Sedem besed

V evangeliju te četrte postne nedelje se Jezus sreča z Nikodemom in razvije se prav zanimiv pogovor. V samem Jezusovem govoru pa je nekako sedem ključnih besed (tudi besednih zvez), ki nam lahko pomagajo k boljšemu vpogledu v to zanimivo, a precej kompleksno besedilo.

Najprej naletimo na glagol "verovati", ki odmeva v besedilu kar petkrat. Ta beseda ne pomeni le sprejetje neke resnice, ampak sprejemanje neke osebe, v tem primeru gre za Kristusa. V Svetem pismu ne verujemo v nekaj, ampak v nekoga.

Zato lahko prvi besedi dodamo naslednjo "ljubiti", ki jo tu evangelist naveže na Očeta: gre za edini primer, ko Janez ljubezen prikaže v njeni univerzalni razširjenosti na cel svet, ponavadi se namreč Božja ljubezen navezuje na učence: "Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem" (1 Jn 4,9). Na ta glagol pa pogosto odgovarja nasprotni, "sovražiti": "Kdor namreč dela hudo, sovraži luč" (Jn 3,20a). To je drama odklonitve "imena edinorojenega Božjega Sina", se pravi osebe in besede Jezusa Kristusa.

Bog zato v odnosu do sveta napravi dvoje. Z ene strani "sodi" grešno človeštvo. Kristus se zaveda, da mora izvršiti tudi to nehvaležno, a potrebno dejanje pravice proti vsem podlostim, zatiranjem, zločinom, ki zmagujejo v zgodovini: "Za sodbo sem prišel na ta svet ... Oče je dal vso sodbo Sinu" (Jn 9,39; 5,22). Vseeno pa najdemo tudi peti glagol, ki je antitetičen (nasproten) prejšnjemu, "rešiti", kar Oče in Sin goreče želita doseči za človeka: "Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil" (Jn 12,47) reče Jezus malo pred svojo smrtjo in ponovi besede, ki jih slišimo danes, na začetku njegovega javnega delovanja.

Da pa bi lahko prišli v obzorje rešitve, je treba "priti k luči". Janez v simbolični antitezi (nasprotju) luč-tema zaobsega vso skrivnost zgodovine človeštva. Kristus, luč sveta, pride na svet, vendar ga tema skuša zadušiti, izbrisati z obzorja. Luč namreč razkriva resnično naravo stvari in ljudi, ne dovoljuje, da bi se prikrivale beda in sramota. Kadar pa je vest čista, takrat se "pride k luči" z veseljem. Tako se nam sedaj ponuja še sedmi in zadnji izraz, "ravnati se po resnici". Izraz pomeni naravnavati svoje življenje na resnico, se pravi na Kristusov evangelij.

Teh sedem besed lahko postane sedem svetilk, ki razsvetljuje našo vest na poti postnega spreobrnjenja.

Povzeto po: Gianfranco Ravasi, Secondo le scritture - doppio commento alle letture della domenica, anno B, Piemme, Casale Monferrato 1993.

Telo kot vrednota 1

Morda bi bilo pametno nekoliko spregovoriti o telesu, saj je le-to danes postalo po eni strani nadvse poveličevano, po drugi pa tudi zelo razvrednoteno, pa ne le s strani Cerkve, ampak tudi širše. Po eni strani je tržno blago, po drugi strani pa sedež greha. Vendar pa ni to tisto, kar pravzaprav učijo velike svetovne religije, začenši s krščanstvom. Preden pa se spustimo na duhovno plat telesa, v krščanstvu kot v drugih religijah, poglejmo nekoliko, kako se telo razume v današnjem svetu in nekoliko cerkveno razumevanje skozi zgodovino.

Natalia Aspesi je v časopisu La Repubblica o telesu pisala nekje v času olimpiskih iger v Pekingu ter ni štedila z besedami. Pravi, kako je telo postalo neka "sodobna obsedenost": "telo postaja neka iluzija, neka fantazija, odmika se od resničnega življenja, privzema neko namišljeno popolnost, istočasno pa je vse več anoreksičnih in bulimičnih ljudi (predvsem deklet op.p.), postaja večno, istočasno pa še mlado umira v vojnah, kriminalu, sobotnih nočeh, boleznih, samomorih. Telo se je spremenilo v neko obsedenost, zasedlo je mišljenje in postalo produkt: telo prodaja in se prodaja, kupuje in se da kupiti. Telo je denar. Živi veliko več časa. Traja veliko manj časa, vedno bolj nepredušno zaprto v neko obljubo večne mladosti, ki pa teži k temu, da privilegira predvsem adolescenco".

Medtem ko je po eni strani telo žrtev trga, pa je po drugi strani še vedno na mestu druga opazka, ki se tiče Cerkve: predmet greha. Na moderni oltar boga-zaslužka se je namreč telo dvignilo šele po stoletjih raznih poniževanj in žalitev, prezrto in osramočeno s strani neke miselnosti neoplatonističnega izvora, ki je telo razumela kot neke vrste zapor, v katerem biva duša, resnično bistvo človeka. Tak intelektualni pogled pa je kot senca ždel nad krščanskim pogledom na svet ter povzročal to, da se je na telo gledalo z nekim sumom.

"Čeprav drži, da platonistični dualizem ne predstavlja neke krščanske drže in je Cerkev vedno zavračala radikalni protitelesni dualizem, je vseeno treba priznati, da je prišel ta sprevrženi pogled krščanske misli vse do današnjih dni, kamor ga je prinesel nek dualizem, ki je telo potisnil v drugi plan ter tako prišel do tega, da ga je včasih označil kot nadležen privesek duše", pravi Giuseppe Visonà, docent klasične filologije, eksegeze Nove zaveze in hagiografije (nauka o svetnikih op.p.) na milanski katoliški univerzi.

Ta drža pa je vplivala tudi na islamski svet, ki je v imenu dialoga z drugimi kulturami, zlasti z grško, privilegiral dušo na račun telesa, ki ga je imel za sedež skušnjave. Pod enakim vplivom so bili tudi tamkajšnji filozofi, kot recimo Averroes in Avicenna.

(italijanski katoliški mesečnik 'Jesus', avgust 2008)

se nadaljuje...

Kdo je gospodar

Ker me v nedeljo ne bo, naj bo evangeljska misel posvečena današnjemu odlomku. To premišljevanje sem imel v semeniški kapeli včeraj zvečer, z nekoliko popravki pa jo sedaj podajam tudi vam, dragi prijatelji. Žal tokrat stvar ni v celoti zrasla na mojem zelniku, ampak le polovično. Vseeno upam, da vam bo v zadovoljstvo.

V evangelijih tega tedna se prepletata dve rdeči niti: bolj ko je Jezus dosleden v prikazu vseh zahtev hoje za njim, bolj trda postajata nasprotovanje in zavračanje, ne le pri njegovih nasprotnikih, ampak tudi pri samih njegovih učencih. V današnjem evangeliju, v priliki o vinogradu in viničarjih, doživi ta spopad svoj vrhunec: »voditelji« ljudstva v Jezusu ne prepoznajo »sina« edinega pravega voditelja, ki je Bog, in ga na nek način že likvidirajo. Bili so poklicani k služenju, radi pa bi postali gospodarji. Ob svojem času se od njih terjajo sadovi vinograda, ki jim je bil zaupan, oni pa mislijo, da se lahko polastijo celotnega vinograda, v tem boju za oblast pa so njihove žrtve prav tisti pravi »služabniki«, vse do »služabnika-sina«, ki predstavlja še zadnjo, skoraj obupano, pobudo pravega in edinega gospodarja.

Sporočilo prilike je pravzaprav zelo tragično, a resnično: kdor ne daje sadu, je obsojen na neplodnost. In prav takrat ko so voditelji ljudstva mislili, da so se za vedno polastili vinograda, jim je ta odvzet.

Moč te resnice, kateri se Bog nikakor ne misli odpovedati je ta, da polom ne povzroči opustitve, dviga rok nad nekom z božje strani, temveč novo pobudo, novo priložnost za nas. Tako je bilo že na začetku, po Adamovem grehu in tako je vsakokrat, kadar naša zavrnitev onemogoča Božje delovanje.

Tudi mi moramo priznati svojo ponižnost pred Bogom in mu potrjevati vedno znova svojo poslušnost in pokorščino. Nismo nobeni Bogovi in karkoli dobrega storimo, ni naša zasluga, ampak je Bog tisti, ki po nas deluje. Tudi če karkoli pametnega ali modrega kdaj rečemo ali napišemo, se moramo vsakič spomniti, da brez Gospodovih darov nismo nič. Pravzaprav je že veliki Tomaž Akvinski dejal, da je karkoli pametnega kdo reče, to od Svetega Duha.

Te ponižnosti in pokorščine se moremo učiti najprej pri Mariji, ki se je Bogu predala, da nam je po njej poslal svojega sina, ne nazadnje pa tudi pri Jezusu samem v njegovi agoniji v Getsemaniju, pa vse do trpljenja in smrti na križu. Bogu se moramo vsak dan znova zahvaljevati in se mu vdano ter zaupljivo v molitvi izročati – on pa bo storil, da bomo vstali, prav kakor Kristus.

Literatura: Domenico Pezzini, Tempo di riconciliazione, Quaresima – Pasqua 2009, EMI 2008.

Lepi trenutki

Ko sem v pričakovanju te nedelje že prebiral evangelij, so mi na misel prišle besede nekega prijatelja duhovnika, ki jih je nekoč povedal pri študentski skupini, da Jezus tri učence pelje na goro s seboj, da bi jih tako pripravil na trpljenje, križ in smrt.

Dejansko so učenci na gori doživeli nekaj čudovitega, nekaj nedoumljivo lepega. Bilo je tako lepo, da so tam želeli ostati za vedno. Ali se nismo vsi tako počutili ob ljubljeni osebi? Zase vem, da bi lahko to zatrdil. To so res tisti trenutki, ko si rečeš: "O, ko bi trajalo večno..." ali "Tako bi lahko ostal za vedno...". Pa vendar ti trenutki minejo - zato se tudi tako imenujejo.

In ko ti trenutki minejo, smo spet mi, v našem vsakdanu, v vsakdanji kaši težav in stisk, trpljenja. Spet smo sami.

Toda, ali smo na to, kar smo doživeli že pozabili? Še trenutek nazaj (spet ta beseda) smo bili v sedmih nebesih, zdaj pa... Lepih trenutkov ne znamo prenesti v življenje. Razlogov za to je več. Skušajmo jih najti nekaj.

Najprej je tu naše nerazumevanje, ker mislimo, da smo si te trenutke zaslužili, ker smo bili pridni, živeli v skladu s predpisi ipd. Narobe, lepi trenutki so milostni darovi, ki nimajo z nami prav nič, ampak so nam dani, ne da bi si jih zaslužili. Gre za poseg Boga v naše življenje, da bi nam vlil novih moči in nam utrdil upanje ter poživil vero, da bi lahko nadaljevali našo pot.

Druga težava je v tem, da jih želimo zadržati zase. Zaradi tega je njihov učinek zgolj kratkotrajen. Če pa te darove delimo z drugimi, jim skušamo pričarati lepe trenutke, potem lahko tudi naši trenutki trajajo v času.

Tretjič bi rekel še to, kar sem zgoraj nakazal - lepih trenutkov ne znamo prenesti, pretvoriti v naše realno življenje, v svet, v katerem živimo. Gospod nas vabi, naj ne ostajamo na gori, ampak naj naša doživetja prenesemo v naše življenje. Rešitvi sem nakazal v prejšnjih dveh odstavkih: svetu moramo prinašati upanje in veselje, svojo lastno srečo moramo deliti z drugimi.

Na ta način se Gospodu za prejete darove najlepše zahvaljujemo, čeprav kakšna zahvalna molitev seveda ne škodi, ampak spada zraven.

Post in alkohol

Tudi v letošnjem postu je slovenska Karitas (SK) sprožila akcijo štiridesetdnevnega posta od alkohola, da bi z zdržkom od alkohola bili kristjani solidarni z vsemi tistimi, ki so sužnji te oblike zasvojenosti. Ker pa sem sam doma iz vinskih krajev, mi ta predlog nekako spet ni dal miru. Spodbudil me je k razmišljanju, morda malo širšemu, o postu samem in o zdržku od alkoholnih pijač.

Seveda je bilo v meni takoj več negativnih odzivov, a sem vseeno razmišljal dalje, da bi najprej lahko spregovoril o pozitivnih. Našel sem en precej tehten pozitivni razlog. SK je s to akcijo želela naš pogled odvrniti od samovšečnega pogleda na same sebe, da bi tako lahko ob sebi začutili trpljenje svojih bratov in sestra, ki so zapadli v suženjstvo alkohola. Tako bi lahko v njih našli trpečega Kristusa in mu pomagali, kajti karkoli storimo enemu od najmanjših izmed bratov in sestra, storimo Jezusu samemu, kot lahko zasledimo v evangeliju.

Pa vendar je stvar tudi problematična. V primerih zdržka od nečesa je vedno vprašanje, kateri cilj je v ozadju, kaj imamo s tem namen doseči. Danes se namreč spet pojavlja antično grško pojmovanje askeze kot vaje za lastno izpopolnitev, za krepostnost. Ta nevarnost je vedno prisotna, tudi v tem primeru. Lahko se namreč štirideset dni vzdržimo od pitja alkohola, da se izkažemo krepostne, močne, ne pa iz solidarnosti do zasvojenih. Na ta način spremembe pogleda, spreobrnjenja, ne dosežemo, ampak le povečamo svoj napuh in ne moremo začutiti drugega ob sebi. V tem primeru torej sploh ne moremo govoriti o postu, ampak o zdržku, ki je pa sam sebi namen.

Zdržek od jedi in pijače je v krščanskem pojmovanju, že od cerkvenih očetov dalje, namenjen temu, da spremenimo svoj pogled. Najprej, da smo sposobni iskati globlja nagnjenja in hrepenenja, ki se skrivajo v nas. Požrešnost in nečistost sta namreč (vsaj na krščanskem Vzhodu) najmanj pomembni grešni nagnjenji, sta posledica težav z drugimi nagnjenji, od katerih so na najvišjem mestu žalost (nad srečo drugih - na Zahodu je to nevoščljivost), pohlep in napuh. S pomočjo zdržka od hrane, se naša pozornost tako obrne k drugim nagnjenjem, da se ne ukvarjamo le s svojo požrešnostjo in nečistovanjem, ker tako nič ne rešimo.

S postom je nadalje tesno povezana molitev. Molitev, ki ni le prošnja, ampak predvsem zahvala, izročanje in slavljenje, je lahko dober pokazatelj, da se nekaj v nas spreminja, da se odpiramo drugemu in Drugemu, torej Bogu. V propagandi za to akcijo nisem zasledil goreče prošnje, naj za naše brate in sestre alkoholike molimo, zanje darujemo trpljenje, svete maše ipd. Nič. To je ena od stvari, ki so me zmotile.

Še ena stvar - z alkoholom in drugimi omamami imajo težave, in to velike, tudi naši mladi, pa ni nihče prosil, naj v postnem času leta mladih še posebej prosimo zanje. Torej je leto mladih spet ostalo bolj na papirju.

Naša krajevna Cerkev tudi še ni ugotovila, da je danes mentaliteta ljudi drugačna. Take akcije me spominjajo na začetek prejšnjega stoletja, ko je obstajalo veliko abstinenčnih društev, ki so vodila pravo ideološko gonjo in moralizirala ter pritiskala na župnike, da bi tudi oni počeli enako. To se je počelo v imenu moralnih vrednot, ki so bile postavljene najvišje, in so posvečevale sredstva. Paradoksalno je pa to, da je ravno vse to moralno nedopustno!

Cerkev najprej ne more voditi neke svete vojne proti alkoholu in drugim razvadam, ker to ni nikakršna vzgoja, ampak se na ta način le še priskuti več ljudem kot organizacija. V nekaterih preteklih objavah smo že rekli, da je treba vzgajati z osebnim zgledom, ne pa po farizejsko.

S tem v zvezi bi opozoril še na demoniziranje določenih stvari, kar tudi zasledimo v Cerkvi. Alkohol je po tem vzorcu 'a priori' slab in ni hrana. Malo manjka, da vina, piva ipd. ne razglasimo za hudičevo iznajdbo, ki jo je torej treba odstraniti brez vsake milosti. Skušamo ustvariti neko societas perfecta (popolno družbo), kjer ni nobenega zla, ljudje pa so krepostni. To je velika zmota, ki v skrajnosti lahko privede do zanikanja obstoja greha, a le pri sebi.

Če nekoliko pretiravam, bi lahko analogno predlagali neko drugo postno akcijo. Ker smo v letu mladih, bi lahko zakoncem, posebej mlajšim, predlagali, da se v postnem času vzdržijo od spolnih odnosov, iz solidarnosti do vseh mladih, ki imajo s tem težave. Se vam zdi to neverjetno? Vedite, da obstajajo ljudje, in ni jih tako malo, ki bi bili sposobni česa takega.

Ko človek noče pogledati globlje, iskati globljih vzrokov, priznati svoje grešnosti... pride do takšnih in podobnih ekscesov. Cerkev gleda, kakor smo na tej strani že večkrat rekli, na človeka kot celoto, kot ustvarjeno bitje, ki ga Stvarnik ljubi, ne pa trpinči na take načine. To bitje se mora svojemu Gospodu le odpreti, mu zaupati svoje težave in se prepustiti njegovemu usmiljenju. Tudi druge stvari so načeloma dobre, a, v primeru alkoholnih pijač (pa tudi česa drugega), v zmernih količinah. Zagotovo pa vino ni nekaj hudičevega, sicer ga Jezus ne bi izbral, da se pri maši spreminja v njegovo kri!

Zato se mi zdi ta postna akcija vsaj na trhlih temeljih, če že ne nesmiselna. Pravi način reševanja takih in podobnih težav je zagotovo vzgoja. Koliko sploh naredimo zanjo? Pravi in prvi kraj vzgoje je družina, če jo razbijemo, oziroma izničimo njeno neprecenljivo vrednost, potem se to kaj kmalu pozna tudi na širšem družbenem področju, ki nima več vrednot. Nazadnje se še vprašajmo, če sploh imamo pravo kulturo prehranjevanja in pitja. Smo še sladokusci, ki hrano uživajo počasi, jo okusijo in ob njej uživajo ter se Stvarniku za te dobrine zahvaljujejo? Si še znamo natočiti kozarček prav ohlajenega dobrega vina, ga povonjati, okusiti in z užitkom počasi spustiti po grlu? Mislim, da ne. Za to se ne dovolj trudimo, si ne vzamemo časa za prehranjevanje. Tu se začne, potem pa nam časa začne primanjkovati tudi za bližnjega in za Boga. Pa na zdravje!