Nadaljujemo še drugi del razmišljanja o cerkveni ladji, nekoliko pa se bomo tudi še vrnili, pač zaradi sklapljanja nekaterih misli, tudi k vhodu v cerkev. Cerkev oz. cerkvena stavba, ki bi jo sestavljala samo ladja, pravzaprav ni prava cerkev, vsaj ne po klasični logiki gradnje cerkvene stavbe, saj bi bila takšna cerkvena zgradba znamenje sveta, ki si želi samo lastne potrditve, ki je “avtoreferenčen”, velja pa, da je krščansko občestvo, ki se v cerkvi zbere, vselej odločno nekam usmerjeno, kar mora biti vidno tudi na zunaj, v bogoslužju, še prej pa v sami cerkveni stavbi.
Najbrž se vsi strinjamo, da je krščansko ljudstvo vselej usmerjeno v večnost, torej je ta eshatološka prvina bogoslužja, torej tudi bogoslužnih prostorov, izredno pomembna. Občestvo že, pomembna prvina, toda občestvo v najširšem pomenu, ne le “mi, tukaj zbrani”. Tistih nekaj zbranih je namreč lahko tudi zelo v redu. Lahko so to zelo pobožni, goreči, poučeni ljudje, a so lahko tudi samo člani nekega zaprtega kroga, ki se vrti samo okrog samega sebe. Smeri potovanja ne daje zbrano verno ljudstvo (občestvo je, med drugim, precej širša stvarnost, saj vključuje najprej celotno zemeljsko Cerkev, potem pa tudi očiščujočo se Cerkev in nebeško Cerkev), kakor tudi v cerkveni ladji sami pravzaprav ni moč najti ničesar, kar bi dajalo smer.
Podobno namreč beremo, če se za trenutek vrnemo k pripovedi o Noetovi ladji, kako ni imela tista velika plavajoča hiša nobenega krmila, kar pomeni, da ni vsebovala v sebi tistega, kar bi jo vodilo, ampak je prihajalo od zunaj. Skupnost torej smer poti ali svojo usmeritev najde izven cerkvene ladje, k čemur je prav, da sama cerkvena ladja vodi tudi s svojo obliko. Smer namreč vselej daje Križani, ki mora vselej biti dobro viden v prezbiteriju in je vedno v tesni povezavi z oltarjem, kjer se pri maši krvava žrtev na križu “ponavzočuje”. Na ta način sama struktura cerkve izraža in nas spominja na tisto, kar je dejal Kristus sam: “Ko pa bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Tu se pojavlja težava usmeritve nekaterih cerkva zadnjih desetletij, ki od klasičnih odstopajo tako po svoji obliki kot tudi po tem, da so pravzaprav “enoprostorske”. A nadaljujmo.
Rekli smo “Križani” in ne le “križ”, ker je samo znamenje križa premalo. Papež Benedikt je tako lepo opozarjal, da marsikatero zagato zelo enostavno rešimo že samo s tem, če postavimo Križanega na sredo oltarja, saj so ljudje tako jasno usmerjeni. Hoditi po cerkveni ladji tako pomeni pluti skozi valove zgodovine, a v varnem naročju Cerkve, kjer imamo na voljo vse, kar je potrebno za zveličanje. V zvezi s tem bomo prihodnjič lahko spregovorili o krstilnici ali krstnem kamnu, ker se lepo vključi v to zadevo o hoji ali potovanju. Verni, ki vstopijo v cerkev, tako na neki način zavzamejo določeno obliko, ki pokaže, da gre za potujočo skupnost. Cilj te skupnosti pokaže, da je človeško zares človeško, avtentično, le takrat, kadar človek svobodno odgovori na Božji klic.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar