Pot križa - pot srca

Na zadnjo nedeljo v cerkvenem bogoslužnem letu smo povabljeni, da zremo in občudujemo tistega, ki je kralj vesoljstva oz. "univerzuma", pomeni, da nam Cerkev pravi s tem imenom, da se v to osebo stekajo vse stvari, vse gre proti njemu - on je smisel. Tako ali drugače, išče vsak od nas smisel v svojem življenju, evangelij pa nam govori, da ga najdemo v Jezusu Kristusu, ki je, kot piše, "judovski kralj", torej kralj ne samo judovskega ljudstva, temveč novega izvoljenega ljudstva, kralj vseh, ki nosimo njegovo ime, ker smo kristjani. Zato smo pa tudi mi poklicani, da bi "stal zraven in gledali", da bi zrli vanj in ga priznali za svojega kralja, za središče in smisel življenja. 

Res je, prestol tega kralja je neobičajen, saj je ta prestol križ, najbolj okrutna mučilna naprava tistega

časa. Vendar pa je ravno v tem skrita tista velika modrost, ki jo mora vsak človek spoznati, da namreč v življenju ne gre vse po njegovi logiki. Pomembne reči v življenju se nam izmuznejo, če gledamo samo s človeškimi očmi, ker so le-te premalo. Kot vstopno mesto so že v redu in tudi vsak od nas nosi podobne pomisleke in vprašanja, kakršni so se skrivali za posmehom navadnih ljudi, prvakov in vojakov, ki so gledali na Križanega. Tudi mi bi namreč radi neko "instant" rešitev ali, če rečemo v jeziku sodobnih reklam, bi rad vse rešili "z enim klikom". Bolj ko pa zremo v tega križanega kralja, bolj razumemo, da v življenju ne gre, zlasti za bistvene in pomembne reči, na tako lahek način, temveč se je treba pošteno potruditi, potrebno je iti zares po "poti križa". Veliko moramo zreti v križ, da bi, kot pravi pesem, ugotovili, da je "življenja luč" in "nebeški ključ".

Če pa se vrnemo na začetek te iste pesmi, izvemo najprej, da je križ "kraljevo znam'nje", izvemo pa še nekaj, kar je izrednega, ključnega pomena, da se v šoli križa, kjer uči naš Kralj Jezus, naučimo pravilne življenjske drže, uči nas namreč: "Srčnó se vojskovati". Ta "srčnó" seveda najprej pomeni pogumno, kar vsi razumemo, a je še bolj pomembno nekaj drugega. V besedi je beseda "srce", kar je pomembno, ker se moramo v življenju boriti predvsem "s srcem". Gre torej predvsem za notranji, za duhovni boj. Gre predvsem za "dejanja srca". Ta dejanja so očitno pomembnejša od tistih z rokami in nogami, vsaj če pogledamo našega kralja, čigar roke in noge na križu ne morejo storiti več ničesar. Tisto zares pomembno, kar stori, je na povsem drugi ravni, na ravni srca. Prva zadeva v tej smeri je že prej in je ne preberemo v današnjem odlomku, saj navkljub tej nori zagnanosti ljudi in njihovemu naslajanju and nasiljem, Jezus reče: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34). Ta dejanja srca pa se še nadaljujejo in za eno izvemo tudi v današnjem odlomku, saj je Jezus odpustil skesanemu razbojniku. 

Kristus Kralj nas torej uči, naj se odpovemo pretiranemu aktivizmu, ker ni pravi način za dosego pravih življenjskih ciljev, sploh pa ne za "rešitev samega sebe" (Lk 23,35), kot tudi ni prava rešitev za druge (Lk 23,39: "Reši sebe in naju."). Pravi način je očitno "pot srca", a moramo tu paziti, da ne bi spet zamenjali pomena in dali tistega človeškega na mesto tistega, kar misli Sveto pismo pod to besedno zvezo. Pri tej poti, tem procesu, se namreč ne smemo ustaviti le pri čustvih. Tudi čustva so pomembna, a morajo biti vključena v neko širšo zadevo, saj Sveto pismo vedno, ko reče "srce", misli na celoten človekov notranji svet. Gre torej za neki duhovni proces, ki ga je treba narediti. Sveti Janez Vianej nas opozarja, kako malo pozornosti posvečamo prav duhovni rešitvi, veliko preveč pa vsemu drugemu, kar pa potem ne na sodišču življenja, kakor tudi ne na Božjem sodišču, nima nikakršne besede in veljave. 

Poklicani smo torej na to duhovno pot, kjer se bomo naučili gledati s srcem. Ta način gledanja nujno potrebuje vsak verni kristjan, da bi znal primerno gledati in spoznavati stvari v življenju, sploh tiste, ki najbolj uhajajo naši človeški logiki. Moramo priti do spoznanja skesanega roparja, da je tisti, ki se žrtvuje na križu, kralj našega življenja, da je smisel in rešitev samo v njem. Kot nam pove sv. Tomaž Akvinski, je imel skesani razbojnik nekoliko lažje delo, ker je gledal vsaj v človeka - mi danes ne zremo niti v človeka, ko smo pri sveti maši zazrti v sveto hostijo. Z očmi srca pa je mogoče priti do spoznanja iz 3. kitice pesmi "Molim te ponižno": "Vendar Bog in človek tukaj si navzoč..." Kako velika je ta skrivnost. 

Naš križani kralj, daj nam te prepotrebne milosti, odpri nam oči srca, da te bomo spoznali in vzljubili kot kralja svojega življenja, ki edini lahko zares reši človeka.