"Cerkev ne sme ljudem neprestano 'lomiti škatel' (za ne-Primorce: to
pomeni nekoga nadlegovati, pravzaprav mu najedati, op. prev.) in
obsedeno pridigati glede kondomov, istospolnih, izvenzakonskih
skupnosti, ločenih, izvornih celicah, pa še o tem in onem. Dovolj! Če
že ni papež tisti, ki govori, se najdejo drugi, ki vsak dan prepovejo
kaj novega. Pusti vendar ljudem, da se odločajo po svoje, uporabljajo
svojo glavo in svojo vest, se naučijo odgovorno izbirati in plačati za
svoje napačne izbire! Samo tako lahko človek raste.
Ne
sme vedno biti Cerkev tista, ki mora vse razložiti. Naj nam pusti tudi
nekoliko lastno presojo! Mar mi nismo sposobni sprejemati odločitev?
Vsaj kdaj pa kdaj gotovo!
Rad se poslužujem podobe
babice. Če bi babica, ki je nekoč iz svojega kota v zapečku delila
modrosti, neprestano govorila, bi s tem vse ob sebi razdražila in je
nihče več ne bi hotel poslušati. Če pa babica ždi tam v kotu s svojim
rožnim vencem ali svojimi večnimi načeli - ona je namreč znamenje
večnosti - in skoraj nikoli ne govori, v nekem trenutku reče: "Otroci,
zdi se mi, da pretiravate!" jo vsi poslušajo. Če je namreč spregovorila
babica, to pomeni, da je nekaj res narobe. Novica bi moralo biti
govorjenje in ne molk."
"Govorjenje Cerkve na vseh
ravneh, z vsake prižnice ali govorniškega odra, bi moralo predstavljati
nek dogodek, nekaj, kar pritegne pozornost ljudi, ker je nekaj
neobičajnega, slovesnega, nadvse resnega, torej tudi nekaj potrebnega
in blagodejnega. Če papež spregovori o neki zadevi, mora to nujno biti
nekaj izrednega, življenjsko pomembnega. Nekaj normalnega bi moral biti
molk, cerkveno govorjenje pa bi moralo predstavljati dogodek. Na ta
način bi se izognili prekomernim besedam ali naukom. V nasprotnem
primeru se v tej zmešnjavi in poplavi besed, ki so si med seboj pogosto
nasprotujoče, zlahka zgodi, da nič večp ne razumemo in vse skupaj
pošljemo k vragu, celo tiste zadeve, ki si zaslužijo našo pozornost.
Preveč zapovedovalnih glasov, preveč nadutosti in zapovedovalnosti
lahko pripelje do nasprotnega učinka.
Toliko se hudujemo
nad potrošništvom, ki se navadno nanaša na probilico brezveznih
materialnih stvari, nihče pa ne pomisli, da lahko obstaja tudi versko,
cerkveno potrošništvo, ko dobivaš na tone raznih dokumentov ali izjav,
ki so ena bolj abstraktna, ideološka in same sebi namenjene od druge.
Pa vse te pobožnosti in beatifikacije ter kanonizacije (razglasitve za
blažene oz. svetnike, op. prev.), ki Cerkev spreminjajo v vrsto stojnic
na tržnici? Mislim, da smo prišli do zasičenosti - že pred kar nekaj
časa!"
"Cerkev govori vedno in o vsem, tudi o stvareh, ki
so najbolj banalne in niso v njeni pristojnosti. Predvsem pa si
domišlja, da ima samo ona prav in s tem kaže, da se ni prav nič naučila
iz vseh udarcev, ki jih je bila deležna, in vseh slabih izpadov, ki so
se nabrali skozi zgodovino. Najprej je bila s fašisti, potem z DC
(Democrazia cristiana - Krščanska demokracija, op. prev.), potem je šla
na desno, pa na levo, zdaj spet na desno in govori, govori, preveč
govori, uči, pridiga, deli sodbe ter ocene zaslužnim in nezaslužnim (v
spomin mi pride 'Zadetek v polno in Strel v prazno' v Družini, op.
prev.). Vsi se motijo, samo ona sama nikoli. Tu ne mislim na verske
resnice, ampak na vsa njena poseganja v razne razprave, ki jih slišimo
vsak dan. Nekdo, ki se nikdar ne zmoti, mi je že izvirno zoprn. Nekomu,
ki ima vedno prav, pravim: "Oprosti, ampak s abo ne želim imeti
nobenega opravka!" Na tem svetu se imamo vsi mnogo naučiti in vsi bi
morali iti v šolo k edinemu učitelju, ki je Gospod."
4 komentarji:
Ah ja, ostati v kotu, opazovati in spregovoriti le ko je res potrebno očitno je pretežka vaja. Zdi se, da je včasih težje molčati, kot povedati tisto, kar mislimo.
Ja, smo prišli do tvojega najljubšega dela knjige, kajne... :)
... tako je! :)
Andrej, perfektno!
Objavite komentar