Težaven odnos mladih do Cerkve (6)
'Mladost' mladosti
Mladost je seveda v osnovi mlada, prav v časovnem smislu, saj do druge polovice 20. stoletja
to obdobje pravzaprav ni obstajalo. Mlad človek je moral že zgodaj odrasti, saj
je kaj hitro, takoj po zaključku adolescence, moral začeti hoditi v službo,
osnovati družino, torej tudi prevzeti na rame starševsko odgovornost.
Adolescenca je, v pravem pomenu besede, pomenila pripravo na odraslost, ti dve
obdobji pa sta pravzaprav bili tudi edini v življenju, saj je bila starost praviloma
precej kratka. Da je bilo tako, je bilo krivih več dejavnikov: splošno
razširjena revščina, bolezni, kratka življenjska doba moških in skoraj
neprekinjeno prehajanje iz vojne v vojno. Ni bilo časa, da bi bili ljudje
mladi. Mladost je sad truda tistih odraslih, ki so si ob koncu vojne zastavili
cilj, da njihovim otrokom ne bo treba prenašati vseh tegob, ki so jih sami
morali. S trdima delom in voljo so dejansko res zagotovili boljše življenjske
pogoje, tako da imajo mladi res privilegij, da se odločijo, kakšne vrste oseba
bi radi postali, ne pa da so, kakor njihovi stari starši (morda tudi še
starši), od zunaj prisiljeni v neko odločitev. Prav zaradi tega, ker je
mladostno obdobje relativno nov fenomen, pa tudi nima neke natančne razmejitve –
začne se pri nekje 19-20ih letih, traja pa tam do 30ih, pa tudi do 35ih let.
Do resnične 'eksplozije' tega obdobja je prišlo z
znano 'kulturno revolucijo' iz leta 1968, ko so akterji 'iznašli' telesnost in
spolnost, edinstvenost lastnega obstoja ter kratkost bivanja, zavrgli pa vsako
sklicevanje na kulturno in versko izročilo kot zastarelo in preživeto. Vse se
je začelo znova in od takrat naprej se vedno vse začenja na novo. Stari
družbeni vzorci, z vlogami vred niso veljali več. Mlado in novo postane nekaj
magičnega in obvezujočega, staro nima več vrednosti. Žal pa se je s tehničnim
napredkom tamentaliteta razvila do skrajnosti in na koncu postala pošast, ki
žre svoje mladiče. Ker napredek ni več služil resničnim potrebam človeka, ampak
je postal cilj samemu sebi, se je samo še iskalo izboljšave na izboljšave – če je
nekaj mogoče izboljšati, je to tudi treba narediti. Ljudje nimajo več časa, da
bi se odločali o kvaliteti tistega, kar jim tehnološki napredek položi v roke.
Ker so se po eni strani ljudje odpovedali tradicionalni modrosti, po drugi pa
jih hitrost tehničnega razvoja ne pusti dihati (komaj se nekaj začne dobro
uporabljati, je že nova verzija iste stvari), pade celotna teža odločitve na
posameznika. Tehnologija do neskončnosti odpira meje človeške svobode, saj je
danes možno narediti marsikaj, kar so včasih le sanjali, človek pa ne samo, da
nima več nad seboj neke instance, ki bi mu pri odločitvi pomagala, ampak zaradi
omenjene pospešitve sploh ni sposoben več odločitve izoblikovati. Stvari so vedno
nove in nove, kar odrasle, ki so ekonomsko močnejši, spodbuja, da iščejo vedno
vse naj, vedno morajo biti young, fit in
top. Živijo v iluziji 'večne
mladosti', kar pa jih vodi, da so do sebe prevelike zahteve, ki se odražajo v
ubijalskem ritmu življenja, v slabi skrbi za zasebno sfero, v neprestani
zafrustriranosti zaradi neučinkovitosti, zaradi česar se pogosto zatekajo h
kokainu in alkoholu.
Zavist odraslih
Še večji davek pa morajo plačati tisti, ki so zares
mladi – glede na EMŠO – saj se kljub
vsem trikom, ki se jih poslužujemo, narave vendarle ne da prevarati. Ker je
odrasle ugrabila in ranila čarobnost mladosti, hkrati pa so ujeti v iluzijah
tehnološkega napredka, je treba vedno vse začeti znova, kar se je že zgodilo,
pa se da tudi spremeniti. Modna, potovalna, telekomunikacijska industrija,
kakor tudi raziskave na področju farmacije, plastične kirurgije in prehrane
spretno izrabljajo željo odraslih, da bi bili vedno mladi, poskočni, privlačni,
da bi, skratka, tudi z zunanjim videzom bili mladi, kakor si mislijo, da so 'po
pameti'. Takšen svet odraslih, ki je močno usmerjen le sam nase pa mlade nujno
odrinja vedno bolj na rob. Od tam le stežka najdejo pot, tudi zato, ker so, v
nasprotju z odraslimi, sami ekonomsko šibki. Povsod se govori, kako bi moralo
biti več mladih, pa naj bo to politika, ekonomija, znanost, mediji ali
založništvo, ampak zgolj zato, da bi z besedami zakrili svoje težnje in želje.
V resnici mlade ljudi 'parkirajo' na določena 'ne-mesta': univerza, kjer se
ponuja takšne in drugačne kratke izobraževalne kurze ter brezvezne magisterije
in doktorate (iz npr. bureka); na tisoče vrst začasne zaposlitve... Situacija
bi seveda od odraslih na položajih (ki so navadno že starci) zahtevala, da se
umaknejo in svoja mesta prepustijo mlajšim, kakor tudi neko novo
prerazporeditev ekonomskih in socialnih sredstev ter priložnosti. Odrasli čutijo
do mladih neko nevoščljivost, ki se je najbrž niti sami ne zavedajo. Mladi
namreč imajo lepoto in vitalnost, ki nista umetni, pred seboj imajo še celo
življenje in s tem odrasle opozarjajo, da vsi vendarle niso mladi, vsem trikom
navkljub. Ta medgeneracijski konflikt je eden od glavnih vzrokov tega, da mladi
nimajo nobenega upanja na prihodnost, da v tej prihodnosti ne vidijo obljube,
upanja, možnosti, ampak ob misli nanjo čutijo v sebi tesnobo in zagrenjenost,
prihodnost je zanje grožnja. Njihov psihološki razvoj se ustavi samo na
sedanjosti, tako pa se izniči in se prepusti niču. Žal moramo sprejeti diagnozo
tistih, ki to bolezen imenujejo s starim in strašljivim imenom: nihilizem. Prihodnjič bomo, v zaključku
tega našega popotovanja, skušali poiskati nekaj možnih odgovorov in rešitev, ki
jih Cerkev lahko ponudi.
Objavljeno v 6. številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.
Ni komentarjev:
Objavite komentar