Sveti Duh, ki preseneča tudi najvišje

Zanimiva stvar se je zgodila včeraj v Rimu, o kateri seveda v Italiji poročajo - pri nas bo najbrž šla mimo, kot da se ne bi zgodila, zato pa jo tu moram objaviti. V prevodu povzemam komentar novinarke časnika Avvenire.

Vsak, ki se vsaj malo srečuje z otroki ali z njihovo vzgojo ve, kako so najmlajši neposredni in presenetljivi v svojih vprašanjih. Tej izkušnji se ni izognil niti papež včeraj zjutraj, ko ga je obiskalo sedem tisoč otrok, eden pa mu je zastavil vprašanje: "Ali si kdaj pomislil na to, da boš nekoč postal papež?" In papež: "Česa takega si en bi nikoli mogel predstavljati. Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name, prav mene namenil za to službo, a to sprejemam iz njegovih rok, čeprav je to stvar, ki zelo presega moje moči. Toda Gospod mi pomaga".

Potem se papež preseli v svoje otroštvo, v tisti vojno Nemčijo: "Bil sem precej naiven mladenič v majhnem kraju." Vendar pa je mali sogovornik postavil papežu globoko vprašanje, najbrž si ni niti predstavljal, kaj je v njem to vprašanje sprožilo. Papežev odgovor kaže na veliko verjetnost, da se Petrov naslednik že od dneva svoje izvolitve sprašuje, kako da je Bog prav njega izbral, da se zaveda svoje majhnosti in veličine in skrivnosti Božjega načrta.

Mogoče bo ta drža koga presenetila - kako je mogoče, da si papež zastavlja taka vprašanja, kako da papež zaznava, da ta naloga presega njegove moči, kako da se sprašuje, zakaj je bil prav on določen za to službo? Težko si je misliti in predstavljati, da bi si drugi poglavarji držav, direktorji multinacionalk zastavljali takšna vprašanja. Tisti, ki so na oblasti, ponavadi nimajo takšnih pomislekov. Če pa bi jih že kdo vprašal in bi bili iskreni, bi mu odgovorili: "Tu sem, ker sem najboljši, najpametnejši, najbolj iznajdljiv, najbolj zvit, tu em zaradi svojih zaslug, in zaradi odločitve, s katero sem zgradil svoj osebni projekt". Tisti, ki sedi na papeškem prestolu, pa razmišlja v povsem drugačni perspektivi.

Papež enostavno pravi, da si tega sedeža ni izbral sam, ampak ga je tja pripeljal nekdo drug. Kristjan ve, da ima za vsakega posameznika Bog svoj skrivnosten in čudovit načrt, ki se danes lahko zdi nekaj nerazumljivega v času, v katerem je svoboda le zadovoljevanje lastnih potreb in teženj in izpolnjevanje modnih trendov.

Za kristjana pa je svoboda v nekem "da", konec koncev, v neki poslušnosti. Ta beseda pa že mnogo let ni več všečna, je zastarela, neizgovorljiva, prepovedana. To je vendar absurd - svojo usodo si vendar oblikujemo sami! Bog pa, četudi že obstaja, pa z našim življenjem nima prav nič, vsaj ne s tistim vsakdanjim. "Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name ...". V Rimu se je zgodil majhen, škandalozen, dialog med otrokom in kristjanom.

Marina Corradi, Piccolo scandaloso dialogo tra un bambino e il Papa, Avvenire, 1.6.2009