Simonovo pravilo

Veliki petek Gospodovega trpljenja. Obredom je najbolje in najlepše slediti v tišini, zato pridiga ni predvidena in je tudi ni bilo. Sem pa v preteklih dveh dneh imel priložnost globlje in dlje premišljevati Gospodovo trpljenje, posebej se mi je nekaj odprlo pri tisti znameniti peti postaji križevega pota. K temu so pripomogli dogodki iz vsakdanjega življenja in odločitve, ki jih ljudje sprejemamo. 

Ljudska pobožnost "križev pot". Jezusova pot od rimske sodne palače v Jeruzalemu, pa do kraja, kjer je bil križan, ki se imenuje Lobanja oz. Golgota ali Kalvarija. Pravzaprav je simbolno povzeta v tej poti življenjska pot vsakega človeka - od zibelke, pa do groba. 

Za to, da je človeku naložen na rame križ, ni treba, da je kristjan. Križ je namreč naložen vsakomur. Je pa res, da dobi skozi krščansko vero križ lahko smisel. Pomeni, da dobi lahko smisel tudi vse naše trpljenje, vse slabo, kar se zgodi nam in drugim, kakor dobi lahko smisel v tej veri tudi smrt. Uporabil sem pogojno besedo "lahko", ker še zdaleč ni samo po sebi umevno, da ima za nas vse to smisel, četudi smo bili krščeni, četudi smo prejeli vse druge zakramente, tudi sveti zakon. V končni fazi niti ni nujno, da ima vse to smisel tudi za duhovnika, četudi naj bi se to predpostavljalo. Ne, tudi duhovnik lahko izgubi kompas v svojem življenju. Zelo hitro se to lahko zgodi. 

Govorimo torej o tem, da postane križ pretežak in ga odložimo. Pa ne govorim o tem, da si vzamemo življenje. Ne, govorim samo o tem, da včasih nočemo sprejeti posledic svojih odločitev. Lahko delamo kar hočemo, a vsaka naša odločitev ima tudi določene posledice. Dobrih nam seveda ni težko sprejeti, zelo težko pa sprejmemo negativne posledice, ki sledijo slabim odločitvam. V življenju je tako, da je naloženi križ potrebno nesti do konca, z vsemi posledicami in četudi nas žuli rani, teži, nas pritiska k tlom. 

Če tega ne storimo, potem ne prizadenemo trpljenja samo Jezusu Kristusu, ki je v dobrem ali slabem z nami ob poti, četudi smo mi nanj že zdavnaj pozabili. Ne govorim o tem. To vse gotovo drži, a se v tem ne bomo vsi strinjali. Govorim še o nekem drugem pravilu, ki bi ga lahko poimenovali "Simonovo pravilo". Kdo je ta Simon, o čigar pravilu je govora? 

Evangelij nam o njem pove tole: "Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ" (Mt 27,32). Cirenejec, torej, ki je Jezusu pomagal vse do konca poti, kakor izvemo, če pogledamo še vrstico naprej: "Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹..." (Mt 27,33). Evangelist Marko doda še podatek, da je to bil Aleksandrov in Rufov oče, in da se je vračal s polja (Mr 15,21). Gre torej za naključnega mimoidočega, poštenega delavca, ki najbrž Jezusa v danem trenutku ni poznal, ki pa so ga prisilili, da je Jezusu pomagal nesti križ.

In že pridemo do njegovega, do Simonovega pravila. Brez križa se namreč v življenju ne da, čeprav bi tako želeli. Če sami slučajno ta križ odložimo, če torej ne sprejmemo posledic svojih slabih odločitev, kaj se zgodi? Namesto nas je ta križ naložen nekomu drugemu, nekemu Simonu iz Cirene, saj je tisti križ treba prinesti vse do konca. Nekdo drug je torej prisiljen nase vzeti tisto težo in trpljenje, ki ga mi nočemo. 

Številni starši tako za svoje otroke postanejo Simoni iz Cirene, čeprav morda otroci tega zanje niti nočejo, a Simonovo pravilo je neusmiljeno. K odgovoru na vprašanje, k čemu smo torej ljudje, vsi ljudje, brez izjeme poklicani v življenju, da se to Simonovo pravilo ne bi sprožilo, pa skušajte najti odgovor sami. Vsak si mora na to odgovoriti sam. Razmišljajmo malo v tej smeri.