S Kristusom v boj

Misel na 4. nedeljo med letom

Na 4. nedeljo med letom jasno spoznamo resničnost obstoja zla in zlobnih duhov, hkrati pa tudi dejstvo, da je Jezus Gospod teh sil. To nam je jasno, če recimo pogledamo grški izraz, ki je tam uporabljen za: »Umolkni!« saj Gospod dobesedno pravi: »Imej nagobčnik!«, kar je izredno zanimivo. Kakor nas učijo eksorcisti, so hudobni duhovi vedno kakor pes na verigi, težava pa je pogostokrat v tem, da se ljudje radi podajamo v radij te verige še bolj od potrebnega, če drži dejstvo, da smo že tako izpostavljeni določenemu vplivu zla. Apostol Peter nam daje jasna navodila, potem ko nas opozori, da naš nasprotnik hudič kakor rjoveč lev preži za nami, da bi nas požrl, da se mu moramo postaviti po robu s trdno vero. 

Iz evangelija lahko razberemo, da pa potrebujemo tistega, ki ima oblast nad zlimi ali nečistimi duhovi, kar je jasni hebrejski izraz, torej je potrebna pomoč Gospoda Jezusa. Ljudje bi se pogosto radi postavili s svojim napuhom in s svojimi močmi, a smo po tej plati precej šibki in je tako tudi prav. Da se človek nasloni na drugo avtoriteto, ker sam seveda ni nobena avtoriteta, je seveda pravilno, težava je le, katere so avtoritete, na katere se naslanjamo. Kristjani se seveda v končni meri naslanjamo na samo avtoriteto Jezusa Kristusa, ki nam je vse dal, pa bodisi da je bilo zapisano ali da nam je bilo podano po izročilu. To o naslanjanju na avtoriteto pa ne velja samo za naš pouk, ampak tudi za to, da se hranimo in da se borimo proti zlu. 

Apostol Pavel nam lepo govori, da naš boj ni prvenstveno meseni ali človeški, temveč je to duhovni boj, po katerem se borimo proti tem zlim duhovom in proti grehu, a tudi seveda proti njihovim vplivom v svetu (Ef 6). Če pa povzamemo, se mora vsakdo boriti proti mesenosti, posvetnosti in proti zlu. Proti zlu je orodje molitve in zakramentov, proti mesenosti je post, proti posvetnosti pa miloščina. Dandanes sicer radi slišimo, češ naj ne bi bilo potrebno kaj preveč tega boja. Marsikdo reče, da saj veruje v Boga, morda kdo tudi reče, da moli. Lepo, vendar je to premalo. To je vse samo neko naravno verovanje, medtem ko je krščanska vera nadnaravna in je potrebno v boj z Gospodom na vseh omenjenih področjih, ker se mu edino tako lahko v polnosti daje čast, se mu zahvaljuje, se ga prosi, edino tako pa je možno tudi zadostiti, kajti ni ljubezni brez žrtve. Žrtev s pomočjo teh pravilno namenjenih treh orodij pa je šele prava.

Objavljeno v tedniku Novi glas