Dve vrsti odzivanja

Misel na 26. Nedeljo med letom

Poslušamo evangelij o dveh sinovih in njunem odzivu na očetov poziv k delu v vinogradu. Vinograd je Božje kraljestvo, ki ni samo “blizu”, kakor je prevod, ampak je že med nami in smo v neki meri lahko že del njega. Gre za Kristusovo Cerkev, kjer je glavno to, da jo sestavljajo na vseh treh ravneh tudi spreobrnjeni grešniki, če govorimo o svetnikih in blaženih, vernih dušah in drugih spokorjenih grešnikih tu na zemlji. Sveti Matej, katerega praznik smo v ponedeljek obhajali, lepo pove, da imamo sedaj novi  Izrael, ker stari ni sprejel Božjega Sina in se spreobrnil, ta novi Izrael pa je Cerkev, Božje ljudstvo Nove zaveze. 

Ko govorimo o posameznem človeku in njegovem duhovnem življenju, gre tu za napuh in ponos na eni

strani, potem pa za iskrenost in ponižnost na drugi strani, ki sta osnova za spreobrnjenje. V očenašu molimo, naj pride Božje kraljestvo, naj bo kakor v nebesih tudi na zemlji, a vse začne na osebni ravni vsakega, da bi se potem lahko širilo. Imeti nebesa v sebi, imeti Boga v sebi, imeti njegovo milost – to je tisto, kar je pravzaprav naša dolžnost. Je pa seveda to delo in garanje, ni samo govorjenje. Ker pa je delo v cerkvi, vsega skupaj ni izven nje, torej ni izven njenega liturgičnega, zakramentalnega in molitvenega življenja. Napuhnjeni in ponosni človek ne potrebuje nikogar in ničesar, ker si vse omogoči sam, svoje življenje vodi sam. Tak človek ne potrebuje spreobrnjenja in ne potrebuje Božje milosti. Sam ima vsega več kot dovolj in vse obvlada, vse ve in zna. Toda, ali vse dela le, da bi ga ljudje videli, ali dela zaradi Kristusa in ljubezni do njega? 

Koliko je vredna samo teoretična vera, najbrž dobro kaže tudi kriza, v kateri smo se znašli, sploh če je vera bila samo v tem, da se imamo “fajn”, v nekih dobrih čustvih, občutkih, v druženju, všečnosti… Kristjan je kristjan v Cerkvi in v njenem življenju, ali pa ga ni. Kristus je namreč v Cerkvi, ker ne more biti ločen od svoje neveste. Samo zemeljska in človeška raven sta premalo, potrebna je višja raven, tista večnostna. Brez Kristusa in Cerkve pa se vse, kar smo in kar imamo, kar delamo in živimo, ne izteka tja. Torej naše življenje potemtakem niti ne izhaja iz Boga niti se k njemu ne vrača. Kdor je krščen ni več navadni človek, ampak je kristjan, nosi Kristusovo ime. Zato potrebuje tisto, kar slednji daje ljudem po svojem Duhu, ampak vse to daje po Cerkvi in v njej. 

Zato se tisti, ki pravi, da lahko moli tudi doma, krepko moti. Ta molitev namreč še zdaleč ni tako učinkovita, kakor je tista v resnični navzočnosti Boga in njegovih svetih. Pomaga mu na tej naravni ravni, da lahko kolikor toliko dobro naravno živi, saj Bog daje vsem ljudem svojo pomagajočo ali dejansko milost – brez Božje milosti tako ali tako ničesar in nikogar ne bi bilo, a se vse tam konča. Ni nadnaravne razsežnosti, ni posvečujoče milosti, samega Božjega življenja, oživljajočega duha. Človek tako nima varnosti na ladnji rešitve, ki je Cerkev, ampak se slej ko prej v svoji zagledanosti vase utopi v morju življenjskih nevarnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas