Delo v novem vinogradu

Misel na 27. Nedeljo med letom

V evangeliju rožnovenske nedelje poslušamo priliko o vinogradu in viničarjih, kjer je zaobsežena zgodba judovskega ljudstva. Slednje se je, kakor se je izkazalo v prejšnji priliki o dveh sinovih, uprlo Bogu, ni poslušalo prerokov in je ubilo Božjega Sina, kakor je povedano tokrat. Čakajo jih določena usoda in kazni, Bog pa napoveduje postavitev nove stavbe, Cerkve, katere vogelni kamen je Kristus, o čemer govorita tako apostol Peter kot Pavel. 

V Pismu Efežanom nam sv. Pavel govori, da smo sezidani ne le na temelju apostolov, ampak tudi prerokov, tistih, ki jih je izvoljeno ljudstvo zavrglo (Ef 2), ponovno pa poudarja pomembnost tega, da smo del te zgradbe, ker se tako vzidavamo ne samo v občestvo svetih, ampak se tudi zedinjamo z Gospodom samim, prav tistim, ki so ga Judje zavrgli, Bog pa je v svoji modrosti in previdnosti stvari obrnil drugače. Vinograd je namreč dal v najem drugim ljudem, vendar smo tudi mi, ki smo poklicani k delu v njem in k vzidavanju v to duhovno zgradbo, prav tako poklicani k odgovornemu življenju po veri. 

Da je gospodar pravično ravnal, so priznali tudi prvaki judovskega ljudstva, a niso razumeli, da Gospod ne govori o Rimljanih, temveč o njih samih. Prav tako se utegnemo zmotiti tudi mi, ki si domišljamo, da je čisto prav, da kazni in posledice doletijo druge, ne bi pa radi razumeli, kako Gospod k odgovornosti kliče tudi nas in kako tudi nam grozi, da neodgovorno ravnanje s seboj pač prinaša posledice. Potrebno se je truditi za čistost svojega srca, ki jo pa dosežemo in vzdržujemo samo v naročju svete Cerkve in ne drugače. 

Apostole in preroke poslušamo s poglabljanjem v Sveto pismo in sveto izročilo, ki je pravzaprav nespremenljivi nauk Cerkve, ki so nam ga izročili sami apostoli, da se redno spovedujemo svojih grehov, tako v vsakovečernem pregledu svojega dne, kakor tudi v pogosti in redni sveti spovedi, pa seveda, da se, kakor je ponovil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, “polno, zavestno in dejansko” udeležujemo svete maše (actuosa participation pač ne pomeni “dejavna”, temveč bolj “dejanska” udeležba). To ne pomeni, da bi kdo ve kaj delali pri samem bogoslužju, ampak je zlasti to, da smo ne samo s telesom, ampak tudi s srcem, z vso osebo, udeleženi pri sveti daritvi. Kakor poje 2. Kitica pesmi ‘Mogočno se dvigni’: “Darujemo vdano ti svoje srce: dejanja, besede, vse misli, želje”. To je tisto glavno delo v “vinogradu”, da tako slavimo in častimo Boga, potem pa da je “v korist tudi nam in celotni sveti Cerkvi”, a začenši pri tistih, ki so ob nas vsak dan, nato pa se širi še naprej na druge.

Objavljeno v tedniku Novi glas