Po pravi poti za učiteljem

40-letnica izvolitve slovanskega papeža

V letu 2018 obhajamo številne obletnice, na nekatere od njih pa smo se že ozrli v našem tedniku Novi glas. Poleg obletnice prelomnega leta1968, v smislu seksualne revolucije, je isto leto bilo pomembno tudi v Cerkvi, saj je izšla okrožnica »Humanae vitae«, deset let kasneje pa je bil ustoličen na Petrov sedež prvi slovanski papež, Poljak Karol Wojtyła, z imenom Janez Pavel II. Slednji je, po dokaj hitrem postopku, postal blaženi, nato pa sveti. Od izvolitve in ustoličenja, 16. in 22. oktobra 1978, je tako minilo že 40 let.

Kakor je naslov njegove prve okrožnice, je bil ves čas zazrt v Odrešenika ljudi, tistega, ki je nase

prevzel človeško naravo, da bi jo potem na križu odrešil. Čeprav je od njegove smri minilo le 13 let in 8 mesecev, pa se zdi, da so njegovi nauki že pozabljeni. Živimo posledice pogubnih odločitev, na katere je sveti papež opozarjal, ko so ljudje vero v Boga zamenjali s tehnično-znanstveno prakso ali praktičnostjo oz. uporabnostjo. Tehnični napredek je zameglil veliki večini ljudi pogled in srca ljudi, tako da se njihovo obzorje konča pri tem, kar se lahko izmeri, stehta in čuti. V takšni miselnosti ni težko peščici voditi množic po lastnih potrebah, saj smo se spremenili v porabniške zombije.

Zanimivo je, da se je ta tehnicistična miselnost zasidrala tudi znotraj Cerkve same, saj se tu tudi s teologijo in filozofijo ravna tako, kot da bi šlo za te uporabne vede ali znanosti. Tako je vse podrejeno temu, kar se imenuje »pastoralna praksa«, kjer je seveda bolj kot pridevnik »pastoralna«, ki se ga lahko nadene kamorkoli in bo tam stal prav izvrstno, vlada osebek praksa. Da, prav ste prebrali, praksa, ki je nekaj tehničnega in predmetnega, je postala osebek, medtem ko je Logos, ki je postal meso, podrejen temu novemu osebku, pa je tako postal predmet. Kristus je tako iz Osebe postal ena izmed možnosti, hipotez ali eno izmed mnenj. Danes namreč pogosto slišimo govoriti o Jezusu, a samo o Jezusu, nič več tudi o Gospodu in o Kristusu, vedno pa je to subjektivna predstava tistega, ki o tem »osebnem« Jezusu Govori.

Poljski profesor Stanisław Grygiel pripoveduje, kako je v letih 1966-67 poslušal nekaj predavanj profesorjev filozofije in teologije na katoliški univerzi v Leuvnu, kjer ga je presenetilo to, da je pri mnogih profesorjih naletel na marksistični princip, po katerem je praksa pred resnico in o slednji tudi odloča. Pravi, da mnogi latinskoameriški študenti niso hoteli verjeti v pogubne posledice te metafizične in antropološke zmote, ki jih je pa sam živel na Poljskem. Svoje strahove je zaupal kardinalu Wojtyłi, ki je dejal samo: »To bodo drago plačali, mi pa bomo, žal, plačali z njimi«. Te besede bodočega papeža so se popolnoma uresničile, saj je to postala miselnost zahodnega človeka, ne samo intelektualcev, žal pa tudi v miselnost mnogih cerkvenih mož. To potem vodi do tega, da ta praksa spreminja nauk, ki je za Cerkev nestvorjen, temveč razodet. Lahko rečemo, da se spreminja samo Kristusovo osebo.

Ko je kardinal Wojtyła pridigal duhovne vaje papežu Pavlu VI., je dejal, da je nastala zmeda ena od največjih nevarnosti za Cerkev. Janez Pavel II. je nekoč odgovoril na vprašanje, kateri stavek bi ohranil, če bi bilo uničeno Sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32). Vest namreč pravi človeku, kadar ne ve, kaj bi: »Če ne moreš povedati resnice, ne smeš lagati!« Kadar je torej potrebno, pričujemo z molkom, kakor naš Gospod, sicer pa vedno povedati resnico in nikdar molčati. Ob obletnici izvolitve sv. Janeza Pavla II. za papeža, se od njega učimo jasnosti in poguma in seveda tega, da smo zvesti resnici, ki je pred prakso.

Objavljeno v božični prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

Z kot ZABAVA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (51c)

Kako naj torej ubežimo sodobnim prodajalcem nihilizma? Roberto Marchesini nam pravi, da se moramo najprej zavedati, da je življenje narejeno za to, da ga živimo za nekaj, kar je višje od življenja samega, če tu govorimo le o zemeljskem življenju. Evangelij namreč, ko govori o življenju, razen v kakem redkem primeru, vselej govori o celostnem življenju, ki ni le naše zemeljsko bivanje, torej biološki obstoj. Vsekakor nam v tej smeri tudi katoliški psihoterapevt pravi, da je prava sreča, pač kolikor je je možno doseči na tem svetu, v tem, da sami sebe darujemo. Do te paradoksalne sreče pa pridemo tako, da gojimo vrline, kot recimo pogum, previdnost, zmernost in pravičnost. 

 

Pogosto slišimo, kako se je treba uresničiti, se izpolniti, a ravno tu je treba paziti, saj to ni statična zadeva, kot bi mnogi mislili, temveč proces, ki pa zahteva podvig, kar pomeni grški izraz askeza. Človek se uresniči tako, da se spremeni iz moškega v moža in iz ženske v ženo, kot nam pravi Sveto pismo in kot so dejali v antiki. Vrlina se imenuje v latinščini »virtus«, kar lahko prevedemo kot »možatost«, zato dela moškega možatega, podobno pa seveda velja tudi za žensko, da jo vrline delajo »ženstveno«. Skratka, tu ne gre le za biološko dejstvo (četudi se tudi to dandanes hoče postavljati pod vprašaj!). Ko se nekdo rodi kot moški ali ženska, ima to, da postane moža ali žena v možnosti, mora pa seveda stvar še udejanjiti. Podobno velja tudi, ko se rodi otrok, saj imajo njegovi »roditelji« tudi dolžnost vzgojiti tega otroka. Zato je primarni cilj zakona roditev in vzgoja otrok, kjer je roditev podrejena vzgoji. 

 

Vrlina je kot obleka (»habitus« ne pomeni le navada, temveč tudi obleka), ki jo je pa treba nositi, se zanjo truditi, jo živeti. Aristotel je dejal, da postanemo pogumni, če se pogumno obnašamo. Tudi v katoliški veri poznamo vrline ali kreposti, in sicer najprej tri božanske: vero, upanje in ljubezen; nato pa tudi še štiri srčne: pogum (ali moč), previdnost, zmernost in pravičnost. Vendar sveta Cerkev uči, da do tega pridemo kot do sadov, če uporabljamo duhovne darove, darove Svetega Duha, saj kot »habitus« označuje prav slednje. Uči nas torej, da če človek nosi obleko človeških kreposti, na vrh pa dene duhovno obleko, potem zares lahko živi v polnosti.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z kot ZABAVA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (51b)

Zadnjič smo se spopadli z zabavo in uživanjem, in sicer s pomočjo katoliškega psihoterapevta Roberta Marchesinija (ki ga ne gre zamešati z nekim zelo znanim »etologom« istega imena in priimka!) in srbskega meniha Arsenija Jovanovića. Če nadaljujemo, potem se trpljenja, bolečine in drugih podobnih reči ljudje ne moremo odkrižati z zabavo in anestetiziranjem, temveč mora biti pristop drugačen. Ko govorimo o teh vprašanjih, pridemo do tega, da je danes pravzaprav v družbi prevladala »morala užitka«, ki seveda navadno ni kaj preveč moralna, a dejansko se je na mesto tradicionalne morale postavila neka nova morala. Prepričanje, da ima življenje neki cilj, smoter, da vsebuje neki smisel, pravzaprav predstavlja tej novi morali smrtnega sovražnika, kakor tudi prepričanje, da življenje najde svojo izpolnitev šele z uresničenjem tega smisla. Zabava za vsako ceno ne prinese ničesar drugega, kakor to, da postane človeško življenje žrtev neprestane sedanjosti, v smislu zadnjič omenjenega: »Vse in sedaj«! 

Seveda smo že v antiki imeli dve miselni smeri, dve filozofski šoli, ki sta predlagali popolnoma različni miselnosti – poleg Sokratove šole smo imeli, med drugimi, še šolo Aristipa iz Kirene. Za razliko od prijatelja Sokrata, Aristip nikdar ni razpravljal o končnem smislu življenja, temveč se je zadovoljil z zatrjevanjem, da je sreča v iskanju užitka. Takšna miselnost je seveda imela na moralnem področju svoje posledice, saj ob središčnem pomenu užitka, vrlina, prijateljstvo in druge podobne stvari postanejo le nekaj postranskega in se tega poslužujemo, kolikor nam koristi. Za kirenajško šolo sploh ni obstajal neki naravni red stvari. Kot beremo na enem fragmentu te šole: »Nič ni pravično, lepo ali sramotno po naravi, temveč samo po dogovoru (nomos) in navadi (ethos)«. Zelo podobno torej z dandanašnjim pojmovanjem. 

Še eno podobnost z današnjim časom pa najdemo pri enem od učencev Aristipa, Hegeziju, ki je trdil, da je na zemlji nemogoče doseči srečnost, seveda v smislu trajnega užitka, saj je pravih užitkov, pač zaradi telesnih bolezni in bolečin, le malo. Ker pa, skladno s filozofijo učitelja, ni obstajala nobena druga vrednota, kakor le užitek in korist, je bolje to življenje končati. Hegezijo so zato poimenovali kot »smrtnega prepričevalca« (Peisithanatos), saj so si mnogi vzeli življenje, potem ko so bili poslušali njegove teorije. Iz tega razloga so mu prepovedali učenje po filozofskih šolah. Brez smiselnost tako tudi danes vodi v obup, ki pa je zadnja pred stopnja pred samomorom. Danes imamo druge »smrtne prepričevalce«, ki krhke in šibke vabijo na smrtne počitnice v Švico, kar se seveda drago plača. Par dni v Švici, smrtni koktejl in kremacija, to je odgovor, ki se ga daje ljudem. Kot vztraja Marchesini, strasti človeka usužnjujejo, če jih ne kroti in usmerja z zdravim razumom. Prihodnjič nadaljujemo v tej smeri in zaključimo z odgovorom na vse te miselnosti, ki so tako pogubne za človeka.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z kot ZABAVA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (51a)

Z vsebino besede iz naslova se je bilo potrebno spopasti, saj nam svet že kar nekaj časa pravi, da je važna ravno zabava, da je potrebno uživati. To je, ne nazadnje, vsebovano tudi v pozdravu ob slovesu, ko navadno rečejo: »Uživaj!« Skratka, potrebno se je zabavati zato, da uživamo, tudi mediji naj nam bi nudili predvsem informacije in zabavo, zato se vsemu skupaj pravi »infotainment«, saj vsebuje besedi »information« in »entertainment«. Pri tem je zanimiva stvar tista, ki jo je izrekel McLuhan in smo jo, ko smo ga obravnavali, tudi podali, da so edine prave novice slabe novice. Pri novicah je torej tako, da nas zlasti želijo prestrašiti, nas pahniti v neko paranojo, potem pa se ponudi nekakšno zdravilo prav z »zabavo«, pa karkoli je že s tem mišljeno, ker je mišljeno marsikaj.
 

Toda, kako se zabavati, kako uživati? Že petdeset let to pomeni, delati, kar hočemo, prav po navodilih

satanista Aleisterja Crowleya (1875-1947). Prav v tem pa je trik vsega skupaj, saj v resnici delati to, kar nam je všeč, nikakor ne sovpada s tem, da delamo, kar hočemo, kakor nam lepo pove v svojem zadnjem delu »Viteški kodeks za moškega tretjega tisočletja« (»Codice cavalleresco dell'uomo del terzo millennio«) Roberto Marchesini. To delo je pravzaprav na neki način nadaljevanje dela »Tisto, česar moški ne povedo« (»Ciò che gli uomini non dicono«). Skratka: »Delam, kar paše mi, kar se mi dob'r zdi,« kakor so v mojih najstniških letih peli Šank Rock, ni prava pot, kar pomeni, da do pravega uživanja ne vodi zabava, vsaj ne tista, kakršno poznamo zdaj že kar nekaj desetletij.

Sploh pa zadeva ne gre po refrenu še ene rockovske pesmi: »Hoče vse in hočem to zdaj!« (»I want it all and I want it now!«), kakor je pela skupina Queen, katere biografski film se pravkar vrti po kinematografih. Potrebno se je potruditi in se žrtvovati, torej je treba biti požrtvovalni, to pa je treba narediti prostovoljno, kot neko jasno odločitev in podvig, ne da bi nas kdorkoli v to prisilil. Kot nam lepo pove srbski menih Arsenije Jovanović, je uživanje lažni raj oz. simulaker raja, saj nam želi priklicati neki podoben občutek, kakršnega nam bi dala prava blaženost, a tega ne naredi. Marchesini pove prav tako, da nas užitek sicer dvigne iz tpljenja, a tako, da nas anestetizira, ne daje pa prave smeri in smisla našemu življenju, prej obratno. Tu pride zabava. Tisti, ki namreč misli samo na to, kako bi se zabaval, pravzaprav zgreši smer, saj latinska beseda »divertere« (od koder pride italijanski »divertimento«) pomeni prav zgrešiti smer ali se oddaljiti. Kdor se zabava, torej že kar nekaj časa skuša bežati od trpljenja, a žal opazi, da se to zgodi morda le za drobec časa. Arsenije pravi, da je to podobno obesku, ki ima dve plati – če je na eni strani užitek, potem je na drugi takoj trpljenje. Nadaljujemo v tej smeri prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

W kot WOLFE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (50b)

Govorimo torej o Wolfu in najprej o njegovih »radical chic« buržujih, ki v svoji nezrelosti vse presojajo po sebi in so prepričani, da imajo ključ razumevanja vsega in da so središče sveta. Slednji so bili, takrat, ko je pisal, in so še vedno otročji v tem, da želijo spremeniti tisti svet, ki se spremeniti ne da, ker ga je najprej potrebno sprejeti takšnega, kakršen je, predvsem pa je ta svet potrebno dobro opazovati, saj je bil tu že pred nami in bo še tu za nami. Zakaj? Ker ga seveda nismo naredili mi. Kadar človek to spozna, prične živeti svet oz. v njem in preneha biti buržujski. Preneha misliti revolucionarno in postane proti revolucionaren, kakor se tudi nauči tega, da je hvaležen za tisto, kar ima in za tiste, ki jih ima. 

 

Wolfovi »radical chic« so bili tako mrtvi že v času njegovega pisanja, pa se tega niso zavedali, kakor

se tega ne zavedajo niti sedaj, ko je umrl tisti, ki jih je s svojim pisanjem »uničil«. Nanj so po nekaj mesecih že pozabili, ob času smrti pa so seveda točili krokodilje solze. Še vedno pa velja tisto, kar je Wolfe preroško napovedal, da namreč gre za jalove, impotentne ljudi v njihovem bistvu. To vidimo, on pa je to videl že prej, precej prej. 

 

Kot vidimo na slikah, je šlo za vselej urejenega in elegantnega moža, ki je bil vedno v beli obleki, obleki čistosti, pa ne zato, ker bi sam bil brez greha, temveč zato, ker je greh klical z njegovim pravim imenom. Vedno je torej znal reči bobu bob, kot je slovenski rek. Pravzaprav pa je rekel, da je nosil »vanilijevo« in ne belo obleko, a to so podrobnosti. Težava je v tem, da je Wolfe iskal tudi podrobnosti. Bil je torej vedno »chic«, nikdar pa »radical«, vsaj ne v tistem političnem smislu, kakor ga vidimo recimo v Italiji. Bil je konservativec z juga, in sicer iz slavnega Richmonda v državi Virginia, kjer še vedno razumejo, da mora vladati neki red, neka hierarhija, kar je odsev urejenosti duše in posedovanja smisla življenja. Bil je gentleman v belem, z velikim spoštovanjem in obvladanjem jezika, zelo kreativen, a še pred tem zelo delaven. Potrjeval je tako, da je potrebnega precej več trdega dela kot pa kreativnosti in inspiracije oz. ravno za to, da slednji dve prideta do človeka. 

 

Zato je vedno bil pred ostalimi, kot recimo leta 1968, ko je predvidel, kako želijo le doseči prvo mesto v hedonističnem narcizmu pod vplivom drog – napisal je knjigo »The Electric Kool-Aid Acid Test«. Nato je napisal hvalnico herojstvu majhnega človeka z »The Right Stuff«. Zanimivo je pokazal na to, kam pelje seksualno sprevržena družba z »I Am Charlotte Simmons« - najstnik se osvobodi vseh zavor in se počuti kot Prometej, nato pa postane le meso za posilstvo. Vmes se je posvetil še materialističnemu in brezbožnemu scientizmu v delu »Sorry, but Your Soul Just Died«. Odličen je zapis ob smrti astronavta Johna Glenna (1921-2016), saj je Wolfa močno zanimalo vesolje, red univerzuma, ta izvirna tišina, prostranost vsega, še bolj pa skrivnost, ki se skriva za vsem tem. Koliko od naštetega lahko preberemo v slovenščini? Vprašanje je retorično. Zato sem na koncu hvaležen za TV, da znam italijansko.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas