da se v zadeve v življenju bolj

poglobimo. Namesto tega, precej nekritično sprejemamo tisto splošno mnenje za naše mnenje, ne potrudimo pa se, da bi si pridobili osebno mnenje o neki stvari. To lahko tudi deluje, ko govorimo o stvareh, nas ne zadevajo tako zelo neposredno. Če se recimo zgodi nekaj na drugem koncu Slovenije ali sveta, je normalno, da bomo pogledali, kaj pravi recimo ta ali oni medij o dogodku. Ni pa normalno, če se ne poglobimo v naše osebne odnose in se potrudimo ugotoviti, kdo je oseba ob nas. Če se nekdo v odnosu z nekom ne bo pošteno potrudil in dal samega sebe v projekt, da bi ugotovil, kdo je tista druga oseba, ne bo nikdar prišlo do tistega res pravega odnosa, ampak bo vse skupaj ostalo precej na površju.

Treba se je torej potruditi, da res osebno v globini spoznamo, kdo je tista oseba ob nas, ker je sicer bolje, da molčimo, četudi bi bilo naše mnenje še tako blizu resnice. Zunanje prepričanje ni dovolj, treba je stopiti v odnos, da bi zares razumeli, kdo je tista oseba, ki je ob nas. Če želimo nekomu predstaviti prijatelja, ga moramo sami presneto dobro poznati, sicer je bolje molčati. Četudi pa sami določeno osebo zelo dobro poznamo, naše mnenje za drugega še ne bo dovolj, da bi osebo spoznal, ampak se bo moral še sam potruditi in stopiti s tisto osebo v odnos.

Evangelij nas kristjane osebno nagovarja, da bi odgovorili, vsak zase najprej, kdo je Jezus. Ni dovolj to in ono mnenje, da bi vedel, kdo je. Tudi ni dovolj samo nauk Cerkve, da bi izvedel, kdo je, četudi bi bil ta nauk še tako dober in prepričljiv. Peter je tisti, ki predstavlja ta nauk Cerkve v evangeliju. Da ne bo pomote – zelo pomembno je dobro poznati nauk Cerkve na tej poti spoznavanja Jezusa, a to samo po sebi še ni dovolj. Treba se je tudi osebno potruditi, da bi ga spoznali. Treba je z njim stopiti v odnos. Sicer bo naše krščanstvo zgolj neka teorija, ki bo sicer lahko tudi zelo dobra in prepričljiva, a bo vselej zgolj in samo teorija. Že stari latinci pa so rekli, kako je teorija brez prakse kot voz brez osi. Osebni angažma je torej nujen.

O tem, kdo ta naš Jezus je, mora vsak od nas pričevati s svojim življenjem. Slednje naj bi se upodabljalo po Jezusovem, ki pa je pot križa. In če je res, da pravega prijatelja spoznamo šele v stiski, bo očitno držalo, da tudi pravega kristjana spoznamo samo v stiski. To pomeni, v tem, kako sprejema tisto, kar v življenju z eno besedo označimo kot križ. Torej je zelo pomembno, kako nekdo, ki se ima za kristjana, sprejema trpljenje, bolezen in smrt. Seveda, najprej na teoretični ravni, saj danes mnogi zavračajo že samo misel na te reči. Vendar pa je zgolj teorija premalo in je zelo pomembno, kako to živimo, kako se z življenjskimi preizkušnjami spopadamo konkretno vsak dan. Je tu upodabljanje po križu našega Gospoda Jezusa Kristusa ali ne? Križ lahko namreč nosimo tudi povsem tako, kot bi Jezusa in njegovega križevega pota sploh ne bilo, pa četudi se imamo za kristjane. Namreč, rečemo, kako bomo sami nekako že rešili. Nasprotno pa smo povabljeni k nenehnemu upodabljanju po Kristusovem križu. Spustiti je treba Gospoda v svoje pomanjkljivosti, bolečine, bolezni, trpljenje. Z njegovo pomočjo lahko vsak dan vzamemo križ na svoje rame in z njegovo pomočjo lahko čedalje bolj vstopamo v skrivnost njegovega križa.

Okno v večnost

Sveta maša - vir in vrhunec (2)

Že zadnjič smo dejali, kako je maša osrednjega pomena za vero. Običajni verniki se seveda ne bodo ukvarjali s teološkimi razpravami, ki zadevajo ozek krog strokovnjakov, navadni verniki še za najpomembnejša teološka imena 20. stoletja ne bodo vedeli. Vse, kar bodo vedeli, je to, da se je v omenjenem stoletju pač zgodil 2. vatikanski cerkveni zbor, a ne bodo vedeli za njegove vsebine, niti v glavnih obrisih ne. Vedeli bodo, da se je spremenilo obhajanje svete maše v številnih elementih, od katerih je morda najpomembnejši jezikovni – obhajanje maše v domačem jeziku. Bogoslužje je torej tisto najpomembnejše, kar zadeva ne le vernike, temveč tudi druge. In tu je Božje ljudstvo zares osrednjega pomena, tu je izredno važno tudi njihovo mnenje, tu je življenje Cerkve. Morda se je v zadnjih petdesetih letih to ljudstvo preveč jemalo kot neke vrste izgovor in orožje proti Svetemu sedežu ali zboru škofov, a ljudi v bistvu za mnenje niti niso vprašali. Koliko vseh strokovnjakov je, ki so iz semenišč in noviciatov prešli neposredno v akademske vode, ki se torej z realnostjo niso srečali, in vprašanje je, ali se sploh hočejo. 

Pa ni težava, dokler ti raznorazni teološki strokovnjaki med seboj diskutirajo o tej in oni teološki zadevi, nazadnje bodo v bistvu imeli le sami opravka s kako kongregacijo v Vatikanu, navadnih ljudi to ne zadeva. Kar pa ljudi neposredno zadeva in ne more ostati brez posledic, je igranje z “ekonomijo” vernikov, ki je sveto bogoslužje. Gre za premoženje celotne Cerkve, igračkanje na tem področju pa neposredno zadeva verno ljudstvo. Zablode imajo lahko strahotne posledice, ena od najbolj logičnih so prazne cerkve. Razni ekscentrični eksperimenti in eksotične ekstravagance lahko privedejo do izgube smisla za sveto pri ljudeh (A. S. Levi di Gualdo – E Satana si fece trino, 52-53). 

Žal se nekatere od teh parol še vedno ponavljajo, saj nekateri, kakor sem pred kratkim zasledil, še vedno kričijo z ambonov (prižnice niso več v uporabi, razen v frazeološkem smislu), kako nočejo pobožnega in tradicionalnega ljudstva, temveč aktivne, sodelujoče in versko zrele ljudi. Lahko rečete, da se motim, a izkušnje mnogih duhovnikov, ki so ugotovili, kje je središče krščanskega življenja, govorijo drugače. Poznam primer, kako je izredno pripomogla samo odstranitev stolov iz cerkve in povrnitev klopi s klečalniki, kar je kmalu pomenilo več ljudi v tisti cerkvi. Pa je to bolj simboličnega pomena, saj seveda “vic” ni v klopeh samih, a je v njih simbolično povzeto izročilo, ki smo ga skupaj s klopmi, balaustrami (ki jim ljudsko rečemo “obhajilne mize”) in drugim vrgli iz cerkva in z njim vrgli tudi zaklad izročila z vsem dobrim, kar je bilo v njem. 

Vse novo naj bi tako bilo boljše, vse staro pa zgolj neki “preživeti model Cerkve”, “fevdalni model”… zakaj je vse, kar je bilo do tedaj dobro, naenkrat zgrešeno? Zakaj je vse staro za stran? Po 2. VCZ naj bi napravili reformo, ne pa revolucije. V resnici se je zgodilo prav tole. Smo se ob analizi padanja števila vernikov kaj pomudili tudi pri liturgiji in se vprašali, ali morda ne gre iskati odgovorov najprej na tem področju? Saj, verniki so res postali odrasli – ko so se naveličali obhajanja zakramentov, prepojenih z raznoraznimi modernimi ideologijami, besedičenjem, ustvarjalnostjo, šovom in protagonizmom, so pač postali do maše in zakramentov brezbrižni, saj jim ni bilo več nudeno tisto “okno v večnost”, ki ga v svoji globini vsakdo pravzaprav tam išče. 

Božje prisotnosti v cerkvah ni več, saj tabernakelj ni več na sredi, temveč v najboljšem primeru porinjen v neki kot, lahko pa Najsvetejšega sploh ni v častitljivi cerkvi, kakor sem nazadnje zasledil v čedajski stolnici. Marsikje drže klečanja, te najbolj značilne katoliške molitvene drže, sploh ni več – večinoma ljudje kar sedijo. Cerkve so se marsikje spremenile v muzeje, v gledališča, kjer so glavna dejavnost koncerti in podobne reči – tam se vsaj zbere kaj ljudi. Mnogi duhovniki pravijo, kako se je treba odpovedati vsemu blišču, potem pa je sveto posodje zlatarja videlo v najboljšem primeru pred petdesetimi leti. Mašujejo brez mašnega plašča, če ga imajo, pod njim nimajo štole. Oblačila se zdijo namenjena maškaradi, saj je treba zanje potrošiti karseda malo, torej so materiali najslabši možni, tako da se sv. Janez Vianej obrača v grobu, saj zanj še tako dragocen plašč ni bil dovolj dober za Boga. Vsakdo mašuje vsaj nekoliko po svoje. 

Kam je šla tista enotnost v obhajanju, o katerem govori konstitucija o svetem bogoslužju (SC 38)? Treba se bo vrniti k pokorščini in ubogljivosti na liturgičnem področju, za kar je seveda potrebna ponižnost – pri vseh duhovnikih in škofih, ki naj bi bili “episkopi”, torej nadzorniki, zlasti na liturgičnem področju, da bi se to potem poznalo tudi drugod. “V liturgičnem smislu je danes Cerkev velik bolnik” (C. Barthe, La Messe a' l'endroit, 71). Bomo za izboljšanje v tem smislu kaj storili?

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Sveta maša - vir in vrhunec (1): Zakaj sploh o tem pisati?

Objavljam še nekaj za nazaj, kar je sicer bilo objavljeno v Novem glasu, ne pa tudi na mojem blogu, se mi pa vseeno zdi prav, da je na voljo tudi tu. Članki govorijo o svetem bogoslužju ali liturgiji. Nadnaslov cikla je "Sveta maša - vir in vrhunec". Na drugem mojem blogu, Historia, magistra vitae, boste istočasno lahko prebirali članke o bogoslužnih oblačilih. 

Morda bo kdo zavihal nos ob tem, a nekako sem začutil potrebo (tudi nekaj bratov duhovnikov me je k temu spodbudilo), da je treba o tem pisati. Najbrž bo kdo na tem mestu dejal, da o sveti maši, o svetem bogoslužju, ki mu učeno rečemo “liturgija”, v letu vere nima smisla pisati, ker poudarki morajo biti in tudi so drugje. Jaz pa mislim, da je središče prav tu, v tem pa me podpira tudi ena od najpomembnejših trditev 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki o sveti maši pravi, da je: “vrhunec, proti kateremu teži delovanje Cerkve, obenem pa tudi vir, iz katerega črpa vso svojo moč” (Sacrosanctum Concilium 10). 

V našem času doživlja naše katoliško bogoslužje marsikaj zanimivega, za kar strokovnjak za sveto

bogoslužje msgr. Nicola Bux celo pravi, da je “nevidno nasilje” (N. Bux, Come andare a messa e non perdere la fede - služi mi za podlago pisanja). To se vidi v izgubi svetosti naših obredov in bogoslužnih prostorov kakor tudi svetih simbolov. Na mesto tega smo postavili številne čisto profane geste. Zapoznelo se zatekamo k že preživetim zadevam raznoraznih ideologij in njihove simbolike, kar lepo izraža npr. uporaba barv mavrične zastave - ki naj bi simbolizirala prizadevanje za mir, nastala pa je v gejevskih krogih – za duhovniško štolo ali celo za oltarne prte. Učinkovitosti in moči zakramentov se čedalje bolj odpovedujemo, ali pa smo jih izvotlili, ker smo jih naredili po “svoji podobi”, tako pa jim odvzeli vsebino. Kako pogosto ne gre več za izražanje presežnosti, ampak za samoizražanje, za neki “laični” zakrament, v smislu, da v njem ni več Boga. Svetost? Kje pa. Iz tega izhajajo zgolj apatija, ravnodušnost, zagrenjenost in površinskost. 

Vprašanje, ki se tako zastavlja, je: kako iziti iz te krize bogoslužja in Cerkve? Zagotovo ne s pomočjo nekih klovnovskih performansov, velikih besed, igranja na čustva ali osebne všečnosti. Papež Benedikt XVI. nas že od prve točke prve okrožnice vabi k spreobrnjenju, saj bo treba “odriniti na globoko”, ker: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev” (Bog je ljubezen 1). Pravo bogoslužje namreč predpostavlja, da se v ponižnosti odpovemo sami sebi in svoji volji po protagonizmu. Sestopiti moramo s pedestala, da tja spet stopi Bog in nam pokaže, kako ga moramo slaviti. 

To pomeni, da se je treba odpovedati svojim pravicam, po katerih smo samovoljno spreminjali bogoslužje, tako da so “zmaličenja prišla do roba še znosnega”, kot pravi sveti oče (Benedikt XVI., op.a.) v pismu škofom (st. 5) ob izdaji motu propria Summorum pontificium. Tu nimamo pravic, marveč zgolj dolžnosti, kakor nam lepo pove tudi konstitucija o svetem bogoslužju: “Nihče, četudi je duhovnik, naj si ne dovoli po svojem lastnem nagibu karkoli dodajati ali odvzemati na liturgičnem področju” (SC 22,3). Sveti oče govori o “reformi reforme” pri bogoslužju – pač v sozvočju z geslom stalno spreobračajoče se Cerkve (Ecclesia semper reformanda). Zato se reforma začne pri osebnem spreobrnjenju, ki je, kot smo lahko videli, ključnega pomena tudi pri prizadevanju, da spet pridobimo svetost bogoslužja (liturgije). Začeti je treba, kakor lepo pravi Messori (Perché credo, st. 21), pri osebnem iskanju in prizadevanju za svetost. Nasproti tendenci “avtodeterminiranosti”, ki jo nudi laicistična kultura, in nasproti “podvrženosti”, ki jo pridiga Islam, nam katoliška vera ponuja v svojem bogoslužju tisto pot sodelovanja v poslušnosti. Če želimo zares sodelovati, se moramo najprej vprašati, ali smo voljni. Liturgija namreč zahteva vernikov odgovor, osebni odgovor, in spreobrnjenje, ki mora slediti Dogodku, ki v njej poteka. Tam je navzoč Gospod Jezus – Dominus Iesus. Nihče ni manj kristjan od tistega, ki želi spremeniti ali spreobrniti liturgijo namesto samega sebe. 

Sveta maša je, tako v redni obliki – če jo seveda obhajamo v skladu z normami -, kakor v izredni obliki – ki jo je sveti oče Benedikt XVI. spet dal v pogon -, sposobna vzdržati pred de-formacijami in priti “v formo”, v pravo obliko, kar pomeni re-formacija. Reforma je v vsakdanjem mučeništvu, neprestanem odpovedovanju samemu sebi in jemanju Jezusovega križa na svoje rame. Ni boljšega zdravila, da vzdržimo, kakor je udeležba pri maši. S pravo udeležbo pri maši, ko je torej vsak od nas tam navzoč v vsem, kar je in kar ima, vrača nazaj ceno, ki jo je plačal Odrešenik za nas – življenje za življenje. Tu se rešujejo duše. Tu je predokus nebeške blaženosti. Na kocki je torej več, kot si mislimo, ker ne gre le za življenje, temveč za večno življenje. 

Zato moramo ponovno razumeti in si odgovoriti ne le na vprašanje, zakaj k maši, temveč tudi kako. Danes namreč tvegamo, da, kadar gremo tja – pa če se sliši še tako neverjetno –, vero celo izgubimo, namesto da bi jo pridobili. Spet moramo ugotoviti, da gremo tja, da bi slavili Boga, a ne s pomočjo takšne in drugačne “telovadbe”, ampak gre tu za slavljenje, kot ga pojmuje beseda adoracija. Treba je “pasti predenj in ga slaviti”, kakor so storili modri z Vzhoda (Mt 2,11) ali starešine v Razodetju (5,14). To nas npr. lepo uči tudi program “anonimnih alkoholikov”, kjer je ključni element molitev na kolenih, da bi s prestola pahnili sebe in tam spet dali prostor tistemu, ki mu pripada – Bogu (J. Waters, Lapsed agnostic).