Izrabljanje izročenih nam talentov

Misel na 33. Nedeljo med letom

Celoten mesec november je še posebej posvečen misli o poslednjih človekovih stvareh, torej smrti, sodbi, nebesom in peklu, pri čemer si lepo pomagamo z berili in evangeliji, ki so nam predloženi. Prilika o talentih tako v resnici govori o Kristusu kot gospodarju, ki je najprej ustanovil Cerkev in zakramente, kakor tudi zapustil svoj nauk, katerega del je bil zapisan (Sveto pismo), del pa ustno posredovan naprej (izročilo), oboje pa je Božja beseda, nato pa se vrnil k Očetu. 

Besedo »talent« se, kakor je znano, uporablja za človekove sposobnosti, za katere vemo, da ima prav vsakdo vsaj katero. Vsekakor govorimo o ogromnih količinah in vrednostih, če pogledamo samo talent kot tak, tako da je seveda pomen, ki gre onkraj same vrednosti. Gre za Božje darove, a jih slednji deli neenako med ljudi, pač glede na naše sposobnosti, kaj lahko s temi darovi naredimo. Ponovno povezava na 5. Poglavje Pavlovega pisma Galačanom, kjer je omenjenih precej sadov Duha, ki jih človek obrodi, če sodeluje z darovi Duha, ki so splošno zaobseženi v sedmerih. Gre torej za sodelovanje z Božjo milostjo, ki nam je dana po Sv. Duhu, da bi obrodili duhovne sadove – to Gospod vzporeja človekovemu trgovanju. 

Na Bližnjem Vzhodu je res mogoče videti, kako spretni so v umetnosti trgovanja tamkajšnji ljudje, pa ne čudi, da je Gospod Jezus uporabil to podobo. Vidimo pa, da so ti talenti, ki jih je Gospod zapustil ljudem, še kako konkretni in so trije: Cerkev, zakramenti in nauk Božje besede. Brez te »trojice« človek sam po sebi ne more nič. Cerkev najlepše predstavlja čoln, če izskočimo iz njega, pa to pomeni takojšnjo duhovno smrt, zelo nevarno pa je, da to pripelje do večne smrti, torej pogubljenja. Potem imamo tu svete zakramente, ki so sredstva Cerkve za zveličanje, brez katerih smo prav tako duhovno mrtvi. Nazadnje je tu še Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in izročena v nauku Cerkve, ki nas prav tako oživlja. Vse skupaj je pravzaprav Kristus sam, brez katerega ne moremo v polnosti živeti, pravzaprav ne moremo storiti ničesar (Jn 15), zlasti pa ne premagati zla v vseh njegovih vidikih, še zlasti v razsežnosti smrti. 

Pravzaprav pa zaradi našega padca nismo sposobni kaj pametnega, če bi bili prepuščeni sami sebi, svoji padli naravi, ker bi potem počeli le »dela mesa«, ki jih je prav tako nekaj naštetih v Gal 5. Božja milost je tista, ki nam, pa če se zavedamo ali ne, pomaga k temu, da kljub vsemu mislimo, rečemo ali naredimo kaj dobrega, kakor nas lepo uči sv. Tomaž Akvinski. Ampak ni seveda dovolj le narediti »kaj pametnega«, torej kaj dobrega storiti na naravni ravni, ampak je treba narediti več – treba se je čim bolj upodobiti po Bogu, v čemer so nam zgled tisti, ki smo jih slavili na prvi novembrski dan, svetniki. Potrebujem premišljevanje Božje besede in katoliškega nauka, potrebujem zakramente in potrebujem Cerkev, ki pravilno razlaga sveti nauk in Božjo besedo ter deli zakramente. 

Bolj ko bom delal na tem, da bom svet, bolj bom v edinosti celotne Cerkve, bolj bom v tem občestvu svetih. Manj se bom na ta način bal smrti in sodbe ter svoje končne destinacije, ki seveda ne bo turistična, ker konec mojega zemeljskega življenja ne bo predstavljal tako strašnega prepada, ampak tisti nujni prag, tisto nujno stopnico v polnost tistega, kar sem v določeni meri že živel in izkušal. Vsak človek torej ima možnost, živeti življenje v polnosti, a tega ne more delati brez izrabljanja danih »talentov«. Ne moremo torej pričakovati, da bi nas Kristus na koncu poznal, če nismo mi njega spoznavali v času življenja na zemlji.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naša pozornost in budnost

Misel na 32. Nedeljo med letom

Prilika o pametnih in nespametnih devicah, torej o tistih prijateljicah, ki so nevesto spremljale v ženinovo hišo, je lastna evangelistu Mateju, je pa zelo primerna za mesec november, ko nas Cerkev vabi, da posebej premišljujemo o poslednjih človekovih rečeh. V teh časih so še kako na mestu besede sv. Avguština, da olje v svetilkah pomeni dobra dela v čistem kristjanovem srcu. Ne gre torej toliko za ugajanje svetu oz. še bolj ljudem, temveč za ugajanje Bogu. Vendar pa spet ne smemo tega razumeti kot to, da smo pridni fantje in dekleta, ampak gre res za to, da je v našem srcu prostor za Boga. Kdor ni čist v srcu, nam je dejal eden od blagrov, nima prostora za Boga, ne vidi Boga. 

Posebno prizadevanje bi torej moralo iti vselej našemu duhovnemu prijateljstvu – s Troedinim Bogom, še posebej z Božjim Sinom, z Devico Marijo, angeli in svetniki. Četudi morda nismo fizično navzoči pri sveti maši, kakor velja sedaj pri nas v Sloveniji, imamo vselej možnost za očiščenje in ozdravljenje srca, saj lahko opravimo sveto spoved, potem pa nas lahko obišče ženin naše duše, sam Gospod Jezus Kristus, ki pa seveda nikdar ne dela sam, ampak v edinosti z Očetom in Sv. Duhom, smo pa tudi spet vključeni v občestvo svetnikov, zato pa še bolj povezani, smo v edinosti, z Marijo, angeli in svetniki. Te povezave seveda brez očiščenja srca ni, naše srce je v tem primeru kakor svetilka brez olja. 

Ni toliko pomembna tako možnost prejema svetega obhajila, kakor je pomembna možnost spovedi, zakramenta svete pokore. Dandanes bi vsi šli k svetemu obhajilu, ne bi pa se zanj pripravili. Zato nam Gospod v teh primerih zapira vrata in nam govori, da nas ne pozna, ker najprej mi njega nismo spoznali. Tudi nam govori kakor Samarijanki: »Če bi poznal/a dar…« Resnično ne spoznavamo tega daru, ki nam je dan v Svetem Rešnjem Telesu, za katerega si moderni kristjan, da ima pravico, da ga prejme. Bomo tudi ob koncu našega zemeljskega življenja tako nepripravljeni, brez olja v svojih svetilkah, zahtevali svoj prostor na nebeški gostiji? Bl. Anton Martin nam je polagal na srce, naj kadar grešimo, hitro tečemo k sveti spovedi, a kaj, ko se je v naših časih greh tako zrelativiziralo. 

Oni dan je nekdo očital, sicer ne ravno meni, prevelik poudarek na grehu, pa premajhen na odrešenju. Pustimo primero, ki sem mu jo podal, sprašujem pa, kakšno vlogo sploh ima odrešenje, če ni več kaj odrešiti, v tem primeru odpustiti? V stilu nominalizma, da torej imamo le še neka prazna imena za stvari, v resnici pa nimajo nekega pravega pomena, ampak je pomen odvisen od primera do primera, od posameznika do posameznika, so tudi ključni izrazi naše vere le še prazne besede. Lahko sicer prodajamo ljudem kot hrano »sirove luknje« ali, kot rečejo Italijani, »pohan zrak«, ampak samo s tem, da bomo govorili tisto, kar bi sodobni človek rad slišal za »čehljanje ušes« (prim. 2 Tim 4,3). S tem ne bodo dobili ljudje olja za svoje svetilke, nazadnje pa bodo ostali praznih rok pred zaprtimi vrati. Tedaj se bo res Bog ukvarjal z njihovimi grehi, kakor smo lahko slišali, in sicer prav zato, ker se sami v času svojega zemeljskega življenja niso hoteli.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Politična korektnost ni pravi odgovor

Komentar po napadih v Nici

Ob napadih v Nici, čeprav je bilo potem še nekaj teh napadov, nihče ni povabil k podobnemu dejanju, h kakršnemu so vehementno vabili ob nemirih v ZDA, da bi namreč kdo upognil koleno, seveda levo in ne desno, v spomin na katero od treh žrtev napada. Katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo je zato svoj zapis naslovil prav: 'Na kolena za Simone Barreto Silva', eno od žrtev iz katedrale. Če pogledamo njeno sliko, potem vidimo, da je bila naša umorjena sestra po veri temnopolta, a je imela zraven še marsikaj, zaradi česar se koleno vseh, ki smo okuženi z »naprednimi« zahodnimi strupi ne bi kar tako uklonilo. Bila je mati treh otrok, katerim je namenila tudi svoje zadnje besede pred smrtjo, imela je pa tudi vero, zaradi katere se je vsako jutro podala k sveti maši v stolnico v Nici, preden je šla v službo. Redkost v umirajoči Evropi, na katero je, nas spominja Guzzo, »opozoril njen največji duhovni virolog, Joseph Ratzinger«, ki se počasi poslavlja od nas, zato nas je njegov tajnik prosil, naj ga spremljamo v molitvi. 

Naš sociolog pravi, da si ta žena, namreč Simone, ne zasluži raznih besed pomilovanja, temveč si

zasluži besede občudovanja, ki pa jih zaradi tega, kar je bila, ne bodobila, vsaj v širšem evropskem in svetovnem kontekstu ne. Zaslužila si je, poleg nekih krokodiljih solza, le nož atentatorja, ki še enkrat več dokazuje, kako zmotno in pogubno je politično korektno gledanje na muslimansko verstvo, ki so ga že cerkveni očetje in učitelji označili za najbolj pokvarjeno krivoverstvo. Gre namreč resnično v osnovi za krščansko krivoverstvo, kjer ni več prave podobe Boga, ker je izmaličena. Prav zato je Marcello Veneziani opozoril, da v teh primerih tisti, ki ubija v imenu Boga – tu križarske vojne, o katerih se navadno ve samo izkrivljeno verzijo iz šol in medijev, nimajo prav nič! – pravzaprav ubije Boga. 

Naj navedem lep odstavek iz njegovega odličnega zapisa, ki se zgraža nad umorom na svetem kraju, kjer ljudje niso molili in častili »svojega boga«, kakor žal vse prepogosto slišimo iz modernih, tudi posvečenih, ust, ampak Boga: »Ljudje, ki ste jih zaklali v katedrali v Nici niso žalili vašega Boga in vašo vero, niso se posmehovali ne vašemu Bogu ne kateremu drugemu. Bili so tam, da bi molili Boga, ki so ga spoznali v svojem življenju, vse od prvega otroštva, Boga, ki so ga vselej molili, kakor so jih naučili njihovi očetje in matere, njihova vera in njihovi duhovniki; Boga izročila, v katerem so se rodili in živeli. Prav kakor vi«. Vidimo torej, kako se nimamo kaj slepiti, kakor je lepo opozoril duhovnik Ariel S. Levi Di Gualdo, ki ga lahko kdaj vidimo tudi pri novinarju Paolu Del Debbiu v studiu, da bi bil Bog muslimanov »Bog miru in ljubezni«. Ponovno, ne govorimo, da bi šlo za drugega Boga, ker je Bog eden, gre za strašansko popačenje podobe Boga, ki je oče in ljubezen, vendar pa k njemu ne pridemo drugače kakor po Sinu – še eno dejstvo, ki se ga v modernem poučevanju katoliške vere želi kar malo potihniti, če se mu že ne želi odpovedati. 

Zato zelo lepo pravi Veneziani: »Za verne velja, da nas je Bog ustvaril, da smo vsi Božji otroci, zato pa nihče ne more odločati o življenju ali smrti drugega, noben smrtnik ne more nadomestiti Božje volje ali zahtevati, da bi namesto njega, v njegovem imenu odločal o življenju ali smrti drugih. Ni Boga, ki bi bil rezerviran za nekatere, partizanski Bog; ni en naš Bog, ki bi bil boljši od njihovega – Bog je od vseh ali od nikogar«. In seveda od vedno drži, da smo, glede na stvarjenje, med seboj bratsko povezani in imamo istega Očeta, ki je tudi gospodar življenja. Tu se seveda ne bomo ukvarjali z bolj natančno opredelitvijo bratske povezanosti, a moramo poudariti, kako je slednja v polnosti šele po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, vidimo pa, kam pripelje, če se Kristusa zavrača, pa niso muslimani ne prvi ne zadnji, ki to počno, žal pa tistega, ki je Logos, zavrača prav tista celina, ki ga je nekoč v celoti sprejela za svojega, vse to pa se potem odraža na vsem svetu, ki je s Staro celino povezan. 

Sodobni človek Zahoda in sveta, ki je s tem sodobnim Zahodom kakorkoli povezan se zato odpoveduje svoji (zdravi) pameti, ker se odpoveduje najprej logosu z malo začetnico, v končni meri pa Logosu z veliko začetnico. V tej zaslepljenosti še vedno sledi jeziku politične korektnosti, ki bi mu lahko dodali še religiozno korektnost, vendar pa lahko rečemo, da je slednja žal le podzvrst prve. Če se bomo v tej miselnosti tako še naprej udinjali nareku tistih, ki vlečejo niti, zavrgli pa svojo istovetnost in svoje izročilo, potem se nam ne piše nič dobrega. Potrebujemo torej prava zdravila, kakršno je zdrava pamet, ki predstavlja logos z malo začetnico, in potrebujemo Kristusa, Logos z veliko začetnico, ki je postal meso, Bog z nami. Vsa druga psevdo-zdravila, kot je recimo politično korektno izražanje, ki ločuje med grdimi islamo-fašisti in drugimi, imajo samo placebo efekt za propagandiste kulture smrti, kakor jo je označil sv. Janez Pavel II.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naše nezdrave navezanosti

Misel na Vse svete

Proti koncu cerkvenega leta precej premišljujemo o onstranstvu, nebeškem kraljestvu in o poslednjih rečeh, vendar dobimo vedno znova opozorilo iz očenaša, da je pravi cilj: »kakor v nebesih tako na zemlji«. Kristus tako ne kraljuje samo v nebesih, temveč tudi na zemlji, podrobneje bomo o tem sicer še imeli priložnost razmišljati. Z blagri, ki začenjajo njegov »govor na gori« (5.-7- poglavje Matejevega evangelija) naš Gospod poudarja sicer res duhovno naravo nebeškega kraljestva, vendar tudi, da mora vse naše zemeljsko delovanje stremeti k duhovnim ciljem. V krščanstvu pa to nikdar ne pomeni zanemarjanja telesnega, ampak vključitev vsega tega v neki širši načrt, kjer je vse usmerjeno ne samo v nebesa, temveč konkretno v tistega, ki v nebesih kraljuje, to pa je najprej Kristus, vendar pa Sina nikdar ni brez Očeta in Svetega Duha. 

Naš cilj je postati Božji, čim bolj se »priličiti« Kristusu, zato pa nam blagri predstavljajo najboljši povzetek krščanske morale, v tem času pa so kot nalašč, da bi lahko videli in gledali onkraj vsega tega, kar se nam dogaja, ker seveda ni absolutno vse tisto, kar nas pesti, ampak tisti, ki vse drži v svojih rokah, to pa je Bog. Ravno v takšnih časih je še toliko bolj pomembno »povzpeti se na goro«, ki ponazarja kraj Božje bližine. Mi smo tisti, ki moramo priti bliže Bogu, saj je on že tu pri nas, trka na naša srca in želi stopiti v odnos z nami (Raz 3,20), vendar pa spoštuje našo svobodo in čaka, da bomo mi tisti, ki bi mu odprli. Gospod izpostavi drugačnost s tem, po čemer hrepeni ali celo hlepi svet s tistim, po čemer naj bi hrepeneli Kristusovi učenci. 

Tako nas prvi blagor uči nenavezanosti srca na stvari tega sveta. Sv. Tomaž Akvinski nas uči, kako naš strah izhaja prvenstveno iz naše ljubezni, kjer je ljubezen mišljena najprej kot tisto prav najosnovnejše človeško čustvo navezanosti. Navezani smo pa ne samo na ljudi, temveč tudi na stvari tega sveta, proti temu pa nas opozarja prvi blagor. Večkrat omenjeni ameriški eksorcist, g. Ripperger je pred par tedni lepo opozoril, na kaj vse je navezan današnji človek, poleg ljudi, za katere se boji, da jih bo izgubil, morda sedaj toliko bolj za kako babico ali dedka oz. starejšega sorodnika. Ampak seveda to ni edino in danes je bolj težava v tem, da se sicer potem pričenjamo bati tudi zase in za ljudi, kako bo, a smo hkrati precej navezani še na marsikaj drugega, zato pa smo ujeti v tem svojem svetu navezanosti. Tako vidimo danes navezanost na živali, ki je postala že skoraj bolestna, a imamo še druge navezanosti. 

Ripperger pravi, da če smo navezani na nekaj, iz tega potem izhajajo vsa druga čustva, tako strah, kot tudi žalost, jeza in podobno. Tega dandanes res vidimo ogromno in je resnično postalo sobivanje ljudi zelo težavno, sedanja kriza pa je stvari še zaostrila. Če tako pogledamo na te navezanosti, je po mnenju ameriškega duhovnika-eksorcista želja po dobrem počutju, po domače povedano, da bi nam nič ne manjkalo, ampak bi vse imeli na dosegu roke. Tako je tudi tista osnovna želja po biti zdrav že prešla v neko navezanost, kjer pa se, kot smo že dejali, vidi predvsem željo po tem, da bi ne imeli telesnih bolezni, da ne bi imeli bolečin, trpljenja in podobnega. Na duhovno plat zdravja se pa kaj dosti ne gleda, saj v resnici ni najslabša stvar ne zboleti, pravzaprav niti umreti, a ne znamo videti onkraj tega. Radi bi samo bili večno zdravi, verjetno tudi večno mladi in fit, da nas ne bi prav nič skrbelo za karkoli drugega: »Duša, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19). To je težava, ne neko zdravo hrepenenje po nekem osnovnem zdravju in dobrem počutju, vendar seveda ne smemo absolutizirati. 

Vse to mora torej biti sredstvo in mora biti usmerjeno naprej od samo telesnega. Navezani smo tudi na »normalno« življenje, za kar smo pripravljeni storiti marsikaj, da se vanj spet vrnemo. Potem se zlorablja našo navezanost na informacije, da se nam ponuja vnaprej pripravljene asociacije, da bi spodbujali vsa ta naša osnovna čustva in nagone. Lahko samo omenimo naše politične navezanosti, naše cerkvene navezanosti in podobno, o čemer bomo še imeli priložnost govoriti. Vse to je potrebno premagati in biti res čim bolj ubogi v duhu, da bi bili podobni vsem tistim, ki so v nebesih, nekoč pa se jim tudi mi pridružimo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dve vstopnici za nebesa

Misel na 30. Nedeljo med letom

O evangeljskem odlomku razmišljamo ob tem, ko smo že zaprti in svetih maš več ne smemo obhajati z verniki, še malo nazaj pa je bilo število tistih, ki so lahko bili navzoči samo devet ljudi. Bilo je torej skoraj tako, kakor bi slednji morali potrebovati vstopnice za sveto mašo. Imamo pa zato omenjeni, če nam je dovoljeno, tisti dve vstopnici, ki sta nam potrebni za zveličanje, zato, da pridemo v nebesa – to sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Seveda nista samo tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali le ob koncu našega zemeljskega življenja, temveč nam celovitost življenja zagotavljata že sedaj, tu na zemlji. 

Ta svet danes zlasti zagovarja biološko plat življenja s samo telesnim zdravjem, še tu pa je

mišljena predvsem odsotnost telesnih bolezni, kakor me je pred osmimi leti prav lepo opozoril pokojni terapevt Bogdan Žorž, katerega čast sem imel poznati in imeti za prijatelja. Vseh so polna usta tega, kako da je človek »bitje odnosov«, potem pa se te odnose ruši. Ne samo, da je bitje odnosov, ampak človek tudi izhaja iz odnosa, pravzaprav vse stvarstvo izhaja iz odnosa, in sicer tistega, ki je v Bogu. Proti slednjemu se pa tako ali tako svet že lep čas odkrito bori. Za ponazoritev naših dveh vstopnic, kakor smo ju označili, lahko vzamemo razlago cerkvenih očetov, ki so jo podali ob priliki o usmiljenem Samarijanu, ki jo sicer najdemo pri evangelistu Luku. Tam ta tujec namreč gostilničarju da dva denarija za ubogega potolčenega oropanca, ta dva denarija pa po svetih očetih označujeta ravno ti dve zapovedi ljubezni, do Boga in do bližnjega. 

Kakor Judje v Jezusovem času niso bili enotni glede tega, katera zapoved je največja, tako zagotovo velja tudi danes. Takrat so se prepirali o pomembnosti med 613 zapovedmi, kjer je bilo 248 zapovedi in 365 (za vsak dan ena) prepovedi, kjer je nekdo rekel, da je večja tista o soboti, spet drugi katera druga... Podobno torej potekajo razprave danes o tem, kar je najpomembneje, kjer razumljivo tudi politiki podajo svoje mnenje, pa imajo do neke mere tudi prav. Vseeno pa je Božja avtoriteta tista, ki je nad vsemi drugimi in je tudi edina, ki ob izbiranju ene zapovedi postavi, seveda ne po enakosti, ampak po podobnosti, na prvo mesto dve zapovedi. Tista o bližnjem je namreč tisti o Bogu podobna, ne pa enaka. Kot je dejal stari rek, se pogosto prevajalec izkaže kot izdajalec. 

Vračamo se na pojem »podobe« s prejšnje nedelje. Človek je Božja podoba, zato je potrebna ljubezen do njega, vendar zaradi Boga. Če hočemo pravo ljubezen do bližnjega, le-ta ni mogoča brez najprej ljubezni do Boga, podobno pa lahko izhajamo iz tega, kakor recimo dela apostol Janez, da se razodeva naša ljubezen do Boga iz ljubezni do bližnjega. Mera ljubiti Boga je ljubiti ga brez mere, potrebno pa je nato ta odnos prenašati v naš odnos, v našo ljubezen do bližnjega. Potem pa sicer velja, da je bližnji vsak človek, prijatelj ali sovražnik, vendarle pa velja, lepo pa je to kodificiral sv. Tomaž Akvinski, hierarhija ljubezni. Gremo od najožjega kroga navzven. Tako se izkaže, da mora biti nekaj narobe v obeh odnosih tistega človeka, ki bi bil lahko sicer zelo družbeno aktiven, a zanemarja svoj odnos z domačimi, še posebej z zakoncem in otroki. Kot je jasno, lahko podobno rečemo, da smo zelo aktivni v družbi, recimo v kaki karitativni organizaciji, pa zelo slabo živimo svoje molitveno in/ali zakramentalno življenje, skratka svoj odnos z Bogom. 

Ko se tako izbira pomembnost, je vselej neka hierarhija, saj je sicer anarhija, je pa res, kot smo dejali, da sta obe zapovedi dve plati enega kovanca in gresta z roko v roki. Če smo pa postavljeni pred izbiro med Bogom in bližnjimi, damo prednost slavi in časti Bogu, a le-to mu dajemo skupaj s svojimi bližnjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas