Je Gospodar muh je postal resničnost? (1)

Skozi drugačno prizmo (33a)

Pri tem pisanju se naslanjam na italijansko pravnico, mater treh otrok, Elisabetto Frezza in raziskovalca Roberta Dal Bosca. Gospa Frezza je sicer v Italiji poznana kot bojevnica proti uvajanju teorije spola in podobnih slabih reči v šolo, kakor tudi, da bi bilo omogočeno otrokom kvalitetno šolanje. Prav zato ne spremlja ravnodušno dogajanja, ki se odvija pred našimi očmi. Najprej pravita, kako ni res tisto, kar bi se nam rado vsililo, da naj namreč ta virus ne bi bil nevaren za mlajšo populacijo. To drži, če gledamo širše, bolj v polnosti, saj trditev seveda ne drži z vidika virusa kot takšnega. Če namreč gledamo na zdravje drugače od tega, kar nam moderni svet ponuja, potem vidimo, da se na zadevo gleda precej enostransko. 

Še pred leti sva se o tem pogovarjala s pokojnim psihologom Bogdanom Žoržem, ko mi je pomagal pri pripravi neke zadeve, da je gledanje na zdravje, kakršnega ponuja svet, popolnoma izkrivljeno, saj se ne gleda na to, da ni zdravega telesa brez najprej zdravega duha. Če torej gledamo tako na zdravje, potem ni res, da Covid ne prizadene mlajše populacije, ampak je res ravno obratno – prizadene ravno to skupino prebivalstva in jo dela bolno, nasilno ter samomorilsko, da potem ne bi bilo neke prihodnosti. Če je potem svet še brez vere, sploh pa to velja za naše generacije, ki smo otroci t. i. »boomerjev«, pa vse do današnje mladine in otrok, potem prihodnost res ni kaj preveč svetla. 

V preteklih letih smo z dijaki med drugimi literarnimi deli obravnavali tudi delo Williama Goldinga 'Gospodar muh', ki so ga sicer imeli še za angleško maturo, vsaj del njih. Goldingu se lahko sicer zahvalimo še za iznajdbo imena Gaja za okoljsko boginjo zemlje. A preidimo spet k romanu, ki govori o pristanku nekaterih britanskih otrok na neobljudeni otok sredi nuklearne vojne. Učenci prestižne šole postanejo takšni in drugačni divjaki, ki se razdelijo na ločine, le-te pa se med seboj krvavo spopadajo za ozemlje, za sabo pa puščajo žrtve. Gospodarja muh, ki je prevod imena Beelzebul ali Belcebub, skratka demonsko ime, predstavlja na kol napičena prašičeva glava, ki jo obletavajo muhe. Golding nam sporoča, da se lahko v trenutku preide od neke civilizirane vzgojenosti do barbarizma in krutosti, nadvladanja in krvi. 

Lieratura se je v praksi pokazala, ko so se mladostniki na družbenih omrežjih dogovorili za pretepe, kjer je bilo udeleženih po več deset ali celo sto nadebudnežev, kakor smo lahko zasledili v Rimu, Milanu in Modeni. Frezzova pravi, da ne gre za omejene primere, ampak za ustaljeni vzorec. Mladostniško nasilje ne zadeva dvajset in tridesetletnikov, temveč odraščajočo mladino in tudi otroke. Dogaja se marsikaj, ker ni več šole, medsebojne interakcije izven domačega okolja, ki je vseeno pomenilo telovadnico življenja in civiliziranosti, kraj brušenja osebnosti in značaja, kulture, družabnosti, kraj reda, obredov in tudi rutine. Frezzova pravi, da bi nas radi prepričali, kako naj bi lahko brez težav ostala zaprta doma srca mladostnikov, še bolj kot njihova telesa, pa bi slednji vseeno bili mirni in zadovoljni, če ne celo srečni. Kakor je ugotovil Ortega y Gasset, pa malo človeško bitje ne hrepeni le po izkustvu, temveč še bolj po pripadnosti – globoko v sebi ima zahtevo po tem, da je del neke skupine oz. skupnosti, če smo bolj natančni. Če pa se odvzame mlademu človeku tiste institucije, ki so postavljene, da bi to počele, bo vzpostavil pleme in se ga obupano oklenil ter se posvetil demonu nasilja, ki nosi ravno ime Belcebub, katerega pa mora prava civilizacija izgnati iz svoje srede. Naša civilizacija tega seveda že dolgo ne počne več, a je sedaj izgubila še tiste nekaj kontrole nad njim, ki jo je imela. Frezzova tako pravi, da ni dovolj množično priseljevanje iz recimo Afrike, ko pa se že naša mladina afrikanizira. Podoba je na mestu, pa saj ni pomembno, kateri kontinent bi dali, gre za podivjanje in potem za medplemensko obračunavanje, ki ga najdemo v deželah, iz katerih priseljenci prihajajo. Nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Post, da spet zaživimo

Misel na 1. Postno nedeljo

Vstopili smo v postni čas, kjer smo povabljeni, da posnemamo najprej samega našega Gospoda v postu kot pripravi svojega telesa za velikonočne darove. Gospod Jezus se je štirideset dni postil, da se je pripravil na javno delovanje. Sveto pismo zelo veliko govori o postu, in sicer zlasti s tremi nameni posta: kot pripravo na poseben Božji dogodek, kot spokorno dejanje in v znak žalovanja. V postnem času imamo dejansko vse tri te namene, saj se kot prvo, kot smo dejali, pripravljamo ne velikonočne praznike, kot drugo se moramo pokoriti za svoje grehe in pokazati Bogu in sebi, kako se kesamo, žalujemo pa tudi, zlasti spet nad svojim grehom, ki je kriv vsega, kar je moral Gospod pretrpeti. Ker je dal pa Gospod vse to skozi in nas po tem odrešil, premišljujemo to trpljenje in smrt tudi zato, da ozavestimo, kako je Gospod gospodar zgodovine, splošne in osebne, pa v svoji modrosti in previdnosti tudi zlo obrne v dobro, v blagoslov, v milost za nas in vse, ki so nam zaupani ali za katere prosimo, za katere svoja spokorna dejanja namenjamo. 

Kot spoznamo iz evangelija, nas v puščavo in v duhovni spopad, kjer so tri orodja – post, molitev in miloščina – nujno potrebna, vodi sam Sv. Duh. Moramo iz t. i. »cone udobja«, da zrastemo in se okrepimo. Razumemo, seveda, da Sv. Duh deluje na našo dušo, zato je potrebna naša privolitev, naše strinjanje z nasvetom, ki nam ga podarja (dar sveta). Mi si sicer domišljamo, da smo najkrepkejši tedaj, ko imamo vsega ne samo dovolj, ampak v izobilju, vendar pa vidimo, da je resnica ravno nasprotna – močni smo, kadar smo slabotni, kakor nas uči tudi apostol Pavel. Zlahka pa lahko razumemo, da ne gre toliko za telesno moč, ampak gre predvsem za duhovno moč, kakor tudi za močno voljo, ki obe oslabita, če živimo preveč udobno. Telesni post je potemtakem ne samo zaželen ali potreben, na podlagi Svetega pisma lahko trdimo, da je nujen. Enako sklepamo, da se ga ne da nadomestiti, kakor bi nas danes morda radi prepričali, z nekimi drugimi odpovedmi, saj post enostavno pomeni: »Ne jej!«. Seveda se mora vsakdo primerno odločiti, koliko bo tega ne jesti, kjer ne smemo biti ne preveč zaletavi ne preveč popustljivi. 

Ne gre niti mešati zdržek in post. Zdržek pomeni odpoved točno določeni stvari, niti ne nujno na področju hrane, četudi je tam pogostejši, zato tudi npr. ne uživanje alkohola v postnem času še ne pomeni posta, ga pa lahko spremlja. 

Imamo več vrst posta. Najprej imamo cerkveni post, ko zaužijemo le en kompleten obrok v dnevu, poleg njega pa do dva majhna in skromna obroka. Dobro je, da prvi obrok zaužijemo šele v času kosila. Drugi je klasični post ob kruhu in vodi – ko čutimo žejo, pijemo vodo, ko čutimo lakoto, zaužijemo grižljaj kruha in nič več, vendar pazimo, da kruha in vode ne uživamo sočasno, da kruh ne bi fermentiral. Tretja vrsta je post ob tekočini, kjer prehajamo z lažje na zahtevnejšo raven – najlažji je tovrstni post ob juhi, težji ob tem, da si zmeljemo sadje in/ali zelenjavo ter kaka semena in oreščke, še težji je post samo ob čaju, najtežji le ob vodi, ta pa je tisti pravi puščavski post. Jemo šele ko sonce zaide. Post samo ob vodi bi celo lahko šteli posebej kot najstrožjo obliko posta. Možen je tudi post ob pivu, kjer pivo čez dan srknemo vsakokrat, ko čutimo neko lakoto – srknemo, nič več kot to. Dandanes je post zapovedan sicer le še na pepelnico in Veliki petek, kar pa ne brani, da se ga ne bi posluževali tudi sicer.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Če se hoče, se more

Misel na 6. nedeljo med letom

Ko prebiramo Markovo poročilo o ozdravljenju oz. očiščenju gobavca, se mora kristjan nujno postaviti v kožo tega gobavca, v smislu, da je on tisti, ki je nečist in mora biti očiščen. Zelo jasno vidimo vero v to, da je pri Bogu vse mogoče, po drugi strani pa dopustitev ozdravljenja. Vendar pa je to ozdravljenje stvar Božje svobode na eni strani, saj se zgodi, ker Bog hoče in se seveda ne bi, če Bog ne bi tako hotel, po drugi strani pa imamo vdanost v Božjo voljo, ki je pri molitvi kristjana ključen element. 

Današnji človek je namreč pogostokrat ravno nasproten v svojem ravnanju, pa zahteva in pričakuje, da bi se vse odvilo in zgodilo tako, kakor on hoče in želi. Pri tem velja opozoriti še na izredno pomemben življenjski element, ki ga pa tudi današnji človek skoraj nikdar noče upoštevati, to pa je element realnosti oz. resničnosti. Morali bi namreč izhajati tudi iz tega, kakšne in katere so resnične razmere in možnosti, ne pa da sami gradimo neke stvari, ne upoštevajoč, kakšen bi bil, recimo temu, »naravni« potek vsega skupaj. Gobavec je to upošteval, saj se je zavedal, da je normalni potek drugačen in si ne zasluži ničesar, ni upravičen do ničesar, da ga pa Bog, če hoče, more ozdraviti. Imamo naravnost in nadnaravnost. Človeško in zemeljsko ter Božjo resničnost. Človeško moč in Božjo milost. 

Da je gobavec ozdravljen, je vse stvar Božje milosti. Kaj bi človek brez nje? Prihodnji teden začenjamo s postnim časom, na katerega pa se velja pripraviti s pomočjo Božje milosti pri zakramentu spovedi. Sveta Cerkev nam pravi, da Bog hoče, da bi mi, njegovi otroci, bili očiščeni, vprašanje pa je, ali to tudi mi hočemo? Kakor drugod pravi Gospod, »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mr 2,17), zato pa smo dejali na začetku, da smo podobni gobavcu, ker smo bolni, si pa to moramo priznati, biti močnejši od svojega napuha in ponosa. Tudi mi se torej pokažimo Gospodovemu duhovniku in tudi mi darujmo daritev Bogu, ki pa ni toliko v teh materialnih darovih, kolikor je najbolj v darovanju oz. celo žrtvovanju svoje volje. Mislim, da se od tega gobavca to lahko lepo naučimo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Za dobro duhovno življenje

Misel na 5. nedeljo med letom

S pomočjo cerkvenih očetov in učiteljev se lahko malo drugače ozremo na evangeljski odlomek o Jezusovem ozdravljenju Simonove tašče. Ker je stvar takoj po poklicu apostolov, to zelo jasno kaže na naše krščansko življenje, ki seveda ni lagodno, ampak gre za duhovni boj. 

Taščina vročica kaže na strasti, ki gorijo v vsakem človeku in proti njim se moramo boriti, da bi, kakor nam pravi sv. Beda, ne dovolili hudobneževemu strupu, da bi se širil naprej po nas. Iz tega sicer lahko izpeljemo, da je stvar lahko še kako nevarna tudi za bližnje v skupnosti in še naprej. Skušnjave namreč vselej prihajajo in se nam ponujajo, kar je prva stopnja prodiranja greha, ki je ta omenjeni strup, v nas. Druga stopnja je naš pogovor s temi skušnjavami oz. fantazije, ki se jim vdajamo, kako bi bilo, če bi. Zelo hitro tako preidemo na tretjo stopnjo, ki je sam boj, ta duhovni boj, kjer pa že nastopi to vprašanje molitve, še zlasti prošnje, ki tako ali tako večinoma predstavlja našo molitev, kakor nas uči sv. Tomaž Akvinski. Cerkveni očetje zato pravijo, da Gospod vselej rad usliši prošnje svojih vernih, kadar prosimo, da bi se mogli upreti slabim strastem. To pomeni, da moramo prositi najprej za bistvene reči, da bi potem lahko prosili tudi za drugo, kar ni tako prvotno pomembno. 

Strasti nas, kakor sveti očetje učijo, hromijo, da ne moremo delati tistega, kar naj bi sicer delali oz. delamo svoje dolžnosti slabo – Simonova tašča bi morala Jezusu in ostalim gostom postreči, če gledamo evangelij, ampak ni bila sposobna. Zato je tako pomembno, da imamo dobro molitveno življenje in da molimo tako, kakor je to počel Jezus, da torej molimo ob začetku dneva, ko govorimo o osebni molitvi. Duhovni učitelji nam pravijo, da je dobro biti malo lačni, kadar molimo, zato je vselej najbolje osebno moliti, preden zajtrkujemo. Vsak kristjan bi naj osebno molil vsaj petnajst minut na dan, posvečeni seveda ustrezno več. 

Ker pa ni dovolj samo molitev, ampak potrebuje človek še Božjega dotika, lahko ozdravljenja povežemo z zakramentalnim življenjem, saj potrebujemo obnavljati svojo bogopodobnost in potrebujemo v sebi Božjo milost. Pogosto druženje z Božjim zdravnikom pri spovedi in pri sveti maši je tisto pravo orodje za naše celostno zdravje. Naj še opozorim, da najbistvenejši del svete maše ni sveto obhajilo, ampak to, kar je izrednega pomena tudi sv. Marku – »biti z njim«, namreč z Gospodom Jezusom. Najbolj pod njegovim križem. Pogosto obhajilo je sicer nekaj pohvalnega in dobrega, a le, če ga prejemamo vredno. Zato ni pogostega obhajila brez pogoste spovedi, ki mora sveda biti kvalitetna. Vidimo, kako lepo je skrito v kratkem evangeljskem odlomku pravilo našega duhovnega življenja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

S Kristusom v boj

Misel na 4. nedeljo med letom

Na 4. nedeljo med letom jasno spoznamo resničnost obstoja zla in zlobnih duhov, hkrati pa tudi dejstvo, da je Jezus Gospod teh sil. To nam je jasno, če recimo pogledamo grški izraz, ki je tam uporabljen za: »Umolkni!« saj Gospod dobesedno pravi: »Imej nagobčnik!«, kar je izredno zanimivo. Kakor nas učijo eksorcisti, so hudobni duhovi vedno kakor pes na verigi, težava pa je pogostokrat v tem, da se ljudje radi podajamo v radij te verige še bolj od potrebnega, če drži dejstvo, da smo že tako izpostavljeni določenemu vplivu zla. Apostol Peter nam daje jasna navodila, potem ko nas opozori, da naš nasprotnik hudič kakor rjoveč lev preži za nami, da bi nas požrl, da se mu moramo postaviti po robu s trdno vero. 

Iz evangelija lahko razberemo, da pa potrebujemo tistega, ki ima oblast nad zlimi ali nečistimi duhovi, kar je jasni hebrejski izraz, torej je potrebna pomoč Gospoda Jezusa. Ljudje bi se pogosto radi postavili s svojim napuhom in s svojimi močmi, a smo po tej plati precej šibki in je tako tudi prav. Da se človek nasloni na drugo avtoriteto, ker sam seveda ni nobena avtoriteta, je seveda pravilno, težava je le, katere so avtoritete, na katere se naslanjamo. Kristjani se seveda v končni meri naslanjamo na samo avtoriteto Jezusa Kristusa, ki nam je vse dal, pa bodisi da je bilo zapisano ali da nam je bilo podano po izročilu. To o naslanjanju na avtoriteto pa ne velja samo za naš pouk, ampak tudi za to, da se hranimo in da se borimo proti zlu. 

Apostol Pavel nam lepo govori, da naš boj ni prvenstveno meseni ali človeški, temveč je to duhovni boj, po katerem se borimo proti tem zlim duhovom in proti grehu, a tudi seveda proti njihovim vplivom v svetu (Ef 6). Če pa povzamemo, se mora vsakdo boriti proti mesenosti, posvetnosti in proti zlu. Proti zlu je orodje molitve in zakramentov, proti mesenosti je post, proti posvetnosti pa miloščina. Dandanes sicer radi slišimo, češ naj ne bi bilo potrebno kaj preveč tega boja. Marsikdo reče, da saj veruje v Boga, morda kdo tudi reče, da moli. Lepo, vendar je to premalo. To je vse samo neko naravno verovanje, medtem ko je krščanska vera nadnaravna in je potrebno v boj z Gospodom na vseh omenjenih področjih, ker se mu edino tako lahko v polnosti daje čast, se mu zahvaljuje, se ga prosi, edino tako pa je možno tudi zadostiti, kajti ni ljubezni brez žrtve. Žrtev s pomočjo teh pravilno namenjenih treh orodij pa je šele prava.

Objavljeno v tedniku Novi glas