Prehranjevanje kot kmečko dejanje

Kaj nam pravi ameriški avtor Wendell Berry

Za osrednjo temo tokratne priloge smo izbrali temo prehrane in narave, ki je s tem povezana. Pred časom sem kupil dve deli ameriškega kmetovalca, romanopisca, pa tudi avtorja številnih člankov ter predavatelja Wendella Berryja, ki se je po nekaj letih življenja v velemestu vrnil v rodni Kentucky kmetovat. Tema je vsekakor pomembna za vse, o njej pa moramo razmišljati tudi kristjani, pa tudi kaj storiti, misli Berryja pa nam lahko koristijo. Zanimivo se je pogovarjati, kako jemo, pa rečejo ljudje, da pri babicah jedo “tradicionalno” hrano, a je treba reči, da to ni tako, saj je to kuhinja, ki še nima tako “dolge brade”, v resnici pa se je poslužujemo zadnjih petdeset ali šestdeset let, ko so na razpolago stvari, ki jih prej bodisi ni bilo bodisi niso bile za domačo uporabo. Še kako se je spremenil tudi naš odnos do zemlje, kakor nas je rad večkrat opozoril tudi naš urednik Jurij Paljk, pa živeli smo kot v nekakšni iluziji, ko se je zgodila industrializacija in še kaj. 

 

Naš omenjeni Američan pravi, da smo “se petdeset ali šestdeset let ujčkali v iluziji, da dokler bomo

imeli denar, bomo imeli tudi hrano. Motili smo se. Če bomo še naprej izčrpavali zemljo in delo, ki nam omogočata, da se prehranjujemo, se bodo zaloge prehrane zmanjšale in se bomo znašli pred težavo, ki je precej večja od padca te papirnate ekonomije. Vlada ne bo mogla proizvesti hrane zgolj tako, da bo podarila več sto milijard dolarjev družbam agrobusinessa”. To je Berry govoril jeseni leta 2008, nekaj mesecev po izbruhu velike ekonomske krize. Naš kmet in pisatelj neprestano postavlja ob bok dve ekonomiji, ki se med seboj izključujeta, kjer je prva seveda tista papirnata, medtem ko je druga osnovana na dobrem in pravem odnosu do narave in zemlje, ki je torej tudi vzdržna na dolgi rok, medtem ko prva vse to le izčrpava in uničuje, iščoč le čim večji in čim hitrejši dobiček. 

 

S tem je tesno povezan tudi način prehranjevanja, ki je seveda ena od osnovnih človeških potreb, vendar ni več neko naravno dejanje, temveč je postalo žrtev prehrambnega trga, ki pa služi drugim namenom, ne pa primarno prehranjevanju ljudi. Kateri so ti nameni? Zagotovo so najpomembnejši prav večanje dobička, financiranje ekonomije in spodbujanje zlorabljanja tistega, kar ni bistveno. Prva od obeh zbirk člankov in esejev Berryja nosi v italijanščini zanimiv naslov 'Jesti je kmečko dejanje' ('Mangiare e' un atto agricolo'). No, danes to več ne drži, ker naše prehranjevanje ni več zadnji del neke “kmečke” verige, torej procesa od setve do žetve, sledeč pravilom spoštovanja do zemlje oz. do Stvarstva, če rečemo po krščansko. Prehranjevanje je danes daleč od tega in je postalo žrtev vsega, kar se na nas zvrača s televizije in spleta v številnih oblikah. 

 

Seveda se tu postavi tisto vprašanje, kaj lahko storimo tisti, ki nismo ravno kmetje, ki živimo v urbanem okolju, pa se Berry na to pogosto vprašanje, ki mu ga zastavljajo ob koncu konferenc, odzove, da je treba “jesti odgovorno”. Pri razlagi, kaj bi to bilo, začne ravno pri trditvi, da je prehranjevanje kmečko in ekološko dejanje. "Prehranjevanje je sklep vsakoletne drame prehranske ekonomije, ki se začne s setvijo in rojstvom. Mnogi od jedcev ne vedo več, da je to res tako. Na prehranjevanje gledajo morda kot na kmetijsko proizvodnjo, ne pa kot na del agrikulture (puščamo ta izraz, ker vsebuje tudi besedo “kultura”, ki je v sobesedilu izjemnega pomena, op. A. V.). Sebe pojmujejo kot “porabnike”. Če malo globlje pomislijo, morajo priznati, da so pasivni porabniki. Kupijo tisto, kar želijo, ali tisto, v kar so jih pregovorili, da želijo, v mejah tistega, kar lahko kupijo. Plačajo, po večini brez nobenih protestov, zahtevano ceno. Na splošno tudi ne vedo nič glede osnovnih zadev kakovosti in cene proizvodnje tistega, kar jim je prodajano – koliko je zares sveže, koliko je pristno ali čisto ali prosto od nevarnih kemičnih substanc, s kakšne razdalje je kaj prišlo in kaj je hrani in ceni dodal transport, kaj industrijska predelava, embalaža in reklama. Ko je nekaj bilo spremenjeno, predelano ali prekuhano, ne vedo, kakšen vpliv so ta dejanja imela na kakovost, prehransko vrednost in ceno živila." 

 

Berry zato predlaga “vrnitev k zemlji” v zelo širokem smislu. Treba je namreč spet vzpostaviti tisti pravi odnos do narave in Stvarstva, kakršnega so znali imeti naši predniki, kakor tudi vrnitev k življenju v skupnosti in skupnostih, namesto pogubnega individualizma. Samo na ta način se lahko izognemo dokončni pogubi tudi v smislu tega zemeljskega življenja, kjer moramo biti pametni gospodarji po Gospodovem naročilu. Tu gre za spremembo načina mišljenja in življenja. 

 

Zaradi pomanjkanja prostora seveda ne moremo obdelati vsega, kar pravi Berry, a se vseeno na koncu ozrimo še na skupnost, kakor misli on o njej. “Skupnost”, pravi, “ni le izključno človeška skupnost, temveč skupek bitij na nekem določenem ozemlju, vključno s samim ozemljem, torej z zemljo, vodo, zrakom in vsemi družinami in vrstami nečloveških živih bitij, ki so del tega ozemlja”. Zato pa “proizvodnja, dobiček, učinkovitost, ekonomska rast in tehnološki napredek ne vključujejo nobenega ekonomskega ali družbenega kriterija in mu ne odgovarjajo. Obstaja pa drug skupek ciljev, ki pa, nasprotno, imajo neke kriterije, ti pa so: svoboda (skorajda sinonim posameznikove in lokalne samozadostnosti), užitek (oz. veselje do tega, da živimo) in dolžina življenja ali vzdržnost (ki izraža našo željo, da svoboda in užitek trajata). Vsa ta stremljenja imajo že v sebi kriterij blagostanja. Končno je vse to odvisno od blagostanja narave – ideja, da lahko svoboda in užitek dolgo trajata v bolnem svetu, je popolnoma absurdna”.

Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017 v tedniku Novi glas

F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 

Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

F kot FINANCE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (32a)

Zadeva, ki smo jo obravnavali v prejšnji številki rubrike v treh nadaljevanjih, namreč evolucionizem, nam je pustila še nekaj tematik, ki pa jih bomo obravnavali posebej, začenši že s tokratnim delom rubrike. O financah bomo govorili kot o težavi, ki jo ima vsakdo, namreč, kadar so slednje majhne ali pa jih ni. Kateri pa so tisti viri, ki so finančni, da torej finance prinašajo, ne pa jih odnašajo? 

 

Zagotovo je treba pri tem spraševanju pogledati tudi demografsko vprašanje, zato pa tudi povezavo med otroki in financami, torej s problemom rodnosti. Zadnjič smo tako omenili Thomasa Malthusa, ki je trdil, da se bo človeštvo hitreje množilo, kot pa se bo po drugi strani večala prehranska proizvodnja, kar naj bi privedlo do revščine in pomanjkanja. Zelo se je motil, saj se je vselej, ko se je človeški prirastek zmanjšal, povečala revščina. To je nedaleč od Angleževe trditve dokazal primer Irske, kjer je zaradi maltuzijanske politike prišlo do velike lakote, umrljivosti in množičnega izseljevanja v ZDA. Vseeno so se pretekli rodovi ukvarjali s tem in jih je skrbelo, da je na svetu preveč ljudi. Greg Ip pa piše v Wall Street Journal (WSJ), da imamo danes raje težavo s tem, da je ljudi premalo. 

 

Članek je sicer izšel v posebni izdaji ameriškega dnevnika, ki se je ukvarjala z “demografsko usodo” sveta. Za WSJ je demografski problem postal tako univerzalen, da bi se morali z njim ukvarjati tudi vsi finančni strokovnjaki, zato pa smo tudi mi tako povezali zadevo. Marsikdo se namreč sprašuje, posebno pa strokovnjaki finančnega področja, kako to, da po krizi tako dolgo ne pride do izboljšanja. Veliko vzrokov je bilo nakazanih, a sedaj se vse bolj uveljavlja še en ključ, ki se ga prej niso posluževali, in sicer je med glavnimi krivci tudi demografsko padanje na našem planetu. 

 

WSJ spominja, kako smo, po raziskavi OZN, že dosegli znak minus pri delavski populaciji v razvitih deželah, ta populacija pa se bo do leta 2050 zmanjšala že za  5 odstotkov. To pa se bo zgodilo tudi na tržiščih v rasti, kot sta recimo Kitajska in Rusija. Istočasno pa bo šlo v nebo po vseh teh deželah število prebivalcev nad 65-imi leti starosti. Razlogi so seveda staranje prebivalstva in padanje rodnosti, kar gleda WSJ skozi finančno prizmo: “Če poenostavimo, bodo podjetja ostala brez delavcev, strank ali kar brez obojih. V vsakem primeru pa bo zaradi tega trpela ekonomska rast”. Pri tem ne smemo pozabiti, da ko se porabniki postarajo, menjajo tudi svoje navade, vključno z nakupovalnimi.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas