Veselje v Gospodu

Začenjamo z razlago deseterih Božjih zapovedi - danes bomo ob berilih 3. nedelje med letom napravili uvod, da bomo lažje potem vstopili v zapovedi same. V dobi relativizma so praktično vse besede krščanske vere, ne le zapovedi, pogosto za ljudi le neke formulacije, ki naj ne bi imele posebnega učinka na naše življenje, kaj šele, da bi resnično šlo za stvari, ki so v človekovem srcu, ker so izraz naravnega zakona. Naravni zakon pomeni, da imamo ljudje neko splošno veljavno postavo, vest, ki velja za vse zrele ljudi. Ti zakoni, ta vest, so tisti, ki človeku sploh pomagajo, da se poveže z vesoljstvom, ki mu v veri rečemo stvarstvo, kar samo po sebi pove, da ni nič nastalo slučajno, temveč namensko in je nekdo za vsem. Človek, ki torej ni samotni otok, temveč je zares človek šele, v kolikor se je sposoben vključiti v neko celoto, ki ga določa. Lahko torej, kot se dela, zavračamo naravo in njene zakonitosti, a zaradi tega v resnici nismo bolj ljudje, temveč manj.

Pri deseterih zapovedih gre za zapečatenje zaveze, ki jo je Bog sklenil s človeštvom od začetka

časov, potem pa vseskozi znova potrjeval, zlasti po rešitvi Izraelcev iz Egipta, ko so bile desetere zapovedi dokončno izoblikovane, polnost zaveze in zapovedi pa pride s prihodom Božjega Sina in našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, na svet, kar pove tudi sam v evangeliju: "Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali." Bog je torej vedno tisti, ki daje pobudo, pobudo pa je dal tudi pri sklenitvi zaveze, ki jo je s smrtjo Sina še zapečatil v krvi. Zaveza je namreč izmenjava oseb v njihovi celoti, ne le navadna pogodba, ko bi se dva le nekaj pogodila. Prva oseba se popolnoma podari drugi, druga pa naj bi storila isto. Bog je torej tisti, ki se je popolnoma podaril človeku, ki se podarja in ki se ne bo nehal nikdar, do konca časov, podarjati. Vse od začetka želi z nami živeti v popolnoma iskrenem odnosu, ki je hkrati ljubezenski, prijateljski, očetovski in družinski. Ne ozira se na našo nepopolnost in krhkost ter na našo neubogljivost. Ne neha nas iskati: "Človek, kje si?" (1 Mz 3,9), to pa zato, ker je resnično naš Oče, ki pa seveda ne more pozabiti svojih otrok, sicer ne izpolnjuje svojega bistva in poslanstva.

Za Gospoda ne obstajata pridni in poredni otrok, temveč zgolj in samo otrok, slednji pa se mora Očeta spominjati, kakor se je Izrael spominjal zaveze, ki jo je Bog sklenil z njim. Ko je nanjo pozabil, se ni le oddaljil od Boga, temveč tudi od sebe, od svojega bistva, od tistega, kar v svoji globini je. V Nehemijevi knjigi vidimo, kako se Božje ljudstvo vrne k temu spominu in je celo ganjeno, ko posluša slovesno branje Božje postave. Tudi vsak od nas je povabljen k temu, da se spominja, in sicer Očeta in očetov, saj je zapisani in izročeni nauk sveto izročilo, tisti zaklad, iz katerega črpamo svojo istovetnost. Kdor vse to pozabi, pozabi tudi na samega sebe, se odreže, kar pa na koncu privede tudi do tega, da ne ve več, kdo je sam, saj se odreže od svojih lastnih korenin. Svet, ki je pozabil na Boga in na izročilo, zvodeni, postane brezobličen, zato pravilno ugotavlja sociolog Zygmunt Bauman, da je vse postalo "tekoče", kar pomeni ravno to, kar smo dejali - zvodenelo, brezoblično, brez pravega pomena. 

Preden so bile zapovedi vklesane na kamen, so torej bile že vklesane v človeško srce, zato ni nič hudega, če so se izgubile. Izgubil se je samo kamen, večni zakon pa ostaja zapisan v človeška srca. Ko človek skuša živeti po zapovedih, ne samo izpolnjuje dolžnosti, temveč je v Bogu samem, v življenju Svete Trojice, v odnosih, ki vladajo znotraj nje. Tam je ljubezen, ki "ne misli svojega" (1 Kor 13,5), ker se osebe druga drugi popolnoma podarjajo. V spoštovanju zapovedi tako človek sodeluje z Bogom, zemeljsko se povezuje z nebeškim. Človek je deležen Božjega življenja, tiste moči, ki zemeljsko preustvarja in posvečuje. Končno se dviga k neskončnemu, minljivo k večnemu. Ko prelomimo zapovedi, prekinemo ta življenjski tok, kakor bi aparat izklopili iz električnega omrežja, zato je tako pomembno, da se v omrežje človek, torej v Božje življenje, ponovno vključi pri sveti spovedi, ker je sicer zapisan minevanju in v njem ni večnosti. Po spovedi, ki ji na Vzhodu ne zastonj pravijo "drugi krst", pa je ponovno zapisan Življenju, Bogu, večnosti, ljubezni, ki "nikoli ne mine" (1 Kor 13,8). Pri krstu smo ljudje postali del skrivnostnega Kristusovega telesa, kakor smo slišali danes pri Pavlu. Tako ali tako smo Božje ljudstvo, ker smo njegove stvari (vsi, pa če priznavamo, ali ne), vključimo pa se v Kristusa, postanemo njegovo skrivnostno, mistično Telo. To je Cerkev, ne samo neki sociološki fenomen - gre za zemeljsko in hkrati presežno stvarnost, saj smo v duhovni vezi v edinosti s Troedinim Bogom, angeli, svetniki, vernimi dušami in vsemi Gospodovimi na zemlji. Ko krši Gospodovo zapoved, del tega telesa zboli in ni v popolni edinosti z ostalo celoto, ne prejema toka Božjega življenja v polnosti. 

Zato se po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu spet vključujemo v tok življenja. On je polnost zapovedi, ker je on sam zakonodajalec, on je tisti, ki jih je dal, v edinosti z Očetom in Svetim Duhom. Večna Beseda, Kristus, je postal meso, nase je prevzel našo krhko človeško naravo, "da bi imeli življenje in bi ga imeli v izobilju" (Jn 10,10). Kristus, ki je Novi Adam, torej Novi človek, vrača človeku prvotno lepoto, tisti neposredni odnos z Bogom, ki ga je imel pred prvim padcem oz. izvirnim grehom, ko se je Bogu človek uprli in dejal, da ga ne bo ubogal in mu ne bo služil.  Zapovedi so nam bile dane, da bo v nas tisti, ki je resnično veselje: "To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje popolno" (Jn 15,11). Veselje v Gospodu je namreč, kakor je dejal Ezra, naša moč (Neh 8,10).

Življenjsko veselje

Zagotovo ni naključje, da beremo takšne svetopisemske odlomke tako blizu božičnih praznikov, ko se je resnično Bog na neki način poročil z ranjenim človekom, kot nam pravi prerok Izaija, to pa je napravil po svojem sinu Jezusu. Gre tudi za tisto mistično poroko Gospoda Jezusa s svojo Cerkvijo, vendar nam to skrivnost naše preveč sociološko gledanje na Cerkev samo zamegljuje. V človekovo življenje je ponovno prišlo tisto vino, ki je bilo zmanjkalo. Vino je namreč za Sveto pismo izredno močan simbol, ki ponazarja tisto pravo veselje, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, temveč lahko pride le od Boga. Gre za dar odrešenja, Božjega življenja, ki ga vsak od nas prejme pri krstu, a zaradi naše grešne narave tega vina tudi zmanjka. V takšnih trenutkih je za to vino Božjega življenja, njegovih milosti, njegovih radosti potrebno prositi.

Za to imamo zgled pri kralju Davidu, ki v svojem znanem spokorniškem psalmu "Miserere" Boga prosi tudi takole: »Vrni mi veselje svojega odrešenja.« Želi se torej spet veseliti tega, da ga je Bog rešil, da ga rešuje iz brezna zla. Dejstvo namreč je, da v življenje zlo pride, marsikdaj tudi nepovabljeno, velikokrat pa ga prav povabimo. Treba se je namreč zavedati, da je zlo trivrstno. Imamo nadnaravno ali metafizično zlo, samo delovanje hudiča in drugih demonov. Potem imamo tisto zlo, ki je vpisano v naravo samo, zato je naravno ali fizično zlo. Vendar pa imamo tudi človeško ali moralno zlo - slednje proizvajamo ljudje sami. Ko to zadnje zlo proizvajamo, ljudje grešimo, kot temu splošno pravimo. Dandanes se je ta zavest močno izgubila, kakor se je močno izgubila tudi občutljivost za greh, za to, da sami delamo, proizvajamo zlo. Najbrž ima veliko pri tem tudi dejstvo, da se ne zavedamo čudovitih darov, ki nam jih Bog naklanja po svojem Sinu Jezusu, po katerem, in samo po njem, smo rešeni, odrešeni, smo Božji sinovi in hčere. Bog je za nas naredil neskončno veliko, da več sploh ne bi mogel, saj je na svet poslal svojega Sina, da bi nas, kot pravi ena od šestih resnic, "s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal". Nezavedanje tega oz. prava brezbrižnost botruje temu, da se zlu potem prepuščamo, namesto da bi se proti njemu borili. Davidov zgled pa nam vseeno pove, da lahko ta spomin velike Božje ljubezni, žrtve in, ko smo že v posebnem letu, usmiljnja, nazaj pridobimo kadarkoli, zato pa lahko spet pridobimo tudi Božje življenje, veselje do življenja, odrešenost. Pomembno je, da ob svoji oddaljitvi od Boga spet pridobimo spomin in zavest,  da v Bogu živimo, se gibljemo in smo, da je on naša moč in tolažba.

Kralj David to vzklika v molitvi, zato je zlasti pomembno, da kljub vsemu molimo, se udeležujemo bogoslužja, poslušamo Božjo besedo, delamo spokorna dela, pomagamo bližnjemu, pa naj bo naš položaj še tako težak. To je prva stvar, ki jo je treba obnoviti - molitveno in bogoslužno življenje. To je gotovo težko, a najboljša in najbolj pristna molitev je tista, ki je boj. Marsikdaj se je treba prav prisiliti, da bi si vzeli nekaj časa za molitev, da bi šli k sveti maši, da bi se ustavili ob odlomku Svetega pisma... Jezus je v Getsemaniju od apostolov želel prav ta moloitveni boj, ki ga je označil prav kot smrtni boj, kot agonijo. To pomeni, da isto zahteva tudi od nas. Kot je rekel Chesterton, zares ljubimo samo tisto, za kar se borimo, vse drugo je le pohota. Ko zato pridejo težave v življenju, nismo naredili nič, če se nismo tudi duhovno borili za tisto. Če se nismo borili v molitvi. O tem smo pred kakim mesecem gledali s študenti lep ameriški krščanski film "Vojna soba", ki govori prav o tem. Tam je bilo seveda Sveto pismo kot glavno orožje, a imamo mi še močnejše orožje, to pa je rožni venec. Mnogi smo prav v življenjski stiski odkrili njegovo čudovito moč. Poleg svetopisemskega besedila in evangeljskih prizorov namreč pri rožnem vencu drži prav tisto, kar smo brali v evangeliju: "Jezusova mati je bila tam." Ona je vselej tista, ki posreduje pri Sinu za milosti, zato je v naši veri "srednica vseh milosti", kar je resnica, ki velja, čeprav še ni bila uradno razglašena. Vse gre preko nje, vse naše prošnje in rotenja. Vse je podkrepljeno še z njeno mogočno priprošnjo. Za vsakega od nas pravi, če ji to povemo, Jezusu: "Temu in temu je zmanjkalo vina." Povedali smo, kaj to pomeni.

Treba se je torej vrniti k molitvenemu in bogoslužnemu življenju, kakor tudi k bolj moralnemu življenju, da torej ne delamo več zla. Zato stavek: »Karkoli vam reče, storite!« Jezus je tisti, ki je večna Beseda in nam je dal pravih navodil za naše življenje. Truditi se moramo res, da storimo, karkoli pravi. Imamo verski nauk, ki je posebej skoncentriran v Božjih zapovedih zapovedih, katerim se bomo pobliže posvetili v naslednjih nedeljah. Ko bomo namreč spoznavali, kakšno je naše življenje pred Bogom, bodo lahko odpadle tudi vse druge blokade, ki nam preprečujejo to, da bi se posluževali kaj več "drugega krsta", preroditve v Duhu in ognju, ki je sveta spoved. To je namreč zakrament, ki nas resnično očiščuje in nas dela vredne, da uživamo Boga samega. Sajvemo, da samo "čisti v srcu Boga gledajo", ga torej zares v polnosti uživajo.

L kot LJUDSTVO

Cerkveni in družbeni antislovar (13)

Ko smo zadnji dve nadaljevanji obravnavali klerikalizem, se mi je že nekako izrisovala v glavi tudi tema za črko – L, in sicer je to “ljudstvo”, beseda, ki je tako draga tisti vrsti filozofije, ki ji rečemo “ideologija”. Danes se še vedno na veliko uporablja ta beseda, čeprav so se časi tako zelo spremenili, da mnogi najbrž niti ne vejo več, o čem govorimo, kaj mislimo, ko uporabimo to besedo. Živimo pač v porabniški družbi, kjer bi se kvečjemu kdo užalil, če bi ga označili kot “ljudskega”. Ko za koga danes rečemo, da je “ljudski” človek, ima označba že takoj neko manjvredno noto, ni nekaj privlačnega za današnjega “zahtevnega potrošnika”, ki je tudi tisti, ki ob nedeljah sedi v klopeh ali na stolih po naših cerkvah, v večji ali manjši meri pa velja to tudi za nas duhovnike – tu moramo biti povsem iskreni. Besedo “zahtevni potrošnik” ali “porabnik” sem zasledil v zanimivi knjigi Prenovitev, ki je izšla pri založbi Emanuel pred kakega pol leta, napisala pa sta jo ameriški župnik in njegov asistent. 

Vrnimo se k “ljudstvu”. To besedo zadnjih petdeset let veliko uporabljamo tudi v Cerkvi, je

pravzaprav del besedne zveze, ki se uporablja izključno, ko se govori o Cerkvi. Ta besedna zveza je “Božje ljudstvo”. Ni problematičen izraz sam, kot bomo videli, temveč je težavno zlasti tisto, kar je pred tem, namreč pogled na samo Cerkev in vero, ki ga kot svojega jemlje tudi del Cerkve. Gre za gledanje, ki je zlasti sociološko. Cerkev in vera se presojata tako kot neki družbeni pojav, marsikdaj to postane celo edini pravi ključ za presojo. Gleda se na Cerkev po nekem demokratičnem modelu, kar pa je nujno krčenje in nepravi pogled nanjo, saj je tako izpostavljen le en vidik, pa še tisti je močno popačen in stlačen v neki kalup, ki ga ima sodobna družba, da vanj tlači vse pojave, vse, kar se pač dogaja. Najbrž vsi poznamo določene skupine znotraj Cerkve, ki želijo uveljaviti svoje zahteve pod slogani: “Mi smo ljudstvo, mi smo Cerkev” (Kirche von unten, Wir sind Kirche …), ki je zlasti razširjena po nemških deželah, a ne samo tam. 

Zdi se, da se nekateri od nas pojmujejo kot tisti, ki bi zavračali zadnji vesoljni cerkveni zbor, a temu seveda ni tako. Prav mogoče pa je, da nanj gledamo drugače od koga drugega, pa v njem ne vidimo preloma s preteklostjo, temveč kontinuiteto, kakor to konec koncev pojmuje tudi zaslužni papež Benedikt XVI. Vsekakor se zdi zelo problematično gledanje na Cerkev, ki bi bilo predvsem sociološko, kar pomeni, da bi se presojala zlasti skozi “očala” neke dobe, ki je v tem primeru doba 60. in 70. let 20. stoletja. 

Pri Cerkvi gre vendar za neko mnogo večjo stvarnost, za, kot pravi apostol Pavel, “skrivnost”, kot tako pa jo pojmuje tudi zadnji koncil, če smo že pri tem. Ko torej isti koncil govori o Cerkvi zlasti skozi podobo “Božjega ljudstva”, je ta podoba vselej v okviru Cerkve kot “skrivnosti”, “mysteriona”, kar je grški izraz, ki se uporablja tudi za zakramente, zadnji koncil pa je samo Cerkev označil prav tako. Gre torej za zakramentalno skupnost Kristusovega mističnega oz. skrivnostnega telesa. To telo sestavlja neko ljudstvo, v tem se strinjamo, ki je sestavljena (Cerkev), po apostolu Pavlu, iz glave in udov, ki so hierarhično razporejeni. Cerkev zato ne more postati neka demokracija, katere oblast in moč bi izhajali iz ljudstva, pa naj bo to “verno ljudstvo”, torej tisti, ki niso posvečeni, zato pa so “laiki”, ali “posvečeno ljudstvo”, torej od posvečenih samih, ki so “kleriki”. V obeh primerih bi bilo narobe, saj bi v prvem primeru šlo za “laicizem”, v drugem pa za “klerikalizem”, ki smo ga pravkar obravnavali. 

Cerkev je drugačna resničnost, ki izhaja iz Boga in je osnovana na Jezusu Kristusu. Je tista, ki posreduje Božje življenje, odrešenje in resnico, odvisna pa je od Božjega vladarstva ali kraljestva, ki je kraljestvo resnice, življenja, svetosti, milosti, pravičnosti, miru in ljubezni. Vidimo, da gre za neke stvarnosti, ki so presežne, kot je tudi Cerkev sama presežna, saj jo poleg vidnega dela sestavlja še nevidni del. Tudi tu gre za “ljudstvo”, in sicer za nevidno ljudstvo “očiščujoče” se in “zmagoslavne” Cerkve, torej za “duše v vicah” in za “nebeščane”. Treba je torej paziti, da ne bi Cerkve obravnavali le po “zemeljsko”, saj gre obenem za zemeljsko in presežno stvarnost. Po eni strani tako Cerkve ne sestavljamo le škofje in duhovniki, kakor vojske ne sestavljajo le oficirji, po drugi strani pa tudi ne samo “verno ljudstvo”, ki se zbere, da ne bi bili le “mi, tukaj zbrani”. To je nevarnost, ki je še kako prisotna tudi tedaj, ko bi morala biti najbolj očitna celotna skrivnost Cerkve, to je pri liturgiji, zlasti pri evharistični daritvi, torej pri sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Izpraševanje vesti ob koncu dneva

Po katoliškem izročilu se duhovniki, redovniki in laiki, ki molijo sklepnice (nočni del molitvenega bogoslužja tik pred spanjem), da se na začetku zaustavijo in si izprašajo vest. Namen tega je, da se zazrejo nazaj po dnevu in ugotovijo, na katerem področju so morda grešili in kje se lahko drugi dan izboljšajo. To izpraševanje vesti je zelo priporočljivo, da ne rečem kar nujno, tudi za vse verne kot del njihove osebne večerne molitve. Le tako je mogoče duhovno rasti, prav tako pa ta praksa pripomore ne le k globljemu duhovnemu življenju in k odnosu z Gospodom, temveč tudi k izboljšanju naših medčloveških odnosov, kakor tudi k temu, da na življenje ne bi gledali tako črno in obupano. Kdor si redno izprašuje zvečer vest, je vedno temeljito pripravljen tudi za sveto spoved. 

Tu je deset področij, ki jih velja vsak večer pregledati:

1) Hoja za Jezusom. Kako sem se čez dan trudil slediti Jezusu. Tu gre zlasti za zelo pomembno področje pri izpraševanju vesti, saj tako pregledamo, kako smo izpolnjevali svoje STANOVSKE DOLŽNOSTI. Vsakdo namreč Jezusu sledi v svojem življenjskem stanu. Kako sem torej sledil Jezusu jaz kot duhovnik, vi bralci pa kot: oče, mati, mož, žena, otrok, stara mati, stari oče, učenec, učitelj, zdravnik, poslovnež, športnik... Sem na kak način sledil Jezusu, se vprašal, kako bi npr. on nekaj napravil, kako bi on odreagiral? Sem nudil dober katoliški zgled ostalim ali bil morda prav zato drugim v pohujšanje?

2) Uporaba časa. Kako sem uporabljal svoj čas čez dan? Sem ga porabil dobro, disciplinirano, kolikor toliko urejeno, ali pa sem z delom in dolžnosti odlašal? Sem čas zapravljal z delanjem drugega od tistega, kar naj bi delal, gledanjem TV in drugih reči, na internetu, Facebooku, igranjem videoigric? Sem si vzel nekaj časa za osebno molitev in za telesno sprostitev s kakim sprehodom ali športno dejavnostjo? Sem si vzel nekaj časa za družino, zlasti za otroke? Ne pozabimo, da nenapravljene domače naloge ali pomanjkljivo ter površno opravljene, kakor tudi pomanjkanje učenja povedo prav to, da si starši niso vzeli časa za svoje otroke. Koliko bolj bi slednji starše potrebovali še zlasti za pogovor, skupno branje, molitev in igro.

3) Božja volja. Božja volja je zapisana v Svetem pismu in Izročilu Cerkve. Lahko rečemo, da je povzetek slednje zlasti v deseterih Božjih zapovedih. Preglejmo zato svoj dan s pomočjo deseterih zapovedi, in sicer v najširšem možnem obsegu, saj recimo zapoved "ne ubijaj" še zdaleč ne pomeni le, da bi za vogalom na nekoga čakal s puško v roki, da bi ga ubil, temveč to, če smo bližnjemu škodovali miselno, govorno, na koncu pa tudi telesno. Bodimo tudi zelo natančni, saj so pri nekaterih zadevah zelo pomembne okoliščine dejanja, drugod pa število. 

4) Ljubezen in dobrodelnost. Sem čez dan postavil Boga na prvo mesto in ga ljubil nad vse? Sem bil dobrotljiv in dobrodelen do svoje družine, sodelavcev, prijateljev in revnih? Sem bil morda do koga nepotrpežljiv?

5) Molitev.  Sem opravil najprej čez dan svojo molitveno dolžnost, da sem torej, vsaj na kratko, molil zjutraj, se vsaj pokrižal ob zvonjenju ter pred in po jedi? Sem molil v naglici? Sem molil iz srca? Sem si vzel čas za osebno molitev? Bi morda lahko šel čez dan k  sveti maši? Sem se morda mimogrede ustavil v cerkvi in tam molil? Sem molil za družino, prijatelje, sodelavce? Sem molil za druge, zlasti za tiste, s katerimi sem imel čez dan kake težave, ali pa sem jih le kolnil? Sem se pri molitvi boril proti raztresenosti ali ne? Smo kot družina kaj molili - desetko ali del rožnega venca, prebrali kaj iz Svetega pisma, svetopisemsko zgodbo, kaj iz življenja svetnikov, odlomek iz duhovne knjige? 

6) Strah. Sem imel dovolj Božjega strahu, kar pomeni, da sem se trudil, da bi Boga poslušal, mu služil, ga molil in ga ne žalil? Sem iz strahu, da bi koga ne užalil morda zatajil svojo katoliško vero? Sem morda iz ljubega miru kaj zamolčal ali prikril, se morda celo zlagal? Me je strah kakorkoli čez dan oviral, da bi živel svoje življenje v polnosti?

7) Meso. Sem danes jedel zdravo ter bil uravnotežen pri hrani in pijači? Sem si vzel dovolj počitka? Sem se prepuščal lenobi? Sem se čez dan morda mudil v kakih nečistih mislih, fantazijah, željah? Sem morda kaj nečistega gledal (pornografijo, recimo, a tudi kaj drugega je lahko...)? Sem morda kaj pokvarjenega govoril, morda koga zato pohujšal? Sem se oblekel urejeno in ponižno, ali pa sem iskal pozornosti, se celo oblekel izzivalno? 

8) Jezik. Sem danes koga opravljal ali celo obrekoval (se izmišljal o bližnjem lažnive stvari...)? Sem se mudil v nepotrebnem govoričenju in čenčah? Sem komu dal slab nasvet? Sem dar govora kaj uporabil tudi za to, da sem pričeval za Jezusa? Sem govoril grde besede?

9) Zaupanje. Sem zaupal v Boga, da je ob meni, me varuje in zame poskrbi? Sem zaupal svojim najbližjim in prijateljem? Sem morda zlorabil njihovo zaupanje? Sem bil čez dan preveč v skrbeh zaradi svojega zdravja, financ, družine ali službe, da me je to oviralo? 

10) Hvaležnost. Kako sem čez dan izkazoval hvaležnost Bogu in bližnjemu, zlasti tistim, ki so mi kaj lepega ali dobrega rekliin storili? Kako je bilo s tremi magičnimi besedami: prosim, hvala in oprosti? Sem bil hvaležen in sem hvaležen za vse dobro, ki ga imam - vero, družino, zdravje, službo, obleko, hrano, prevozna sredstva..., ali pa sem imel vse to za samoumevno? Kja se mi je čez dan zgodilo lepega in dobrega, koga sem čez dan srečal. To je zadnja točka izpraševanja vesti, da bi znali videti lepoto dneva in življenja.

Na koncu obudimo iskreno kesanje nad vsem, kar je bilo slabega, malomarnega ali opuščenega. Izberimo vsaj eno področje, na katerem se bomo naslednji dan izboljšali, kjer se bomo posebej potrudili. S trdno voljo in Božjo pomočjo lahko namreč živimo dobro oz. tako kot Bog hoče od nas. Nebesa so polna spreobrnjenih grešnikov. Zmolimo kesanje, najbolje, če mašno, nato lahko molimo kakega od lepih večernih obrazcev, če ga nismo že z otroki: O Jezus, blagoslovi me; O, Gospa moja; Sveti angel; Jezus, Marija, Jožef...

http://www.traditionalcatholicpriest.com/2014/06/26/10-suggestions-for-a-good-traditional-catholic-nightly-examination-of-conscience/

Usmiljeni kakor oče… Brown

Leto usmiljenja in literatura

Za klasike katoliške literature se vedno najde kaj časa, saj si ga tudi zaslužijo. Lepo se je tako družiti z Guareschijevim Don Camillom, lepo tudi s Chestertonovim očetom Brownom, če povemo le dva junaka. Lahko bi omenili še Tolkiena, Bernanosa, Mauriaca in še koga, ki so tudi vredni naše pozornosti. Očeta Browna sam berem v italijanščini, ker imam kompletno zbirko v tem jeziku, kakor imam tudi vso zbirko Don Camilla v italijanščini. Lepi prevodi nastajajo sedaj na novo v slovenščini pri Mohorjevi družbi, a niso še gotovi. Chesterton je res dečko in pol, zagotavljam! Čeprav je umrl že daljnega leta 1936, je njegovo pisanje neverjetno aktualno še danes. Njegov glavni literarni junak je detektivski duhovnik oče Brown. 

Ko govorimo o usmiljenju, je najboljša zgodba Skrivnost očeta Browna, ker v njej izvemo, kako mu

je uspelo razvozlati toliko čudnih zločinov. Oče Brown tako pove svojo skrivnost: “Skrivnost je … Glejte, dejstvo je, da sem tiste ljudi ubil jaz … Prav jaz sem jih ubil … Zato je jasno, da vem, kako se je zgodilo”. Grandison Chace je seveda začuden še enkrat vprašal duhovnika, katera je njegova skrivnost uspeha, saj seveda ni mogel verjeti, nato mu je duhovnik odvrnil: “Zelo skrbno sem načrtoval tiste zločine … Natančno sem premislil, kako je mogoče napraviti kaj takega in s kakšnim stilom in v kakšnem duševnem stanju lahko človek to naredi. Ko pa sem bil gotov, da se počutim natančno tako kot morilec, je jasno, da sem vedel, kdo je bil”. Ko se je Chace oddahnil, ker je mislil, da je razumel, pa je napravil eno silovito napako, ki jo delamo pogosto tudi mi, saj je dejal: “Za trenutek sem pomislil, da ste vi zares morilec. Predstavljal sem si vse časnike ZDA … Seveda je to samo neki način izražanja in pomeni, da ste želeli skupaj spraviti psihologijo…”. 

Sedaj pomislimo, kako bi se lepo strinjali s tem sogovornikom očeta Browna, ker bi naduto mislili, da smo razumeli. Ta detektivski duhovnik, torej Chesterton sam, bi skoraj jezno ali užaljeno dejal tudi nam: “Ne, ne … Ni samo način izražanja … Hočem reči, da sem zares videl samega sebe, resničnega samega sebe, kako morim. Nisem v resnici umoril teh ljudi, a to ni bistveno. Katerakoli opeka ali slučajna nesreča bi jih lahko ubile. Želim reči, da sem spet in spet razmišljal, kako lahko človek pride do tega, da stori kaj takšnega, dokler nisem razumel, da sem bil tudi sam tak v vsem, razen, da bi si dovolil storiti sklepno dejanje. Nekoč mi je to vajo priporočil neki moj prijatelj, gre za neke vrste pobožno vajo, ki jo je najbrž vzel iz naukov papeža Leona XIII., ki je vselej bil moj junak”. 

To je skrivnost ne samo psihoterapije, kot to velja za italijanskega strokovnjaka Roberta Marchesinija, temveč je tudi skrivnost naših odnosov, pravzaprav naše duhovnosti. To je skrivnost našega usmiljenja. Vse delajo namreč vedno predvsem drugi, pa tudi usmiljeni bi morali biti najprej drugi do nas, če že o tem govorimo. Če pa kaj drugi storijo, neodgovorno nanje gledamo kot na neko napako narave, njenega sistema, kot na neko rakasto tvorbo, ki je nastala na sicer zdravem telesu, pa jo je treba odrezati in bo vse v redu. Temu seveda ni tako in ne sme biti tako! Za očeta Browna kriminalci niso neki čudni stvori, temveč normalni ljudje, ki imajo svoj razum in voljo kakor ti in jaz, zato je mogoče njihova dejanja tudi razumeti. Ali ni tudi naš Gospod Jezus tako gledal na bližnjega, pa najsi je šlo za “uradne” grešnike tedanje družbe, kakor tudi za tedanje veljake, ubožce, izrinjence? Ali ni tako gledal tudi na svoje apostole? Vsak od nas bi si moral najprej reči: “Tudi jaz sem tak, le da v večini primerov ne naredim sklepnega dejanja”. 

Zato ni čudno, da so sveta vrata tudi vrata zaporniških celic, saj bi kaj lahko tudi sam sedel v eni od njih – ne vem, morda se komu od nas res kaj takega pripeti, nikdar ne vemo. Zagotovo je nevarno, če bomo naduto vztrajali v svoji lastni pravičnosti nasproti drugim in v prepričanju, da pa mi česa takšnega nikdar ne bomo sposobni storiti. Pokojni škof Janez Jenko je dejal, da bi lahko napravil prav vsak možen greh – če ga ni, je to Božja milost. Dejstvo je torej, da bi, v določenih okoliščinah in pod določenimi pogoji, tudi sami storili marsikaj nemoralnega in lahko tudi še bomo. Zato je pomembno, da razumemo pri bližnjem, ki je nekaj storil, ki je v določenem položaju, kakšne so bile in so njegove okoliščine? Zakaj je tako naredil, zakaj tako dela ali se obnaša? Odkod vse to izvira, kaj želi s tem povedati, kakšen je namen tega? Lahko bi še naštevali vsa možna pametna vprašanja, ki bi si jih lahko zastavili, ker jih je veliko. 

Morda res ne razumemo težav, dokler ne vidimo samega sebe v njih. Zadeve se nam ne zdijo mogoče, logične, razumne, možne tudi za nas same. Dvomi pri takšnem početju so isti, kot jih je imel Chace: “Ali se vam ne zdi, da ta vaša ideja o človeku, ki se skuša počutiti kot kriminalec, ne privede do tega, da je malo preveč toleranten do zločina”? Ali se ne sprašujemo tudi mi podobno glede greha, če ne bi bili preveč tolerantni na ta način? Oče Brown odgovarja vsem: “Mislim, da privede prav do nasprotnega učinka … Obstajata dva načina odpovedi Hudiču in razlika predstavlja morda najgloblji prepad v sodobnem verovanju. Eden je ta, da čutimo gnev do Hudiča, ker je tako daleč, drugi pa, da ta gnev čutimo zato, ker je tako blizu … Lahko bi imeli za grozen neki zločin zato, ker ga nikdar ne bi mogli storiti. Jaz ga imam za groznega zato, ker bi ga lahko storil”. 

Torej je potrebno, kot nam pravi tudi sv. Tomaž Akvinski, nehati gledati na življenje tako materialno in na druge tako vzvišeno, po drugi strani pa tudi ne sebe jemati preveč resno, kot da ne bi bili česa sposobni: “Noben človek ni dober, dokler ne ve, kako slab je lahko”. Pobožna vaja, ki jo predlaga oče Brown je zelo skladna z nauki sv. Ignacija v njegovem temeljnem delu “Duhovne vaje”. Med temi vajami je tudi vaja v tem, da se poistovetimo z osebami v evangeliju in vidimo, slišimo, čutimo kakor oni. To je vaja, da bi začutili svojo lastno grešnost kot posledico izvirnega greha, ki druži prav vse ljudi v krhkosti, ko se spopadajo z zlom. Tako lahko vidimo, kako tudi sami nismo nič več od koga drugega, ker bi kot navadni grešniki lahko storili to in ono. Če nismo, to ni naša zasluga, ker se proti zlu sami v svoji krhkosti ne moremo uspešno boriti, kaj šele, da bi zmagali. Osvoboditev lastnega egoizma je zelo pomembna, da bi se pustili nagovoriti drugemu in Drugemu, kakor da bi istemu tudi pustili, da nam pomaga.

Objavljeno v novi številki priloge "Bodi človek!" tednika Novi glas.