O kot OLIMPIJADA

Cerkveni in družbeni antislovar (16)

Ni bilo tako enostavno najti primerne snovi za črko –o, nazadnje sem se odločil za naslovno. Poleti bomo namreč spet lahko spremljali olimpijske igre, ki bodo v Riu de Janeiro v Braziliji. Naj takoj povem, da sem jih spremljal tudi sam, pa da jih tudi tokrat bom, vsaj do neke mere. Vesel bom, če kdo od slovenskih športnikov doseže kako odličje, a to ne sme biti izgovor, da ne bi izpostavili določenih zadev, ki se skrivajo za pogruntavščino modernih olimpijskih iger, kot jih označujejo. Že pred časom je o tem pisal Vittorio Messori, marsikdo, tudi v Cerkvi, pa je bil takrat jezen, pa tudi danes se bo kdo našel. Kdo drugi se jezi, ker se nekateri poslužujemo tudi t. i. “apologetike”, a naj tudi tem povem, da je to zato, da bi pokazali, kako zgodovina ni nekaj enoznačnega, temveč je kompleksna. 

Velikokrat lahko spremljamo fenomen, za katerega se lahko zahvalimo filozofu Gianbattistu Vicu iz Neaplja, imenuje pa se “heterogeneza ciljev”. Gre za to, da se v resničnosti željeni cilji obrnejo v svoje nasprotje, da torej na koncu dosežemo nasprotni učinek od želenega. Temu procesu niso ubežale niti olimpijske igre, ki so bile postavljene kot neka manifestacija ali celo bogoslužje nove religije, ki se je zgledovala pri antičnem čaščenju telesa in zunanjosti. Danes to službo opravlja religija športa. “Istočasno pa so ob ustanovitvi leta 1896 želeli doseči to, da bi slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev. Vse pa pod okriljem znanega mota, po katerem je 'pomembno sodelovati, ne pa zmagati'”. Lahko komu seveda ne bo všeč, a tu se je treba z Messorijem strinjati, ker so se nekateri krogi prav nič prikrito borili proti krščanski dediščini, zato je v tej smeri imela tudi obuditev olimpijskih iger omenjenega leta 1896 jasen, ne samo, ampak tudi, protikrščanski namen: “Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote”. Ustanovili so igre v Atenah, kar tudi ima svoje sporočilo, saj “so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence”. 

Prvotni cilji, da bi slavili namreč bratstvo in mir med narodi, amaterstvo in kavalirskost, se je 'sfižil'. “Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više”. Ni treba omenjati raznih bojkotov in utrjevanja režimskega prestiža z igrami. Pa tudi: “'Zastonjskost' se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše”. Poveličevanje telesa pa je ob želji po zmagi privedlo do ekstremov, ki jih poznamo. Najbrž tudi ni treba spominjati, da za mednarodni olimpijski komite vojne ne obstajajo, saj so potekale trikrat manj, kot je uradno zapisano – tokrat naj bi bile 31. igre, a so v resnici 28., saj jih leta 1916, 1940 in 1944 ni bilo.

objavljeno v tedniku Novi glas.

M kot MUSLIMANI

Cerkveni in družbeni antislovar (14)

Zdi se, da se uresničuje tisto, kar so nekateri že pred leti napovedovali, da bo namreč v tretjem tisočletju prišlo do soočenja in spopadanja krščanstva z islamsko vero. Zagotovo to drži v precejšnji meri, če izvzamemo druge zadeve, s katerimi se mora krščanstvo neprestano spopadati, tako da je imel prav kardinal Martini, ki je v največji škofiji na svetu, kar je milanska nadškofija, videl na lastne oči, kako je čedalje več priseljencev muslimanske vere. Mnogi so napovedovali, kakor je pisal pred časom Messori, kako bosta za peščico preživelih vernih največji izziv ateizem in sekularizacija, migrantska kriza pa je še en vidik, ki prikazuje možnost spopada z neko religijo, ki je “najmanj sekularna od vseh”, kot je dejal italijanski katoliški publicist. 

Z neke vrste marksizmom se mora seveda krščanstvo še vedno spopadati, saj gre ideologija še vedno

v isto smer, le da sedaj namesto rdeče zastave raje plapola tista z narobe obrnjeno mavrico, ki predstavlja “gender” ideologijo, a drugega spopada tudi ne moremo zanemariti, če pa to ni spopad, je vsaj izziv. Messori pravi, da imata obe zadevi isti judovsko-krščanski izvor, brez teh korenin pa bodisi ne bi sploh obstajali bodisi bi bili povsem drugačni. Če je tako marksizem neke vrste “laizirana” oblika judovstvo-krščanstva, pa je islam poenostavljena oblika le-tega. Seveda bodo zagovorniki, kakor sem bral pri Besançonu, dejali, kako je Mohamed bil analfabet in to ni mogoče, v resnici pa je zrastel v okolju, v katerem je bilo izredno močno prisotno judovstvo, kakor tudi izkrivljeno krščanstvo, in sicer v obliki nestorianizma in arijanizma. 

Koran je tako “najnovejša Nova zaveza”, če tako rečemo, glede na to, da pošilja Sveto pismo v pokoj, tudi tisto Nove zaveze. Za kristjane se je namreč Božje razodetje končalo z Jezusom Kristusom, muslimani pa trdijo, da šele s prerokom Mohamedom. Jezus Kristus in ostali so sicer spoštovani, a na koncu niti ne več kot toliko, pravi, zadnji in resnični dopolnitelj razodetja pa je prav tisti, ki je resnično, tudi po imenu, “vreden spoštovanja”, torej Mohamed. Dandanes se pa res zdi, da je tudi za Zahod le-ta postal spoštovanja vreden, medtem ko spoštovanja vredno ni več krščansko izročilo. 

Zanimivo, kako je na vse skupaj morala opozoriti, da smo slišali, pred kakim mesecem kar predstavnica muslimanskih žena v Italiji na državnem radiu, ko je dejala, kako smo si kar sami krivi za vso “štalo”, ker smo se odpovedali svojim kulturnim in verskim koreninam. To gospo, po rodu Maročanko, sem imel sicer priložnost srečati in z njo spregovoriti nekaj besed v Redipulji na papeževem obisku. Povedala je sicer še nekaj, kar je trinajst stoletij prej veljalo za celoten islam, sedaj pa za t. i. Islamsko državo, da slednja namreč ni prišla v tiste muslimanske države, ki so kolikor toliko politično stabilne, kot recimo njen Maroko, pa tudi drugam, pravočasno sta se namreč pobrala Tunizija in Egipt, recimo, brez težav pa je dobila plodna tla v Libiji, Siriji, Iraku… Pisali smo o veliki napaki ob smrti polkovnika Gadafija, pa smo očitno imeli prav, saj smo potegnili črto tudi z Irakom in Afganistanom, Sirija pa še ni bila problematična. 

Trinajst stoletij je torej islam ostal bolj ali manj v okolici tropskega pasu, sedaj pa prihaja. Kakor pa pravi Messori, se tista tako opevana islamizacija Evrope morda sploh ne bo zgodila, saj upamo, da bodo tako vrednote kot tudi strupi Zahoda napravili svoje. Zagotovo bo prišlo do močne prisotnosti muslimanov pri nas, a se ne bojimo, da bi prišlo do našega masovnega spreobračanja. Pa tudi tako opevana rodnost muslimanov odpove, čim se dvigne standard, kot recimo piše David P. Goldman v svojem delu How civilizations die (and why Islam is dying too). Muslimanska mladina, ki si naroča pizzo s pršutom in sendviče s porchetto, nam vliva nekaj upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Jugonostalgija

Ob brskanju po italijanskih spletnih časopisih sem zasledil članek z gornjim naslovom, ki je že zaradi naslova zbudil v meni zanimanje, predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da t.i. jugonostalgija zbuja zanimanje tudi na tujem. V začetku članka najdemo zanimiv Churchillov citat, da Balkan proizvede več zgodovine kot je je sposoben prebaviti - koliko stvar drži ali ne, presodite sami, dejstvo pa je, da se je na tem prostoru v preteklosti zgodilo silno veliko zadev, ki še niso povsem razčiščene, se morda celo nadaljujejo.  Tuje oko in mnenje je za nas gotovo nekaj zanimivega, tudi zato, da vidimo, kako na dogajanje v tem delu Evrope vidijo naši sosedje.

Znak za to, da Jugoslavija ni še povsem izumrla, ampak umira na obroke je tudi ta, da je internetna oznaka ".yu" izginila šele pred kratkim, natančneje 30. marca opoldne. Srbski narodni Register je končno zaukazal ukinitev oznake, ki so jo pri življenju držali nekateri docenti beograjske univerze. Digitalni konec Jugoslavije so želeli obeležiti tudi v Muzeju jugoslovanske zgodovine v Beogradu. O tem je Dobrica Veselinović, pobudnik dogodka dejal: "Naš namen je obeležiti dan, ko bo Jugoslavija kot država dobesedno izginila. Najprej je izgnila z zemljevidov, zdaj izginja tudi iz virtualnega prostora."

Kakor je znano, je Jugoslavija umirala počasi in z mnogimi nemiri: najprej v dolgi agoniji po Titovi smrti, ki je prerasla v krvavo vojno leta 1991, potem je formalno izginila leta 2003, ko sta Srbija in Črna Gora ustanovila krhko nekajletno unijo (spomnimo se, kako so leta 2006 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji še igrali kot Srbija in Črna Gora, čeprav se je slednja že osamosvojila malo prej op. prev.), zdaj pa je simbolno izginila tudi na medmrežju.

Vendar pa Jugoslavija vedno znova vznikne iz pepela kot kakšen feniks - danes v obliki jugonostalgije, ki objokuje nekdanjo skupno državo, kot odgovor na tako prisotne rane fizičnih in mentalnih delitev. Ta je predvsem prisotna v Bosni in Makedoniji, kjer še kako objokujejo skupno preteklost, ki so ji nacionalizmi devetdesetih let tako nasprotovali, danes pa jo mnogi spet želijo obuditi, kar je znak, da nacinalizmi niso povsem uspeli v "zaplembi spomina", kakor jo imenuje pisateljica Dubravka Ugrešić. Zgodovina se tako marsikje vrača - 81000 Beograjčanov se še vedno ima za Jugoslovane. Kregajo se z ministrom za človekove pravice, ki jim ne priznava statusa narodne manjšine. V Zagrebu so v marcu ustanovili gibanje "Jugoslovanska zveza" (Savez Jugoslovena), ki ima za cilj pridobitev skupne istovetnosti, ki bi po njihovem prepričanju bila edini protistrup balkanskim nacionalizmom in sedanji žalosti. Nekateri teorizirajo tudi o nekakšni "Jugosferi" - neologizem je uvedel Economist, predstavljal pa naj bi poskus novih oblik regionalnega sodelovanja, ki bi preraslo nasilje iz devetdesetih let (ob tem je treba povedati, da je še vedno 16000 pogrešanih, ki jih išče kak milijon sorodnikov).

Pa vendar se ta post-Jugoslavija kar noče in noče konkretizirati. Marčna konferenca na Brdu pri Kranju, kjer naj bi se srečali vsi voditelji bivših jugoslovanskih republik, skupaj še z albanskimi, je padla v vodo, ker se je niso udeležili srbski predstavniki, ker niso priznali prisotnosti Kosova kot neodvisne državne tvorbe. Še bolj kot Kosovo pa balkanska črna luknja ostaja Bosna in Hercegovina: absurdna ena in hkrati dvojna državna tvorba, ki jo pri življenju umetno drži mednarodna skupnost. Da ne govorimo o škandalih, birokracijah, korupciji in ekonomski krizi, ki razjedajo življenje mnogih balkanskih držav ter jih postavlja v stanje neskončne tranzicije. Toda proti čemu? Proti Evropi, pravijo. A tudi ta cilj ni samo po sebi umeven: ko v Bruslju zaslišijo besedo Balkan, se takoj spomnijo na grško ekonomsko krizo, kar je dovolj in preveč. Res je sicer, da bo 2. junija v Sarajevu "ekumenska" konferenca glede Balkana, a je že znano, da ne bo s strani Evrope nič posebej novega, razen - morda - ukinitve vizumov za Bosno in Albanijo. 

Četudi se Evropa zdi le privid v daljavi (ali bližnje razočaranje), pa "jugonostalgija" dopušča sanje: je tolažilna, nič ne stane  in budi občutja neke preteklosti, ki ne mine. 

Toliko o članku, zdaj pa me zanima vaše mnenje, dragi obiskovalci - pa naj se tiče kritike članka, jugonostalgije ali česar koli, povezanega z vsebino.

- Vittorio Filippi, Avvenire 23.maj 2010.