petek, 25. december 2020

Jaslice in sveta maša

Božično premišljevanje

"Bliža se božični praznik in na mnogih krajih že postavljajo jaslice, kakor na Trgu sv. Petra. Majhne ali velike, enostavne ali bolj dodelane, jaslice predstavljajo družinsko in zelo jasno upodobljen izraz Božiča. Gre za element naše kulture in umetnosti, predvsem pa je to element vere v v Boga, ki je v Betlehem prišel »prebivat med nas« (Jn 1,14)." Tako se je v nagovoru po molitvi Angelovega češčenja 12. decembra 2004 obrnil sveti papež Janez Pavel II. na otroke in mladostnike, ki so prinesli na glavni vatikanski trg k blagoslovu svoje Jezuščke, ki so jih nato postavili kasneje v jaslice po rimskih župnijah, šolah in družinah. Če pomislimo, je to bilo še zadnje adventno in božično praznovanje poljskega papeža med nami, ob prebiranju teh besed pa so se mi takoj v misli prikradle prav podobe s Poljske, kjer v jaslicah Dete leži na prtiču, ki se imenuje korporal oz. telesnik po slovensko. 

S tem ta katoliški srednjeevropski narod kaže, kako resnično veljajo Gospodove besede s konca Matejevega evangelija: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mt 28,20). Pazimo, ne gre le za nekaj virtualnega in ne gre za zgolj duhovno navzočnost, kakor je rečeno in mišljeno pri: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Gre za resnično navzočnost v presvetem zakramentu, ki se uresniči pri spremenjenju pri sveti maši, kjer kruh in vino postaneta Jezus sam, resnično navzoč, četudi je ta navzočnost nad človeškimi čuti in je zato presežna. Seveda niti ta navzočnost še ni tista polna in dokončna, saj se tista uresniči šele z gledanjem Božjega Sina iz obličja v obličje, ki pa ni od tega sveta. Vemo tudi, da čeprav bi naša duša po smrti uspela priti do tega, tudi to še ni do konca uresničeno popolno srečanje z našim Odrešenikom, saj se mora naši duši ob koncu časov pridružiti še poveličano telo. Takrat bo šele za vse dokončno rešene spet uresničena prvotna bogopodobnost, kakor temu pravimo. 

Imamo torej jaslice, ki so podoba tega čudeža, da je Bog postal človek, nase je prevzel človeško naravo, s tem pa omogočil prav to, da mi lahko spet postanemo podobni prav Njemu, ki je Bog in večni Kralj. To čudovito ponazarja molitev duhovnika ob prilivanju nekaj kapljic vode v vino v kelihu, kjer mašnik Boga prosi za vse verne, da bi bili deležni te milosti. Tesna povezanost podobe jaslic s sveto mašo, kjer občudujemo podobo ljudske umetnosti, ki nam kaže to čudovito skrivnost, ki pa gre ali je šla prevečkrat mimo nas pri sveti maši, ko se nismo dovolj potrudili, da bi stopili še bolj odločno na to pot upodabljanja po Bogu tako, da ga spustimo v svoje prebivališče in nismo podobni tistim, ki zanj in njegove starše niso našli prostora na sam Božič. 

Ob jaslicah lahko pridno v molitvi vadimo, kako lahko našemu Odrešeniku pri sveti maši izročamo svoje življenje. Jaslice so podoba, pred katero molimo, prav kakor so molili pastirji, sveti Trije Kralji in ostali, to pa je seveda zelo lepo delo, sploh če to dela družina skupaj. Kot smo pa dejali, jaslice kažejo tja, kjer se vse to dogaja »v duhu in resnici«, to pa je sveta maša, kjer sicer svoje življenje Bogu izročimo sicer na duhovni način, pa vendarle tudi resnično, navzoči smo pri resničnem spremenjenju ubogih in preprostih prvin v Kristusovo Telo in Kri, resnično so z nami vsi nebeščani, z Marijo na čelu, z nami so resnično navzoče verne duše, povezano smo še z drugimi verniki na zemlji, ki se trudijo isto delati drugod pri sveti maši. Jaslice so tako pravzaprav kakor Janez Krstnik, ki nas je spremljal v adventnem času, saj kakor on kažejo na »Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta« dejansko pri svetih zakramentih, posebej pri sveti spovedi in sveti maši. Če mu bomo pa v svoji revščini in nevrednosti znali odpreti svoja srca, bo z veseljem prišel in prebival med nami.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: