Misel na 6. nedeljo med letom
Ko prebiramo Markovo poročilo o ozdravljenju oz. očiščenju gobavca, se mora kristjan nujno postaviti v kožo tega gobavca, v smislu, da je on tisti, ki je nečist in mora biti očiščen. Zelo jasno vidimo vero v to, da je pri Bogu vse mogoče, po drugi strani pa dopustitev ozdravljenja. Vendar pa je to ozdravljenje stvar Božje svobode na eni strani, saj se zgodi, ker Bog hoče in se seveda ne bi, če Bog ne bi tako hotel, po drugi strani pa imamo vdanost v Božjo voljo, ki je pri molitvi kristjana ključen element.
Da je gobavec ozdravljen, je vse stvar Božje milosti. Kaj bi človek brez nje? Prihodnji teden začenjamo s postnim časom, na katerega pa se velja pripraviti s pomočjo Božje milosti pri zakramentu spovedi. Sveta Cerkev nam pravi, da Bog hoče, da bi mi, njegovi otroci, bili očiščeni, vprašanje pa je, ali to tudi mi hočemo? Kakor drugod pravi Gospod, »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mr 2,17), zato pa smo dejali na začetku, da smo podobni gobavcu, ker smo bolni, si pa to moramo priznati, biti močnejši od svojega napuha in ponosa. Tudi mi se torej pokažimo Gospodovemu duhovniku in tudi mi darujmo daritev Bogu, ki pa ni toliko v teh materialnih darovih, kolikor je najbolj v darovanju oz. celo žrtvovanju svoje volje. Mislim, da se od tega gobavca to lahko lepo naučimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar