Pripravljeni na svatbo

Misel na 28. Nedeljo med letom

Ko Gospod govori prilike, nam razlaga “mehanizme” nebeškega kraljestva, torej to, po kakšni logiki deluje nebeško kraljestvo, torej Bog sam. V očenašu molimo, naj to kraljestvo pride in naj bo na zemlji kakor v nebesih. To nam govori, da se moramo čim bolj oblikovati po Božje, darovati oz. žrtvovati svojo voljo, da bi se zgodila Božja, saj to vzpostavlja Božje kraljestvo na zemlji. Najlepša združitev neba in zemlje pa se zgodi pri sveti maši, tam sta Kristus in njegova nevesta, Cerkev, resnično, a skrivnostno, združena v eno (Ef 5,23 sl.). Resnična svatba ali gostija bo šele v nebesih, a neki predokus že imamo tu na zemlji, podoba slednjega pa je zlasti sveto obhajilo, kjer se tudi pripravljena duša združi s svojim Gospodom. 

Vendar pa tudi v tej priliki vidimo, da pravega praznovanja ali gostije ni brez žrtve. Kristusova žrtev na

križu združuje nebesa z zemljo, je zaveza v krvi, potem pride veselje vstajenja in vnebohoda k nebeški gostiji. Po prihodu Svetega Duha se potem vse to odpre še za ljudi. Možnost vstopa na nebeško gostijo je torej po eni strani v prihodnosti, ob koncu življenja, pa je potrebno biti za vstop nanjo pripravljeni, vendar pa tu, kakor smo dejali, ne govorimo o naši logiki, temveč o Božji, zato tudi ne govorimo o človeškem času, ampak o Božjem, torej o večnosti. Sveta maša je sicer predokus tega, kar bo, ampak nas hkrati tudi, če jo jemljemo resno, spodbuja ne samo k stalni pripravljenosti, ker ne vemo ne dneva ne ure, temveč tudi k življenju v milosti in občestvu z Bogom in Cerkvijo. Tu ni govora le o biološkem ali čustvenem življenju, o samo zemeljskem življenju, o naravnem življenju, temveč o nadnaravnem, o večnem življenju, življenju v polnosti. Človeku ni dovolj, da je samo človek, ampak mora biti kristjan, torej Kristusov. Po njegovih žilah se ne sme pretakati le človeška, temveč Kristusova kri – v njem mora biti ne le človeško življenje, temveč Božje življenje, kar je posvečujoča milost. To seveda, če človek želi živeti v polnosti. 

Zato je krst nekaj tako nujnega. Bog je večkrat klical svoje izvoljeno ljudstvo – po prerokih, po sv. Janezu Krstniku in pos svojem Sinu, a se Judje niso odzvali. Zato pa je potem poslal apostole, da vabijo v sveto Cerkev vse druge ljudi. Po krstu in drugih zakramentih se torej vključujemo v sveto Cerkev, ki je vir Božjega življenja, vir milosti. Potem pa je treba v tej milosti, posvečujoči milosti, tudi umreti, da bi prišli na večno gostijo. Seveda bo takrat predvsem pomembno, da bo pripravljena naša duša na srečanje z Gospodom, vendar pa imamo pri sveti maši že resnični in ne samo simbolni predokus nebeške gostije, kjer ni pomembna samo notranjost, temveč tudi zunanjost, celota torej. Za vredno udeležbo nebeške gostije na zemlji, kar je, kot smo rekli, sveto obhajilo pri maši, a je prej še žrtev, moramo biti pripravljeni tako zunanje kot notranje – in-in, ne ali-ali. Ne sme biti razacapana ne naša duša niti ne sme biti razcapano naše telo. 

Za k maši se zato pripravimo tako notranje kot zunanje, se uredimo v obeh ozirih. Med sveto mašo pa je potem zelo pomembno naše obnašanje in so pomembne naše drže ter kretnje. Izrednega pomena je namreč, kaj izraža naša urejenost in na kaj kažejo drže in kretnje. Obleka, obnašanje, drže in kretnje, vse to mora biti uglajeno, dostojno in dostojanstveno, kakor se spodobi za Kralja kraljev. Standardi morajo biti visoki. Zato ni vseeno, kakšni so liturgični paramenti in kakšno je sveto posodje (materiali in dostojna lepota), kakšna je liturgična glasba, kako so oblečeni in urejeni potem tudi verniki, kakšno je obnašanje, kakšne so drže in kretnje ter kako se jih izvaja. Še bi lahko naštevali. Duša se seveda pripravi na mašo in obhajilo z dobro sveto spovedjo, verniki v srcu obnovijo namen maše – svoje zahvale, prošnje, obžalovanja. Ker se pa maša nadaljuje v vsakdanu in ker se pripravljamo na dokončno srečanje, naj bi se vse čim bolj preneslo tudi v človekov vsakdan.

Objavljeno v tedniku Novi glas