Evangelij, s katerim vstopamo v adventni čas, torej tudi v novo cerkveno leto, se pravzaprav v svojih barvnih odtenkih ne bistveno razlikuje od tega, kar smo še pred kratkim slišali, a v Markovi različici. Barve so torej apokaliptične, vendar to je le tisto, kar je po vrhu, bistvo sporočila je seveda precej aktualno, pa četudi skoraj dva tisoč let staro. Poglejmo nekoliko, kaj nam sporoča lepega tole besedilo, ki se zdi temačno, pa je v resnici svetlo in polno upanja, saj tiste besede, ki se zdijo velika mračna napoved, prekine pomembno sporočilo: "Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje" (Lk 21,28).
Tako pogosto se tudi mi v življenju predvsem usmerimo v tisto temno in katastrofično. Govorimo, kako smo vse zamočili, kako ni več rešitve. Evangelij sporoča ravno to, da takšne in podobne črne misli ne držijo, ampak je vedno še ena priložnost za nov začetek, vse dokler dihamo, kot je lepo ponazoril nekoč sv. Avguštin, ko je dejal, da upa, dokler diha. To je tisto, kar bi si morali vsi ljudje, ne le kristjani, neprestano ponavljati, se med seboj opominjati, zlasti, ko vidimo brata ali sestro, ki se znajde v temnem predoru. Ko si misli, da je na koncu slepe ulice. Ko nekdo, ki je ob nas, ne ve ne kod ne kam.
Seveda, nimamo za rešitev nekih receptov, kakor tudi ne čarobnih formul, ki bi instantno rešile naše težave, čeprav se zdi, da ljudje iščemo ravno v tej smeri. Vendar je to napačna smer oz. je vsaj napačen način, ker se takoj rešitve na naše življenjske težave in potrebe ne da najti kar tako, z enim tleskom. To je vselej pot, kjer je važna seveda temeljna usmeritev, cilj, ki jo imamo. Za človeka, pa ne le kristjana, bi to moralo biti odrešenje.
Kdo si ne želi odrešenja? Mislim, da ga ni človeka, ki bi si ga v svoji notranjosti ne želel, ki bi po njem ne hrepenel. Je kdo, ki si ne želi biti zadovoljen z življenjem, biti vesel, srečen? Mar ne zlasti in predvsem želijo biti koristni in ne odvečni vsi stari, invalidni, brezposelni...? Vsi smo povabljeni, da najprej dvignemo glave in se odpravimo proti temu cilju, ki ni nekaj abstraktnega, ampak nekdo - konkretna oseba.
Vendar pa je, če smo rekli, da se odpravimo, do odrešenja pot, ne moremo takoj cilja doseči. Treba je začeti z majhnimi koraki v pravo smer. Treba je razgrniti pred sabo nek načrt in se začeti ravnati po njem. Treba se je odločiti, katere so prioritete v našem življenju in čemu se lahko odrečemo. In seveda, nič se ne bo spremenilo, zlasti ne v mojem in tvojem življenju, če bova čakala na druge. Res je, potrebna je revolucija, v smislu preobrata, a ta se mora najprej začeti v mojem življenju. Od tod se lahko širi zadeva naprej, zlasti v okolje, v katerem živim in se gibljem. Advent je priprava na srečanje z Jezusom Kristusom, je priprava prostora zanj v mojem življenju, da bi se z Odrešenikom lahko srečali tudi vsi tisti, ki so kakorkoli del mojega življenja. Ko je kard. Jean-Marie Lustiger postal pariški nadškof in so ga vprašali, kakšne načrte ima za svojo nadškofijo, je brž odgovoril: "Nadškofovo spreobrnjenje."
K temu je povabljen tudi vsak izmed nas in advent je milostni čas, ki je vsakemu od nas ponujen kot priložnost, ne grožnja. Moj svet je namreč moje življenje, konec le-tega pa je moja smrt. Da le ne bi prišla kot zanka, ampak bi bil nanjo pripravljen. Seneka (ki - med drugim - ni bil kristjan) je v tem oziru lepo dejal, da se pravzaprav celo življenje učimo ne samo živeti, temveč tudi umreti.
Naj bo ta advent blagoslovljen in poln milosti. Naj se Božji Sin rodi v vašem srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar