Nadaljuje se pripoved iz nazareške
shodnice, katere prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Nad
Jezusovimi besedami so bili sprva začudeni, a jim ni kaj dosti
pomagalo slišati teh „besed milosti“ iz Jezusovih ust, od njega
so pričakovali nekaj več, da bi vanj verjeli, od njega so
pričakovali tiste čudeže, ki jih je že naredil drugod. Njihova
pozornost je torej bila usmerjena na čudeže, ne na Boga, na
katerega pa želi Jezus usmeriti pozornost.
Ali jim nismo tudi mi
podobni? Tudi mi čakamo, da bi najprej nekaj dobili z neba, nekaj
otipljivega, da bi lahko verjeli. Kakor Nazarečani, tudi mi
pričakujemo prikazovanja, ozdravitve in čudeže vseh vrst. Kot da
bi hoteli Jezusu reči: daj nam kruha in čudežev, pa bomo na tvoji
strani, pomnoži kruh, pa te postavimo za kralja (Jn 6,15). Gospod
sam je imel skušnjavo čudežev, ko mu je hudič predlagal v
puščavi, naj se vrže v prepad, pa bi ga angeli prestregli. Vendar
pa Jezus ve, da se s kruhom in čudeži ljudi ne da osvoboditi, ampak
se jih lahko le polastimo.
Bog pa si nikogar ne prilašča,
tudi se ne vsiljuje, ampak se ponudi, predlaga. Ve, da človek ne
mara tistih, ki se vsiljujejo – take ljudje morda tudi ubogajo, jih
pa ne marajo, Bog pa od svojih otrok želi predvsem to, da bi ga
ljubili. Pravi, da ne bo delal čudežev na tistem mestu, četudi je
to njegov domači kraj, saj jih je naredil že v Kafarnaumu,
Betsajdi... svet je poln čudežev, pa vendar jih ni nikoli dovolj,
samo zaradi njih nihče ne veruje – ko Jezus obudi npr.
Lazarja, farizeji ne sklenejo, da mu bodo sledili, ampak da ga bodo
ubili.
Ključni preobrat v pripovedi o dogajanju v nazareški
shodnici je v vprašanju: „Ali ni to Jožefov sin?“ Da je Božji
poslanec izreden mož, nadpovprečen človek, to ni težko sprejeti,
da pa bi se prerokba uresničila v hiši nekega tesarja, nad nekom,
ki ni nič posebnega, ki ima prav tako žuljave roke kakor vsi delavci, ki
ima bolj ali manj enake probleme kot jih imajo sami, povrh še iz tiste
tako čudne družine, to pa ne, ni mogoče. Vendar pa Duh veje, kjer
hoče in Bog nam govori po mnogih ljudeh, predvsem pa po tistih, ki
jih je on izbral in ne mi.
Božja logika je zelo drugačna od naše
človeške logike in Božji sin ni prišel prinašat prijetnih besed,
takih, ki bi prijale ušesom tega sveta, ki bi podpirale logiko tega
sveta, ampak je prinesel meč in razdor, prišel je, da bi se mu
nasprotovalo. Bog ne želi, da bi sledili svetu, ampak njemu!
„Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju,“ je rečeno vsem
nam, ki ne znamo več pozorno in zbrano poslušati, ki ne znamo več
gledati z začudenjem. Sivi vsakdan in navade, rutina so v nas
zadušili čudenje. Pa vendar ni treba, da grem daleč, da bi lahko
slišal Božji glas ali zaznal njegovo delovanje, da bi v moje srce
posijal žarek njegove luči – spremeniti moram svoj pogled. Oči
ljubezni so potrebne, tiste prave ljubezni, o kateri nam spregovori
drugo berilo in s katero nas Bog ljubi. Tako bom z novimi očmi lahko
videl običajne zadeve, kakor bi jih prvič videl: okoli sebe bom
videl drugačne obraze, prijatelji bodo drugačni, molitve bodo nekaj
posebnega in tudi maša bo nekaj povsem drugega od tiste dolgočasne
nedeljske navade, kamor moram, čeprav še sam ne vem zakaj, ali le
zato, ker so me doma nagnali v cerkev, ker je ob nedeljah pač treba
tja. Čudeži se dogajajo okrog nas, toda vidimo jih, če iščemo
tistega, ki jih dela, če iščemo Boga. Ne bodimo kakor tisti iz
nazareške shodnice, ki so se ustavili na „robu hriba, kjer je bilo
njihovo mesto sezidano“, ampak raje pojdimo dalje za Jezusom, kamor je hodil.
2 komentarja:
... jih ne sprejmemo, ker smo vsi malo Tomaži: "dokler ne položim svojih rok v Njegove rane ...". Morda pa je ravno kruh tisti element, ki nam pove, da je tudi v našem domačem kraju možen čudež.
Ustavil sem se pri "nadevanju novih oči". Mislim, da spreminjanje sivega vsakdana težko povzročimo sami, ampak potrebujemo Nekoga, ki opravi ta čudež. V našem domačem kraju.
Ravno tisti Nekdo stalno dela čudeže, pa jih ne vidimo iz različnih razlogov... En midraš mi je prišel na pamet, ki pravi, kako je Bog poslal nadangela Gabrijela na svet oznanjat odrešenje. Čez čas se je angel vrnil k Bogu in mu poročal takole: "Prehodil sem svet in bil pri ljudeh - eni so z nogo ves čas v preteklosti, drugi pa v prihodnosti. Nihče pa nima časa." Kaj nas torej zaposluje, da nismo pozorni na Njegovo delovanje?
Objavite komentar