Verodostojnih 24ur

"Do poroke brez seksa... Prav to priporoča in zagovarja brazilski nogometni zvezdnik Kaka, ki je že pred časom izjavil, da se bo po koncu profesionalne kariere podal v svečeniške vode. Nogometaš italijanskega Milana je prepričan, da je lahko njegova odločitev, da v zakon vstopi kot devičnik, primer vsem mladim. S Kakinim konzervativnim razmišljanjem se strinja veliko število rojakov, vendar ne tudi svetovno znana manekenka in supermodel Giselle Bundchen, ki je pred dnevi napadla cerkev, prav zaradi prepovedi seksanja pred vstopom v zakonski stan ..."

Ni čudno, da dvignejo prah, če rečejo, da Cerkev PREPOVEDUJE seksanje pred poroko. Marsikdo potem res misli, da je tako, pa ni. Cerkev spolne odnose pred poroko ODSVETUJE, kar je precej drugače, se mi zdi.

Strinjal bi se, da je Kakájevo razmišljanje konzervativno, saj pomeni, da ohranja neke vrednote, ki jih krščanstvo zagovarja že mnoga stoletja, upam pa, da tu ni mišljeno kaj drugega, a mislim, da je.

Sicer pa je manekenka izrazila svoje nestrinjanje s Katoliško Cerkvijo, ne pa s protestantsko Cerkvijo (bolj natančno Evangelijsko), ki ji pripada nogometaš. Metanje v isti koš je pri naših novinarjih žal pogosta zadeva.

Lepo je, če znane osebnosti kot je Kaká mladim želijo približati določene drže, ki niso več moderne, so pa dobre. Hkrati ne obsojam nikogar, ki je imel, ima, bo imel spolne odnose pred poroko, saj ni nujno, da bo to negativno vplivalo na kasnejši zakon. Sem pa tudi sam med tistimi, ki se strinjajo s Kakájem.

»Z Belcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.«

V branje vam dajem "punkta", ki sem jih imel v četrtek za bogoslovce v semenišču. Je sicer namenjeno ožjemu krogu, vendar pa lahko tudi kdo drugi najde kaj zase. Razmišljal sem ob petkovem evangeliju Lk 11,14-26. Izpostavljena sta dva možna vidika aktualizacije.

Najprej sem razmišljal o tem, kako bomo mi kot duhovniki v podobnih situacijah, v kakršnih se je znašel Jezus. Naloga vsakega kristjana je, da išče resnico, si zanjo prizadeva in se je ne boji povedati, tudi takrat, ko ni ravno udobno zanj, da bi jo povedal. To je preroška služba, ki smo jo prejeli pri krstu, toliko bolj pa bomo tega deležni pri mašniškem posvečenju. Duhovniška služba v tem pogledu ni enostavna, saj svet pričakuje, da se bomo izražali, ravnali in mislili z njegovo mentaliteto, Cerkev, torej Božje ljudstvo, pa od nas pričakuje drugačno perspektivo, perspektivo večnosti. Pričakuje, da ji oznanjamo Božje kraljestvo, sivega in vedno enakega vsakdana imajo namreč ljudje več kot dovolj. Pri tem pa seveda ne moremo ugajati vsem, še posebej ne tistim, ki jim ta perspektiva večnosti ne diši kaj preveč. Takrat smo izpostavljeni ostremu nasprotovanju, lahko rečemo, da celo demoniziranju. Obtožbe nazadnjaštva, nerazgledanosti, mentalne prizadetosti so še najmanj, kar nas v tem primeru lahko doleti. Pripravljeni moramo biti na to, da nas v tem primeru marsikdo vleče po zobeh, nam našteva vse ženske, s katerimi se ponoči družimo, otroke, ki bi naj bili naši, dandanes pa je moderno tudi, da postanemo pedofili. Na vse to moramo biti pripravljeni, saj nas Kristus pošilja kakor jagnjeta med volkove. To je pač tista pot križa, ki jo moramo kot duhovniki prehoditi. Lahko se tudi odločimo, da se tej trnovi poti izognemo s tem, da smo politicaly correct, da se torej o situaciji v svetu ne želimo opredeliti, čeprav je to naša preroška dolžnost. Z očmi tega sveta je to ne samo razumljivo, temveč edino pametno, tako se izognemo sovražnikom in smo z vsemi prijatelji. Toda spet smo pri perspektivi večnosti, kjer nas Kristus opozarja, naj ne bomo mlačni, sicer nas izpljune.

Zdaj pa še drugi vidik. Vsak človek je zaznamovan s padcem prvega človeka. Nekateri bi se temu problemu danes raje ognili in govorili, da je vsakdo rojen kot nepopisan list, torej kot dober in brez greha, vzgoja pa ga pokvari. Vendar pa se potem le vrtimo v začaranem krogu in si na problem zla ne moremo odgovoriti. Zaradi tega padca torej v nas deluje tudi hudi duh in kaj hitro se mu lahko pustimo zapeljati. Tako postanemo obtoževalci mi in demoniziramo brata. Napuh in nevoščljivost naša srca napolnijo s sovraštvom in svojega bližnjega namesto kot brata vidimo kot tekmeca ali celo sovražnika. Cerkev kot ne le sveta, ampak tudi grešna je še kako izpostavljena temu. Govorimo lahko o tako imenovani invidia clericalis oz. duhovniški nevoščljivosti. Ta nastopi hitro in po tiho in, kadar mislimo, da smo pred njo na varnem, smo ji najbolj izpostavljeni. Dobimo svoj košček zemlje, ki se imenuje župnija, svoj krog ljudi, imamo svoje mišljenje od katerega ne odstopamo, četudi je napačno. Imamo tudi tisti klerikalni občutek izvoljenosti, ko mislimo, da imamo do vsega tega pravico, pa temu ni tako. Tistega, ki nam kaj reče, nas na kaj opozori, celo živi drugače od nas, obložimo z vsemi mogočimi zadevami, tako da bi spet bilo mogoče reči, da ga demoniziramo. Demoniziramo tudi svojega bližnjega brata duhovnika, ki mu na župniji uspeva vse, nam pa nič. Tedaj rečemo, da ima ta opravka vsaj z mafijo, če že ne s hudičem, normalnemu duhovniku namreč kaj takega niti v sanjah ne bi moglo uspeti. V teh primerih se moramo zamisliti in pogledati v svoje srce. Tam namreč nekaj ni v redu. Moramo se spreobrniti in zavzeti ponižno držo, po kateri nam je, karkoli smo in kar imamo, podarjeno od zgoraj. Podarjeno nam je duhovništvo, župnija, ljudje, celo naš brat duhovnik in celo škof. Vsak dar pa, ki prihaja od Boga, ne more biti od hudega, ampak je dober. Če to spoznamo, potem je naše srce spet ponižno in polno ljubezni, ne več sovraštva.

Muslimani 2

Judovsko-krščansko Sveto pismo je preživelo napad racionalistične kritike. Vprašanje je, kaj bo v tem pogledu s Koranom, kaj se bo namreč zgodilo, ko ga bodo po dolgem in počez secirali »strokovnjaki«, z vso zagnanostjo, ki jo je določena akademska raziskava namenila Svetemu pismu. Vsekakor bo to soočenje Islama z vsemi našimi strupenimi kislinami, po vsej verjetnosti, dolg in dramatičen proces, katerega konca mi najbrž sploh ne bomo videli.

Na Islam kristjani pogosto gledamo z našimi kategorijami in pogledi, postavljamo ga v naše okvire, kot je na primer misijonska razsežnost. Poglejmo, kako je s to v Islamu.

V resnici muslimani nikdar niso imeli organiziranega apostolata, misijonskih struktur, kakršne je imelo in jih ima krščanstvo. Nasprotno, niso priporočali spreobrnjenja h Koranu. Zgodovinarji so skoraj enotnega mnenja, da je Mohamed umrl, ne da bi lahko predvidel takšno širitev vere, ki jo je oznanjal, mislil je namreč, da je oznanilo namenjeno le prebivalcem Arabskega polotoka. Tem je namreč želel dati monoteistično verovanje, da bi jih tako odvrnil od poganskega vraževerja, želel je tudi ustanoviti skupnost po vzoru že obstoječih judovske in krščanske skupnosti.

Neverjetna in nepredvidena arabska širitev, ki se je zgodila po Prerokovi smrti nikakor ni potekala po »ljudskih predstavah«, po načinu »veruj ali umri!«. To dokazujejo krščanske in judovske manjšine, ki obstajajo še danes, po več kot tisočletju islamske prevlade. Muslimani namreč niso šli v vojsko, da bi spreobrnili ljudi v njihovo vero, temveč, da bi podvrgli svoji oblasti osvojena ozemlja (pri verstvih smo se učili, da je Islam vera podrejanja). Po začetnih pokolih so namreč s premaganimi sklenili pravo »varovalno pogodbo«, po kateri so plačevali davek in sprejeli javno ponižanje s tem, da so priznali privilegije gospodarjev. Teh dokumentov je še veliko ohranjenih po državah, ki so jih zasedli Arabci, ponekod še vedno veljajo.

Med dolžnostmi, ki so jih morali podjarmljeni spoštovati, je bila prepoved uporabe zvonov, prepoved kazanja krščanskih in judovskih simbolov v javnosti (križ, Davidova zvezda…), prepoved gradnje novih cerkva in samostanov, gradnje večjih in višjih hiš od muslimanskih in nazadnje obveza, zastonj prenočiti romarje v Meko. Tem pa se pridružujeta še dve zanimivi prepovedi: namreč prepoved branja Korana in prepoved, da bi v njem poučevali otroke. V večini primerov je bilo judom in kristjanom jasno naloženo, da morajo ohraniti svojo vero, za tistega, ki bi svojo vero zapustil, je veljala smrtna kazen.

V ozadju vseh teh prijemov, ki jih kristjan težko razume, so predvsem razlogi ekonomske narave. Muslimansko »varovanje« je imelo svojo ceno, in to precej visoko, »varovanci« so kdaj pa kdaj morali plačati tja do treh četrtin lastnih prihodkov. Seveda so davke plačevali le podjarmljeni, muslimani pa so živeli od njih. Od tod tudi izhaja prepoved nearabcem, da bi lahko postali člani »kaste« privilegirancev s tem, da bi izpovedali vero v edinega Boga in njegovega Preroka. Vsak spreobrnjenec več, je pomenil tudi enega prisiljenega »davkoplačevalca« manj.

Muslimani 1

Medtem ko se v Kölnu krešejo mnenja glede džamije, se v Ljubljani, kljub splošnemu konsenzu glede potrebnosti gradnje muslimanskega svetišča, še ni zgodilo nič. V Nemčiji je »Prerokovih sinov«, predvsem Turkov, seveda veliko več, tako da se trenutno gradi ali pa je v načrtu kar dvesto džamij. Navkljub dejstvu, da je gradnja cerkva v Nemčiji povsem zastala, pa pri Džamiji v Kölnu težav ne dela Cerkev, temveč nekateri proti islamski skrajneži, ki bi z muslimani radi poračunali kar tako, kakor je Hitler z Judi.

Bi pa sedaj prešel na splošno razmišljanje. Včasih se je Cerkev borila s komunisti, ki pa jih danes na tak način ni več. Od držav so ostale le še Kitajska, Kuba in Severna Koreja, nekaj sledi komunističnega mišljenja pa najdemo še v novih demokracijah, ki so prej bile pod rdečim jarmom (med njimi sveda tudi Slovenija).

Kot vse kaže se je sedaj v središču znašel islamizem (ideološki sistem na podlagi islamske vere), o katerem vse do druge polovice dvajsetega stoletja, to je do dekolonizacije, sploh ni bilo ne duha ne sluha. Včasih je bil Islam v očeh Zahoda neke vrste fosil nerazvitih dežel, ki se ga je našlo le okrog tropov, danes prehajamo v drugo skrajnost, ko marsikdo napoveduje, kako bo ta vera zagospodovala celemu svetu.

V bistvu se je tako razmišljalo že glede komunizma, ki pa ni trajal prav dolgo, čeprav v nekaterih pogledih dovolj dolgo. Je mogoče, da se podobno v razvitem svetu zgodi tudi z Islamom? Ob svojem širjenju po Zahodu, se bo moral soočiti z vsemi našimi strupi, racionalizmi, sekularizmi, laicizmi. Islam ima šeststo let manj od Krščanstva in mora še skozi vse faze Reforme, Renesanse, Razsvetljenstva, Scientizma, ki jih je vera v Kristusa dala skozi in ostala živa, čeprav seveda ni šlo brez izgub in kriz.

Kaj postajate tukaj?

Ko sem razmišljal ob tem evangeljskem odlomku, so mi najbolj v mislih odzvanjale te besede: "Kaj postajate tukaj naokrog brez dela"? Te besede so tudi meni zelo blizu. Nisem zrasel na kmetih in nisem bil vzgojen za delo na polju ali v vinogradu, čeprav je res, da smo šli kdaj stricu pomagat trgat. In takrat, ko smo šli, nas je poklical stric. Če ne bi poklical, mu ne bi šli pomagat, mislim, da je razumljivo. Človek, ki ni vzgojen tako, da poprime za vsako delo, dela pač ne vidi, če mu ga kdo ne ponudi. V življenju sem bil tudi zaradi tega velikokrat označen za lenuha, vendar pa ta oznaka drži le deloma.

Najlažje je nekoga označiti za lenuha. Če bi me kdaj kdo povabil h kakemu delu, prosil za pomoč, bi mu ustregel, ne rečem da vedno rade volje, a ustregel bi mu in mu pomagal. Sčasoma bi se morda celo toliko poboljšal, da bi videl, kako je treba kako stvar postoriti, ne da bi potreboval povabilo.

V tej priliki Bog nikogar vnaprej ne odpiše, nikogar vnaprej ne označi za nepobolšljivega lenuha. Ima obilo dela in ve, da potrebuje veliko delavcev, vendar pa ne ve, koliko so ti delavci učinkoviti. Jutranji delavci se sicer takoj odzovejo povabilu na delo, vendar pa so očitno, ker točno vedo, koliko bodo dobili, precej preračunljivi in, vsaj po mojem, ne delajo s tako učinkovitostjo kot bi morali. Gospodar je tako primoran čez dan poklicati še druge delavce. Očitno je tudi dela ogromno, gospodar pa bi grozdje do večera rad pobral (danes bi ga bilo recimo zvečer treba peljati v zadrugo). Vse do ene ure pred koncem dneva pa grozdje še vedno ni pobrano in poklicati mora še nekaj delavcev. Komaj s temi delavci je grozdje končno pobrano, izkoriščene pa so vse roke, ki so bile na razpolago.

Nekaj pa me je pri vsem tem presunilo: Bog ne plačuje na uro! Ne dela razlik med enimi in drugimi in ni preračunljiv. Zanj je važnih več stvari, najvažnejša pa je ta, da zanj dela čimvečje število delavcev, ki so sicer blodili naokrog brez dela. Nagrada je za vse enaka - Nebeško kraljestvo. Bog gleda na človeka v celoti in ve, zakaj je postajal brez dela. Vsakdo ima za to svoje razloge, Bog pa zanje ve. Zadnjemu pravi: "Vem, zakaj si blodil naokrog in se obešal na prazne stvari. Zdaj pa te vabim k pravemu delu, ki ima smisel in kar ti obljubljam zanj kot plačilo, je polno, je Življenje".

Prvi pa ne vidijo vsega, kar je v ozadju pri njihovih tovariših, ki so prišli na delo kasneje. Ne gledajo namreč z očmi ljubezni. Če bi namreč gledali z očmi ljubezni, bi bili veseli, da je delo narejeno in, da je bilo pri njem udeleženih kar največ delavcev. Potrebujejo pouk o pravi ljubezni, ki jo ima lahko le Bog.

Na koncu bi se rad vrnil k začetnemu razmišljanju. V delu za Božje kraljestvo je predvsem važno, da pastoralni delavci (Božji upravitelji na zemlji) k delu za zveličanje pritegnemo kar največ ljudi. Vsak kamenček v tem mozaiku je pomemben, sicer delo ni opravljeno kot bi moralo biti. Čudovita pa je Božja previdnost, ki tudi preračunljivost zna izkoristiti, in sicer tako, da vedno ostane dovolj dela tudi za zadnje.