Danes je zasijala luč

Naj nam za lažje premišljevanje Božje besede pri polnočnici pomaga povzetek razmišljanja Gianfranca Ravasija:

Judovska tradicija je razlikovala štiri bistvene noči v zgodovini človeštva. Prva je bila noč ob stvarjenju, ko je Božja beseda odstranila proč temo, rekoč: »Bodi luč!« Druga noč je bila tista, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom: »Sonce je zašlo in legel je mrak … Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo« (1 Mz 15,17.18). Tretja noč je povezana z Gospodovim mimohodom – pasho, ko je bilo judovsko ljudstvo rešeno egiptovskega suženjstva. Četrta in zadnja noč pa bo tista, ko bo prišel Mesija, tej noči bo sledil takšen dan, da ne bo več teme: »Tedaj bo samo dan, ki bo znan GOSPODU, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba« (Zah 14,7).

Prav to četrto noč sedaj mi praznujemo, noč, ki jo je za vedno premagala Kristusova luč in odprla zarjo nove zgodovine, zgodovine odrešenja. Ta popolna luč zaznamuje vsa berila, ki smo jih slišali pri tej sveti maši. Izaija pravi, da je ljudstvo, ki je hodilo v temi – ta ponazarja nič in zlo – zagledalo veliko luč, ki jo spremljajo tri velika presenečenja. Prvo od njih je veselje, pravzaprav radost, tista prvinska, čista, neomadeževana radost, tisto pristno veselje, ki prihaja iz samega človekovega bistva. Ljudje se veselijo »kakor ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plen«. Drugo presenečenje, ki ga prinaša ta luč predstavljata mir in svoboda, saj je Gospod ubogih in zapostavljenih zlomil jarem bremena in palico na hrbtu ter šibo priganjača, s čimer so preganjali njegovo ljudstvo. Največje presenečenje za nas pa je tretje: »Dete nam je rojeno!« To je posebno dete, ki prinaša neko novo ureditev sveta, ki pa ni zunanja, temveč notranja, duhovna ureditev. To označujejo tudi njegovi vzdevki, ki jih Izaija našteje: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.«

Vzporedno Izaijevemu spevu imamo odlomek iz Lk. Ljudstvu, ki je potopljeno v spanec in mraz, zasije Božja luč in takoj je oznanilo veselja – »Oznanjam vam veliko veselje!«, na svet pride mir »In na zemlji mir ljudem!«, predvsem pa se rodi dete. V tem detetu je zakoreninjeno upanje sveta, kar nam povejo spet vzdevki: »Odrešenik, Kristus, Gospod!«. Prvi, ki imajo odprta ušesa za poslušanje te »vesele novice«, ki imajo čiste oči, da lahko vidijo v tem nomadskem otroku izvir našega odrešenja, so pastirji – zadnji na svetu. Iščejo in najdejo, tako pa postanejo Kristusovi odposlanci. Lk nam namreč nekoliko naprej pove, kako so se vsi čudili nad tem, kar so jim povedali pastirji.

Vsem tistim, ki so kakor pastirji preprosti in čistega srca, se odpre drugačno življenje, drugačna kvaliteta bivanja na tem svetu., gre za pravo ponovno rojstvo, ker gre za notranje prerojenje. Nek apokrifni tekst postavlja Jezusu v usta te besede: »Postal sem majhen, da bi vas s to svojo majhnostjo lahko popeljal visoko, do tam, od koder ste padli. Nesel vas bom na svojih ramah.« To pove, kako je treba božič osvoboditi tistega bremena romantike, ki ga teži, saj se pod snegom, svečkami, lučkami, darili, drevesci, skriva bistvo božiča, ki nam rado uide. V betlehemskih jaslih se namreč naše odrešenje šele začne, je prvi žarek dneva odrešenja, dopolni se namreč v praznem jeruzalemskem grobu. Vzhodna krščanska liturgija zato govori o »Božični Pashi« - božični véliki noči. Luč, ki posveti na božično noč je že odsev zarje velikonočnega jutra, ki je res pravi in prvi dan odrešenja.

- G. Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Casale Monferrato 1992, str. 31-33.