Ne moremo brez Gospoda

Pred nas je 15. Poglavje Lukovega evangelija tokrat postavljeno v celoti, pred pol leta smo namreč slišali le del tega poglavja. Lahko rečemo, da je pravi “mini-evangelij Božjega usmiljenja” to poglavje, vendar vse prevečkrat tvegamo, da bi ga zožili na samo eno lepo zgodbo, kar pove že ime, ki smo ga nadeli osrednji priliki tega dela Lukovega evangelija, imenujemo jo: “Prilika o izgubljenem sinu”. Vendar, kot rečeno, na ta način tvegamo, da zgrešimo središčno osebo, saj tu ni najpomembnejši tisti “izgubljeni sin”, če mu sploh lahko tako rečemo, ker evangelij predstavi dejstvo, da tisti sin ni več izgubljen, ker se je vrnil. Tudi ni toliko pomemben drugi, starejši sin, ki ga vse prevečkrat mečemo v koš, pa čeprav je pravzaprav enak svojemu mlajšemu bratu. V središču je seveda usmiljeni oče. Po pravici so zato številni komentatorji, začenši s cerkvenimi očeti, poimenovali to zgodbo: “Prilika o usmiljenem očetu”. Nekateri svetopisemski strokovnjaki so šli celo tako daleč – lahko rečemo, da upravičeno -, da so zgodbo poimenovali celo kot: “Priliko o očetu, izgubljenem v usmiljenju”. 

Jezus se skozi celotno poglavje neizmerno trudi, da bi osredotočenost s človeka premaknil na Boga. Ne

gre toliko za to, kakšni smo ljudje, ker smo takšni in drugačni, vsekakor pa ne samo takšni ali samo drugačni. Pomeni, da nihče od nas ni podoben samo tistemu izgubljenemu sinu, kakor po drugi strani tudi nihče izmed nas ni podoben samo starejšemu sinu. Vsak od nas je nekoliko mlajši in nekoliko starejši sin, nekateri se nagibamo bolj na eno, nekateri bolj na drugo stran, a to ni toliko važno. Morda smo preveč okuženi s tisto miselnostjo iz ameriških filmov, kjer so zadeve strogo ločene, in so na eni strani dobri (“good guys”), na drugi pa slabi ali zlobni (“bad guys”). Vendar pa to ne drži za nobenega človeka, v nobeni družbi in nikjer na svetu. Še tako dober človek je tudi v določeni meri slab, kakor po drugi strani tudi drži, da je še tako slab in zavožen človek v določeni meri tudi dober in ima možnost, da se vrne vse do zadnjega. Dejstvo pa je, da vsi ljudje, tisti boljši in tisti slabši potrebujemo odrešenje, da potrebujemo usmiljenega Boga, do katerega pa pridemo le po eni poti – po Jezusu Kristusu. 

Vsak dan mora vsak od nas priti do preproste ugotovitve, ki je ta, da je zaznamovan z grehom, da je torej grešnik. Vsak grešnik pa potrebuje odpuščanje. Vendar pa ne potrebujemo tistega človeškega odpuščanja. Je sicer lepo, če si med seboj znamo odpuščati, če si za to v naših odnosih prizadevamo, a v končni fazi lahko človek preživi tudi brez tega človeškega odpuščanja. Lahko me tudi ves svet zaničuje, me sovraži, mi ne odpusti. Lahko me tudi vsi ljudje, ki se zberejo v nedeljo k maši, gledajo po strani. To ni toliko važno. Pravzaprav je tako, da nisem nič drugačen od drugih, če me zanima samo, kaj si o meni mislijo drugi ljudje. To me ne sme preveč zanimati, ker je predvsem važno, kakšen sem jaz pred Bogom. 

Mi smo pogosto tako zazrti samo v ta naš mali svet, v nek delček, da iz zavesti izgubimo celotno stvarnost. Tako za nas kristjane pogosto drži, da zelo omejeno in omejujoče pojmujemo Cerkev. Kako pogosto jo res pojmujemo kot skupnost pravičnih in svetih, ki se zbira skupaj, pozabimo pa na veliko večino, ki sicer sestavlja Cerkev. Če pogledamo najprej na to, koliko se nas ob nedeljah zbere pri sveti maši, je že na dlani ugotovitev, da je več tistih kristjanov, ki jih ob nedeljah ni pri sveti maši v domači cerkvi. Tudi oni so Cerkev in ne samo “mi, tukaj zbrani”. Pa tudi, če bi prišlo vse mesto k nedeljski maši, to ne bi bila vsa Cerkev, ker jo sestavljajo še vsi drugi bratje in sestre po veri, ki so razkropljeni po vsem svetu, vendar pa tudi to še ni celotna Cerkev, ampak le manjši del. To, o čemer smo do sedaj govorili, je le vidni del Cerkve, obstaja pa še nevidni del. Sestavljen je po eni strani iz “očiščujoče se Cerkve”, ki jo predstavljajo verne duše v vicah, po drugi strani pa tudi iz “zmagoslavne Cerkve”, ki jo predstavljajo vsi tisti, ki so v nebesih – angeli in svetniki. Prav s slednjimi se je v življenju zelo dobro primerjati, koliko jih kaj dosegamo, saj s posnemanjem svetnikov lahko pridemo tja, kjer oni že so – v nebesa. 

Če je naš pogled napačen, nismo nič kaj drugačni od obeh bratov iz prilike, ki sta bila, vsaj pred spreobrnjenjem (hočemo verjeti, da se je kasneje našel in spreobrnil tudi starejši sin), usmerjena predvsem v njun mali svet. To je tudi naša nevarnost. Potem se pa zgodi tisto, kar vidimo tudi v evangeliju – v ospredju sem samo jaz, jaz in spet jaz. V ospredju pa mora biti Gospod. Samo tako lahko imam pravi pogled na življenje in samo tako bo moj pogled zelo širok. Posledica bo to, da se bom znal veseliti tudi drugih ljudi, če se bodo vrnili nazaj, pred tem pa mi seveda ne bo vseeno, če so zablodili in se izgubili, kakor mi tudi ne bo vseeno, če bodo v kakršnikoli stiski.