Biti duhovnik ni lahko 3

Pre Toni pravi zase, da k sreči ne pripada 'duhovniški' družini ali rodbini, gre za tiste, ki jim je Cerkev vedno predstavljala središče njihovih čustev in zanimanj, ob tem pa v vsaki generaciji dale tudi po vsaj enega duhovniškega predstavnika. Ni napravil neke cerkvene kariere, bolj so ga tolerirali kot sprejemali v škofiji, vseeno pa zase pravi, da je napravil neke vrste kariero - zanj je to pomenilo ostati svoboden v cerkveni strukturi videmske nadškofije.

Ko je prišel v Karnijo, je ugotovil, da je bil njegov način gledanja na svet, ki si ga je pridobil v semenišču, popolnoma zgrešen. Ni mogel najti iste valovne dolžine z ljudmi, zdelo se je, kot da pripadajo dvema različnima svetovoma ali da govorijo dva med seboj nerazumljiva jezika. Potem ko je takoj odvrgel nadutost in domišljavost tistih, ki vse vedo in morajo druge le učiti in opominjati, je skušal razumeti razloge ljudi, njihovo logiko stvari, njihova kulturna in verska merila. Iz izpraševalca je postal izprašanec in iz sodnika tisti, ki se mu sodi. 

Neprehodna stena je bila Cerkev - ne tista, ki ubogim prinaša veselo oznanilo, slepim odpira oči, gluhim ušesa, temveč Cerkev kot klerikalna struktura, ki se sistematično in pogubno postavlja na stran velikih, mogočnih, torej proti navadnemu človeku. Ko je opozarjal na to napačno držo, je seveda naletel na nasprotovanje, saj je cerkvena struktura vedno oblastna - seveda je spet tu govora o tisti Cerkvi, ki ukazuje, ne o tisti brez imena, o Cerkvi majhnih. Cerkev, ki ukazuje, pravi, da je treba izkazovati ljubezen ubogim, tem pomaga priti do nebes, ne pomaga pa jim priti iz revščine. Sposobna je tudi prirediti lepe in ganljive pogrebe, ljudem pa ne daje moči, da bi lahko živeli v tem svetu. Lahko te celo navaja k temu, da si zatiskaš oči pred resničnim življenjem, da pred njim celo bežiš, da bi sledil obljubi večnega življenja (to pa vendar ni le v prihodnosti, ampak je že sedaj, če ne sploh ne moremo govoriti o večnem življenju, kot bi dejal Ivanov, op. prev.). 

Cerkev ne sme učiti, da rečemo vedno "da". Jezus je navajal tudi k upiranju, k temu, da rečemo tudi "ne". Prav je, da Cerkev govori o solidarnosti, vendar pa se mora posluževati drugačne politike od državne, da bi jo ljudje pozorno in z naklonjenostjo poslušali. Biti mora drugačna in alternativna. Ljudem z goratih predelov, z obrobja, odrinjenim in prizadetim zaradi današnje centralistične in globalistične politike, mora znati ponuditi drugačno pozornost in terapijo, kot jo ponuja država, ki zapira šole, trgovine, jih sili, da se pomaknejo v centre, jih pušča brez cest (kako to pričakujejo naše manjšine v sosednjih državah in kako to potrebujemo Primorci ipd., op. prev.). 

Cerkev se ne sme obnašati kot država. Če namreč ni kritična in alternativna, postaja dodaten motiv poniževanja. Dva gospodarja sta preveč, kadar je več kot preveč že en sam, če je neobčutljiv in prepotenten.

Izročiti se Kristusu. Popolnoma.

Preselimo se nekoliko v okolje današnjega evangelija. Kar predstavljamo si ogromno množico ljudi, ki potuje skupaj z Jezusom. Najbrž bi se na tem mestu vsakdo vprašal, kako to, da mu sledi toliko ljudi: najbrž so s slišanim in videnim zadovoljni – vse je revolucionarno novo, toda do sedaj nikomur ni bilo treba napraviti nič posebej zahtevnega – vsi so bili doslej le gledalci in površni poslušalci. 

Jezus se odloči iti na novo raven. Trikrat izzveni stavek: »Ne more biti moj učenec…« Kaj je tisto, kar je treba storiti, da postanemo pravi Jezusovi učenci? Bolj ali manj pasivno gledanje in poslušanje nista dovolj, treba je nekaj več, treba se je nečemu odpovedati in treba se je za nekaj odločiti. 

Odpovedati se je najprej treba vsem svojim gotovostim in se podati po poti vere, podobno kot je storil Abraham, v negotovost. Treba je iti iz varnega zavetja domačega ognjišča, treba je pustiti za seboj ves tovor preteklih odnosov in ljubezni, treba se je odpovedati dosedanji lastnini in se, osvobojeni teh vezi, prepustiti Bogu, da nekaj naredi iz nas in iz našega življenja. Enostavno, svoja srca je treba v celoti in ne le delno izročiti samo Kristusu, saj edino on ve, kaj v vsak izmed nas resnično potrebuje v svoji notranjosti. 

Mislim, da nam vsem kmalu postane jasno, kaj to povleče za seboj: ta, ki mu moramo izročiti svoja srca, ni le človek ali zgodovinska osebnost, modri učitelj, ki deli zanimive nauke, ampak moramo priznati Jezusa Kristusa za Gospoda, za Boga. Če bi pri Kristusu šlo le za nekega filozofa, modreca, učitelja, potem sprejetje njegovega nauka, njegove poti ne bi bilo nekaj obvezujočega – če mi je všeč, sprejmem, če ne pač ne, kakor niso sprejeli Pavlovega nauka Atenci na areopagu, ko so dejali: »O tem bi te poslušali kdaj drugič!« 

Odločiti se za hojo za Kristusom pomeni radikalno odločitev, ki zahteva od nas odpoved samemu sebi, svojemu življenju, sprejetju križa. To seveda ni lahko, to ni nikakršna romantika. Pomeni, da na svoje življenje gledamo iz drugega zornega kota – iz perspektive večnosti, kjer velja, da kdor svoje življenje izgubi zaradi evangelija, ga pravzaprav najde. 

Če pa svoja srca popolnoma izročimo Gospodu, pridobimo veliko. Postanemo svobodni, svobodni v Kristusu. Ni res, da bi v njih več ne bilo prostora za mater, očeta, brata, sestro, ženo, moža… nikakor ne, še več prostora zanje nastane na ta način. In predvsem ni res, da naše življenje na ta način izgubi svoj smisel – ne, če tega ne storimo, naše življenje sploh nima nobenega smisla, ker samo v Kristusu pridobi smisel celo naš križ.

Cerkveni dokumenti

Za ta zapis sem se odločil v torek, ko smo bili na obisku pri videmskem nadškofu Mazzocatu - ta je na dan potegnil tri dokumente, ki naj bi rešili težave v videmski Cerkvi, kakor tudi v vsej Furlaniji - Julijski krajini. 'Ko je Cerkev v krizi, prizvede goro papirja,' sem dejal bratu duhovniku ob sebi. Spomnil sem se, kako sem pred časom bral kritični zapis glede gore papirja, ki ga tiska Cerkev, pri Vittoriu Messoriju, priznanem italijanskem katoliškem publicistu. Zdaj ta zapis ponujam tudi vam, dragi obiskovalci Vončotovega portala. Čeprav zadeva ni tako kratka, pa jo želim podati v celoti, da bi tudi vi vsaj nekoliko začutili Messorijev slog pisanja (popolnoma je v prevodu to seveda nemogoče, pa vendarle). Seveda je treba upoštevati, da Italijani ne znajo pisati kratkih povedi, razen če je to nujno. Naj spodbudi vašega kritičnega duha, četudi ne boste - iz več razlogov - članka v celoti prebrati.

Gre za potrditev, ne za odkritje. Mislim na raziskavo, ki jo je izvedla ena izmed najbolj razširjenih revij med italijanskimi duhovniki. Kot je bilo jasno pričakovati, so ugotovitve potrdile, da ploha papirja, ki se zliva z vseh stopenj cerkvene hierarhije, duhovnike in redovnike (tudi redovnice, stvar pa se dotika tudi "angažiranih" laikov) spravlja v čedalje večje težave.

S strani Italijanske škofovske konference (CEI) naj bi v zadnjih letih (razmišljanje je bilo pisano sredi Devetdesetih, op. prev.) izšlo več kot tri tisoč na gosto popisanih strani dokumentov. Več drugih tisočev strani je prišlo strani vse bolj zapletenega birokratskega stroja Rimske kurije, Kongregacij, Tajništev, Komisij, skratka iz vseh tistih starih in novih struktur, ki so v pokoncilskih letih več kot podvojile število zaposlenih, kljub vsem namenom "decentralizacije". Tudi papeški nauk je doživel viden pospešek, saj je v prvih desetih letih pontifikata Janez Pavel II. napisal več enciklik, ki so tudi daljše, kot kateri koli njegov predhodnik. Seveda ne najde nobene primerjave v preteklosti število njegovih govorov - ki so pogosto univerzalnega in ne le lokalnega značaja - ki jih je imel med svojimi številnimi potovanji. Temu naj dodamo še dokumente, zajetne kakor zvezki enciklopedij, ki sintetizirajo razprave Škofovskih sinod, katerih sklici (začetno so ti bili predvideni le v primerih težkih in nujnih težav Cerkve /tu se prevajalec sprašuje, kako da ni bila sklicana sinoda pred par meseci, ko so Cerkev - in jo še - pretresali spolni škandali/) so sedaj postali kar nekaj rednega na določen časovni interval, ki pa je po navadi tako kratek, da je še s strani samih škofov prišlo "moledovanje", da bi se to dogajalo bolj poredko.

Kot pravijo skoraj v en glas tisti, ki so se udeležili raziskave, se tako silna nova obilica besed kaj lahko sprevrže (gre za neizprosno pravilo) v svoje nasprotje, v neke vrste mrk, saj je nemogoče preživeti dobršen del dneva ne samo ob preučevanju, ampak tudi ob trudu, da bi osvojili ali prenesli v življenje (kakor bi želeli avtorji) napotke, ki dežujejo z vseh ravni Cerkve. Tako bi med najnujnejšimi - in morda najbolj dobrodejnimi -  reformami (kakor so zahtevali tudi ugledni cerkveni dostojanstveniki) bila razglasitev nekega "sobotnega" obdobja, kjer bi cerkveno Učiteljstvo vseh stopenj z obdobjem tišine, Cerkvi dovolilo prežvečiti gromozanski "kup", ki se je nakopičil v vseh teh letih (če je Messori pisal to sredi devetdesetih, si lahko predstavljamo, da je po dobrih petnajstih letih kup postal še večja gora, op. prev.).

Spet drugi so izrazili prepričanje, da nezmožnost že samo prebrati tisoče strani, ki oblegajo katoliško "malo čredo" preživelih, izhaja ne le iz nezaslišane količine, ampak tudi iz spremembe "sloga". Če se je namreč v preteklosti po vsej verjetnosti pretiravalo z jedrnatostjo, redki cerkveni dokumenti pa so bili suhoparni in kratki seznami stvari, ki jih je bilo treba potrditi ali zavrniti (licet - anathema sit), se je sedaj šlo v drugo skrajnost. Vsakokrat, ko se obravnava določeno vprašanje, se začne vedno od začetka, z izhodišči, definiranjem izrazov, zgodovinskimi temelji, tako da dokument dobi podobo biblično-teološko-sociološkega traktata. Preden se pride do bistva, se včasih porabi na desetine strani s stotinami navedkov iz Svetega pisma in dokumentov predhodnega učiteljstva (če bi citirali le koncilske odloke, bi bilo še v redu, op. prev.), zraven pa so še fenomenološke analize sodobnega sveta, njegove kulture, njegovih vrednot in stranpoti. Na ta način je delo (morda...) bolj kvalitetno, pogosto spoštovanja vredno po popolnosti (vprašanja obdela z vseh vidikov, op. prev.), vendar na račun pastoralne učinkovitosti, ki bi vendarle morala biti osnovni cilj tistih strani.

Da seveda ne pozabimo, da so dokumenti plod raznih komisij, torej so podrejeni pravilom skupinskega dela - iskanje skupnih točk med različnimi deli nujno pripelje do "kompromisnih" trditev, ki lahko včasih celo hkrati nekaj potrjujejo in zanikajo, kar spet pomnoži besede. Te so kratke in jasne samo tedaj, ko so prepričanja prav tako jasna in jih v polni odgovornosti podpiše ugledna osebnost, ki hkrati sprejme dobre in slabe strani napisanega. Zdi se, da so tudi v Cerkvi le redki, ki si to še upajo narediti.

Če nadaljujemo z jasnim govorjenjem, tisto parresío, s tisto "odkritosrčnostjo", ki jo nam vernikom priporočajo prav mnogi od teh dokumentov, ki bi se lahko v jezikovnem slogu iz leta 1968 označili kot "prejemniki uslug cerkvenega učiteljstva", Cerkev po svojem človeškem elementune more uiti zakonom, ki vladajo vsaki človeški instituciji. Med temi zakoni je eden, ki neizprosno spominja, da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo istovetnosti, morda celo na neko nezavedno negotovost.

Ker se tisti, ki veruje v evangelij, ne bi smel bati resnice, ki je pogosto boleča, je pa tudi - kot pravi sam Kristus - edina, ki osvobaja, imamo kaj razmišljati. Da ni verbalna poplava s strani cerkve, namesto znamenja vitalnosti in bogastva (kakor mnogi, ko tolažijo sami sebe, trdijo), znamenje nekega stanja, ki nas spodbuja k pogumnemu, morda tudi neizrosnemu, izprašanju vesti pri samih koreninah? Kot da bi  - v krizi, če že ne vere, vsaj "istovetnosti", katoliškega pogleda na svet (Katholische Weltanschauung, kakor pravijo Nemci) - mislili, da bomo težavo rešili tako, da si ne bomo zastavili par osnovnih in krutih vprašanj, ampak da bomo najprej napravili nek "transfer" (da bomo krožili, če rečemo s starimi Slovenci, kakor mačka okrog vrele kaše, op. prev.), najprej z enim dokumentom, potem s serijo komentarjev na ta dokument, potem z organizacijo simpozija na temo dotičnega dokumenta, potem pa po vsej možnosti še enga, na katerem bi se razpravljalo o rezultatih prvega.

Po drugi strani, najbrž tu deluje še druga sociološka stalnica. Že smo pisali o vse večji "birokratizaciji" Cerkve (članki so izhajali vsak teden v pomembnih časopisu "Corriere della sera" kot kolumne, pod naslovom "Vivaio"op. prev). Vsaka struktura, vsaka ustanova mora nujno upravičiti samo sebe, svoj obstoj in funkcionarje, ki delajo pod njenim okriljem. V industrijskem ali trgovskem podjetju, upravičijo različne stopnje te strukture svoj obstoj v proizvodnji ali prodaji blaga ali uslug. Sama državna birokracija, čeprav v svoji zaspani ravnodušnosti, mora (ali bi morala) delovati v stvarnosti ter zagotavljati administracijo in usluge.

Toda Cerkev, tudi po svoji institucionalni plati, ni ne podjetje ne ministrstvo - talent, s katerim mora trgovati in ga vnovčiti ni nič drugega kot Božje beseda. Iz tega nujno sledi, da je novi, bujno razraščeni (Messori uporabi besedo 'hipertrofičen', op. prev.) razred "funkcionarjev svetopisemske besede" na nek način prisiljen upravičiti samega sebe s tem, da množi - drugega niti ne more - človeške besede: dolg dokument, izjavo, še en simpozij...

Dobro se seveda zavedamo občutljivosti in zapletenosti težav, kakršne so te, na katere smo skušali nakazati. Zavedamo se tudi, da je na tem mestu - kakor tudi povsod drugod - naše prepričanje napačno. Če je tako, bomo rde volje spremenili svoje prepričanje. Med darovi, ki bi jih radi posebej skrbno ohranili, je tista, ki je danes še posebej dragocena in redka, da rečemo, če je treba: "Motil sem se". In zelo imamo radi opozorilo Charlesa Péguyja vsakemu verniku: "Nihče izmed nas ni cerkveni oče. Veliko je že biti njen vredni sin...".

Kljub vsem tem zadržkom pa se nam zdi, kakor je potrdila raziskava, iz katere smo izhajali, da težava obstaja, zato obstaja tudi potreba, da se vprašamo po vzrokih. Ne nazadnje nas k obravnavanju takšnih vprašanj spodbuja dejstvo, da je med najpomembnejšimi dokumenti preobilne proizvodnje cerkvenega učiteljstva tudi spodbuda laikom, naj delujemo v življenju Cerkve, ki se oddaljuje od zastarelega sloga pisanja. V tem slogu je bil položaj (kakor je dejal veliki dominikanski teolog Yves Congar) nas vernih laikov trojne vrste: "na kolenih pred duhovnikom, sedeč pod prižnico in z rokami v žepu, da bi iz njega vzeli denarnico".

- Vittorio Messori, La sfida della fede (Milano: Sugarco edizioni, 2008), 213-216.

V dvorani življenja

Dvorana – metafora življenja. V njej se križajo pogledi, ki vsi opazujejo, kaj se bo zgodilo – farizeji opazujejo, kaj bo spet napravil Jezus, ta pa opazuje razvoj dogodkov s svojim pogledom, ki je tako drugačen od pogleda gostov in od našega pogleda. Gostje so se spustili v tekmo za mesta, za biti ali ne biti – pač glede na mesto, ki ga bodo zasedli.

Ta gostija nam je blizu, še bliže nam je najbrž ta tekmovalnost, ki se vrši na njej, čeprav sami po navadi iz strahu ali iz bontona (pri nas bi rekli 's krjance') ne napravimo kot ti nespametni junaki prilike. Jezus gleda v srca, tudi v naša srca danes, in vidi, kako se tudi mi rinemo, da bi zasedli prva mesta…

A saj ne gre za to, da bi dobili najudobnejši sedež ali da bi se usedli v prvo vrsto – enega izmed glavnih sedežev lahko izberemo tudi tako, da se usedemo v zadnjo vrsto ali na zadnji sedež. Izbira sedeža se namreč dogaja predvsem v našem srcu, znotraj nas. Izbirati glavne sedeže namreč pomeni samega sebe postaviti pred vse. Pomeni vse podvreči dosegi svojega lastnega ugodja, svojih lastnih ciljev. Želimo, da nam vsi drugi strežejo, namesto da bi mi stregli. Želimo, da nam vsi pojejo slavospeve, da nas hvalijo, ko bi, nasprotno, morali biti drugim na voljo, jih poslušati, jih sprejeti. Želimo biti ljubljeni, ne pa da bi mi ljubili. Bolj kot za sedeže, gre tu za način življenja.

In takšen način življenja nam nikakor ne koristi, temveč nam škodi, saj med seboj postajamo tekmeci in sovražniki. Obsojeni smo na življenje, ki je sestavljeno iz poizvedovanj, komolčarstva, nevoščljivosti, izkoriščanja, prepotentnosti…

Jezus gre preko vseh teh stvari – želi nam pokazati, kakšno mnenje ima vsakdo o sebi, na katero mesto misli, da spada. In napačno je misliti, da smo pravični, brez velike krivde, boljši od drugih, tako da si zaslužimo prva mesta – kdor namreč tako misli, bo moral mesto prepustiti drugemu in se osramočen umakniti v ozadje, v anonimnost. Pred Bogom pa je treba biti iskren in se sramovati svojega napuha, egoizma, nevoščljivosti in popustljivosti do samega sebe – vsega, kar vsak od nas ima, še preden se sploh usede. Pred Bogom se moramo sramovati svojega greha, saj je on edini dober.

Prav k temu nas spodbuja bogoslužje, saj se pri maši kesamo vsega slabega in trikrat kličemo h Gospodu, naj se nas usmili – in če to storimo z iskrenim srcem, nas Gospod povabi, rekoč: »Prijatelj, pomakni se bliže! Poslušaj mojo besedo in okusi moj kruh ter pij iz mojega keliha!« Kdor se poniža in skesano skloni glavo pred Gospodom, ta bo povišan. Zato nas spodbuja Sirah: »Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18). 

Ponižnost je v tem, da priznamo, da je samo Bog velik, samo on je dober in samo on je usmiljen. Nihče od nas ni takšen po naravi – prej nasprotno: polni smo egoizma. Kdor je ponižen, je razumevajoč, zna ljubiti, zna biti brat in sestra, zna prositi, zna biti človeški in uspe premagati vsako oviro na poti ter drugim pomagati, da jo premagajo.

Biti duhovnik ni lahko 2

Kdo je za mano? Zadaj so ljudje, pred nami pa je Gospod, ki nas vodi, ki seje, kjer hoče in ki ima v svojih rokah človekovo usodo. Imel sem naravne učitelje, ki me niso učili izza katedra, ampak so me učili v življenju in z življenjem. Od tistih, ki so sedeli za katedrom, sem se naučil bolj malo. Nisem imel velikih profesorjev, velikih učiteljev, ampak bolj prepotentneže ali intelektualce, ki so bili bodisi preveč vzvišeni bodisi brez srca, ledeni. Velike učitelje sem našel v ljudeh, ki sem jih srečal v življenju. Moja univerza so bile gorske župnije, saj je šlo za ljudsko univerzo: šola ljudi, ki izhaja iz življenja in ga nikdar ne zanemarja. 

Ko sem prišel v gore, sem imel 27 let. Prišel sem v samotno in mrzlo župnišče, v Italiji pa so bili študentski protesti na vrhuncu. Stvari bi se lahko slabo končale, za to so bili vsi nastavki. Imel pa sem srečo in milost, da sem razumel, da sem prišel med ljudi, ki so me potrebovali, jaz pa njih. Takoj sem razumel, da nisem šel tja gor kolonizirat ali misijonarit, temveč zato, da bi živel in rasel z ljudmi, ki so imeli neko svojo vero in nek svoj način verovanja. Moral sem le z njimi prehoditi del poti, ne pa graditi svojo kariero. Moja mati me je naučila, da je duhovnikova največja kariera ta, da je z ubogimi ljudmi, da ima čisto dušo in mirno vest. Čutim sem potrebo po ponovnem rojstvu, kakor piše v Janezovem evangeliju (Jn 4,3).

Znebil sem se knjig, teologij, gotovosti, pastoralnih načrtov in sem si rekel, da je treba začeti znova, ne izhajati iz teorije, temveč iz življenja iz kulturnih temeljev ljudi. Izhajati je bilo treba iz človeka, saj se mi je zdelo škoda zavreči takšno kulturno in versko bogastvo, še posebej zato, ker se je tako globoko zasidralo in zraslo v ljudeh in med njimi. Prepričan sem bil, da bi vera brez kulture postala odtujenost, kultura brez vere pa bi ne mogla rešiti nikogar. Skliceval sem se na kulturo, ki ni v knjigah, ampak je obogatena z običaji in vsem, kar ljudem pomaga rasti. Skliceval sem se na vero, ki je prepletena z resničnostjo, življenjem, udejanjena v vsakdanjem življenju.

Ljudem sem seveda pridigal, da nam "evangelij priporoča, da smo ubogi, ne želi pa, da smo neumni". Kajti biti ubog (ne siromašen ali beden) je vrlina, biti neumen pa je katastrofa. Spodbujal sem jih, da bi imeli dostojanstvo, da se ne sprijaznijo z usodo, da ne prosijo milosti, da si pred nikomer ne odkrivajo glave in ne upogibajo kolena, od politika do duhovnika, ampak samo pred Gospodom. →