Marija nam prinaša "čarobni napoj"

Sobota je, vreme je čudno, mraz je zunaj, nebo je sivo, tla zasnežena. Ljudje počenjajo tista sobotna opravila, kot je recimo čiščenje, pospravljanje (danes tudi kidanje snega) in nakupovanje. Jutranji kontrast ob vstopu v našo župnijsko cerkev z vsem opisanim je očiten: vse je razsvetljeno, toplo, malo praznično. Kot bi veljali tu neki drugačni zakoni od tistih zunaj.

Mar ne velja tudi v bivanjskem smislu za nas podobno, kakor za zgoraj opisano sliko narave? Se ne gibljemo prav v takšnem sivem in žalostnem vsakdanu, kakršnega opiše ta naravna idila, ki pravzaprav to ni? Živimo, ali vsaj zdi se nam tako, v takšnem svetu, ki je siv in hladen, kjer se ne dogaja nič posebnega. Misli mi uidejo na vsakokratni začetek zgodb o Asterixu, kjer se začne s tistim: »Že vso Galijo so okupirali Rimljani…« Kako lepo in zanimivo je to zvenelo v latinščini: »Iam tota Gallia a Romanis occupata est…«

Pa vemo, da se nadaljuje pripoved potem vendarle malo drugače, saj pove, da vendarle ni okupirana prav celotna Galija, ampak obstaja še majhna vas, ki kljubuje Rimljanom.

Seveda boste rekli: »Kej zdej blwde ta kaplan…« ko na Brezmadežno govorim o Asterixu. In vendar so neke podobnosti. Ste kdaj slišali, kako je recimo v knjigi Razodetja označeno Rimsko cesarstvo? Predstavljeno je v zelo slabi luči, saj ga apostol Janez enači kar s hudičem. Zakaj sem navedel ta podatek? Zato, ker tudi mi danes ne vidimo več nobenega upanja pred sabo. Pravimo, kako je šlo vse k vragu oz., kot rečemo v naših krajih, »hudiču u ret«. Vse je črno, slabo, nobene prihodnosti več ni. Kot da bi si peli tisto narodno: »Včasih je luštno blo, zdaj pa ni več tako…« In to vse velja tudi za nas, ki se imenujemo kristjani.

Ne vem, koliko ste pozorno prisluhnili vsemu, kar je povedala Božja beseda ob današnjem prazniku… S tistim, ki pravi, da je ton svetih besedil pesimističen, se ne morem strinjati. Ton je realen, to ja, ne pa pesimističen. Realen je v tem oziru, da nam to zaznamovanost celotnega stvarstva z zlom potrjuje. Torej nam pove, da je svet res poln slabega in zla, vendar pa je v svetih besedah obenem tudi obilo upanja. Sveto pismo nam pravi, da to, kar vidimo, še ni vse, da to ni celotna slika. Če bi pogledali v sivo nebo in rekli, da pa sedaj sonce ne obstaja, bi nas ostali upravičeno imeli za neumne, ker vemo, da obstaja, a se skriva za oblaki. Podobno nam pove Božja beseda, da se za vsem tem zlom in grehom vendarle skriva upanje. Se še spomnite razsvetljene in tople cerkve sredi mrzlega in sivo-belega Tolmina? Podobno je tudi tu.

Zabloda, zlo, greh, tema – to je vse dejstvo, vendar je dejstvo tudi odrešenje in svetloba, luč, ki mora biti močnejša od vsega skupaj, pa čeprav je majhna, prav kakor je bila tista majhna galska vas močnejša od Rimljanov. V začetku Svetega pisma je rečeno tisto o sovraštvu med kačo in ženo ter kačinim in ženinim zárodom. Govor je torej o spopadu med hudičem in človeštvom (Božje ljudstvo je v Stari zavezi vedno ženskega spola), pa tudi o tistem spopadu med hudičem in tistim, ki ga Bog pošilja na svet v ta spopad po neki posebni ženi, ki ji je (bilo) ime Marija. Tisti, ki ga Bog pošilja, ni nič drugega kot Božji sin (»Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« Lk 1,35). Res je torej, ljudje smo zaznamovani z zlom, pa vendar »od začetka ni bilo tako« (prim. Mt 19,8), saj nam Pavel pravi, kako nas je Bog: »Pred stvarjenjem sveta … izvolil v njem (Gospodu Jezusu Kristusu), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Posebej je za to poslanstvo seveda pripravil Marijo, ki jo je izbral za mater svojemu Sinu, saj jo je obvaroval že od samega začetka, ko sta jo torej mama in oče spočela, pred vsakršnim zlom in grehom, da bi tudi mi dobili zdravilo, protistrup proti temu in proti smrti.

Asterix in prijatelji so pili poseben napoj, ki jim ga je pripravil druíd Panoramix, da so postali močni in so lahko kljubovali Rimljanom. Po Mariji je tudi nam Bog pripravil neke vrste »čarobni napoj«, Jezusa Kristusa samega. Marija, ki je bila spočeta brez madeža in je kot taka lahko rodila Božjega Sina, svoj pomen dopolni šele z velikonočno skrivnostjo, po kateri lahko kristjani Jezusa srečamo še na poseben način – v zakramentih.

V ta kontekst lepo spadajo sanje sv. Janeza Bosca. Sanjal je o strašanski pomorski bitki, kjer so številne ladje napadalo eno samo, ki je predstavljala katoliško Cerkev. To ladjo papež pripelje k temu, da se varno in zmagovito zasidra med dva mogočna stebra, ki sta se med bitko vzdignila iz morja. Na prvem je velika hostija, na kateri piše »Rešitev vernikov«, na drugi kip Brezmadežne, pod katerim piše »Pomoč kristjanov«. Véliki piemontski svetnik je dejal, kako je v nevarnih bojih življenja rešitev kristjanov v pobožnosti do Marije in v pogostem obhajilu. K temu smo povabljeni tudi današnji kristjani, vendar se moramo zavedati tudi, kako mi nismo brezmadežni, ampak pogosto obhajilo predpostavlja tudi redno prejemanje zakramenta sprave ali udeležbe svete spovedi. Prinašajmo svoje težave, v podobno veliki meri, kakor kidamo sneg z lopato, Mariji in Jezusu. Tako se bo vse spremenilo lahko v blagoslov, nam pa bo zasijalo upanje, ki smo ga potem poklicani prinašati svetu, da ne bo mislil, kako je vse šlo k vragu.