Čudeži se dogajajo, a...

Nadaljuje se pripoved iz nazareške shodnice, katere prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Nad Jezusovimi besedami so bili sprva začudeni, a jim ni kaj dosti pomagalo slišati teh „besed milosti“ iz Jezusovih ust, od njega so pričakovali nekaj več, da bi vanj verjeli, od njega so pričakovali tiste čudeže, ki jih je že naredil drugod. Njihova pozornost je torej bila usmerjena na čudeže, ne na Boga, na katerega pa želi Jezus usmeriti pozornost. 

Ali jim nismo tudi mi podobni? Tudi mi čakamo, da bi najprej nekaj dobili z neba, nekaj otipljivega, da bi lahko verjeli. Kakor Nazarečani, tudi mi pričakujemo prikazovanja, ozdravitve in čudeže vseh vrst. Kot da bi hoteli Jezusu reči: daj nam kruha in čudežev, pa bomo na tvoji strani, pomnoži kruh, pa te postavimo za kralja (Jn 6,15). Gospod sam je imel skušnjavo čudežev, ko mu je hudič predlagal v puščavi, naj se vrže v prepad, pa bi ga angeli prestregli. Vendar pa Jezus ve, da se s kruhom in čudeži ljudi ne da osvoboditi, ampak se jih lahko le polastimo. 

Bog pa si nikogar ne prilašča, tudi se ne vsiljuje, ampak se ponudi, predlaga. Ve, da človek ne mara tistih, ki se vsiljujejo – take ljudje morda tudi ubogajo, jih pa ne marajo, Bog pa od svojih otrok želi predvsem to, da bi ga ljubili. Pravi, da ne bo delal čudežev na tistem mestu, četudi je to njegov domači kraj, saj jih je naredil že v Kafarnaumu, Betsajdi... svet je poln čudežev, pa vendar jih ni nikoli dovolj, samo zaradi njih nihče ne veruje – ko Jezus obudi npr. Lazarja, farizeji ne sklenejo, da mu bodo sledili, ampak da ga bodo ubili. 

Ključni preobrat v pripovedi o dogajanju v nazareški shodnici je v vprašanju: „Ali ni to Jožefov sin?“ Da je Božji poslanec izreden mož, nadpovprečen človek, to ni težko sprejeti, da pa bi se prerokba uresničila v hiši nekega tesarja, nad nekom, ki ni nič posebnega, ki ima prav tako žuljave roke kakor vsi delavci, ki ima bolj ali manj enake probleme kot jih imajo sami, povrh še iz tiste tako čudne družine, to pa ne, ni mogoče. Vendar pa Duh veje, kjer hoče in Bog nam govori po mnogih ljudeh, predvsem pa po tistih, ki jih je on izbral in ne mi.

Božja logika je zelo drugačna od naše človeške logike in Božji sin ni prišel prinašat prijetnih besed, takih, ki bi prijale ušesom tega sveta, ki bi podpirale logiko tega sveta, ampak je prinesel meč in razdor, prišel je, da bi se mu nasprotovalo. Bog ne želi, da bi sledili svetu, ampak njemu! 

„Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju,“ je rečeno vsem nam, ki ne znamo več pozorno in zbrano poslušati, ki ne znamo več gledati z začudenjem. Sivi vsakdan in navade, rutina so v nas zadušili čudenje. Pa vendar ni treba, da grem daleč, da bi lahko slišal Božji glas ali zaznal njegovo delovanje, da bi v moje srce posijal žarek njegove luči – spremeniti moram svoj pogled. Oči ljubezni so potrebne, tiste prave ljubezni, o kateri nam spregovori drugo berilo in s katero nas Bog ljubi. Tako bom z novimi očmi lahko videl običajne zadeve, kakor bi jih prvič videl: okoli sebe bom videl drugačne obraze, prijatelji bodo drugačni, molitve bodo nekaj posebnega in tudi maša bo nekaj povsem drugega od tiste dolgočasne nedeljske navade, kamor moram, čeprav še sam ne vem zakaj, ali le zato, ker so me doma nagnali v cerkev, ker je ob nedeljah pač treba tja. Čudeži se dogajajo okrog nas, toda vidimo jih, če iščemo tistega, ki jih dela, če iščemo Boga. Ne bodimo kakor tisti iz nazareške shodnice, ki so se ustavili na „robu hriba, kjer je bilo njihovo mesto sezidano“, ampak raje pojdimo dalje za Jezusom, kamor je hodil.