Da ne bi bilo preganjanja...

Skozi drugačno prizmo (19)

Prošnja iz naslova je bila izrečena pred kakimi petnajstimi leti v Štandrežu, ko smo se z bogoslovci udeležili svete maše ob farnem in mojem zavetniku, kjer smo sodelovali tudi mi. Eden od otrok, ki so brali prošnje, jo je izrekel z močnim zamejsko-italijanskim naglasom, kar nam je bilo smešno, pa vendar je to pripomoglo k temu, da se je ta prošnja nekako usidrala v moj in drugih bogoslovcev spomin.

Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno

preganjanih, na Zahodu je to preganjanje bolj pritlehno, pa vendarle je. Ne tako dolgo nazaj smo bili recimo lahko priča mazaškim akcijam v naši prestolnici, ko sem bil kaplan v Tolminu, se je stvar zgodila tudi tam. Zelo hudo je po azijskih deželah, tistih z muslimansko, hindujsko ali budistično večino, kakor tudi v tistih, kjer še vedno vlada komunizem. Hongkonški kardinal Zen je bil že zelo kritičen glede raznih dogovorov s kitajskimi oblastmi tedaj, ko se ti dogovori delali, češ da se stvari ne bodo izboljšale, temveč poslabšale. Tako smo še vedno priče temu, da se sili škofe in duhovnike k temu, da bi stopili v Kitajsko patriotsko katoliško združenje. Če tega slučajno nočejo storiti, se morajo skriti in nekako izginiti, saj so sicer posledice znane. Tako se je recimo moral skriti škof Xijin, sicer zvest papežu in Cerkvi, ki pa ni hotel stopiti v prej omenjeno organizacijo.

Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.

Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).

To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 

Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

F kot FINANCE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (32a)

Zadeva, ki smo jo obravnavali v prejšnji številki rubrike v treh nadaljevanjih, namreč evolucionizem, nam je pustila še nekaj tematik, ki pa jih bomo obravnavali posebej, začenši že s tokratnim delom rubrike. O financah bomo govorili kot o težavi, ki jo ima vsakdo, namreč, kadar so slednje majhne ali pa jih ni. Kateri pa so tisti viri, ki so finančni, da torej finance prinašajo, ne pa jih odnašajo? 

 

Zagotovo je treba pri tem spraševanju pogledati tudi demografsko vprašanje, zato pa tudi povezavo med otroki in financami, torej s problemom rodnosti. Zadnjič smo tako omenili Thomasa Malthusa, ki je trdil, da se bo človeštvo hitreje množilo, kot pa se bo po drugi strani večala prehranska proizvodnja, kar naj bi privedlo do revščine in pomanjkanja. Zelo se je motil, saj se je vselej, ko se je človeški prirastek zmanjšal, povečala revščina. To je nedaleč od Angleževe trditve dokazal primer Irske, kjer je zaradi maltuzijanske politike prišlo do velike lakote, umrljivosti in množičnega izseljevanja v ZDA. Vseeno so se pretekli rodovi ukvarjali s tem in jih je skrbelo, da je na svetu preveč ljudi. Greg Ip pa piše v Wall Street Journal (WSJ), da imamo danes raje težavo s tem, da je ljudi premalo. 

 

Članek je sicer izšel v posebni izdaji ameriškega dnevnika, ki se je ukvarjala z “demografsko usodo” sveta. Za WSJ je demografski problem postal tako univerzalen, da bi se morali z njim ukvarjati tudi vsi finančni strokovnjaki, zato pa smo tudi mi tako povezali zadevo. Marsikdo se namreč sprašuje, posebno pa strokovnjaki finančnega področja, kako to, da po krizi tako dolgo ne pride do izboljšanja. Veliko vzrokov je bilo nakazanih, a sedaj se vse bolj uveljavlja še en ključ, ki se ga prej niso posluževali, in sicer je med glavnimi krivci tudi demografsko padanje na našem planetu. 

 

WSJ spominja, kako smo, po raziskavi OZN, že dosegli znak minus pri delavski populaciji v razvitih deželah, ta populacija pa se bo do leta 2050 zmanjšala že za  5 odstotkov. To pa se bo zgodilo tudi na tržiščih v rasti, kot sta recimo Kitajska in Rusija. Istočasno pa bo šlo v nebo po vseh teh deželah število prebivalcev nad 65-imi leti starosti. Razlogi so seveda staranje prebivalstva in padanje rodnosti, kar gleda WSJ skozi finančno prizmo: “Če poenostavimo, bodo podjetja ostala brez delavcev, strank ali kar brez obojih. V vsakem primeru pa bo zaradi tega trpela ekonomska rast”. Pri tem ne smemo pozabiti, da ko se porabniki postarajo, menjajo tudi svoje navade, vključno z nakupovalnimi.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

C kot CENA

Cerkveni in družbeni antislovar (3)

Tokrat sem imel kar nekaj težav in preglavic pri iskanju primernega gesla, primerne besede, ki bi se začela s črko –c, a sem jo naposled le našel. Pa ni težava v tem, da tovrstnih besed ne bi bilo, težava je bolj v tem, da moram najti neko aktualno povezavo, kako vsebino, ki bi lahko služila kot podlaga za razmišljanje. Naposled sem našel neko zanimivo novico iz Azije, natančneje s Kitajske, kjer se sedaj spopadajo s težavo premajhne rodnosti in z njo povezanim staranjem prebivalstva. Cena, ki jo Kitajci plačujejo. Povsod se namreč sprejemajo neke odločitve, in sicer na različnih ravneh – od tiste osebne pa do politične oz. državne ravni, odločitve pa tudi imajo vedno neko ceno ali davek, ki ga je pač treba plačati. So neke posledice, ki jih odločitve prinašajo, te posledice pa potem že marsikaj povedo tudi o tem, ali so bile sprejete odločitve pravilne ali ne. 

Kitajska politična odločitev, ki velja že več desetletij, pa je pripeljala do omenjene cene, ki jo v tej

ogromni azijski deželi plačujejo, je najbrž vsem znana – sprejeta je bila leta 1978, v veljavo pa je stopila 18. septembra 1980. Govorimo seveda o t. i. “politiki enega otroka”, ki jo je želel, spodbujal in tudi dosegel politični vrh pod vodstvom Deng Xiaopinga, vendar so v tej smeri razmišljali že pod vodstvom Mao Zedonga, čeprav je vsaj do leta 1970 le-ta menil drugače. Mao je namreč bil prepričan, da naraščanje prebivalstva krepi državo, začenši z omenjenim letom, pa so vendarle državljane začeli spodbujati, naj se poročijo čim kasneje in naj imajo po največ dva otroka. Čeprav je v resnici rodnost začela strmo padati, so se kitajski voditelji vseeno dali prepričati zahodnim teorijam o prenaseljenosti, ki naj bi sčasoma pripeljala do prave katastrofe v vseh ozirih, seveda bi to državo omajalo, česar pa si kitajski politiki niso smeli dovoliti. Tako se je za politiko zmanjševanja rojstev zlasti zavzel Song Jian, eden od političnih voditeljev. Ta je stopil v stik s svetovnim gibanjem omejevanja rojstev, prebral številne tovrstne knjige in študije, nazadnje pa s pomočjo skupine matematikov izračunal, da bi bilo idealno število prebivalcev Kitajske 700 milijonov ljudi, s “politiko enega otroka” kot enim od glavnih orodij (orožij?) pa bi to raven predvidoma dosegli do leta 2080.

Tudi na tem področju so se tako šli Kitajci t. i. plansko gospodarstvo, kot radi počnejo pripadniki ideologij, so to naredili z natančnimi shemami, vendar pa spet očitno niso računali z resničnostjo. Če se imenuje mladinska postna akcija Resničnost je lepša, kar seveda v tem primeru velja, saj se brez uporabe pametnih telefonov lahko bolj posvetimo medčloveškim odnosom, pa se je na Kitajskem resničnost pokazala v vsej svoji krutosti. K pametnim telefonom, zlasti pa k njihovi ceni, kmalu pridemo spet. Posledice sprejetih zakonov so pripeljale do tega, da so se na Kitajskem znebili deklic v korist dečkov, za kar so se posluževali vseh mogočih sredstev – od več deset milijonov (morda celo več sto milijonov) splavov, tudi prisilnih, pa do pobijanja novorojenih deklic. Več milijonov moških tako ostane brez vsake možnosti, da bi našli žensko, s katero bi si morda ustvarili družino ali z njo vsaj imeli otroka (samo enega, seveda!), to število pa nezadržno narašča iz leta v leto. 

Čeprav naj bi v komunističnih deželah veljala enakost med sloji ljudi, pa so seveda nujno eni bolj enaki od drugih, kar pomeni, da so bolj privilegirani, do česar je na Kitajskem zlasti pripeljal ekonomski “bum” v 90. letih 20. stoletja. Na novo izoblikovani bogati sloj je seveda bil, in je še vedno, pripravljen porabiti velikanske vsote denarja, da bi si zagotovil otroka po svoji meri, kar pripelje do znanega scenarija z umetnimi oploditvami, s tovrstnimi klinikami, “najemanjem maternic” revnejših prebivalk s strani bogatih… Otrok je tako postal tržno blago in ima svojo ceno, dobro ceno pa očitno imajo tudi potrebne “surovine”, ki so - žal mi je, a tako je treba reči – za proizvodnjo otroka potrebne. V našem primeru govorimo o moški semenski tekočini, za katero bolnišnica Renji v Shanghaju in semenska banka v mestu Wuhan ponujata kar okrog 700 evrov za 40 ml produkta. 

Pa smo pri pametnem telefonu in njegovi ceni – toliko naj bi namreč na Kitajskem stal novi Applov iPhone6s. Kot marsikje po svetu, je tudi na Kitajskem ta izdelek izredno zaželen, morda še bolj kot drugod. Tako sta se dve kitajski semenski banki domislili zanimive reklame, kako priti do omenjenega pametnega telefona, ki ima pač svojo ceno. Zadevo so odgovorni možje (če tako rečemo) dali na močno popularno socialno omrežje na Kitajskem “WeChat”, v štirih dneh pa je zadevo videlo 400 tisoč ljudi, drugih rezultatov žal ne poznamo. Reklamni moto, ki ga v angleščini lahko preberete na fotografiji, pa pravi: “Ni ti treba dati stran ledvice, da bi si kupil iPhone6s – dovolj denarja si lahko zagotoviš tako, da daruješ spermo”. China Daily je namreč res poročala o dveh Kitajcih, ki sta ponujala ledvico za priljubljeni “smartphone”. Zanimivo so se na kampanjo negativno odzvali nekateri kitajski študentje medicine, ki pravijo, da gre za goljufijo, saj je “narobe uporabiti mikavnost pametnih telefonov, da bi spodbudili nove donacije moškega semena”. Da je narobe, v redu, mene in še koga pa bolj zanima, najbrž tudi Kitajce, ali se splača. Če sprejmemo to, da postane človek tržno blago, industrijski proizvod, ne pa sad ljubezni odnosa med moškim in žensko, potem se splača. Zanimivo pa bo videti, kakšna bo cena tega početja - pa ne le na Kitajskem.

Objavljeno v tedniku Novi glas.