Delajmo za jed, ki ne mine

Prav zanimivo je pogledati vzrok, zaradi katerega množica ljudi v tokratnem evangeljskem odlomku išče Jezusa - zato, ker je pomnožil kruh in ribe ter jih tako nasitil. Slediti pa so morali učencem, ker za Jezusa ne vejo, kako je prišel na drugo stran – hodil je namreč po vodi, a oni tega niso videli. Ljudje bi si seveda radi zagotovili, da bi imeli vselej dovolj hrane, zato bi Jezusa, kot smo slišali zadnjič radi postavili za kralja. Danes bi prav tako radi imeli za političnega voditelja tistega, ki bi nam zagotovil čim večje blagostanje. Mislimo, kako bo z neko materialno in ekonomsko gotovostjo rešeno tudi vse ostalo. Mislimo, da bomo vsi med seboj lepo prijatelji, da bodo "štimali" tudi naši odnosi.

Jezus svoje poslušalce, kakor tudi nas opomni, da je treba iti globlje: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« (Jn 6,27).

Ob tem sem se spomnil na naše sosede Italijane, ki že več desetletij trumoma obiskujejo našo deželo ob koncih tedna ali ob praznikih, ko to zapazimo po registrskih oznakah. Le-teh ne najdemo največ pred našimi naravnimi ali kulturnimi znamenitostmi, čeprav jih tudi najdemo, marveč jih je največ pred našimi gostilnami, restavracijami, celo okrepčevalnicami, kot lepo priča tista na Dolgi njivi. Enostavno pridejo jesti, ker (še vedno) za manjšo vsoto kot v svoji državi, dobijo veliko večjo »porcijo« hrane. Vsak pogovor z njimi, ko jim poveš od kod si ali, kje deluješ, se začne okrog gostiln. Kaj želim s tem povedati? Da ti ljudje že leta in leta hodijo k nam, pa nas ne poznajo, ker jih več kot to, da napolnijo trebuh, nikdar ni zanimalo.Tudi mi vse prevečkrat ostanemo s tem stremljenjem zgolj za zadovoljitvijo svojih želja, na površju. Morali bi se bolj potruditi in seči globlje, da pridemo do česa globljega, kar ne mine.

Jezus vzame neko vsakdanje dejstvo, kot je tisto, da človek pač mora jesti. Toda, važno je, kje je tu poudarek. Treba je namreč jesti, zato da (pre)živimo in ne živeti, zato da jemo. Pomeni, da vsi mi za svoje življenje in preživetje potrebujemo tisto »jed, ki mine«. Vsi potrebujemo materialne in ekonomske dobrine, ki pa morajo vselej ostati sredstvo in ne cilj. Sem bi postavil tudi zdravje, ki ga danes tudi marsikdaj zelo napačno pojmujemo zgolj kot nekaj biološkega, kot odsotnost bolezni, pa zdravje ni samo to.

Kako podobni smo tisti množici, ki ni iskala Jezusa iz pravih razlogov, kar jim le-ta tudi pove: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« (Jn 6,26b). Torej, množica ni skala Gospoda, ker bi razumela smisel znamenj, marveč zaradi priložnosti, da si zagotovijo neko materialno varnost. Kako bi naobrnili to na nas danes? Predvsem tako, da Jezusa Kristusa ne iščemo in potrebujemo vse do tedaj, ko nam gre dobro, v materialnem in zdravstvenem smislu, temveč ga iščemo šele tedaj, ko pride kaka stiska, v vsakem smislu besede. Takrat pa bi seveda Jezus moral delati čudeže. Je neke vrste bog-avtomat, bog po moji meri (zato tudi z malo začetnico).

Težava je ista, kakršno je videl že veliki G. K. Chesterton, da iščemo čudeže Boga in ne Boga čudežev. Naša največja skrb pa bi, nasprotno, morala biti v iskanju in poglabljanju odnosa z Gospodom Jezusom. Morda se zdi, da je to navidez brez nekega smisla, ker ni nekih takojšnjih in otipljivih rezultatov, pa vendar se to na nek način nalaga nekje, na nek račun, ki je pri Bogu, da bomo ob pravem času lahko z njega tudi kaj dvignili. Za to pa je seveda bistvenega pomena vera v posmrtno življenje, ki je tudi vera v vstalega Kristusa. S to vero delamo za jed, ki ne mine, sicer pa za minljivo.

Za lakoto ljudi smo odgovorni vsi kristjani

V življenju imamo ljudje kaj pogosto "velike oči", vedno iščemo neke velike stvari. Nauk današnjega evangeljskega odlomka je pa ravno obraten - treba je imeti "majhne oči", da lahko zaznamo, opazimo tisto veliko, kar se skriva v malenkostih. Te malenkosti, podrobnosti, majhna dejanja niso pomembna le za evangelista Janeza, temveč zlasti za naše življenje. 

Ob velikih nasprotjih, ki smo jim priče, ko imamo na eni strani 5000 mož, na drugi pa le peščico apostolov, pet hlebov in dve ribi, bi se lahko hitro zmedli, kakor se radi zmedemo in kar nekako ponorimo v življenju, ko se znajdemo pred velikimi, celo megalomanskimi stvarmi. V velikanskih nakupovalnih središčih smo ljudje kar nekako zmedeni od veličine zgradbe, v kateri smo ljudje pravzaprav majhni. Namesto da bi tako imeli oči za ljudi, jih imamo za vse tisto "veliko", ali tudi za "množico", v smislu trgovinic - kar poglejmo, kako piše npr. na tabli za 'Outlet village' v Palmanovi, kako je kar 90 različnih trgovin. 

Podobno nasprotje imamo tudi v pogledu Filipa in Jezusa. Eden vidi množico, drugi pa resnično povzdigne oči in opazi v množici ljudi, človeške osebe, ki imajo svoje potrebe. Kontrast je očiten. Zakaj je tako? Ker Filip še nima tistega pravega pogleda, ni namreč še šel z Jezusom prek Vélike noči, da bi tudi sam znal zares "povzdigniti pogled".

Malenkosti, podrobnosti, smo dejali, kot je ta, da se Jezus prek "morja" (Judje so vsako večjo vodno površino imenovali morje, torej tudi jezero) poda na drugo stran, ljudje pa gredo zaradi znamenj, ki jih je delal, za njim. Vse skupaj se namreč navezuje na Pasho, na prehod izraelskega ljudstva, ki je Mojzesu zaradi znamenj sledilo, čez morje. Smo torej pred velikonočno pripovedjo, ker moramo tudi mi postati velikonočni kristjani, moramo se dvigniti iz grobov. Dokler smo namreč v njih, ne znamo videti onkraj svojih omejenosti in napak, posledično pa ne znamo videti tudi prek omejenosti in napak drugih. Vse do tedaj, smo ograjeni v svojem malem svetu in ne vidimo ali tudi nočemo videti, kaj pesti ljudi okrog nas. 

Lep simbol te naše zaprtosti in ograjenosti, torej tudi omejenosti, so vse višje ograde in zidovi, ki jih postavljamo okrog svojih vrtov, rekoč nekako takole: »To je moje, sam sem si to prislužil in sam bom to užival. Drugi nimajo pravice do tega, edino če jih sam spustim k sebi.«

Te ograde pa smo mi postavili tudi okrog nas samih kot oseb. Sami smo nekako gospodarji samih sebe, drugih ne smejo zanimati naše reči, do sebe spustimo samo tiste, katere želimo. Lahko rečemo, da smo do drugih ljudi na splošno ne le nezaupljivi, temveč jih celo gledamo nekako sumničavo, saj skoraj za vsakogar mislimo, da k nam hodi s figo v žepu. Če temu ni tako, pa je vsekakor bližnji za nas neko dodatno breme, nam je odveč, kakor so se odveč zdeli apostolu Filipu tisti ljudje, ki so šli za Jezusom.

Morda bi lahko današnjega duhovnika primerjali s Filipom, saj se je iz vseh naštetih razlogov in morda še zaradi česa drugega, zaprl med gotove zidove svojega župnišča in cerkve, lahko vzamemo tudi dobesedno, saj se zidovi resnično zdijo bolj važni od ljudi, pa se stalno nekaj gradi, popravlja, obnavlja... Je treba današnjega duhovnika obsojati zaradi tega? Nikakor, ker je samo privzel vzorce današnje družbe, kjer vsakdo skrbi zlasti za svoj vrtiček.

Pogumno si je treba najprej priznati tisti drugi del naročila, ki ga je pri sv. Damijanu slišal sv. Frančišek: "Pojdi, popravi mojo zgradbo, ki je, kot vidiš v razsulu." Kako težko si je priznati, da je naša zgradba v razsulu in je potrebna temeljite prenove.

Prenove, da, ampak tiste notranje, spremembe mišljenja, h kateri je Jezus pozival ob začetku javnega delovanja. Moramo se srečati z vstalim Gospodom, torej s tistim, ki zna po vsem trpljenju in vseh padcih, zaničevanju, porazih, še vedno dvigniti svoj pogled in videti človeka - poglejmo pripoved o razbojniku na križu npr. Jezus vidi in ve, da smo lačni mi in da so lačni vsi ljudje. On se ne sprašuje, kaj imajo ti ljudje, ki so tja prišli, za bregom, ampak se jasno zaveda, kaj jim manjka, kaj najbolj potrebujejo – njega samega. Da pa pride do tega, da ljudje dobijo tisto, po kar so prišli, je važen prav vsakdo od Jezusovih sodelavcev, torej je važen vsak od nas kristjanov. To govorimo v teh nedeljah. Nasledniki apostolov smo, vsaj v smislu širjenja evangelija, vsi kristjani.

Jezus potrebuje tako nezaupljivega in sumničavega apostola Filipa, kakor tudi praktičnega apostola Andreja. Potrebuje torej tako duhovnika, ki ga pošlje nasičevati ljudi s "kruhom življenja", kar je Božja beseda, evharistija in ostali zakramenti, kakor potrebuje tudi praktičnega laičnega sodelavca, ki lahko pride še do drugih ljudi. Oba pa morata seveda biti z Gospodom, kajti vemo, da brez njega, s svojimi lastnimi in omejenimi močmi, ne moremo storiti ničesar, če pa tisto malo, kar smo in kar imamo, damo v Jezusove roke, lahko delamo čudeže. 

Tu je, zelo na kratko, model, kako prinesti Jezusa Kristusa vsem ljudem, kako "evangelizirati", če uporabimo to učeno besedo. Duhovnik mora zlasti skrbeti za oblikovanje svoje »male črede« in za to, da je tej čredi ob strani, ko le-ta skrbi, da tisto, kar je prejela, prenese še drugim ljudem, na svoje domove, v svoje službe... Duhovnik ni noben »superman« in ne more za vse poskrbeti, temveč potrebuje sodelavce. Ne potrebujemo, da so laiki neki kvazi-duhovniki, ampak je vsak poklican, da je Jezusov učenec v tem in s tem, kar je. To so tisti hlebi in ribe, ki jih lahko damo v Jezusove roke, potem pa mu jih, pomnožene, pomagamo razdeliti. Le tako lahko evangelij pride k vsem ljudem. Da pridejo tudi »drugi« do kruha življenja, smo odgovorni vsi. Ne le duhovnik.

Pastirji, ki gredo na samoten kraj

Božja beseda te 16. nedelje med letom je osredotočena na podobo pastirja, ki je nekaj vsakdanjega za tisto družbo, v kateri je živel tudi Jezus s svojimi učenci, ni pa ta podoba več običajna za naš čas. Nekaj, kar je še vedno običajno, tudi v našem času, je to, da živimo skupaj s še drugimi ljudmi, veliko pa nas zanje tudi nosi neko odgovornost, pa tudi vzgojno poslanstvo. Lahko vzamemo podobo šefa na delovnem mestu, lahko duhovnika, učitelja, trenerja, še bolj pogosta in vsakdanja pa je vloga starša. Morda smo prevečkrat, kadar smo zaslišali besedo "pastir" pomislili na kakega škofa (logično, saj ima "pastirsko palico"), morda na župnika, saj nam je bila ta podoba na tak način tudi predstavljena. Ne rečem, da ni pravilna, je pravilna, gotovo, ni pa ta podoba popolna, če ji ne dodamo vsega tistega, kar smo zgoraj našteli, še zlasti pa vlogo staršev, kjer smo iz kolektivnega spomina posebej izbrisali očetovsko vlogo. 

Mozaik v Mavzoleju Galle Placide v Ravenni

Prejšnjo nedeljo nismo zastonj rekli, da pošilja oznanjat Jezus tudi nas, da veljajo njegove besede za vse kristjane, ker moramo tudi tokrat v tej smeri nadaljevati. Gotovo je res, da so škofje še na poseben način nasledniki apostolov, po škofih pa smo to tudi duhovniki, ker smo bili pač posvečeni, toda, velja tisto, kar nam je škof Metod dejal na duhovnih vajah pred diakonskim posvečenjem, da je "duhovnik najprej vernik." Tu pa smo, če si hočemo to priznati ali ne, na istem z vami. Tudi vi ste nasledniki apostolov, tudi vi ste pastirji, zlasti vsi tisti, ki ste starši. Zato besede iz evangelija veljajo posebej vam. 

Vaše vloge in vašega položaja vam ne zavidam, ker je starševska služba zelo zahtevna in naporna. Tudi zaradi te službe ste gotovo utrujeni in naveličani, da niti ne govorimo o vseh drugih stresnih situacijah, ki ste jih deležni v življenju, zlasti na delovnem mestu. Pred časom mi je pod roke prišla knjižica znanega p. Anselma Grüna, ki govori o utrujenosti. Težava vseh pastirjev danes - mene in vas - je predvsem v duhovni utrujenosti. Zato ni vseeno, kam nas, prek učencev, Jezus pošilja - na samoten kraj.

Zakaj nas pošilja tja? Ker vedno gleda na človeka in ve, vedno ve, česa najbolj potrebujemo. Ker želite vi svojo starševsko službo opravljati dobro, jaz pa svojo duhovniško, veljajo za nas tiste modre besede sv. Ambroža: "Če želiš dobro opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko prenehaj opravljati." Pomeni, da moramo vsake toliko časa izpreči in se odpočiti. Da, tudi od starševske vloge se je treba vsake toliko znati odpočiti, pa od vsega tistega, kar nas utruja - na samotnem kraju. Pomeni, da si znamo najti nekaj časa zase, za svojega duha. To je lahko marsikaj, morda se - kot ima navado moj prijatelj - spočijemo ob poslušanju morja, morda napravimo sprehod v naravi, morda se usedemo in zares prisluhnemo glasbi, morda vzamemo v roke dobro knjigo... Še zlasti pa je za nas kristjane kraj počitka v napornem dnevu, če ga preživimo v pogovoru z Jezusom. Najlažje je seveda, če res zamenjamo okolje in gremo v cerkev, še boljše, če se udeležimo svete maše in na oltar položimo tisto, kar nas teži, morda se sprehajamo in molimo rožni venec... Možnosti je veliko.

Vsekakor pa vsak od nas potrebuje ta samoten kraj, da se spočije, a v pravem smislu besede, da poskrbi za duhovno hrano. Dandanes smo, kot ugotavlja p. Grün, pa tudi sami opazimo, predvsem duhovno lačni, to pa nas zelo utruja še na drugih področjih. Tako torej potrebujemo to, da gremo "na samoten kraj in se malo spočijemo," v vseh letnih časih, ker to ne pomeni samo "iti na dopust". Iti nekam na dopust nam kaj lahko prav nič ne koristi, če ponavljamo stare vzorce in si na nek način prinesemo za sabo vse tisto, kar nas je težilo že doma. Iti na samoten kraj pomeni tako, da svoje življenje vsake toliko časa na samem položimo v Božje roke, pa bomo dobri pastirji, dobri vzgojitelji, dobri straši - skupaj z Gospodom. Množice so namreč, v evangeliju beremo, sledile učencem, a se je z njimi ukvarjal Jezus sam, ne učenci - bili so namreč "na dopustu". 

S starostjo gre rakom žvižgat tudi človekovo dostojanstvo

Resnična zgodba z grenkim sporočilom
 

Zanimivo izkušnjo sem dal skozi v preteklih dneh, ko sta me naš župljan in žena prosila za uslugo, saj sta se z neko odvetnico v Vidmu dogovorila za sestanek v zvezi s teto ženinega očeta. Kaj se je tej teti zgodilo? Pred davnimi leti se je iz rodne tolminske župnije odpravila po svetu, skupaj še z nekaterimi drugimi brati je bila nekaj časa tudi v Argentini, potem pa v Čedadu, kjer je živela v svoji hiši. Res je, da je bila nekoliko samosvoja in se prav pogosto ni dobivala s svojimi tolminskimi sorodniki, za pomoč, ki jo star človek vendarle potrebuje, pa se je proti plačilu dogovorila - kot se to pogosto dogaja v Italiji - z nekimi jugovzhodnimi Evropejci. 

S starostjo pride tudi bolezen, glava tudi ni več prava, zato je socialna služba končno sklenila, da žena zase ni več sposobna skrbeti. Treba je bilo najti oskrbnika zanjo in njeno premoženje, zdi se, da predvsem za slednje. Ker pa po zakonu sodišče mora o sodni obravnavi obvestiti samo sorodstvo do drugega kolena, tolminski sorodniki niso bili obveščeni. Naj povem, da to pomeni, da bi bilo sodišče dolžno obvestiti zgolj starše, brate, sestre, sozakonca in morebitne otroke nekoga, žena pa ni poročena. Ljudi, ki so skrbeli za ženo, pa še to proti plačilu, kot smo dejali, sodišče ni imelo za primerne, da bi bili oskrbniki, zato je pač določilo naključno tisto odvetnico, pri kateri smo bili, in sicer je njena oskrbnica sedaj za nedoločen čas. 

Pa to še ni vse, ker je imela žena stalno prebivališče v Čedadu, se žena ne sme premakniti iz videmskega sodnega okraja, četudi bi si želela, kar tudi si želi. Njena želja je, da bi umrla v Tolminu in bila tam tudi pokopana, kakor je tudi želja, da bi bila njena oskrbnica hči njenega nečaka, ne pa neka advokatinja, ki je še videla ni. 

Odvetnica nam je, karseda diskretno in prijazno, pojasnjevala, da je pač sodišče to sklenilo in se tega spremeniti več ne da. To nam je na vse pretege pojasnjevala. Seveda velja tudi poudariti, da se v hišo stare gospe ne da priti, ker ima ključ sodnik, če pa bi slučajno kaj potrebovala iz hiše, bi morala najprej poklicati odvetnico-oskrbnico, ki bi prosila sodnika, potem pa bi odvetnica in sodnik skupaj šla tisto natančno določeno zadevo iskat v hišo. Če bi hotela le malo na obisk v svojo hišo pa, to nam je jasno povedala odvetnica, sodnik takšni splošni prošnji ne bi ugodil. Hišo pa bodo po smrti gospe tako ali tako prodali, ker je sodnik pač tako sklenil. 

Vprašali smo še, če bi, ko umre, gospa lahko bila pokopana v Tolminu. Najprej je rekla, da bi bilo sedaj seveda nekorektno o tem govoriti, ko je človek še živ... A pustimo ob strani to hinavščino, saj smo ji dejali, da je to želja oskrbovanke same, pa je odvetnica dejala, da je tudi to odvisno od sodnika. Ko smo jo vprašali, če lahko po pravni poti mi pridemo do sodnika, nam je povedala, da ker zakonca nista dovolj bližnja sorodnika, do njega ne moreta priti, kakor tudi ne moreta videti sodnega sklepa, da pa tako ali tako niti odvetnica sama ni bila dolžna sestati se z nami, ampak je to le njena dobra volja. Če bi pomislila prej, je rekla, bi se vse dalo urediti, zdaj pa ni mogoče več spremeniti. Pravna služba, na katero sta se zakonca obrnila, je seveda menila drugače, in sicer, da se zadevo da tudi drugače urediti in razsodbo spremeniti, a je to že druga zgodba, ki šele pride na vrsto. 

In zakaj sem to kriminalko zapisal? Ker bo prav kmalu isto tudi v Sloveniji, saj se tudi pri nas pridno učimo stare ljudi spreminjati v živali v hlevu, ki nimajo več nobene pravice ne dostojanstva. Si star? Velike hiše ne potrebuješ. Pravzaprav ne potrebuješ niti velike pokojnine. Znižajmo jo, da bomo nekega dne dobili tvojo hišo, za katero tako ali tako ne boš mogel več plačevati ogrevanja in podobnih reči. Za vse drugo je pa tako ali tako tu socialna služba, ki strokovno ugotovi, kdaj ne živiš več v "človeka dostojnih razmerah". Dragi moji, v "človeka dostojnih razmerah" mi ne živimo že kar nekaj časa več. In tista starka je lahko tudi imela nekoliko razmetano hišo, a je bila na svojem in je imela vsaj svoje dostojanstvo, ki so ji ga ti "dobrotni" javni uslužbenci sedaj odvzeli in gospa ne ve niti tega, če bo lahko pokopana ob starših in bratih pri sv. Urhu v Tolminu, kjer njena edina sorodnica, ki je preveč daljna, da bi se sodišče zanjo zmenilo, plačuje grob tudi za to staro teto.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Vsi smo poslani

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce. "Naj bomo kot jehovci in zvonimo ter trkamo po vratih domov?" se morda sprašujemo. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje.

Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva.

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, odkod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. 

Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!