Gospod pove priliko: “Nebeško kraljestvo je podobno Kralju, ki pripravi gostijo za poroko svojega sina.« Najprej je bilo povabljeno judovsko ljudstvo, a ker je vabilo odklonilo, se je odrešenje razširilo na vse ljudi, kakor lepo napoveduje tudi prerok Izaija v 1. berilu. V Cerkvi, ki je novo izvoljeno ljudstvo, zlasti za evangelista Mateja, pa je prostora tako za dobre kot tudi za slabe, kakor nam jasno pove evangelij: »'Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.' Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.« Tako je do konca časov, da smo del nje eni in drugi, a hkrati poklicani k spreobrnjenju in k temu, da stopimo na pot svetosti, ki je možna za vsakogar.
Ko se zbiramo v cerkvi, pri tistem predokusu nebeške večne gostije, pri sveti maši, zlasti je to sveto
obhajilo, smo poklicani, da se že sedaj primerno in ustrezno pripravimo, notranje in zunanje, da bomo lahko deležni večne gostije, ki si je vsi želimo. Prerok nam namreč pove, da bosta uničena smrt in greh, naše solze pa obrisane.
Zunanje vemo, da se je treba za k sveti gostiji ustrezno obleči, se ustrezno obnašati, prav tako pomembno pa je, da smo kar se da spoštljivi in pobožni tudi v svojih držah in kretnjah—začne se že pri tem, kako se pokrižamo ob vstopu, kako pokleknemo, kako potem stojimo, sedimo, pa seveda ponižno klečimo pred Najsvetejšim. Vprašanje je tudi, kako ga počastimo in prejmemo ter z njim ravnamo. To je samo par reči, o katerih velja razmisliti.
Seveda pa velja tudi to, da nekoč vsi pridemo »na carino«, kjer bo treba pokazati zlasti, če je bilo tisto naše notranje oblačilo »očiščeno v Jagnjetovi krvi«, da torej nismo umrli s smrtnim grehom. Najpogostejši tovrstni grehi so danes vsem na očeh: preklinjanje, kjer je postalo moderno da psujemo tudi Boga in Božjo Mater; meseni grehi, kjer je prisotna vsesplošna svoboda, da naj bi torej bilo vse dovoljeno, veliko pa se jih niti poroči ne več; grehi našega jezika, kjer častno mesto zasedata opravljanje in celo obrekovanje, govoričenja je pa tako ali tako ogromno; nazadnje, a nič manj pomembno pa je tu tudi nespoštovanje Gospodovega dne, ko ob nedeljah ne gremo k sveti maši (po lastni krivdi)—četudi to storimo kdaj pa kdaj, je to težek greh, ki ga je treba izpovedati, da lahko spet vredno pristopimo k sveti gostiji, potem pa še nedeljsko delo (pri otrocih je to učenje in pisanje nalog na nedeljo, vadenje...) in seveda obiskovanje trgovine. Težava je, da vse skupaj že jemljemo precej zlahka, kot da nič hudega ne bi bilo, pa seveda temu ni tako. Fatimska Mati Božja, katere stoletnico praznovanj smo včeraj zaokrožili, je bila glede tega zelo jasna, pa tudi sicer je Božja Mati rada poudarila pri svojih prikazovanjih te reči. Svoje oblačilo spet lahko vrhunsko očistimo in napravimo v svatovsko pri zakramentu svete spovedi, za katerega mnogi danes mislijo, da ni več potreben.
Evangelij namreč zelo jasno pove, da je čas na zemlji omejen, potem pa so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Zelo jasno je rečeno, kako nas lahko nekoč doletijo bodisi neskončno večja sreča, radost, veselje bodisi neskončno večje muke in trpljenje od zemeljskih, in sicer v peklu. Tudi slednjega je Fatimska Mati Božja jasno pokazala trem pastirčkom in jim ga celo dala izkusiti. Zadeva torej obstaja. Vsi smo torej poklicani na pot spreobrnjenja in svetosti. Vsak svetnik v nebesih je namreč spreobrnjeni grešnik.
Seveda pa velja tudi to, da nekoč vsi pridemo »na carino«, kjer bo treba pokazati zlasti, če je bilo tisto naše notranje oblačilo »očiščeno v Jagnjetovi krvi«, da torej nismo umrli s smrtnim grehom. Najpogostejši tovrstni grehi so danes vsem na očeh: preklinjanje, kjer je postalo moderno da psujemo tudi Boga in Božjo Mater; meseni grehi, kjer je prisotna vsesplošna svoboda, da naj bi torej bilo vse dovoljeno, veliko pa se jih niti poroči ne več; grehi našega jezika, kjer častno mesto zasedata opravljanje in celo obrekovanje, govoričenja je pa tako ali tako ogromno; nazadnje, a nič manj pomembno pa je tu tudi nespoštovanje Gospodovega dne, ko ob nedeljah ne gremo k sveti maši (po lastni krivdi)—četudi to storimo kdaj pa kdaj, je to težek greh, ki ga je treba izpovedati, da lahko spet vredno pristopimo k sveti gostiji, potem pa še nedeljsko delo (pri otrocih je to učenje in pisanje nalog na nedeljo, vadenje...) in seveda obiskovanje trgovine. Težava je, da vse skupaj že jemljemo precej zlahka, kot da nič hudega ne bi bilo, pa seveda temu ni tako. Fatimska Mati Božja, katere stoletnico praznovanj smo včeraj zaokrožili, je bila glede tega zelo jasna, pa tudi sicer je Božja Mati rada poudarila pri svojih prikazovanjih te reči. Svoje oblačilo spet lahko vrhunsko očistimo in napravimo v svatovsko pri zakramentu svete spovedi, za katerega mnogi danes mislijo, da ni več potreben.
Evangelij namreč zelo jasno pove, da je čas na zemlji omejen, potem pa so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Zelo jasno je rečeno, kako nas lahko nekoč doletijo bodisi neskončno večja sreča, radost, veselje bodisi neskončno večje muke in trpljenje od zemeljskih, in sicer v peklu. Tudi slednjega je Fatimska Mati Božja jasno pokazala trem pastirčkom in jim ga celo dala izkusiti. Zadeva torej obstaja. Vsi smo torej poklicani na pot spreobrnjenja in svetosti. Vsak svetnik v nebesih je namreč spreobrnjeni grešnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar