O smislu molitve

Zakaj je treba moliti? Kakšen smisel ima molitev rožnega venca?

Pravzaprav sem tudi sam imel na tem področju velike težave – ne smemo pozabiti, da naša družina ni bila tradicionalno verna, torej tudi rožni venec ni imel svojega mesta zvečer pri mizi. Vsak večer sem sicer kot otrok zmolil tiste »molitvice«, a so bile samo neka dolžnost, nekaj zunanjega. Zdi se mi, da je tako tudi pri naših veroučencih. Kadar jih potem nihče več ne nadzira in »spodbuja« k molitvi, se tudi ta neha (če včasih »mulo« ni hotel moliti, je takoj dobil »dve okoli ušes«). Kaj bi delali nekaj tako neprijetnega, pa še splača se ne, saj nič ne dobimo, kar prosimo.

Torej, sam sem si moral molitev osmisliti postopoma, tudi rožni venec, oziroma še posebej rožni venec. Spoznal sem, da je molitev nekaj, kar kristjan potrebuje, saj je res »pogovor« z Bogom, v smislu, da se mu popolnoma odprem in mu izrazim vse, kar sem in nosim v sebi. Videl sem, da Bog ni nekje daleč, ampak nam je res blizu, da je vedno ob nas. Bog vsakega izmed nas ljubi kot svojega ljubljenega sina in nam vso to ljubezen vseskozi izkazuje na številne načine, saj je ljubezen iznajdljiva. Bog ni tak, da bi čakal, da postanemo pridni in nam potem nekaj da, ampak on nam najprej da, mi pa se moramo odpreti in te darove njegove ljubezni sprejeti. Kakor bi nam mama ali tata dali čokolado na mizo in rekli, naj si jo pridemo iskat, samo to. Z nekom, ki me ima rad, bi pa rad imel odnos, z njim bi rad govoril, rad bi se mu prepustil.

Seveda nam Bog ne odgovarja na človeški, ampak na Božji način. Dobimo darove duha, o katerih govori apostol Pavel v pismu Galačanom: v sebi čutimo ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje (Gal 5,22-23). Vidimo, kako zelo to potrebujemo, dobimo pa to prav v molitvi. To se potem v vsakdanjem življenju še kako pozna.

Oblik molitve je kar nekaj – lahko v molitvi prosimo, se zahvaljujemo, se priporočamo, se izročamo. Sam že od srednje šole naprej še posebej skrbno opravim večerno molitev pred spanjem, ko pregledam dan, ki sem ga preživel: kaj je bilo v njem dobrega, kaj sem dobrega tudi prejel, katere ljudi sem srečal, potem šele pride na vrsto vse, kar je bilo v dnevu narobe in nepopolno. Boga nato prosim, da sprejme vse dobro, ostalo pa popravi in dopolni, kakor tudi naj sprejme in blagoslovi vse ljudi, ki sem jih srečal, posebej pa naj ponoči bdi nad bolnimi, osamljenimi ostarelimi in otroki, ki se bodo rodili. Je pa prav tako pomembna jutranja molitev, ko Boga prosim, naj blagoslavlja ves dan, vsa srečanja in vse delo – tak dan je precej drugačen. Bog nam seveda posebej govori po Svetem pismu, zato zelo priporočam, da pri molitvi uporabljamo to knjigo življenja. Bog je stalno navzoč po naših cerkvah pod podobo kruha v tabernaklju, pogosto (pri nas tedensko) pa posvečeno hostijo tudi izpostavljamo v češčenje – zame je to navadno priložnost, da premišljujem evangeljski odlomek prihodnje nedelje, v preostalem času pa Bogu povem, kaj nosim v srcu ali tudi koga nosim tam.

Rožni venec, ki ga navadno molim v avtu, je moja prošnja za pomoč in blagoslov, moja izročitev nebeški Materi Mariji. Ona vse to ljubeznivo sprejme in preda, a obogateno še s svojo materinsko priprošnjo, Bogu. Če vsako jagodo rožnega venca posvetim neki meni ljubi osebi, potem mi sploh ne bo težko (sam se navadno spomnim svojih veroučencev, mladih, duhovnikov, prijateljev, bolnih in trpečih, ostarelih, mladih zakoncev, družin v težavah…). Pa še tako čudovito me pomirja – notranje. Ko se mi zdi brez veze moliti, takrat si predstavljam, da se vse tiste moje molitve, ki pridejo iz srca, kot zrna spravljajo v eno veliko žitnico, kjer se pridružijo še vsa druga zrna, ki jih vsak molivec prispeva. Ker je ves svet lačen duhovne hrane, si predstavljam, da jo dobiva prav iz te žitnice.

Objavljeno v Novem glasu. 

Biti duhovnik ni lahko 13

Misli iz knjige-intervjuja z duhovnikom videmske nadškofije Pietrantoniem Bellino (1942-2007): La fatica di esser prete, Biblioteca dell'immagine, Pordenone 2007.

Na vprašanje, ali duhovniki sovražijo semenišče in kako, da ga po tolikih letih duhovništva še vedno ne marajo, odgovarja pre Toni: »To pomeni, da jim je bilo storjeno nasilje in, kar je še slabše, ravno v tistih najbolj občutljivih, najbolj življenja polnih letih življenja. Kakor aprilska pozeba ali toča v času cvetenja. Nič ni bolj občutljivega in krhkega kot čustvena razsežnost.

Najbrž je bilo narobe več kot samo kaka stvar, zato rešitev ni bila v tem, da so me utišali, kakor bi bil jaz petelin, ki poje in sam privabi dan. Morda so pomislili: »Zavijmo vrat petelinu, pa bomo mirno spali na dveh blazinah, dokler se nam bo zdelo.« Toda, čeprav ubiješ petelina, vseeno pride dan, petelin nanj samo opozarja.

Želel in moral sem samo opozoriti na določene stvari. Semenišča nisem jaz naredil grdega, samo rekel sem, da je grdo in skušal pokazati na njegove najbolj grde in nesprejemljive strani. Da v semenišče ne vstopi praktično nihče več, ni moja krivda. Med drugim sem knjigo napisal po kar petintridesetih letih, zatorej sem imel čas za razmislek, analizo, zato, da sem našel pravo oddaljenost od tistih hodnikov in dogodkov. Skušal sem pisati z ironijo in objektivnostjo, brez sovraštva. Ne morejo zato reči, kot so, da sem jaz podrl semenišče. Semenišče se je že prej zrušilo. Vprašajmo se raje, zakaj je do tega prišlo, ali še bolje, kakor je rekel prijatelj duhovnik si postavimo vprašanje »zakaj ni moglo več stati pokonci in kako to, da je vse do zdaj vzdržalo.«

Podobno lahko rečemo tudi za Berlinski zid – papež (Janez Pavel II., op. prev.) je že pomagal, da se je zrušil, a ga ni zrušil on. Po sili razmer ali zaradi notranje slabosti bi padel tako ali tako, ker je že preveč časa stal pokonci.

Pre Toni je v knjigi 'La fabriche dai predis' zapisal: »Formacija, ki se je spremenila v deformacijo.« Semenišče je označil za »tovarno« prav zato, ker so vsi duhovniki ven prišli enaki. Moral si je vendar predstavljati, da bo zaradi takšnih izjav komu šel v nos. Na to odgovarja tako: »Če tovarna krožnikov naredi po en krožnik določene, lahko zapre vrata kadar hoče oz. se take tovarne sploh ne odpre. Velika prednost in vrednost tovarne je v tem, da iz nje prihajajo enaki izdelki. Če govorimo o krožnikih, stolih ali vijakih je logično pričakovati, da pridejo iz tovarne vsi enaki. Če pa nasprotno iz neke ustanove prihajajo osebe, ki so med seboj skoraj enake, je to tragedija. Je več kot polom. To je epohalna katastrofa.

Kje se navadno napravi rez? V glavi in v srcu. Prerežeš v inteligentnosti, tako da ostanejo samo najbolj sivi in najbolj neumni, najbolj izkušeni v prilizovanju. Toda ustanova, ki oblikuje enake osebnosti in uničuje inteligentne, je obsojena na propad. Če potem tista tovarna namesto krožnikov izdeluje duhovnikie, se zgodi »tsunami«.

Pametnega človeka je seveda treba imeti pod nadzorom, ne pa ga uničiti, ker je to, da zadeve prepustimo samo neumnim in priliznjencem čisti mazohizem in bedarija. In tako so v semenišču delali kariero, če izvzamemo nekaj redkih in čudežnih izjem, predvsem lažnivci, dvoličneži, tisti, ki so vedno imeli kaj za bregom, manj inteligentni, tisti, ki so vedno pazili, v katero smer piha veter, najbolj sivi ljudje. To so bili lakaji. Nebogljene otroke (v semenišče so vstopali z enajstimi leti), potem mladostnike, ki so postali odrasli, so določala strahotna pravila, vzgajani pa so bili v neki žalostni in neznosni »topli gredi«, brez čustev, brez nežnosti, brez običajne vedrine. Morda je bil vojaški zavod tedaj manj strog.« 

Na tej povezavi lahko preberete članek (v italijanščini) o izginotju omenjene knjige 'La fabriche dai predis' iz knjigarn, ki ga je napisal isti novinar (Marino Plazzotta), ki je intervjuval Bellino: http://www.cjargne.it/fabriche.htm

Zakaj k obhajilu?

K nedeljski maši skušam hoditi redno in tudi sicer rad hodim k maši, pa bi vseeno rad vedel, zakaj ne zmorem večkrat k obhajilu. Po eni strani se mi zdi, da nekateri prelahko hodijo k obhajilu, zase pa lahko trdim, da se premalokrat odločim. kaj je narobe s tem?

To je vprašanje, s katerim se kar velikokrat srečam, čeprav bolj posredno kot neposredno. Še vedno lahko opazimo posledice janzenizma oz. še bolj moralnega rigorizma, ki je bil zelo prisoten v naši Cerkvi v preteklosti. Po tej miselnosti se je zelo strogo pojmovalo zlasti prakso prejemanja zakramenta spovedi in svetega obhajila. Gotovo iz tega v veliki meri izhaja takšno pojmovanje, da Bog zahteva popolnega človeka in ga lahko nekdo prejme samo, če je res pravi. Takoj lahko opazimo, da to ni pravilen pogled na človeka. Potem bi se tudi mi duhovniki ne smeli vsak dan obhajati pri maši, ko vendar vemo, da smo prav tako grešniki. Seveda si je treba prizadevati za to, da smo čim boljši, ampak ne na tak način. 

Vera je odnos z Bogom, višek tega odnosa z Bogom pa je prav sveta maša - tam se srečam s seboj in z Bogom, pa z brati in sestrami tudi. Posebno pa bi poudaril zdravilno razsežnost evharistije. Ker je v tistem koščku kruha Jezus resnično prisoten, tudi še danes na enak način deluje kot v času svojega zemeljskega življenja in ozdravlja vse naše rane in bolezni. Če sem se mu pri sveti maši resnično predal in mu povedal vse, kar sem zgrešil, kar me teži in muči, pa tudi kar me veseli, mu odprem vrata svoje notranjosti, svoje intime - on pride k meni in v meni deluje (Raz 3,20). Najprej me mora k maši pripeljati iskrena in goreča želja po tem, da bi tam srečal Gospoda (tudi želja po skupnosti, a bomo najbrž o tej razsežnosti še imeli priložnost spregovoriti). Na ta način sem notranje pripravljen prisluhniti in se mu predati. Vsaka maša nas namreč sama od sebe pelje, če se ji predamo. Najprej obžalujemo grehe, potem pri glavni mašni prošnji tudi mi Bogu izrazimo svojo prošnjo (za to naj bi bilo nekaj tišine po "molimo"), nato prisluhnemo Božji besedi (velikokrat slišimo tu prav tisto, kar potrebujemo v danem trenutku), potem pri prinašanju darov kruha in vina tudi mi damo na oltar "vse, kar smo in kar imamo". Nato se zgodi vrhunec: vse, kar smo Bogu prinesli, se skupaj s kruhom in vinom spremeni in izpopolni, ozdravi. Takšno torej nazadnje dobimo nazaj pri obhajilu, prinese pa nam to sam vstali Kristus v svojem telesu. 

Kakor je rekel p. Gostečnik, je zelo pomenljivo, da reče duhovnik: "Kristusovo telo." V tem času, ko je človekovo telo tako zlomljeno, ranjeno in zlorabljano, prihaja Odrešenik k nam prav po svojem telesu. Seveda se je težko odpovedati svojemu ponosu in se odpreti, toda tu nimamo izbire. Če to storimo, gremo od tam ozdravljeni, pravzaprav odrešeni. Tako smo notranje svobodni in veseli, maša pa se nadaljuje v našem vsakdanjem življenju.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Bodite ljudje, vam pravim

Malo daljši evangeljski odlomek nam ponuja ta nedelja, ampak bi bilo škoda spustiti kakšno črko ali pičico tega besedila, kakor za Jezusa niti najmanjša črka postave ne preide. Res je, gre za ene od najbolj radikalnih in brezkompromisnih besed celotnega evangelija, a so tudi najbolj blizu človeku. Tu je vir tistega polnega življenja v odnosu do našega bližnjega. Pa Jezus ne dela novega zakonika, kakor tudi ne oznanja neke nove, bolj zahtevne morale. Govor na gori, ki ga v teh zadnjih treh nedeljah poslušamo nas želi po dveh zadevah pripeljati do korenine nas samih in našega življenja: po poti srca in po poti osebe. Jezus želi, da se vrnemo k srcu, saj je to neke vrste delavnica ali laboratorij, kjer se izoblikuje tisto, kar potem pride ven iz nas in se uresniči v naših besedah, kretnjah in dejanjih. Če želimo ozdraviti naše življenje, moramo najprej ozdraviti naše srce.

»Rečeno je bilo: Ne ubijaj! Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata«, kdor v sebi nosi jezo in zamere, je ubijalec. Jezus gre k izvoru tistega, kar rojeva smrt ali življenje, kar nam apostol Janez pove na veličasten način: »Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec« (1 Jn 3,15). To pomeni, da kdor ne ljubi, ubija. Če nekoga ne ljubimo, mu jemljemo življenje. Brez ljubezni človek počasi in izredno boleče umira.

»Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte – vaš govor naj bo da-da, ne-ne«. Od prepovedi priseganja nas Jezus pripelje do prepovedi laganja. Vedno povej po resnici in ti tudi prisegati ne bo več treba. Tako tisto, kar je stara postava že vsebovala, a še ni prišlo na dan, Jezus prikaže v vsem sijaju – postavi namreč ni nič manjkalo, le nekdo je moral razstreliti tisti ovoj, ki jo je oklepal. To naredi po poti srca lahko samo tisti, ki vidi v človekovo srce – Bog.  

»Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Ne pravi, da sedaj ne bi smeli pogledati nekoga, ker je lepe postave in bi že prešuštvovali. Navezuje se na tisto o ločitvi, kjer je svetost zakona nedotakljiva, ker se človek v nekaj, kar je združil Bog, ne sme mešati. Jezus nam pred oči postavi primer nekoga, ki je sklenil, da poseže v zakon, da si zase vzame ženo. Naredi cel načrt in je v celoti v tej stvari, potem pa nekaj pride vmes in se njegov načrt podere. Pred civilnim zakonom seveda nima nobene krivde, pred Bogom pa je v srcu prešuštvoval. Vidimo, kako nekaj vzvišenega je sveti zakon.

Postava vedno kaže na tiste vrste obnašanje, ki človeku in človeštvu pomaga rasti, na drugi strani pa na tisto obnašanje, ki zmanjšuje človekovo veličino. Lahko rečemo, da je razodetje tistega, kar človeka osrečuje. Jezus je ne odpravlja, ampak nam predlaga (nikdar ne vsiljuje) samo en kakovostni in odločilni preskok – da preidemo od postave k osebi. Od zunanjosti k notranjosti. Od pozunanjene vere k pristni veri - tisti, ki zaznamuje človeka kot osebo v celoti. Želi, da se vrnemo k srcu, saj so tam vsi veliki »zakaj« vsega tistega, kar počnemo. Vidimo torej, da evangelij od nas ne zahteva prav nič nečloveškega, nasprotno, želi, da bi bili bolj ljudje oz. da bi bili popolnoma ljudje. Da bi res bili Bogu čim bolj podobni.

Sol in ne med

Vi ste sol zemlje in vi ste luč sveta, pravi evangelij. To je ena od najlepših definicij človeka. Ne pravi, da moramo biti ali da se moramo potruditi, da postanemo to dvoje, ampak da smo že. Po Božji milosti smo to postali in tega ne moremo skriti. Če se sicer ustavimo samo na zunanjosti, bi rekli, da nismo ne eno ne drugo, a moramo pogledati globlje v našo notranjost – tam je, v vsakem od nas prižgana majhna svetilka in je majhen ščepec soli. Ravno prav veliko je oboje. In ni nekaj, s čimer bi se hvalili, ampak to za nas pomeni veliko odgovornost.

V današnjem svetu relativnega in politično korektnega, ko je treba biti do vseh prijazen, ko je treba vse ljudi spoštovati, ko je treba biti do vseh strpen (zlasti ta strpnost je tako na ustih vseh), nam odzvanjajo te Jezusove besede. Ob neverjetnem napredku in razvoju, ko bi človek moral biti trden kot jeklo, je postal krhek kot kristal. In vendar: »Vi ste sol zemlje.« Sol, ne med, kakor je rekel Georges Bernanos, veliki katoliški pisec. Spomnil nas je, da nas Jezus ni povabil k temu, da smo sladki, mehki, blagi in sladkobni kot med, ampak odločni, kakor je ravno sol. Ta tu di zapeče, ko jo damo na rano, pa vendar zdravi.

Pomeni, da tolikokrat v življenju sploh nismo mi, ker mislimo, da smo med in ne gremo pogledat v svojo notranjost, da bi ugotovili, kako je v vsakem izmed nas ravno pravšen ščepec soli. Ta mi omogoča, da se uresničim. Da si prizadevam za Nebeško kraljestvo, ki pa je kraljestvo resnice. Tam politična korektnost in slepomišenje nimata nobenega prostora.

Tudi se vse skupaj nikakor ne more razodeti, če ostane le pri besedah. Sol je vendarle za to, da se posoli, da se v jedi stopi. Kako naj vendar ljudje vidijo, kakšen je v resnici Bog, če pa se mu še mi nočemo odpreti? Naše oči so uprte v tla zaradi vseh zgodb in porazov - naših in drugih. Pa tudi navadili smo se že na to, da so naše jedi brez okusa, brez soli.

Ne moremo se s tem sprijazniti, ker tako ostajamo sami. Treba se je najprej zavedati, kdo smo in kdo je v nas dal tisti ščepec, tisto lučko. Zato bomo znali dvigniti svoj pogled, da bi ga slavili in videli bomo, kje lahko slavimo nebeškega Očeta – videli bomo mesto na gori, ker se nam ne more skriti. Vsako mesto, vsaka vas, vsako najmanjše naselje je namreč na gori, se pravi da je tam Bog še zlasti blizu. V tisti jedi se mora stopiti naša sol. Pa nas ne zanima, kdo so prebivalci teh mest, niti kateri politični opciji pripadajo. Vedeli bomo samo to, da se mora tudi njim razodeti Božja slava po naših delih.