Delo za poveličanje

Ko Gospod Jezus pravi, kako bo poveličan oz., če vzamemo bolj dobesedno “proslavljen”, se trpljenje in smrt na križu še nista izvršila, se je pa že izvršila njegova nekrvava žrtev pri zadnji večerji, ko se je ljudem popolnoma izročil. Proslavljen je Gospod pri sv. Janezu na križu, potem pa je, po sami Očetovi obljubi, poveličan in proslavljen še enkrat - v nebesih. Napoveduje namreč svoje kraljevanje skupaj z Očetom v nebeški slavi. 

Proti tej nebeški slavi pa hodimo tudi mi, kakor nam sporočata mašni berili, od katerih je prvo iz Apostolskih del, drugo pa iz knjige Razodetja. Torej, tudi mi smo na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, a ta pot še zdaleč ni lahka, saj nas Pavel in Barnaba opozarjata: “Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo”. Ker pa je ta pot zahtevna, so odzivi nas ljudi nanjo kaj različni. Ljudje smo namreč danes postali “komot” in za dosego nečesa ne bi naredili nič več od tistega, kar je nujno potrebno, težava pa je, da je ta “pot v nebesa” nekaj izredno zahtevnega in zato marsikomu danes ne diši in torej veliko ljudi ne hrepeni več po tej večni slavi. 

Sami nikakor nismo sposobni preskočiti ovir, ki pridejo na življenjski poti, da sploh ne govorimo o tem, da bi sami prišli do nebes. Pa sedaj ne govorim samo o posameznem človeku, ampak da ljudje kot taki tega nismo sposobni. Ostati moramo v Gospodu Jezusu, ki nam daje potrebne milosti in darove, da zmoremo in uspemo priti tja, kjer nam je pripravljen prostor, on je pot do tam (Jn 14). 

Mi smo samo majhni in nebogljeni otroci brez njega in ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Jezus drži svoje verne v roki, kakor drži tistih sedmero zvezd na začetku knjige Razodetja (Raz 1,16). Kakor zvezde pa ima v svoji roki tudi tiste potrebne darove in milosti, ki si jih sami sicer ne bi mogli nikdar zagotoviti, on pa dobrotno odpira svojo roko in nas napolnjuje s svojimi milostnimi darovi (Ps 145,16). Ti milostni darovi so tiste krščanske kreposti, ki jih je sedem, kakor je sedem tistih zvezd. Te zvezde sicer vse lepo sijejo, najbolj sijoče pa so seveda tiste tri, ki jim pravimo tudi božanske kreposti (onim štirim pravimo srčne ali človeške kreposti: preudarnost, pravičnost, trdnost in stanovitnost), ker nam jih v končni fazi lahko podari samo Bog: vera, upanje in ljubezen. Te tri so tiste zvezde ki razsvetljujejo našo življenjsko pot, da lahko gremo naprej, četudi je toliko teme v življenju. So darovi, milostni darovi, ki si jih nihče od nas ne more zagotoviti sam, ampak je poleg našega truda potrebna še Božja milost. 

Imamo tako tri izredno močne zvezde, ki nam, če res skrbimo za dober odnos s Kristusom, močno svetijo v življenju in nam pomagajo premagovati tiste sicer nepremagljive ovire. Pravzaprav je pri vseh treh omenjenih skrivnostih (izraz krepost je pač bistveno premalo) tako, da jih lahko malo boljše živimo le skozi Jezusa, ki je dejal, da je “vrata” (Jn 10). Vera, ki je samo človeška, ni nič, postane neka navada, rutina, se pomeša še z drugimi, postane lahko celo nekakšen beg iz resničnosti in torej zares neke vrste “opij za ljudstvo”. Upanje, ki je samo človeško, se kmalu spremeni v obup. Ljubezen, ki je od vseh treh največja in, za razliko od obeh prej omenjenih, "nikoli ne mine" (1 Kor 13), ni kaj dosti vredna, če je samo neko čustvo in nek “feeling”. Brez Jezusa te reči, pa tudi še ostale, nimajo pravega goriva, nimajo pravega soka. 

Naj uporabim lep primer papeža Janeza Pavla I., ko je govoril o zapovedih, ker velja podobno tudi za nas. Takole je povedal: “Nekdo je enkrat šel kupovat avto v poslovalnico. Prodajalec mu je dal poduk: ‘Vedite, da avto dobro deluje, zato morate lepo skrbeti zanj, ste razumeli? V rezervoar morate vselej točiti le super bencin, za zglobe pa uporabljati fino olje.’ Kupec pa mu je odvrnil: ‘Ne, no. Smradu bencina ne prenašam, olja pa tudi ne. V rezervoar bom raje nalil penino, ki mi je tako všeč, zglobe pa podmazal z marmelado.’ Prodajalec je na to odvrnil: ‘Napravite kakor želite, a se potem ne prihajajte pritoževat, če boste nekega dne končali s svojim avtom v obcestnem jarku!’ Gospod je z nami napravil nekaj zelo podobnega – dal nam je to telo, ki ga poživlja razumna duša in dal nam je dobro voljo. Rekel nam je: ‘Tale avto je zelo dober, ampak moraš zanj lepo skrbeti.’” 

Pri krstu smo torej dobili ustrezna sredstva, da bi lahko prišli v nebesa, dobili smo avto, ki nas lahko pripelje do tja, če tako rečemo. Vendar moramo svoje za ta cilj narediti. Pri Jezusu dobimo gorivo za ta naš avto, a moramo redno polniti rezervoar, mi pa danes zelo rabi pozabimo na to duhovno hrano in na Jezusa samega. Potem se pa čudimo, kako sredi puščave ostanemo sami, nebogljeni in obupani. Trudímo se torej, da bomo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem ter poglabljanjem našega verskega znanja vselej skrbeli, da bo naš duhovni rezervoar poln, zglobi podmazani, mi pa se bomo lepo vozili po poti v slavo.

Poslušati pravi glas

Ko na 4. velikonočno nedeljo, »nedeljo Dobrega Pastirja« poslušamo, da "njegove ovce poslušajo njegov glas", je dobro povedati par podrobnosti iz pastirskega življenja Bližnjega Vzhoda. Pastir je tam vedno hodil pred čredo in jo je vodil, čreda mu je torej sledila. Staja za ovce je bila narejena iz lesenih kolov ali iz kamnov, tako da je ščitila pred divjimi zvermi ali tatovi in roparji, ne pa pred vremenskimi nevšečnostmi. V staji je bilo več čred, katere so nato pastirji zjutraj prišli iskat, eden od pastirjev pa je noč preživel pri ovcah, da jih je čuval in branil. Vsako jutro so torej prišli pastirji in klicali svoje ovce, te pa so šle le za svojim, ne pa za tujim pastirjem. Kot pastir tudi nas Gospod Jezus Kristus kliče, da mu sledimo na pašo. Jezus pa ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo - on je torej vsako noč tisti pastir, ki ostane s svojimi ovcami, saj je z nami "vse dni do konca sveta". Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, so ovce varne in pridejo do dobre paše, ki jih resnično nasiti. Psalm o Dobrem Pastirju pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj. 

Vendar je tako, da prihaja tudi k nam več pastirjev, če pa je edini dobri le Jezus, potem so vsi drugi vsaj manj dobri, če že ne slabi. Gospod nas po svojem svetem nauku in po svetih zakramentih hrani s pravo hrano, vendar se je treba odzvati vsak dan znova njegovemu glasu in iti za njim. To velja tudi za vse tiste, ki nas je ta Dobri Pastir poklical za pastirje. Tudi mi smo torej najprej njegove ovce, njegovi učenci, kakor so lepo apostoli prikazani v sv. Apolinariju v Classeju pri Ravenni - sv. Apolinarij se je upodobil po pravem Dobrem Pastirju, zato je namesto Jezusa tam prikazan on, njegove ovce pa mu sledijo. Slediti je treba pravemu katoliškemu nauku in se hraniti v molitvi in zakramentih. Kot je lepo rečeno v evangeliju, svoje duše drugod, na drugih naslovih, ne bomo nahranili, čeprav si tako domišljamo. 

Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«

Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in njegove Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom v zakramentih, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.

Povabljeni na pravo pot

V evangeliju, kjer prevladuje število tri, je zelo pomembno naše poistovetenje z Gospodovimi učenci, zlasti s tistim, ki navadno izstopa, to pa je apostol Peter. 

Po Mariji Magdaleni, apostolki apostolov so učenci so dobili jasna navodila, da naj gredo v Galilejo, kjer bodo videli Jezusa. Apostoli tudi gredo v Galilejo, kjer se je vse skupaj začelo, vendar pa je njihova napaka v tem, da gredo povsem nazaj in  začnejo spet delati tisto, kar so delali, še preden so srečali Jezusa. Spomnimo se, kako je rekel pa Jezus Petru, ko je slednji bil še Simon, kako odslej ne bo več lovil rib, temveč ljudi. Kasneje se je ta obljuba sicer uresničila, kakor smo slišali v prvem berilu, a v evangeliju temu še ni tako. Petrove oči, ki niso v prvi vrsti tiste telesne, temveč duhovne oči, namreč še niso očiščene. Podobno velja tudi za ostale apostole, razen za enega, po izročilu je to Janez, ki ima svojo notranjost zamegljeno nekoliko manj od ostalih in potem prvi spozna Gospoda. Če pomislimo, Gospoda ni spoznala Magdalena, kakor tudi ne učenca na poti v Emavs, kar pomeni, da je treba za to, da bi spoznali poveličanega, vstalega Gospoda, ubrati neko drugačno pot. To pot je ubrala "tista, ki je verovala", Božja Mati, zato se ji je, po izročilu in veri, Jezus tudi prvi prikazal.

To je prvo sporočilo za nas. Sprašujemo se, kako da ne spoznamo Gospoda, vendar pogosto ubiramo neke vedno enake poti, prepuščeni smo starim življenjskim vzorcem, ki so seveda napačni. Pri verovanju je več nevarnosti v tej smeri. Najprej lahko mislimo, da bomo do njega prišli s pomočjo neke družinske folklore, zato se tre cela množica ljudi na oljčno (cvetno) nedeljo in na blagoslovu velikonočnih jedi. Zato je tudi Božič postal samo neki družinski praznik, čeprav se po drugi strani lahko upravičeno sprašujemo, kaj smo naredili iz družine… Ne pomaga nam niti neko znanstveno dokazovanje, ne pomaga nam razum, ne pomagajo nam naši čuti, niti naša čustva. So stvari, ki so večje, tako od našega razuma, kakor tudi od naših čutov in čustev. Vera gre še naprej od tega in nam daje takšne vrste oči, ki so sposobne zaznati poveličanega Gospoda v našem življenju. Veliko ljudi prehitro zapušča pot vere, ne da bi nanjo niti dobro stopili, ker ostajajo na ravneh folklore, zgolj razuma ali razumarstva, čutov in čustev.

Ne izključujemo vseh naštetih stvari, obstaja pa velika težava pomešanja sredstev s ciljem. Zato se je treba vedno vprašati, če so naš cilj dokazi za obstoj Boga ali Bog sam, če govorimo o razumarju. Podobno se je treba vprašati, če je cilj naše dobro počutje in dobra čustva ali Bog sam? V obeh primerih namreč velja, da je v življenju dovolj tako svetlobe kot tudi teme. Vse samo dobro je samo ne enem otoku, ki ga je sv. Tomaž More lepo poimenoval Utopija. Podobno danes radi iščemo predvsem odnose, namesto osebe. Tudi to je pomešanje sredstev s ciljem. Kakor je spraševal tiste, ki so ga prišli aretirat, tudi danes Jezus sprašuje tudi današnje kristjane, torej mene, tebe in vse nas: “Koga iščete?” Lahko seveda odgovorimo enako, a to ni pravi odgovor, saj ne iščemo neke zgodovinske osebnosti iz nekega kraja, temveč iščemo živo osebo, ki “s poveličanimi ranami kraljuje na veke”.

Lahko seveda pustimo vse skupaj in gremo spet v tisto staro, kar si domišljamo, da obvladamo, a se potem izkaže, kot se je tudi izurjenim ribičem apostolom, da svojega življenja ne obvladamo. Nanj vpliva toliko reči, da se zelo zlahka zalomi in ni nobenega uspeha. Veliko ljudi tako danes živi, kot bi Boga ne bilo. Pravi izziv pa je postavil nekoč zaslužni papež Benedikt XVI., ki je dejal, da naj se trudimo živeti, kot da bi Bog bil, kot da bi obstajal. To seveda ni enostavno, ker se mora človek truditi živeti po krščanskih načelih, moliti in živeti zakramentalno življenje, vendar je prav takšen način življenja tisto, ki nas odpira podobnim navdihom in povabilom, kakršnega so slišali apostoli od sprva neznane osebe: “Vrzite na desno stran in boste našli!” Tisti svetopisemski izrek, da bo rešen tisti, ki bo vztrajal do konca, ni tako iz trte izvit. Večkrat se je izkazalo, kako se je trdo delo, tudi na duhovnem področju, obrestovalo. A seveda v današnjem svetu tega, da bi trdo delali in tudi potrpeli, ne poznamo več. Izrek sv. Benedikta: “Moli in delaj!” je zato še kako aktualen tudi današnjemu času. Če si bomo namreč postavili neki red v vsakdanje in molitveno življenje, če se bomo potrudili, delali in vztrajali, se bo to nekega dne obrestovalo. Pa ne le za nas osebno, temveč tudi v skupnosti, v kateri živimo, ne nazadnje pa tudi v državi in narodu, katerih del smo.

Odpreti vrata Kristusu

»Če ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi imeti zagotovilo. Kakor vsi ljudje, ki nam ni dovolj beseda, dvomljivi kot smo, ampak hočemo fizičnih dokazov. Konec koncev je to katoliška kultura, na podlagi katere se je razvila na t. i. Zahodu tudi znanost. Vsaj zadnji dve leti pa je zadeva bila v veliki krizi, ki se še nadaljuje. Tudi vera potrebuje razumnost ali racionalnost, potrebuje dokaze. Če Jezus resnično živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v Tomaževem življenju, ampak za vsakega človeka, za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako težko je verovati, pokaže na človeški faktor ali na faktorje, ki pri tem vplivajo. Vera si postavlja vprašanja, kakor nas uči celo naša Mati Marija, pa je tista, ki je verovala! Ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za velike odločitve v življenju to gotovo velja.

Za Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno spremenilav blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv« dokaz vstajenja.

Vernik pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Prosi nas, naj odpremo vrata svojega uma, da bi ga srečali in se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se on dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3). Zato molitev pri obhajilu: "Gospod, nisem vreden..."

V primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski, ki se imenuje po apostolu: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Apostol Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).

In prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj papežem Janezom Pavlom II. moremo tako klicati: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)

Luč v temo grobov

Kristusov grob je podoben vsakemu od naših grobov, ker je tudi njegova smrt takšna kot so naše smrti oz. je bila celo nasilna, kar naše večinoma sicer niso. Po medijih pa vidimo veliko teh okrutnih smrti, zato lahko rečemo, kako je ta konec človeškega zemeljskega življenja danes postal spektakel, da bi postala smrt nekaj oddaljenega, da je nihče od nas ne bi ozavestil. Ko vendarle doleti koga od naših bližnjih pa veste sami, kako ni prav nič nekaj oddaljenega, temveč postane smrt tudi moja. Ko doživimo smrt, nastane gosta tema in zbeganost. Na neki način tudi sami vstopimo v grob tistega, ki je umrl, sploh, če je to bil kdo od res bližnjih ali tudi kdo, ki smo ga poznali. Rekel bi, da je prav, da je tako. To je nujno dejanje, če hočemo to veliko zlo smrti kakorkoli osmisliti, najti vsaj majhen razlog za to, da upamo in verujemo.

Grob pa ne predstavlja samo smrti, temveč zlo nasploh. Gre predvsem za vse tisto zlo, ki človeka doleti, tega pa je kar veliko, če pogledamo, koliko je bolečine, bolezni in trpljenja na svetu, vsi pa smo ga v večji ali manjši meri deležni. Bilo bi utopično pričakovati, da v življenju tega zla ne bi bilo – tudi to je resničnost in del življenja. Bolj kot pa to zlo odrivamo nekam stran, da bi šlo v pozabo, bolj pride po neki drugi poti spet nazaj, saj vemo, kaj pravi ljudski pregovor, da »srečo iščemo, nesreča pa pride sama«. Na tem svetu je tako, da poleg luči obstaja tudi senca, še tako dobra stvar pa ima tudi svoje slabe plati. Tako je pač z zemeljskimi in človeškimi stvarniki. Nerealno bi zato bilo pričakovanje, da grobov ne bo več, lahko pa se zgodi nekaj drugega.

Na veliko soboto zvečer pride v cerkev le majhen plamenček, ki pa se nato od sveče do sveče razširi po celotni notranjosti stavbe. Morda se zdi to simbolno dejanje nekaj banalnega in brez veznega, vendar pa nam hočeš, nočeš sporoča, da je edina rešitev za nas ljudi ne v tem, da se skušamo svojih grobov znebiti, temveč raje ta, da vanje spustimo majhen plamenček luči, ki je sposobna pregnati temo. Verjamem in želim verjeti, da se za Veliko noč zbere malo večje število ljudi tudi zato, ker nas je še vedno veliko takšnih, ki želimo upati in verovati, da smrt ni zadnje dejanje našega življenja. Želimo res verovati skupaj s sv. Janezom Zlatoustim, da s prihodom Jezusa Kristusa med nas ljudi, zadnje dejanje ni več smrt temveč »zaspanje«, kot to pravijo vzhodni bratje kristjani, da bi se potem zbudili v neko naročje, v neki objem. Želimo upati in verovati, da nas čaka topel sprejem in objem našega dobrega nebeškega Očeta, našega brata Jezusa Kristusa in naše ljube Matere Marije. Spet ne govorimo le o smrti, temveč o vsem zlu, ki je del našega življenja – Kristusova vstajenjska luč sporoča, da nobeno zlo nima zadnje besede, četudi bi se sprva tako zdelo, temveč z njegovo pomočjo vse to postanejo premagljive ovire. Še vedno so ovire, a so tudi premagljive.

Noben naš grob ni in ne more biti kraj smrti oz. kraj, kjer bi zlo in smrt imela zadnjo besedo. V vsak grob lahko posije luč, pa če se zdi še tako brezupno. Francoski škof in duhovni pisatelj Charles-Louis Gay pravi lepo: »Je bil tisti Jezusov grob morda kraj smrti? Vsak grob je kraj smrti. V resnici pa, zaradi vere, ki je prava luč, ali je tisti grob skrival v sebi življenje ali smrt? Bilo je to življenje, tiho življenje, če hočemo, življenje, ki je bilo skrito in kot vsejano, čakajoč pravi trenutek, da se odpre in se razodene svetu, in vendar je šlo prav za življenje, in to kakšno življenje! Bilo je to vzvišeno, polno, kraljevsko življenje, ki je imelo oblast nad sabo, ki se je, potem ko je to svobodno želelo, skrilo za tri dni, da bi kmalu vzniknilo na plano ter preplavilo počasi vse, ker je močnejše od časa, širša od vesolja in globlja od pekla. Da, vse to, kar je umrlo v tebi, o moj Bog, je bolj živo od vsega ostalega, kar živi na nebu in na zemlji. Pšenično zrno spet vzcveti v klas – ne postane le en klas, temveč neskončna žetev, ki napolnjuje zemljo, obstane vse do zadnjega dne in božansko hrani našo borno človeškost. Vse življenje Cerkve, vse do konca sveta, vse nadnaravno življenje, podarjeno ustvarjenim bitjem, izvira iz tiste izdolbene skale, kjer je tvoje telo počivalo tri dni…«

Bratje in sestre, ne recimo tudi mi, da je vse zaman, da je vse zastonj. Nobena zahvala, nobena prošnja, nobena tožba, nobena solza niso zastonj! Ni zastonj nobena naša, še tako majhna molitvica, ni zastonj priti v domačo Cerkev. Tu namreč najdemo tistega, ki je sicer drobna lučka, a edini lahko razsvetli naše grobove, vse naše temine. Če najde le majhno špranjo, bo to naredila. Kot smo pa videli, ima ta lučka tudi to lastnost, da se veča in širi, dokler nas v notranjosti ne popolnoma razsvetli. Kot rečeno, verjamem, da si te luči želimo, zato ji odprimo vrata svojega srca. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj razsvetli temino naših grobov! Blagoslovljeno Veliko noč! Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja!