Čisti prav zares

Osrednja zadeva današnje Božje besede je čistost. Če gledamo samo to, kako se farizeji strogo držijo nekih zunanjih predpisov, misleč, da bodo tako prišli do Boga, nismo še nič naredili, če ne pomislimo, v čem smo jim podobni mi danes. Biti čist je namreč, kot lepo sporoča evangelij, veliko več kot le stvar zunanjosti, temveč je stvar človekove notranjosti - človekovega srca, če se izrazimo s simboliko Svetega pisma. Če sem jaz na zunaj napravil vse, da bi bil čist, še ne pomeni, da pa sem res čist, če nisem poskrbel za čistost svoje notranjosti. Nič mi ne pomaga, če se na zunaj zdi, da sem čist, ker je »zdeti se« tu premalo, saj gre za to, kakšen sem jaz pred Bogom, ne pred ljudmi. 

Na plan tako hitro privreta naša odkritost in iskrenost. Vsak od nas bi seveda rad se ne samo zdel, izgledal čist, temveč bi rad bil čist, vprašanje, ki si ga pa mora vsak od nas zastaviti, je, ali sem v resnici čist, ali pa se le zdim čist. To zdetje pa je problematično najprej na osebni ravni, pri sebi, šele potem gre navzven. Pri nas ljudeh je tako, da se sami sebi velikokrat zdimo marsikaj, tudi čisti, seveda, ampak v resnici to nismo. Odkritost in iskrenost bi pa od nas zahtevali, da si priznamo, kako je z nami v resnici in da ne ostanemo samo pri tistem, kar se nam zdi. V resnici noben človek ni čist. Pa bo kdo rekel, kaj pa je zdaj to? Uporabimo drugo besedo in zatrdimo, da v resnici noben človek ni zares zdrav. Današnji svet, oziroma njegova miselnost me bosta s tako trditvijo razglasili za blaznega, zmešanega in še kaj. Težava je, da ko rečem jaz »zdravje«, ne govorim o isti zadevi, o kateri govori današnja družba. Stvari se pojmujejo različno oz. se nanje gleda različno.

Današnja družba bo namreč na stvar gledala predvsem fizično, materialno. Zdrav bo potemtakem tisti, ki ne bo imel neke telesne bolezni. Največ, kar se pogleda, je še psihična raven, a tudi tam se praviloma gleda preveč mehanično na zadeve. Tu pa gremo še globlje, ker gremo na duhovno raven, hkrati pa seveda ostalih dveh ne izključujemo. Trdimo pa, da sami zase še ne zadostujeta. Verujemo in potemtakem tudi trdimo, da na nas ne delujejo le neke fizične in mentalne sile, temveč tudi duhovne, torej zadeve, ki so večje ne le od nas ljudi, temveč tudi od ostalih naravnih pojavov. Govorimo o nadnaravnih silah. V evangeliju je omenjeno zlo, ki je takšna sila, proti kateri človek sam kot tak ne more kaj dosti. Si pa današnji človek dela utvare, da pa lahko reši vse težave, tudi vprašanje zla in še druge zadeve, ki so pa v resnici nadnaravne. 

Danes je še kako aktualen ta »zdravi način življenja«. Gotovo, da je treba živeti na zdrav način, a to ne sme pomeniti le skrb za telo in za mentalno zdravje ter naša čustva, potrebno je še več, potrebno je globlje. Potrebno je tudi oz. predvsem duhovno zdravje, ki je bilo za Cerkev vselej najpomembnejše, označila pa ga je kot »zdravje duše«, saj je z »dušo« mislila človekovo notranjost oz. duhovno raven. Prav zato tudi pravilo, da je najpomembnejše pravilo oz. celo zakon »zdravje duš«. Tega notranjega zdravja oz. notranje čistosti pa si ne more zagotoviti človek sam, niti mu je ne morejo dati drugi ljudje, ampak samo Jezus Kristus. To lahko stori zato, ker je veliko močnejši od zla, ki tako močno deluje na nas.

Vprašanje je torej to, kakšna je moja notranjost, kakšen sem jaz duhovno, kakšen sem torej pred Bogom, ki »vidi v srce«, ki torej vidi onkraj naše zunanjosti, onkraj tistega, kar se zdi, tudi tistega, kar se meni zdi. Lahko se zdi, kako sem dober, pobožen in še kaj, a kako je s tem vresnici? Kakšen sem jaz pred Bogom in ali bi si upal pred njim zatrditi ali celo priseči, da sem res dober, čist, pobožen, odkrit, iskren? Res imamo tako pogosto na ustnicah, kaj bi bilo treba, pa potem ne naredimo kaj dosti, da bi bilo bolje. Cerkev bi morala biti taka, duhovniki bi morali biti takšni in takšni, drugi bi morali biti… Kaj pa jaz? 

Vsak od nas je lahko podoben farizejem iz evangelija in je torej hinavski, saj se želi pokazati, drugim in sebi, v neki luči, ki pa je vprašanje, če je res tista prava. Naš ponos je tu težava, ker nam ne dovoljuje, da bi si priznali, kako je z nami v resnici, in sicer govorimo o naši notranjosti, o našem srcu, če rečemo z evangelijem. Velikokrat zato pravimo, da smo dobri takšni, kakršni smo, da je že dobro tako, kot je… 

Nekega dne sta prišli k puščavskemu očetu dve ženi, da bi dobili duhovni nasvet. Ena je bila velika grešnica, ki se je resnično spokorila svojih grehov, druga pa je bila ugledna ženska v družbi, ki se je čutila v redu sama s sabo, posledično tudi pred Bogom. Puščavnik je obema zadal nalogo. Prvi ženi je dejal, naj gre k morju in tam vzame tak kamen, ki ga bo komaj lahko nosila, ter naj mu ga prinese. Drugi ženi pa je dejal, naj vzame veliko vrečo in naj jo na obali s svojimi rokami napolni ter mu jo prinese. Ko sta prišli k njemu, je vprašal obe, katera je imela bolj naporno nalogo? Ugotovili sta, da sta imeli pravzaprav obe precej naporno nalogo, morda je imela druga celo malenkost težjo. Puščavnik je nato dejal prvi ženi: »Velik kamen predstavlja tvoj velik greh.« Potem pa je dejal drugi: »Vreča mivke predstavlja tvoje mnoge grehe napuha in ponosa.« Obe ženski sta šli domov očiščeni, druga pa je pridobila še na ponižnosti in skesanosti. 

Tako ima tudi vsak od nas, bratje in sestre, gotovo svojo vrečo grehov in umazanije, ki jo je potrebno očistiti. Bodimo odkriti in iskreni, ko se presojamo – to bo všeč tudi našemu Bogu. Brez tega pa bodo naše molitve in daritve jalove, četudi se na zunaj zdi, da smo še tako dobri. 

Ekologist po sili

Okrožnica “Laudato si’” in njen sprejem

Ob izidu nove okrožnice svetega očeta Frančiška je prav, da se malo sprehodimo skoznjo. Okrožnica je tako rekordna ne le po svoji dolžini (192 strani v izvirniku), temveč zagotovo tudi po pozornosti in prostoru, ki ga je zasedla po medijih vsega sveta. Ob izidu same okrožnice smo tako imeli takšne in drugačne odzive, ki so bili včasih prav diametralno nasprotni. Razumemo jih lahko prav v luči tega, kar se dogaja v družbi, kjer je ekološka, če ne ekologistična tematika v središču svetovnih političnih razprav, kjer slišimo pogosto, kako je, denimo, segrevanje ozračja večja grožnja od mednarodnega terorizma. Svetovne okoljske organizacije so navdušeno pozdravile izid okrožnice, vendar so jo seveda predstavljale po svoje, in sicer le v eno, svojo smer … Poglejmo zato zlasti tiste poudarke, ki so jih svetovni mediji spregledali; opravičujem se vnaprej, če prevod ne bo ravno najboljši – upam, da bo vseno razumljivo.

Tematika stvarjenja

Najprej je treba reči, da je zgrešeno govoriti o “ekološki okrožnici”. Že iz podnaslova, “O skrbi za

skupni dom”, lahko ugotovimo, da gre za širšo in globljo razpravo o smislu stvarjenja. Takole pravi papež: “Po judovsko-krščanskem izročilu je reči “stvarjenje” več kot reči narava, ker ima opraviti z načrtom Božje ljubezni, kjer ima vsako ustvarjeno bitje svojo vrednost in pomen. Naravo pogosto pojmujemo kot neki sistem, ki ga analiziramo, razumevamo in z njim upravljamo, vendar pa stvarjenje lahko dojamemo le kot DAR, ki izhaja iz odprte roke Očeta vseh, kot resničnost, ki jo osvetljuje ljubezen, ki nas kliče k univerzalni skupnosti” (št. 76). Iz okrožnice torej jasno izhaja neki element, ki je v nasprotju s prevladujočo ekologistično miselnostjo, da ima v stvarjenju namreč, poleg seveda primarne Božje vloge, osrednjo vlogo človek. Papež tako ponovno poudari, četudi z nekoliko drugačnim, sodobnejšim jezikom, da človek nikakor ni nezaželjeni gost v naravi, ki bi sicer veliko bolje obstajala in bila uravnovešena brez naše navzočnosti: “Ni ekologije brez ustrezne antropologije. Kadar človeško osebo pojmujemo samo eno bitje več med ostalimi, kar naj bi izhajalo iz neke igre slučaja ali iz nekega fizičnega determinizma, tvegamo, da se v človeških osebah izgubi zavest o odgovornosti” (št. 118). Čeprav pa papež kritizira “sodobni antropocentrizem”, ki je privedel do razumevanja popolne in neodgovorne človekove nadvlade nad naravo, pa tudi pove, da zgrešeni antropocentrizem ne sme “nujno prepustiti mesta nekemu “biocentrizmu”. Zato je po njegovem prava smer, da človeka ustavimo pri njegovi “zahtevi po tem, da bi bil absolutni vladar zemlje, da spet ponudimo podobo Očeta, ki je stvarnik in edini gospodar sveta, ker bo sicer človek vse bolj težil k temu, da bo želel vsiliti svoje lastne zakone in interese” (št. 75).

Tehnokracija in pravica do življenja

Še ena pomembna tematika zadnje papeževe okrožnice, ki jo tudi postavi kot nadaljevanje okrožnice papeža Benedikta “Caritas in Veritate”, je obsodba tehnokracije, ki je tako značilna za sodobno družbo. Tehnični razvoj je prinesel številne dobre reči, pripeljal pa je tudi do tistega, kar papež Frančišek imenuje “tehnokratska paradigma”. Kaj bi bilo to, nam pomaga razumeti tržaški škof Crepaldi: “Gre za iluzijo o posedovanju in individualističnem samopovzdigovanju, ki dajeta ljudem občutek moči, ne pa tudi čuta za odgovornost”. Papež povsem razgali mit o napredku, idejo torej, da bomo s pomočjo tehnike rešili vse težave in zato obsoja “prometejski sen o prevladi nad svetom” (št. 118). Na eni strani imamo tako to človeško domišljavost, pred našimi očmi pa imamo: “Socialno izključenost, neenakost v razpolaganju z njo in porabi energije in drugih servisov, družbena fragmentacija, porast nasilja in rojevanje novih oblik družbene agresivnosti, trgovin, porast uživanja drog med najbolj mladimi, izguba istovetnosti. To so, med drugimi, znamenja, ki kažejo, kako rast zadnjih dveh stoletij ni pomenila v vseh svojih ozirih pravega splošnega napredka in izboljšanja kakovosti bivanja” (št. 46). Samo to, da postavimo Boga v središče, lahko – ne le po papeževem mnenju – privede do resnične spremembe smeri v okoljski problematiki, predvsem pa nas bo to obvarovalo pred tveganjem, da bi se ljubezen do narave spremenila v sovraštvo do človeka, ki še vedno ostaja vrhunec stvarjenja: “Ne more biti resnično čustvo intimne edinosti z drugimi naravnimi bitji, če istočasno v srcu ni nežnosti, sočutja in zaskrbljenosti za človeška bitja. Jasno je neskladje pri tistih, ki se borijo proti trgovini z živalmi, ki tvegajo izumrtje, vendar pa ostajajo povsem ravnodušni do trgovine z ljudmi, so brezbrižni do ubogih, ali so odločeni odstraniti drugo človeško bitje, ki jim ne ustreza” (št. 91). Papež nato jasno obsodi poskus promocije splava in teorije spola (gender) z izgovorom, da se tako skrbi za okolje. Stvar ni kar tako, saj se je pri mednarodnih pogajanjih za zmanjšanje toplogrednih plinov kitajska VLADA hvalila, kako je v tej smeri svoje že naredila s politiko sina edinca (v veljavi že od leta 1979), saj je s preprečenjem rojstva kar 400 milijonov otrok – toliko manj CO2 torej. Kaj pravi papež takšni miselnosti? “Namesto da bi rešili težave ubogih in mislili na drugačen svet, se nekateri omejujejo na predlaganje zmanjšanja rodnosti”, medtem ko je v resnici “treba priznati, da je demografsko povečanje povsem v skladu s celostnim in solidalnim razvojem” (št. 50). Pa tudi: Glede na to, da je vse povezano med seboj, ni niti v skladu obramba narave z zagovarjanjem splava” (št. 120). To so vse trditve, ki svetovnemu medijskemu svetu niso všeč, zato jih je spregledal, jih izbrisal in še kaj. Želijo namreč prikazati papeža Frančiška v drugačni luči, tisti, ki ustreza njim in svetu.

Iz priloge Bodi človek! v tedniku Novi glas

Z Marijo povzdigniti oči k nebu

Bratje in sestre, praznujemo velik, celo največji praznik Device Marije, ki nam jo je na križu Gospod napravil za mater tudi nam, a se nam zdi tako daleč. Mi pač imamo v življenju neprestano neke težave, trpljenje in podobne reči. Ne zavedamo se, da so jih imeli ljudje pred nami, kakor da jih imajo ostali ljudje tudi – velikokrat še večje od nas -, imeli jih bodo pa tudi tisti, ki pridejo za nami oz. tisti, ki so še majhni, ko bodo odrasli. Tudi svetniki so imeli svoje težave, ker so bili po tej plati ljudje kakor mi, s podobnimi težavami in stiskami - seveda tudi Devica Marija. Človeška plat svetništva je pomembna zato, da nanje ne bi gledali, kot da so nekje daleč, prav kakor je lahko zelo daleč Božja Mati Marija. Vendar spet po drugi strani ne smemo vsega zmanjšati le na človeško plat, temveč je treba dati pravo veljavo tudi duhovni plati in nadnaravni razsežnosti, večnosti. Pri svetnikih je zanimivo prav to, kako so se znali spopasti z vsakdanom in tistim, kar je slednji prinesel zato, ker so se odprli večnosti in so tako drugače gledali na življenje. Pri preblaženi Devici Mariji je večni Bog še posebej posegel v njeno življenje, a se je tudi ona morala odpreti večnosti, Bogu, njegovi sveti volji in načrtu pritrditi. Je zgled življenja po veri, je prva vernica, saj: "Blagor ji, ki je verovala!"

Sveti jezuit Bernardin Realino (1530-1616) je imel lepo mistično videnje. V nekem zelo težkem obdobju življenja, ko se je vse zdelo izgubljeno in je močno trpel, se mu je nenadoma prikazala preblažena Devica. Lepo se mu je smehljala in k njemu stegovala roke, kakor bi ga hotela potegniti k sebi. Potem ga je dvignila s stola, na katerem je sedel, skrušen pod pritiskom svojih težkih misli, in mu pokazala nebo ter rekla: “Glej, to je tvoja domovina!” Nato je izginila. Res je, Devica Marija je izginila, ni je bilo več tam, toda srce sv. Bernardina Realina je bilo povsem drugačno, tako da je v sebi čutil veliko željo, da bi se posvetil Bogu in delal dobra ter sveta dela. 

Že res, da mi najbrž takšnega videnja ne bomo imeli, Bog daj, da bi ga, sporočilo, ki pa ga dobimo iz tega dogodka, je za nas izrednega pomena: nikdar se ne smemo popolnoma prepustiti vsemu slabemu in zlu, ki nas pač nujno zadene v življenju. Zanimivo je, kako se ustavljamo ob vsem tem slabem v življenju, ga premišljujemo in premlevamo, prav zremo vanj, si nekako vrtimo film teh slabih prigod znova in znova v glavi. Tako se zapiramo vase in svoje težave, vidimo vse črno in slabo, se smilimo sami sebi... vse to nas neverjetno hromi za pot naprej. Preblažena Marija nas pa danes vabi, da vse to slabo v molitvi in zrenju v njene milostne podobe izročimo njej. Vabi nas, da ne bi bil naš pogled zabetoniran v tla, temveč da oči dvignemo k nebu. Pomembno je, da naše srce teži k nebu, k nebeškim rečem, da bi lahko počasi ugotovili, kako je vse, kar je na tem svetu, tudi trpljenje, zlo, bolečine in bolezni, v Bogu minljivo, namesto tega pa je veselje, sreča, tolažba in vse dobro, ki nikdar ne mine. Mora biti tako, ker sicer nima nobenega smisla živeti, bivati na tem svetu, prenašati vse, kar se nam zgodi. Prav na ta način, da se namreč zatopimo v Molitev k Božji Materi, lahko tudi sami doživimo kak preblisk te večnosti, da gremo lahko naprej. Potrebujemo namreč nujno duhovnih darov. Sv. Pavel jih našteje v pismu Galačanom, pa jih bomo ponovili:  ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). Stvari, ki si jih v resnici vsi želimo, a zanje premalo prosimo v molitvi in pri sveti maši.

Ko se vzpnemo na kako goro, pod nami vse postane precej bolj majhno. Podobno zato velja v življenju, da če se trudimo za duhovno in krščansko življenje, za kakršnega se je odločil sv. Bernardin Realino, postanejo težave našega življenja, ki so se prej zdele nepremagljive ovire, precej manjše in veliko bolj rešljive uganke, kot smo si mislili. Zato je pomembno moliti, zlasti sveti rožni venec, molitev, ki nam jo je naročila velikokrat moliti sama Mati Marija. Če na začetku te molitve pomislimo, za kaj bomo molili, kaj nas teži, bomo precej lažje in z večjim veseljem molili. Lahko se pri vsaki zdravamariji spomnimo kakega dragega človeka izmed domačih in prijateljev – jagod na rožnem vencu bo še premalo. Prejemati pa je treba tudi zakramente, zlasti seveda je pomembna udeležba pri sveti maši (nanjo se pripravimo tudi s sveto spovedjo) in hranjenje s Kristusovim Telesom, sveto hostijo. Še vedno pa se predpostavlja, da se zares odpremo in svoje težave položimo v Marijine in Božje roke, da bi se lahko kaj rešilo. Pomembno je tja položiti tudi vse svoje zahvale, prošnje in tisto, kar smo zagrešili do Boga in bližnjega. S takšnim izročanjem bomo napolnjeni z novimi močmi in upanjem, saj Bog pri molitvi vdahne svojega Duha v nas, pri sveti maši pa pride on sam med nas in celo v nas, saj se nam daje v hrano. Vse človeško, kar mu izročimo, poveliča in spremeni v blagoslov za nas. 

Tako lahko gremo  v življenju naprej, kljub vsem težavam.  Molimo h Kraljici v nebesa vzeti in skupaj z njo, da bi v večno srečo in veselje prišli tudi mi.

Kraljica v nebesa vzeta – prosi za nas!

Prava hrana za nas

Že več nedelj, bratje in sestre, govorimo o hrani našega življenja. Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da nismo zares nahranjeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti preveč, pravzaprav se kar kopamo v tem preobilju. Četudi je kdo med nami, ki nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem,

celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje z Božjo besedo, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja. 

Ni vsega kriv Keynes …

Ekonomska kriza in izhod iz nje (1)

Še malo se bomo zaustavili pri ekonomiji, tudi v povezavi z družbenim naukom Cerkve (DNC), saj se v teh tednih veliko govori in piše o tem. Še enkrat ponovim, da sam nisem noben strokovnjak na tem področju, vendar me vseeno stvari zanimajo in skušam kaj prebrati ter razmisliti ob zapisih tistih, ki so strokovnjaki. Odzivi tistih, ki se s temi področji ukvarjajo, so bili dobri, dobil sem tudi nekaj spodbud. Za podlago nam bo tokrat zapis, ki ga je napravil Giovanni Passali, predsednik združenja “Associazione Copernico”, ki ima večdesetletne izkušnje na področju financ, saj načrtuje programe in sisteme prav za področje visokih financ, kakor ga poenostavljeno imenujemo. 

Takole pravi: “Ni nobenega dvoma o dejstvu, da je sodobni svet v zadnjih petdesetih letih najprej

predložil, potem pa sledil modelu rasti, ki ni upošteval človeških meja in skupnega dobrega. Na začetku se je zdelo, da bi vse lahko šlo skupaj, ko pa je postalo jasno, da tako ne more biti, je žal prevladala moč tistih, ki so imeli osebne interese, in je ostal brez moči tisti, ki se je razdajal za skupno dobro. Sedaj smo na točki, ko se skupno dobro jemlje narodom v imenu uravnavanja bilanc in/ali zato, ker je treba plačati dolgove, kar se zdi, da je postalo že dogma, ki je nad vsakim drugim zakonom”. O vsem skupaj se lahko kar strinjamo in nam je vsem na očeh, potem pa Passali nadaljuje s tem, da se ozre v zgodovino, saj je to tudi po njegovem prepričanju potrebno, da bi prav razbrali sedanji čas, v katerem živimo, in to, kar se dogaja. 

Treba je gledati ne le močno nazaj v zgodovino, kjer so se razvili razni ekonomski nauki, kot je, recimo, tudi tisti Johna Maynarda Keynesa, temveč se je treba ozreti tudi na tisto nekoliko bližnjo ekonomsko zgodovino, da bi razumeli, pri čem smo danes. Marsikdo vali velik del krivde za aktualno krizo na Keynesianski nauk oz. “na dejstvo, da so se države zadolžile, da bi izplačevali plače ubogim brezdelnežem, in so strli ekonomijo tako, da so vzeli denar bogatim prek davkov”. Tako je ena od komentatork dejala, kako socialdemokratsko-keynesianska država plačuje javne uslužbence, ki ne proizvajajo dobrin, z denarjem davkov, ki jih plačujejo proizvajalci dobrin … prerazporediti bogastvo v teoriji pomeni vzeti bogatim, da bi dali revnim, v resnici to pomeni vzeti tistim, ki delajo prek davkov, da bi dali tistim, ki ne delajo prek javne porabe … Keynes je pozival vlado, naj zniža vrednost denarja, da bi tako spodbudili investicije. Ravno preveliko znižanje vrednosti denarja, ki ga je spodbudila Federal Reserve leta 2001, pa je bila tista, ki je v ZDA sprožila zadolžitveno nevihto … Nihče naj se ne slepi, da se lahko gre naprej v nedogled z nekaznovanim zadolževanjem – težava javnega dolga je v tem, da je treba prej ali slej tega plačati v celoti, vse do zadnjega centa. Takrat pa imamo Grčijo”. 

V tej rekonstrukciji pa je marsikaj, kar ne gre. Od 2. svetovne vojne do danes sta zlasti dva dogodka močno zaznamovala monetarno in finančno arhitekturo, kakor nam pove Passali: “To sta bila sporazum v Bretton Woodsu iz leta 1944 in ukinitev tega sporazuma leta 1971. S tem sporazumom so opustili kynesianske zahteve v prid tistim, ki jih je izrazil ameriški ekonomist Harry Dexter White (medtem ko je Keynes zastopal Veliko Britanijo). Razlog je preprost – Keynesov načrt je bil uravnotežen in je predvideval kompenzacijsko zbornico, ki bi uravnavala kreditna (in dolžniška) razmerja med državami, medtem ko je model, ki ga je predlagal White, bil neuravnotežen v prid ZDA, saj je predvideval, da bi vse valute drugih držav lahko bile zamenjane v dolarsko valuto po stabilnem menjalnem razmerju, dolarje pa bi se dalo menjati v zlato (spet po stabilnem menjalnem razmerju). Seveda so ZDA lahko vsilile svoj model zaradi dejstva, da so bile velika zmagovalka vojne in hkrati država, pri kateri so se zadolžile mnoge države, ki so prav tako bile zmagovalke. Ekonomist White je bil tudi veliki avtor ustanovitve Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Glede na to, torej, da je s sporazumom v Bretton Woodsu bil keynesianski model zavržen, je obtoževanje Keynesa za polomijo današnje krize (ki se je sprožila kar šestdeset let po njegovi smrti!) stvar, ki je popolnoma izven resničnosti. Sporazum v Bretton Woodsu ni mogel delovati in ni mogel trajati, ker je praktično položil svetovni denarni nadzor v roke ZDA in zato ker količina zlata v obtoku ni mogla biti zadostna, da bi pokrila ves denar v obtoku. Povečanje denarja je bilo nujno potrebno, da bi lahko podprli ekonomsko rast ZDA in sveta, že v 60. letih pa so vsi vedeli, da na svetu ni bilo dovolj zlata, da bi pokrili denar v obtoku. Ko je ameriški predsednik Nixon leta 1971 javno oznanil, da bodo ZDA nehale zagotavljati menjavo dolarjev z zlatom, ni napravil nič drugega, kot da je odkrito in uradno naredil tisto, kar so vsi vedeli – ni bilo dovolj zlata za ves denar v obtoku. Od takrat je cena zlata v dolarjih začela rasti, isto pa se je zgodilo tudi z menjalnimi tečaji, ki so jih do tedaj vzdrževali stabilne, zahvaljujoč se nenehnim intervencijam centralnih bank”.

Toliko za pokušino, prihodnjič pa nadaljujemo s še nekoliko zgodovine, da bi razumeli, kje smo, potem pa bomo pogledali, skupaj s Fassalijem, kaj lahko doprinese DNC, videli pa bomo tudi, kaj nam v tem oziru sporoča sveti oče Frančišek, zlasti po apostolski spodbudi Evangelii Gaudium.

Objavljeno v tedniku Novi glas.