Kako lepa je mladost

Težaven odnos mladih do Cerkve (6)

'Mladost' mladosti

Mladost je seveda v osnovi mlada, prav v časovnem smislu, saj do druge polovice 20. stoletja to obdobje pravzaprav ni obstajalo. Mlad človek je moral že zgodaj odrasti, saj je kaj hitro, takoj po zaključku adolescence, moral začeti hoditi v službo, osnovati družino, torej tudi prevzeti na rame starševsko odgovornost. Adolescenca je, v pravem pomenu besede, pomenila pripravo na odraslost, ti dve obdobji pa sta pravzaprav bili tudi edini v življenju, saj je bila starost praviloma precej kratka. Da je bilo tako, je bilo krivih več dejavnikov: splošno razširjena revščina, bolezni, kratka življenjska doba moških in skoraj neprekinjeno prehajanje iz vojne v vojno. Ni bilo časa, da bi bili ljudje mladi. Mladost je sad truda tistih odraslih, ki so si ob koncu vojne zastavili cilj, da njihovim otrokom ne bo treba prenašati vseh tegob, ki so jih sami morali. S trdima delom in voljo so dejansko res zagotovili boljše življenjske pogoje, tako da imajo mladi res privilegij, da se odločijo, kakšne vrste oseba bi radi postali, ne pa da so, kakor njihovi stari starši (morda tudi še starši), od zunaj prisiljeni v neko odločitev. Prav zaradi tega, ker je mladostno obdobje relativno nov fenomen, pa tudi nima neke natančne razmejitve – začne se pri nekje 19-20ih letih, traja pa tam do 30ih, pa tudi do 35ih let.

Samo novo je OK

Do resnične 'eksplozije' tega obdobja je prišlo z znano 'kulturno revolucijo' iz leta 1968, ko so akterji 'iznašli' telesnost in spolnost, edinstvenost lastnega obstoja ter kratkost bivanja, zavrgli pa vsako sklicevanje na kulturno in versko izročilo kot zastarelo in preživeto. Vse se je začelo znova in od takrat naprej se vedno vse začenja na novo. Stari družbeni vzorci, z vlogami vred niso veljali več. Mlado in novo postane nekaj magičnega in obvezujočega, staro nima več vrednosti. Žal pa se je s tehničnim napredkom tamentaliteta razvila do skrajnosti in na koncu postala pošast, ki žre svoje mladiče. Ker napredek ni več služil resničnim potrebam človeka, ampak je postal cilj samemu sebi, se je samo še iskalo izboljšave na izboljšave – če je nekaj mogoče izboljšati, je to tudi treba narediti. Ljudje nimajo več časa, da bi se odločali o kvaliteti tistega, kar jim tehnološki napredek položi v roke. Ker so se po eni strani ljudje odpovedali tradicionalni modrosti, po drugi pa jih hitrost tehničnega razvoja ne pusti dihati (komaj se nekaj začne dobro uporabljati, je že nova verzija iste stvari), pade celotna teža odločitve na posameznika. Tehnologija do neskončnosti odpira meje človeške svobode, saj je danes možno narediti marsikaj, kar so včasih le sanjali, človek pa ne samo, da nima več nad seboj neke instance, ki bi mu pri odločitvi pomagala, ampak zaradi omenjene pospešitve sploh ni sposoben več odločitve izoblikovati. Stvari so vedno nove in nove, kar odrasle, ki so ekonomsko močnejši, spodbuja, da iščejo vedno vse naj, vedno morajo biti young, fit in top. Živijo v iluziji 'večne mladosti', kar pa jih vodi, da so do sebe prevelike zahteve, ki se odražajo v ubijalskem ritmu življenja, v slabi skrbi za zasebno sfero, v neprestani zafrustriranosti zaradi neučinkovitosti, zaradi česar se pogosto zatekajo h kokainu in alkoholu.

Zavist odraslih

Še večji davek pa morajo plačati tisti, ki so zares mladi – glede na EMŠO –  saj se kljub vsem trikom, ki se jih poslužujemo, narave vendarle ne da prevarati. Ker je odrasle ugrabila in ranila čarobnost mladosti, hkrati pa so ujeti v iluzijah tehnološkega napredka, je treba vedno vse začeti znova, kar se je že zgodilo, pa se da tudi spremeniti. Modna, potovalna, telekomunikacijska industrija, kakor tudi raziskave na področju farmacije, plastične kirurgije in prehrane spretno izrabljajo željo odraslih, da bi bili vedno mladi, poskočni, privlačni, da bi, skratka, tudi z zunanjim videzom bili mladi, kakor si mislijo, da so 'po pameti'. Takšen svet odraslih, ki je močno usmerjen le sam nase pa mlade nujno odrinja vedno bolj na rob. Od tam le stežka najdejo pot, tudi zato, ker so, v nasprotju z odraslimi, sami ekonomsko šibki. Povsod se govori, kako bi moralo biti več mladih, pa naj bo to politika, ekonomija, znanost, mediji ali založništvo, ampak zgolj zato, da bi z besedami zakrili svoje težnje in želje. V resnici mlade ljudi 'parkirajo' na določena 'ne-mesta': univerza, kjer se ponuja takšne in drugačne kratke izobraževalne kurze ter brezvezne magisterije in doktorate (iz npr. bureka); na tisoče vrst začasne zaposlitve... Situacija bi seveda od odraslih na položajih (ki so navadno že starci) zahtevala, da se umaknejo in svoja mesta prepustijo mlajšim, kakor tudi neko novo prerazporeditev ekonomskih in socialnih sredstev ter priložnosti. Odrasli čutijo do mladih neko nevoščljivost, ki se je najbrž niti sami ne zavedajo. Mladi namreč imajo lepoto in vitalnost, ki nista umetni, pred seboj imajo še celo življenje in s tem odrasle opozarjajo, da vsi vendarle niso mladi, vsem trikom navkljub. Ta medgeneracijski konflikt je eden od glavnih vzrokov tega, da mladi nimajo nobenega upanja na prihodnost, da v tej prihodnosti ne vidijo obljube, upanja, možnosti, ampak ob misli nanjo čutijo v sebi tesnobo in zagrenjenost, prihodnost je zanje grožnja. Njihov psihološki razvoj se ustavi samo na sedanjosti, tako pa se izniči in se prepusti niču. Žal moramo sprejeti diagnozo tistih, ki to bolezen imenujejo s starim in strašljivim imenom: nihilizem. Prihodnjič bomo, v zaključku tega našega popotovanja, skušali poiskati nekaj možnih odgovorov in rešitev, ki jih Cerkev lahko ponudi. 

Objavljeno v 6. številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.

Dva sinova v meni

Morda je ta portret kmečkega družinskega življenja, ki nam ga Jezus pričara to nedeljo pred oči, le še neka bleda slika iz preteklosti – le malokateri otroci današnjega sveta še vedo, kaj pomeni delati v vinogradu ali na polju. Pa vendar je tudi tokrat še kako živa tista globoka resnica, ki nam jo evangelij sporoča. Prav lahko bi se res prepustili valovom domišljije, ki bi nas popeljali v tisto deželo, kjer so vsi ljudje dobri, pridni, se imajo med seboj radi. Lahko bi si tudi mi zapeli tisto pesem in si zaželeli biti 'Med iskrenimi ljudmi' (Majda Sepe je tako pela), pa nas evangelij prizemlji in nas postavi na realna tla: takšnega sveta ni.

V tem svetu, v katerm živimo, najdemo takšne in drugačne ljudi, ne pa popolnih. Imamo takšne, ki so podobni drugemu sinu, ki si sicer domišljajo, da so popolni, vidimo pa, da je to zgolj njihova maska, saj eno govorijo, drugo pa delajo (prvi sin je ostal zvest svoji besedi, čeprav je nato storil drugače kot je rekel). Lahko še nekoliko potenciramo zadevo in to prenesemo na njihov odnos do drugih: od bližnjega zahtevajo, da se do potankosti drži vseh zakonov in predpisov, njim samim pa to ni potrebno. V teh zakonih, predpisih, zunanjih oblikah celo iščejo svoje opravičilo, svoje izgovore, da jim ne bi bilo treba storiti tistega, za kar so se obvezali.

Govorimo tu o nekih tujih ljudeh? Ne, dragi moj brat in sestra, Jezus govori prav o meni in tebi, ki sva pri krstu postala Božja otroka, pri birmi pa naj bi se ta zadeva le še potrdila. Spet namreč beseda teče o 'vinogradu', kamor sva bila kot delavca sprejeta prav tedaj, ko je škof pomazilil najino čelo in dejal: 'N., sprejmi potrditev, dar Svetega Duha.' Ne vem, če je kdo tja, kakor tudi k drugim zakramentom, pristopil s figo v žepu (upam, da nihče od nas), dejstvo pa je, da smo Bogu, torej gospodarju tega našega vinograda obljubili, da bomo v njem delali. Obljubili smo, da se bomo trudili v življenju BITI kristjani in ne o tem zgolj in samo GOVORITI. Vsakokrat, ko nismo bili dobri kristjani, smo pa bili podobni drugemu sinu. Ker smo tu nekateri prejeli še kak drugi zakrament, kot npr. sveti zakon ali sveti red (duhovništvo), smo bili vselej, ko si nismo prizadevali biti dobri zakonci in starši ali dobri duhovniki, redovniki, redovnice... podobni drugemu sinu.

Vidimo, da tu Jezus ne govori o tem, kolikokrat smo bili pri maši ali koliko rožnih vencev smo zmolili ali kako zelo smo se postili, ampak predvsem o tem, kako smo znali bližnjega ljubiti, ga spoštovati, biti do njega usmiljeni. Kolikokrat je bil na prvem mestu človek in kolikokrat jaz sam ali moje sheme, ideologije?

V imenu vsega tega, ker mislim, da sem tako pravičen, pa se spravljam nad tiste iskrene ljudi, ki ga res velikokrat polomijo, so si pa sposobni premisliti, se pokesati, se spreobrniti - tu je tista ključna zadeva pri prvem sinu. Dokler je v nas še kaj življenja, se še vedno lahko tudi spreobrnemo in sprejmemo tisto, kar nam Bog ponuja. 'Dokler diham, upam,' ('Dum spiro, spero') pravi sveti Avguštin. Zato ima prav vsak človek na tem svetu možnost, da se odloči za Boga, kakor tudi, da se ponovno odloči za Boga. Moramo se pa zavedati, da si Boga ne zaslužimo, ampak ga lahko le sprejmemo. Da nekaj, posebej pa nekoga, sprejmemo, se je treba odpreti in odstraniti nekaj odvečne navlake, ki se je tako oklepamo, čeprav je ne potrebujemo.

Vera ni pravica, temveč dar. Sveta maša ni nekaj, kar lahko zahtevam, ampak je velikanski privilegij, h kateremu lahko pristopam, četudi sem Bogu tolikokrat zaloputnil vrata svojega srca, rekoč mu, da ga ne potrebujem, da naj se briga zase. Bodimo zares iskreni, ko izgovarjamo tiste stotnikove besede pri vsaki mašni daritvi: 'Gospod, nisem vreden, da prideš k meni...' Kajti, potrebujemo to neskončno ljubezen, brez nje nismo nič (1 Kor 13), ker se zapremo vase in sami sebe požremo. 

Pomembna obletnica prelomnih dogodkov

Pred desetimi leti se je začelo na nek način novo svetovno obdobje. Tej trditvi v prid je lahko že način, kako se je vse skupaj tisto popoldne, 11. septembra 2001, odvijalo zame. Samo nekaj minut po tem, ko sem stopil z avtobusa, sem med korakanjem po domači Prvačini prejel SMS, kjer mi je prijateljica sporočala nekako takole: »Vklopi TV in si poglej, ker se je zgodilo nekaj strašnega«. In res, po televiziji smo lahko praktično v živo spremljali newyorške dogodke. Še nikdar prej nismo nobenega strašljivega dogodka mogli gledati prek zaslonov, pa tudi hitrost kroženja informacij je bila veliko hitrejša – to so bili šele začetki mobilne telefonije in hitrega interneta, vsaj kar zadeva nas, navadne ljudi. Danes imamo mobitel že praktično vsi, vsi imamo tudi hitri internet, TV je internetna… Mnogi terorističnim napadom v New Yorku in drugod ne pripisujejo večje teže, na njegovo mesto raje postavljajo dva dogodka: razširitev Facebooka na navadne ljudi, torej na ne-pripadnike samo nekaterih ameriških univerz, kakor tudi ekonomsko krizo izpred treh let. Ta dva dogodka sta resnično bila zelo pomembna, vendar ne moreta stopiti na mesto WTC, ki ju že deset let ni več.

Naš način razmišljanja in pogleda na svet ter dogodke v njem se je namreč takrat temeljito spremenil. Od takrat so vsi tovrstni dogodki svetu na očeh – najbolj znani je tisti z začetka poletja, ko Breivik s puško v roki pobija mlade udeležence poletne šole na otoku Utøya. Tudi teorija o koncu zgodovine je po 11. septembru pomahala v slovo, saj se je začel globalni spopad Zahoda, ki prvič ni izhajala iz njega samega, prišlo je do t.i. četrtega svetovnega spopada. Vse, kar je sledilo temu, pa je posledica terorističnih napadov, vse korenini v njih. Zahod je bil napaden na svojem lastnem ozemlju, simbol njegove ekonomske moči se je zrušil, na njegovo mesto je prišla ekonomsko-finančna agresivnost Kitajske, na mesto New Yorka je stopil Peking. Sama ekonomska kriza zahodne družbe, vključno z družbo Lehmann Brothers, se je delno tudi rodila iz iznajdljivega, a tveganega poskusa, da bi odgovorili na protiudarce terorističnih napadov.

Žal smo v preteklih dneh po medijih spremljali vse preveč čustvenih izbruhov, manjkalo pa je treznega premisleka vsega, kar se giblje okrog 11. septembra 2001. Tu je nujno treba omeniti zlasti dva dogodka. Prvi je mednarodna konferenca OZN na temo rasizma v Durbanu, v Južnoafriški republiki (31.8.-7.9.2001), drugi pa je uboj Ahmada Shaha Massouda, ki se je zgodil 9. septembra 2001. Glede konference velja povedati, da so islamske države udeleženke skušale vsiliti svoj plan dneva glede Bližnjega vzhoda. Te dežele niso bile pripravljene na noben kompromis, tako da so Izraelci in Američani zapustili prizorišče. Zanimivo je bilo videti, kako je v sebi sicer precej razklani muslimanski svet, tokrat ostal enoten v svojih zahtevah, kako je začutil, da lahko Zahodu vsili svoje zakone, ne glede na mednarodno prakso. Muslimani so se še kako zavedli, da je Zahod postal šibak, kar se zlasti vidi v tem, da so dosegli obsodbo 'islamofobije', kar bi naj pomenilo diskriminacijo islama, ki je enakovredna 'antisemitizmu'. Pogosto slišimo, da je islamofobija reakcija Zahoda (ali dela le-tega) na dogodke 11. septemra 2001, v resnici pa je ta koncept bil predhoden tem dogodkom, potem pa so ga v določenih krogih izkoristili, da bi nekako zajezili protiteroristične reakcije. Zahod je torej resnično postal islamofobičen, a v pravem pomenu besede – pred islamskim svetom so se mu začele tresti hlače. V tem oziru smo vedno znova priče, kako se zahodni svet boji jasne obsodbe diskriminacije ne-muslimanov v islamskih deželah.     

Kmalu zatem je bil umorjen 'Panjširski Lev' Ahmad Shah Massoud, afganistanski narodni junak, ki je najprej uspel v odporu proti Sovjetski zvezi, potem pa proti talibanom, s tem pa ohranil nadzor nad Panjširjem, velikim ozemljem. To je bil edini zares zanesljiv sogovornik in tudi edini, ki si je želel svobodni in demokratični Afganistan. Še marca 2001 je v evropskem parlamentu opozoril, kako Pakistan, Savdska Arabija in Al Kajda podpirajo talibane, kakor je tudi opozoril, da Al Kajda pripravlja velik napad na ZDA. Ta umor so poznavalci takoj videli kot znamenje nečesa hudega, Al Kajda pa je pravilno predvidevala, da talibanom in sebi v primeru napada naredijo uslugo z odstranitvijo njihovega največjega sovražnika, ki bi lahko pomagal Američanom pri vzpostavitvi demokratičnega Afganistana.

   

Skupek dogodkov tistega septembra 2001 nam pomaga tudi pri razumevanju aktualnih dogodkov po islamskih deželah, kjer se spopadajo islamski skrajni tokovi in demokratična gibanja, kjer je možno še prav vse. Tu je Zahod poklican k temu, da se končno le enkrat strezni in neha kazati znake šibkosti, podrejanja in drugih podobnih stvari, saj ravno to hočejo določeni tokovi v muslimanskem svetu. Zahodni svet mora najti svojo identiteto – prav veliko časa nima več.

Objavljeno v zadnji številki Novega glasa.

Ljubezen ne pozna mere

Ob prebiranju današnjega evangelija mi pride na misel tista italijanska reklama za telefonskega operaterja, ko je dekle po telefonu fanta spraševalo: »Me ljubiš? Koliko me ljubiš?« Tudi v našem odlomku Peter Jezusa sprašuje po količini. Res, da sprašuje po količini odpuščanja, a odpušča le tisti, ki ljubi.

Velikokrat mi zazvenijo v ušesih besede zakoncev iz Sežane ob srebrni poroki, ko so ju spraševali, kako sta uspela ostati skupaj toliko časa, kakšen je recept. Rekla sta, da je ta recept v eni sami besedi: »Odpuščánje.«

Sliši se seveda zelo enostavno, pa nikakor ni, ravno zato, ker je človek drugačen od Boga, ker človek vsako stvar meri in ocenjuje. Vedno gleda, kako bi se na takšen ali drugačen način okoristil, kako bi prišel dobro skozi. Bilanca je seveda v tovrstnem početju zelo važna. 

Dandanes je nekaj dobro in koristno le, če prinaša 'profit', torej, po slovensko – dobiček. Žal to velja tudi za naše 'odnose', oziroma bi jih bilo bolje označiti za zveze. Prijatelj bom s tistim, ki mi bo prinesel večjo korist, prav tako se bom spustil v zvezo ali poroko le z nekom, ki ima denar, moč ali družbeni položaj. Takole merimo in tehtamo. Tehtamo in merimo tudi, koliko se nam, dobesedno, splača poročiti se in imeti otroke. Vsaka zadeva nas na nek način stane, vsakdo nam hodi v zelje in nam odžira naš 'kapital', naše premoženje. To se lepo vidi tudi na meddržavni ravni, kjer bogate države že dolga desetletja na revne gledajo kot na zajedavce, kot na 'nebodigatreba'.

Ker pa tako gledamo na vse, skušamo tudi na tak način odpuščati sočloveku. Mislimo si, da je treba vzpostaviti pravično 'bilanco' – če je nekdo storil meni nekaj, mu je treba z isto mero tudi vrniti. Če bi veljalo med nami talionsko načelo 'oko za oko in zob za zob', bi še bilo v redu, vendar pa nas evangelij opozarja, kako smo ljudje, ko se zapremo sami vase in vse presojamo skozi očala jeze 'brez mere' hudobni, kako v svoji ozkosrčnosti znamo narediti 'iz muhe slona'. Popelje nas na začetek Svetega pisma: »Kajti Kajn bo sedemkrat maščevan, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat« (1 Mz 4,24). Za vsako krivico, ki se nam je zgodila ali ki mislimo, da se nam je zgodila, je treba vrniti z mnogo večjo mero, pravzaprav brez mere – »mož, ki je to storil, mora umreti«(2 Sam 12,5)! Tako ali drugače je treba človeka uničiti, ga pohoditi, ga odstraniti s položaja.

Jezus nas, nasprotno, uči, da moramo res biti 'brez mere', vendar v ljubezni in odpuščanju. Vselej nam mora v ušesih zveneti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta resnično nima mere v ljubezni in odpuščánju. Če ga iz srca prosimo, nam odpusti še tako velikanski dolg (Heród Véliki je imel npr. letni proračun ok. 900 talentov) – to je storil že neštetokrat in še ničkolikokrat bo to storil. Naša mera je ta, da moramo vedno in brez zadržkov odpustiti. Po tem, koliko in kako znamo odpustiti, lahko vidimo, kje smo na naši poti.

Kadar grešimo, smo človeški, kadar odpustimo, smo zares Božja podoba. Naše srce je takrat res podobno Božjemu. To moramo delati, za to se truditi, saj nam v nasprotnem primeru – spet smo pri količini – ne bo pomagalo niti deset tisočkrat deset tisoč rožnih vencev, kakor nas je v prvem berilu lepo posvaril modri Sirah: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja« (Sir 28,3)?  

Drugačen način gledanja

Kako težko je moralo biti Petru, ko se je v le nekaj minutah spremenil 'iz junaka v bedaka', če rečemo z znanim rekom; še pred nekaj trenutki ga je Jezus hvalil, zdaj pa tako ostro zavrnil. Pa saj Peter ni rekel nič takšnega, nič posebnega: kdo pa ne bi hotel ljubljeni osebi, dragemu prijatelju, svojemu otroku prihraniti bolečine in trpljenja? Kaj pa pomaga še en križ več, ena žrtev več – mar more rešiti svet oz. njegove težave? Kaj to pomaga, ko pa bi Jezus, Božji Sin, uporabil povsem drugačna sredstva – moč, čudeže in avtoriteto?

Jezus Petra z ostrimi besedami spomni na tisto, kar mu je dejal, pa je očitno že pozabil: 'Tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 16,17). Prvak med apostoli se zaradi trenutnega uspeha tako zlahka prepusti tistemu človeškemu mišljenju, po katerem je treba na vsak način uspeti, pa četudi na račun drugih. Pri tem se je treba seveda posluževati sredstev, ki so drugačna od tistih, katerih se poslužuje Bog, in sicer so to: brezpogojna ljubezen, čisto srce, nenasilje, odpuščanje vse do zadnjega, objem bolnega in revnega… 

To pa seveda ni lahko, ampak izjemno težko, čeprav neizogibno za hojo za Kristusom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Če hoče kdo iti? … Zakaj bi si nekdo tega želel, če pa ni lahko, če se da dobro in uspešno živeti tudi brez tega. Res je, toda to lahko privede, da smo polni odzunaj, prazni pa odznotraj. Mislimo si, da smo poskrbeli za svoje življenje, pa temu ni tako. 

Stik s 'križem', z živo krščansko vero, človek izgubi postopoma. Najprej pretrga tisto navpično vez, stik z Bogom. Naš notranji glas se utiša, ko pa je 'Bog mrtev', če rečemo z Nietzschejem, to kaj kmalu privede še do neke druge smrti – do 'smrti bližnjega'. Tako torej v svojih gradovih, če tako poimenujemo svoje gromozanske hiše, ki smo si jih zgradili z višjim standardom, ostajamo sami in negotovi. Postali smo kot polni hladilniki (pre Toni Beline) – polni smo vsega, vendar pa je naše srce postalo hladno.  

    

Zato nujno potrebujemo tisto napetost, ki prinaša življenjsko energijo, tisto pravo, s pomočjo le-te pa lahko hodimo za Kristusom. Potrebujemo vero v večno življenje, da se z našo smrtjo naše bivanje ne konča, ne izniči, temveč se spremeni in nadaljuje. S pomočjo te vere se nam ne bo več treba oklepati svojih človeških 'gotovosti'. Te so tako krhke – že najmanjši piš gospodarske, čustvene, zdravstvene ali kake druge krize jih takoj spremenijo v negotovosti. Treba je spremeniti svoj vidik – nisem jaz sam središče sveta, ne giblje se vse le okrog mene. Skrivnost človeka in njegovega bivanja je večja od njega. Zato si je treba nabirati drugačnih zakladov. 

Odpovedati se sebi tu ne pomeni uničiti se ali zbledeti, saj Gospod noče, da bi za njim hodili 'zafrustrirani' ljudje. Ne, Jezus hoče, da za njim hodijo tisti, ki znajo do konca izkoriščati svoje talente oz. se tega v njegovi šoli učijo – nenazadnje je to celo-življenjska šola. Vzeti moramo svoj križ na rame, kar spet ne pomeni: 'potrpežljivo prenašaj trpljenje, prenašaj krivico…' To ni poziv k ravnodušnosti in brezvoljni predaji.

Če besedo 'križ' zamenjamo z besedo 'ljubezen', lahko hitro razumemo: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame nase vso ljubezen, ki je je sposoben…' Vzemi nase svoj delež ljubezni, sicer ne boš živel. Vzemi nase tisti delež križa, ki ga vsaka ljubezen zahteva, tisti delež žrtve in odpovedi, sicer ne ljubiš.    

Ta korak mora napraviti vsakdo od nas, vendar pa Bog vedno naklanja tudi svojo milost, da nas ne bi bilo strah ljubiti, da se ne bi bali tvegati. Če bi temu bilo tako, bi to pomenilo, da nas je strah živeti. Tako lahko sledimo Kristusu, ne glede na vse in ne glede na dolžino tega našega zemeljskega življenja – nenazadnje tudi Kristusovo ni bilo dolgo, pa ne moremo reči, da ni bilo polno in izkoriščeno. Hoja za Kristusom pomeni prejeti delež njegovega življenja, njegovega bivanja, veselje, še več, navdušenje nad vsako obliko življenja. Kdor hodi za njim, je zaljubljen v življenje. Vsak do od nas naj 'pozabi, da obstaja, kadar pravi, da ljubi' (J. Twarkowski).