D kot DE SADE

Cerkveni in družbeni antislovar (5)

Pri iskanju gesla za črko “d” sem naletel na razmišljanja italijanskega katoliškega psihoterapevta in pisca Roberta Marchesinija. V enem od teh razmišljanj omenja tudi markiza De Sada; a pojdimo lepo postopoma. Kakor v Italiji, se tudi pri nas spopadamo z “ideologijo gender” oz., kot jo ponesrečeno poimenujejo uradno v slovenščini, s “teorijo spola”. Ponesrečeno zato, ker je ravno v tem težava, da ta teorija spol zanika oz. ga obravnava kot neko kulturno-družbeno danost, ne pa kot naravno danost in zato determiniranost – da se torej ljudje rodimo moški kot moški in ženske kot ženske. “Gender” je slovnični spol v angleščini, “genere” v italijanščini, kar jasno nakaže, kam pes taco moli – prej sta se namreč uporabljali besedi “sex” in “sesso”, ki pa sta šli iz mode. Pri nas je težava v tem, da tudi v slovnici uporabljamo isto besedo, namreč “spol”, toda “gender” je v bistvu precej bolj ohlapna beseda, ker nekako označuje samo “vrsto” ali “sorto” človeka, njegove lastnosti pravzaprav. Tako socialno omrežje Facebook v ZDA ponuja uporabniku kar 58 različnih možnosti, da si izbereš, kakšne “sorte” človek si, v Avstraliji in Kanadi pa imajo tudi prebivalci skoraj trideset različnih možnosti uradne izbire. Zato mi ne bomo govorili o “teoriji spola”, temveč o “gender ideologiji”, ker je po našem mnenju temu tako – če se kdo ne strinja, tudi prav. 

Mnogi aktivisti tako ali tako pravijo, da “gender teorija” sploh ne obstaja, temveč je treba govoriti o “gender študijah” (gender studies). Kako pa pridemo do markiza De Sada? Prek trditev prenekaterih. Eni trdijo, da so se te, če se izrazimo korektno, “gender študije” razvile zato, da bi zaščitile pravice žensk, drugi, lahko pa celo isti, trdijo, da je to vlogo odigralo razsvetljenstvo, in sicer zlasti v Franciji in Angliji. Kako bi lahko pozabili na “Deklaracijo pravic ženske in državljanke”, ki jo je napisala leta 1791 Olympe de Gauges (Marie Gouze), ali dokument “Zahteva po pravicah žensk”, ki ga je leta 1792 napisala Mary Wallstonecraft? Mnogi pa omenjajo prav izrek razsvetljenega Markiza De Sada: “Ekskluzivno posedovati žensko je prav toliko krivično kot posedovati sužnje”. Zanimiva izjava, seveda, če jo iztržemo iz konteksta, videli pa bomo, kako zadeva zveni v kontekstu, in ne vem, če nam bo kontekst všeč. Všeč pa nam ljudem ni niti kruta resničnost, ki ne le da teorije in sheme postavi pod vprašaj, temveč jih kdaj pa kdaj prav grdo, celo nasilno, zavrne. 

Tako je Olympe de Gauges lepo končala pod giljotino v času francoske revolucije z naslednjo utemeljitvijo: “Pozabila je na kreposti, ki se podajo njenemu spolu”. Očitno se republikanci niso strinjali z njeno deklaracijo. Torej vidimo, kako je tako opevana francoska revolucija ščitila in zaščitila pravice žensk, če so bili v redu samo moški revolucionarji in njihove ideje. Pa naj še kdo reče, da evropska civilizacija temelji na načelih in pridobitvah francoske revolucije. Prav blizu podobnemu koncu je bila tudi Mary Wallstonecraft, ki je tridesetletna prišla v Pariz, da bi lahko Britancem dokumentirala vse lepote in pridobitve francoske revolucije. Francoske revolucionarje je prav malo zanimalo, da je bila tujka, saj bi jo kot Britanko še lažje usmrtili. Morala se je odpovedati svojim načelom, saj je strupeno nasprotovala poroki, in se poročiti z ameriškim avanturistom Gilbertom Imlayjem. Mary je ostala noseča, Imlay pa jo je pustil samo v Parizu, sam pa se zatekel v London. Wallstonecraftova se je hitro odpovedala še drugim svojim načelom, kot je, recimo, načelo “svobodne ljubezni”, in je Imlayja klicala k očetovski odgovornosti. Da bi bila še bolj jasna, je dvakrat poskusila storiti samomor, da bi bil potem Američan prisiljen poskrbeti za hčer – enkrat v Parizu, enkrat pa v Londonu, potem ko je v britanski prestolnici ugotovila, da se je mož spečal z drugo žensko. Da bi zagotovila nekaj trdnosti in zaščite za hčer, se je spet poslužila tako osovražene poroke, in sicer se je poročila z revolucionarjem Williamom Godwinom, ki je tudi sam zlil vso možno gnojnico in strup na institucijo družine in poroko. Mary Godwin, ki se je rodila iz tega zakona, je šla po materinih stopinjah in tudi sama postala revolucionarka, medtem ko je bil porod za Mary Wallstonecraft usoden. Tudi življenje te ženske kaže, kako so ji revolucionarna načela prinesla samo izkoriščanje s strani moških, tudi, če ne predvsem, spolno, prinesla pa so ji tudi veliko bolečine, trpljenja in celo smrt. 

Tako pridemo do najbolj revolucionarnega med revolucionarji, do “božanskega markiza”, ki je seveda res napisal omenjeni stavek o nepravičnosti ekskluzivne posesti nad žensko, kot je nepravično posedovati sužnje, vendar je treba pogledati kontekst, kot smo dejali. Takole pravi: “Vsi moški imajo torej enako pravico do užitka nad vsemi ženskami; ni potemtakem nobenega moškega, ki bi si, po zakonih narave, lahko privzel izključno in osebno pravico do ene ženske. Zakon, ki bo ženske prisilil k temu, da se bodo prostituirale, vse dokler bomo mi to želeli v hišah užitka, o katerih smo govorili, in ki jih bo v to prisilil, če se bodo uprle, ki jih bo kaznoval, če bodo umanjkale dolžnosti, je zatorej eden od najbolj pravičnih zakonov, proti kateremu ni mogoče uveljaviti nobenega legitimnega ali pravičnega motiva”. To seveda ni nobena osvoboditev ženske, temveč spolno suženjstvo, ki bi bilo celo zakonsko predpisano, kršiteljice pa bi bile ne le zakonsko, ampak tudi celo nasilno preganjane in prisiljene v izpolnjevanje državljanske dolžnosti, da se pač meseno nudijo na milost in nemilost moškim, brez vsakršnih omejitev – spet seveda za moške. Za tiste, ki so De Sada brali, ne govorimo seveda nič novega pod soncem. 

Tako je pisal naš Donatien Alphonse François de Sade v Filozofiji v budoarju, še povednejši pa je v delu Juliette Justine, kjer se zadeva začne z: “Na delo, sužnja, na delo”! V sočnem jeziku potem nadaljuje, kako ne obstajajo ne naravni ne verski zakoni, ki bi lahko rešili ženske, temveč obstajajo le moč, bogastvo, kakor tudi nadvlada močnejšega nad šibkejšim, v tem primeru moških nad ženskami, a tudi v drugih primerih bi seveda bilo tako. De Sade pravi bralcem, da so moralni in religiozni zakoni le krivični družbeni konstrukt, obstajajo samo strasti oz., rečeno drugače, nagoni. To je pravzaprav bistvo razsvetljenstva, da torej moralni in religiozni zakoni ne obstajajo, temveč obstajajo le zakoni materije, torej tistega, kar narekujejo naši čuti. 

Podobno so v bistvu trdili angleški empiristi, po tej filozofiji pa se je v Anglijo vrnilo oderuštvo, čeprav je Cerkev temu nasprotovala. To je filozofija, ki je izkoristila človeško slabost vladarja, da se je znebila v korenini problema in odstranila katoliško Cerkev z britanskih tal, obenem pa so se seveda polastili vseh njenih posesti, ki seveda niso šle v korist navadnim podanikom. Kakor je pravil Francis Bacon: “Obstajajo le zakoni materije, ostalo so maliki”, to načelo pa dovoljuje, na podlagi tega pa so se tudi uzakonili oderuštvo, prešuštvo, ločitev, kolonializem, podivjani kapitalizem, ki s pravim nima nič skupnega, kakor tudi malthuzijanska evgenetika ter seveda darvinizem, tudi socialni, ta ima spet malo skupnega s samim Darwinom. Ko je ta filozofija prišla v Francijo, je ob uveljavitvi prinesla logične posledice vsesplošnega terorja in razvrata z Voltairom in tovariši. 

Zanimivo, da je ista filozofija temelj tudi “gender ideologije”, saj naravni spol ni dovolj. Naravni spol, “sex”, je stvar materije, torej je nekaj naravnega, vendar pa imamo potem še vse ostalo - “gender”, kar pa je družbeno-religiozni konstrukt, korak naprej (ali nazaj, odvisno od gledišča) od tega, da sta tja spadali le družina in poroka. Družba je tako do sedaj ali, marsikje, do nedavnega vsiljevala krivične in diskriminatorne zakone, saj je imel vsak spol svoje vloge in službe, heteroseksualnost pa predpisana. Temu se je treba seveda upreti, prav in pravično je tako. Tako so govorili razsvetljenci, podobno slišimo vse naokrog danes. Gender ideologija, pardon - študije spola (če ohranimo slovensko besedo) pa seveda zagotavljajo svobodo in pravice žensk ter to spodbujajo prav tako, kot je to delalo razsvetljenstvo: “Na delo, sužnja, na delo! Ženske se poslužujem iz potrebe, prav kakor se poslužujem nočne posode za neko drugo potrebo”. No, prosim, kar lepo v vrsto, sužnje, ali pa tudi kar vse hkrati!

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Drugačna raven skupnosti

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe, torej za osnovni gradnik. Do Kristusovega nastopa je imela družina neko svoje pomembno in zelo cenjeno mesto, tu pa se je zadeva tudi ustavila. S Kristusom šele nastopi enakost moškega in ženske, ampak s tem, da se upošteva njune različnosti, ki jih imata po naravi stvari, prej nikakor ni bilo tako. Zanimivo je npr. opazovati, kako pri Rimljanih ženske sploh niso imele svojega lastnega imena, temveč so imele le rodovno ime: Kornelija, Lukrecija, Flavija, Klavdija... Zato govorim o enakosti, ker sta po Jezusovem nastopu moški in ženska enaka pred Bogom, imata enako dostojanstvo - prej temu ni bilo tako.

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se

potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Farizeji gledajo legalistično na zakon, kot stvar Mojzesove zakonodaje, potemtakem pa je stvar človeška. Tako je Bog sicer dopustil, a "v začetku ni bilo tako", človeška trdosrčnost, torej nesprejemanje Boga, njegove volje, neodprtost za darove Duha, ki jih pošilja pa so tiste zadeve, ki so v resnici pripeljale do takšnega zakona. S prihodom Kristusa se zahteva tudi novo srce, takšno, ki sprejema Boga. Ni čudno, da toliki Judje tistega časa niso sprejeli Jezusa za Gospoda in Odrešenika, saj zanj ni bilo prostora. Če bi imeli srce pripravljeno, kar so zahtevali že preroki, potem bi ga sprejeli, kakor bi sprejeli tudi njegov nauk in zahteve. Podobno velja tudi danes, ko mnogi ne sprejmejo zahtev evangeljskega (tu je mišljena celotna Nova zaveza) in cerkvenega nauka oz. vzamejo samo tisto, kar jim ustreza, drugo pa zavržejo. Vprašanje zakona ter njegove enosti in nerazveznosti tu zavzema eno od temeljnih mest. Tistim, ki mislijo, da pa se je tega domislila Cerkev, Jezus v evangeliju jasno pravi, da to ne velja, ampak je tako od začetka. Kako ne bo tega vedel tisti, ki je Božja beseda sama, ki je postala človek? Seveda pa je nemogoče to sprejeti, kakor tudi avtentičnost besed in dogodkov, če verjamemo tistim, ki pravijo, da Jezus v resnici sploh ni bil tak, temveč so takega naredili šele apostoli in njihovi nasledniki, tako pa tudi zapisali ne le evangelije, temveč tudi vso Novo zavezo.

V začetku vsega mora torej biti vera. Brez te ni ničesar. Povabiti je treba v zakon Gospoda Jezusa in se že v začetku odločiti, da bo ta zakon res krščanski. Pomeni, da bo imelo duhovno življenje v zakonu za kristjana temeljno mesto. Ne bo torej vprašanje, če bo takšna družina molila, hodila k sveti maši in nasploh živela zakramentalno življenje. Takšna družina se bo poglabljala v Božjo besedo, torej ne le v Sveto pismo, temveč tudi v izročilo, zato jo bo zanimal tudi krščanski nauk, nauk Cerkve. Takšna družina bo skušala živeti po Božjih in cerkvenih zakonih. Te stvari je treba jasno postaviti in zastaviti že v začetku, a mnogokrat temu ni tako. Prevečkrat, zlasti v današnjih časih, korak v zakon ni korak vere, upanja in tudi ne ljubezni, če pogledamo pri apostolu Pavlu, kaj je to prava ljubezen (1 Kor 13 ipd.).

Če je družina temeljna celica družbe, potem je jasno, kam je treba najprej pogledati, ko se sprašujemo, zakaj je naša družba v krizi - na družino in na družine. Če je družina bolna, ranjena, razbita, je takšna tudi naša družba. 

Č kot ČLOVEK

Cerkveni in družbeni antislovar (4)

Tokratni zapis bo bolj verske narave od prejšnjih, saj bom razpravljal o poudarjanju Jezusove človeške narave, torej bomo razpravljali o Jezusu kot človeku, o čemer se je govorilo pred kratkim tudi v našem tedniku, prav k temu pa se bomo vrnili. Ko sem se pripravljal na ta zapis, sem zasledil razmišljanje znanega katoliškega pisca Vittoria Messorija, ki je zadnje čase padel precej v nemilost pri mnogih italijanskih bralcih, a gre vendarle za pronicljivega avtorja, ki pogosto zadene “žebljico na glavico” pri obravnavanju “cerkvenih” tematik, včasih pa se seveda z njegovimi trditvami ne moremo strinjati. Treba pa je reči, da jih vselej dobro argumentira, kar je tudi prav, da se razvije lahko potem kulturna in argumentirana debata, ne pa neki žolčni komentarji. 

Jean Guitton

Messori tako navaja francoskega misleca Jeana Guittona, ki je bil tesen oseben prijatelj blaženega papeža Pavla VI. Razmišljajmo ob njegovih besedah: “Vsakokrat, ko so pretirano in neuravnovešeno poudarjali človeško razsežnost Jezusa, so otežili verovanje preprostih ljudi”. Pretirano poudarjanje Jezusove človeške narave je močno zmotilo tudi samega Guittona, ko je gledal neki film. Za francoskega misleca namreč kristjane njihov instinkt ali verski čut, kot mu rečemo (po latinsko sensus fidei), žene najprej k temu, da razumejo, da je Jezus Bog, šele potem pa lahko razumejo, da je ta Bog postal človek. Torej, če ponovimo – Jezus najprej Bog in potem človek. 

Kot pravi Messori, je namreč napad na našo vero praktično vedno šel po istem kopitu, od Celza in Renana, pa vse do naših dni, da so Jezusa predvsem predstavljali ljudem kot človeka, četudi izjemnega človeka, ki je bil kasneje pobožanstven s strani ljudi – bodisi zato, ker so se zmotili, ali tudi zato, ker so želeli preslepiti druge. Še vedno nam tako mnogi očitajo, da je naša vera izmišljotina apostolov in prvih učencev, ker Jezus sam naj ne bi bil tak. To še podkrepijo s citati iz evangelija, kjer seveda skrbno pazijo, katere citate predložijo in katere zavržejo, ker ne spadajo v njihovo shemo. Po Guittonu je zato napačna pastorala naših dni, ki zlasti poudarja Jezusa kot “prijatelja”, “brata”, “tovariša”, četudi ne zanika njegove Božje narave, vendar le-te ne stavi na prvo mesto. Verovanje je tako težje, četudi so nameni dobri, ker se tako ne spoštuje tista naravna ali “instinktivna” dinamika verovanja. Pa ne, da bi zavračali dejstvo, da je ta Bog resnično postal človek, ne le dozdevno, kot so to trdili krivoverci “doketisti”, a brez tistega “Božjega” poudarka zadeva postane precej težja za našo pamet. Če namreč začnemo pri Jezusu in njegovih Božjih lastnostih, pa le-te sprejmemo, potem ni težko sprejeti niti prevzetja z njegove strani naše človeške narave, kar duhovniki vselej obeležujemo pri sveti maši, ko vinu primešamo nekaj malega vode: “Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave”. Ni težko sprejeti potem, da je Jezus lahko delal čudovita znamenja in čudeže, da je potrjeval seveda svojo Božjo, ne pa človeško naravo. 

Toliko se poudarja Jezus kot ubog, poražen, služabnik, križan, celo kot begunec, kot je bilo moč slišati pogosto. V redu, to je zgodovinska oseba Jezusa iz Palestine, govorimo torej o njegovem okrog tri leta trajajočem javnem življenju, kjer mislimo zraven še tista tri desetletja skritega življenja, a to je Jezus pred vstajenjem in vnebohodom. Kot pravi Messori: “To je Jezus od včeraj. Toda Jezus od danes, tisti, ki ga vera izpoveduje navzočega v evharistiji, ki ga moli in časti, tisti, ki ga mora Cerkev oznanjati in zanj pričevati – ali ne gre za proslavljenega Kristusa, tistega, ki se je za večno, v vsej svoji mogočnosti, povzpel na Očetovo desnico? Seveda tri desetletja na zemlji niso bila nobena iluzija, nepomembno obdobje. Pa vendar se sprašujem, ali nam je dovoljeno pozabiti na slavo Sina, druge osebe Svete Trojice, pred Betlehemom, po njem, Nazaretu in Jeruzalemu”? Sam opažam, kako otroci veliko lažje razumejo, da nekomu, ki je tako mogočen, ki je celo vsemogočen, ni težko postati tisti mali okrogli košček nekvašenega kruha. Ni torej težko, da je sveta hostija Jezus sam, da je resnično navzoč, da prebiva med nami. Če je tako, potem drži Pavlova trditev, da se “v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno”, ker te res sili kaj na kolena pri svetem bogoslužju in izven njega, ko tega Jezusa počastimo s poklekom. Sicer pa se zbiramo kot skupnost “mi se imamo radi” in je zadeva bolj socialne in sociološke narave. 

Kako tudi sprejemati ves Kristusov nauk iz evangelija, če je pomembna zlasti njegova človeškost ali celo človečnost? Nujno nekaj vzamemo in drugo zavržemo. Da ne govorimo o sprejemanju v veri Cerkve in še kaj. Obstaja velika nevarnost, da se ustavimo le pri Jezusu kot človeku, če tako gledamo na stvari. Avtor “Zgodb iz Narnije” Clive Staples Lewis, ki ni bil katoličan, da ne bo pomote, bil pa je tesen prijatelj katoličana Tolkiena, pravi, da si s takim Jezusom, ki bi bil zgolj človek, nimamo kaj dosti pomagati. “Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj”. Bil bi nor ali “peklenski hudič”, za psihiatrično kliniko ali neskončno hudoben, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, ali je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, ali je ali ni Božji Sin, in nič drugega. Po Pascalu, velikem francoskem znanstveniku in mislecu, hkrati tudi spreobrnjencu v katolištvo, nam v primeru, da Jezusa ne priznamo za Gospoda, za Božjega Sina in Odrešenika, preostane le še nič. Ostaneta torej obup in nihilizem. Kdo ve, morda pa je ta napačna pastorala, ki smo jo omenili, tudi pripomogla k temu, da je okrog nas toliko obupa, nihilizma, naveličanosti, apatičnosti in še česa.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

C kot CENA

Cerkveni in družbeni antislovar (3)

Tokrat sem imel kar nekaj težav in preglavic pri iskanju primernega gesla, primerne besede, ki bi se začela s črko –c, a sem jo naposled le našel. Pa ni težava v tem, da tovrstnih besed ne bi bilo, težava je bolj v tem, da moram najti neko aktualno povezavo, kako vsebino, ki bi lahko služila kot podlaga za razmišljanje. Naposled sem našel neko zanimivo novico iz Azije, natančneje s Kitajske, kjer se sedaj spopadajo s težavo premajhne rodnosti in z njo povezanim staranjem prebivalstva. Cena, ki jo Kitajci plačujejo. Povsod se namreč sprejemajo neke odločitve, in sicer na različnih ravneh – od tiste osebne pa do politične oz. državne ravni, odločitve pa tudi imajo vedno neko ceno ali davek, ki ga je pač treba plačati. So neke posledice, ki jih odločitve prinašajo, te posledice pa potem že marsikaj povedo tudi o tem, ali so bile sprejete odločitve pravilne ali ne. 

Kitajska politična odločitev, ki velja že več desetletij, pa je pripeljala do omenjene cene, ki jo v tej

ogromni azijski deželi plačujejo, je najbrž vsem znana – sprejeta je bila leta 1978, v veljavo pa je stopila 18. septembra 1980. Govorimo seveda o t. i. “politiki enega otroka”, ki jo je želel, spodbujal in tudi dosegel politični vrh pod vodstvom Deng Xiaopinga, vendar so v tej smeri razmišljali že pod vodstvom Mao Zedonga, čeprav je vsaj do leta 1970 le-ta menil drugače. Mao je namreč bil prepričan, da naraščanje prebivalstva krepi državo, začenši z omenjenim letom, pa so vendarle državljane začeli spodbujati, naj se poročijo čim kasneje in naj imajo po največ dva otroka. Čeprav je v resnici rodnost začela strmo padati, so se kitajski voditelji vseeno dali prepričati zahodnim teorijam o prenaseljenosti, ki naj bi sčasoma pripeljala do prave katastrofe v vseh ozirih, seveda bi to državo omajalo, česar pa si kitajski politiki niso smeli dovoliti. Tako se je za politiko zmanjševanja rojstev zlasti zavzel Song Jian, eden od političnih voditeljev. Ta je stopil v stik s svetovnim gibanjem omejevanja rojstev, prebral številne tovrstne knjige in študije, nazadnje pa s pomočjo skupine matematikov izračunal, da bi bilo idealno število prebivalcev Kitajske 700 milijonov ljudi, s “politiko enega otroka” kot enim od glavnih orodij (orožij?) pa bi to raven predvidoma dosegli do leta 2080.

Tudi na tem področju so se tako šli Kitajci t. i. plansko gospodarstvo, kot radi počnejo pripadniki ideologij, so to naredili z natančnimi shemami, vendar pa spet očitno niso računali z resničnostjo. Če se imenuje mladinska postna akcija Resničnost je lepša, kar seveda v tem primeru velja, saj se brez uporabe pametnih telefonov lahko bolj posvetimo medčloveškim odnosom, pa se je na Kitajskem resničnost pokazala v vsej svoji krutosti. K pametnim telefonom, zlasti pa k njihovi ceni, kmalu pridemo spet. Posledice sprejetih zakonov so pripeljale do tega, da so se na Kitajskem znebili deklic v korist dečkov, za kar so se posluževali vseh mogočih sredstev – od več deset milijonov (morda celo več sto milijonov) splavov, tudi prisilnih, pa do pobijanja novorojenih deklic. Več milijonov moških tako ostane brez vsake možnosti, da bi našli žensko, s katero bi si morda ustvarili družino ali z njo vsaj imeli otroka (samo enega, seveda!), to število pa nezadržno narašča iz leta v leto. 

Čeprav naj bi v komunističnih deželah veljala enakost med sloji ljudi, pa so seveda nujno eni bolj enaki od drugih, kar pomeni, da so bolj privilegirani, do česar je na Kitajskem zlasti pripeljal ekonomski “bum” v 90. letih 20. stoletja. Na novo izoblikovani bogati sloj je seveda bil, in je še vedno, pripravljen porabiti velikanske vsote denarja, da bi si zagotovil otroka po svoji meri, kar pripelje do znanega scenarija z umetnimi oploditvami, s tovrstnimi klinikami, “najemanjem maternic” revnejših prebivalk s strani bogatih… Otrok je tako postal tržno blago in ima svojo ceno, dobro ceno pa očitno imajo tudi potrebne “surovine”, ki so - žal mi je, a tako je treba reči – za proizvodnjo otroka potrebne. V našem primeru govorimo o moški semenski tekočini, za katero bolnišnica Renji v Shanghaju in semenska banka v mestu Wuhan ponujata kar okrog 700 evrov za 40 ml produkta. 

Pa smo pri pametnem telefonu in njegovi ceni – toliko naj bi namreč na Kitajskem stal novi Applov iPhone6s. Kot marsikje po svetu, je tudi na Kitajskem ta izdelek izredno zaželen, morda še bolj kot drugod. Tako sta se dve kitajski semenski banki domislili zanimive reklame, kako priti do omenjenega pametnega telefona, ki ima pač svojo ceno. Zadevo so odgovorni možje (če tako rečemo) dali na močno popularno socialno omrežje na Kitajskem “WeChat”, v štirih dneh pa je zadevo videlo 400 tisoč ljudi, drugih rezultatov žal ne poznamo. Reklamni moto, ki ga v angleščini lahko preberete na fotografiji, pa pravi: “Ni ti treba dati stran ledvice, da bi si kupil iPhone6s – dovolj denarja si lahko zagotoviš tako, da daruješ spermo”. China Daily je namreč res poročala o dveh Kitajcih, ki sta ponujala ledvico za priljubljeni “smartphone”. Zanimivo so se na kampanjo negativno odzvali nekateri kitajski študentje medicine, ki pravijo, da gre za goljufijo, saj je “narobe uporabiti mikavnost pametnih telefonov, da bi spodbudili nove donacije moškega semena”. Da je narobe, v redu, mene in še koga pa bolj zanima, najbrž tudi Kitajce, ali se splača. Če sprejmemo to, da postane človek tržno blago, industrijski proizvod, ne pa sad ljubezni odnosa med moškim in žensko, potem se splača. Zanimivo pa bo videti, kakšna bo cena tega početja - pa ne le na Kitajskem.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Težka služba

Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kot učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. V resnici bi tudi nam prijalo, da bi imeli kakega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki nam bi lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, bili radi vedno srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kake bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu.

Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša v bistvu nobene od teh reči, pa tudi Gospod Jezus nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razno razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati.

Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. Najprej je pomembno seveda, kako glede tega razmišlja, če je njegovo mišljenje, njegova logika v skladu z evangeljsko. Ker samo, če dobro mislimo, bomo lahko potem tudi dobro delovali – obratno ne bo šlo. Zelo verjetno je namreč, da bomo, če slabo delujemo, začeli tudi tako misliti, kot delujemo, ker je človek v tem neverjetno prilagodljiv in si zelo rad sam sebi opravičuje slaba dejanja.

Služil bo lahko zato, bližnjemu in Bogu, samo nekdo, ki bo spremenil svoje mišljenje, kar pomeni, da bo kaj napravil na svojem notranjem področju. Če ne bo tako, bo samo gospodoval nad drugimi in ne bo imel prostora za Gospoda, ker bo sam sebi bog. 

 

Kako doseči to spreobrnjenje? Tako, da smo podobni otroku. Kakšen je otrok v odnosu do svojega očeta? Otrok je odprt in zaupljiv do očeta. Takšni moramo postati tudi mi v odnosu do Gospoda, da bi potem lahko res prevzeli pravo držo v življenju. Zavedati se moramo, katero je naše mesto in da to ni prvo mesto – slednje gre vselej Gospodu, v odnosu do katerega smo mi otroci, nismo mi očetje in on naš otrok. Razumeli bomo tudi, da je bližnji pomembnejši kot jaz sam v medsebojnih odnosih.