Nedeljska misel na Sveto Trojico
Na praznik Presvete Trojice premišljujemo tri vrstice iz Jezusovega nočnega pogovora s »skrivnim« učencem Nikodemom. Prva vrstica nam govori, o neizmerni Božji ljubezni do nas ljudi, iz katere se je zgodilo vse dobro, kar je, od stvarjenja dalje. Nazadnje je seveda prihod Sina in njegova smrt na križu, potem pa vstajenje, iz ljubezni pa je še dar Sv. Duha. Ko torej sv. Janez uporabi besedo svet, misli na nas ljudi, kakor izpovedujemo v veroizpovedi: »Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes…«. Četudi smo torej grešniki, pa nas Oče vseeno ljubi, ampak po Sinu, ker smo v njegovem presvetem Srcu, katerega mesec je junij.
Oče nas torej ljubi v Jezusovem Srcu, in to že od vedno, ker vedno ljubi po in v svojem Sinu, po
katerem je tudi vse ustvaril in nam dal, tudi Sv. Duha. Četudi pa nas Bog ljubi v svojem Sinu in našem Gospodu Jezusu Kristusu, mi žal pogosto menimo drugače in se mu stalno skrivamo in izmikamo. Napačno namreč mislimo, da če bomo svojo grešnost in krhkost spoznali ter priznali, da nas bo Bog uničil. A temu seveda ni tako, saj nam Gospod v evangeliju lepo pravi, da če znamo mi dajati svojim otrokom dobre reči, bo toliko bolj dal naš dobri nebeški Oče Sv. Duha tistim, ki ga prosijo. No, Sv. Duha in torej posvečujočo milost ali Božje življenje dobimo ravno po zakramentu svete pokore oz. spovedi. Že res, da se tam na neki način ponižamo, a nas Gospod zaradi tega vedno znova poviša, kakor nam pričuje sv. Pavel.
Bog torej vselej deluje kot Sv. Trojica, kot Oče, Sin in Sv. Duh, ne deluje kot posameznik, temveč kot skupnost, podoba te skupnosti pa je družina, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci. Če zakon ni sklenjen pred Bogom, to ni družina, kakor tudi razne druge izmišljotine moderne dobe. Bog se odslikava kot Trojica, hudi duh pa seveda želi njegovo podobo popačiti, zato pa hoče tudi uničiti družino. Če se resnično želi znebiti Boga, se je potrebno znebiti tudi podob, v katerih se odslikava. Ker se najbolj odslikava v družini, jo je potrebno uničiti. Še ena zabloda človeka je torej ta, da mu bo Bog nekaj vzel, če se poroči in ima otroke, resnica pa je seveda ravno obratna, saj po družini človeku daje neizmerno več od tistega, čemur se je moral zaradi nje odpovedati. Je pa res, da je za to potrebna tista ljubezen, kakršna je v Bogu – žrtvena.
Žrtvovanje samega sebe in svoje volje je seveda težko, a je edina prava in zveličavna žrtev, ki prinaša vse blagoslove in darove, ki jih potrebujemo. Vprašanje je torej tudi za današnjega človeka, kakor je bilo tedaj za Jude – si želiš biti odrešen ali ne? Bog namreč ne prihaja, da bi z neko strelo pokončal krivične, temveč podaja grešnemu človeku roko rešitve iz blata, da bi ga dvignil k sebi. Človek v svojem napuhu pa tega noče. Bog pošilja ogenj svojega Duha za troje – za očiščenje, razsvetljenje in preoblikovanje človeka. To so tri obdobja duhovnega življenja, zadnja stopnja pa je človekova bogopodobnost, ko se oblikuje po Božjem Sinu. Brez očiščenja torej ne more biti drugih dveh stopenj, a brez odpovedi sebi, da bi Bog poslal v nas očiščujoči ogenj, ne more biti niti prve stopnje. Zato pa ne more biti niti duhovnega življenja.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar