Svetniki - luč na naši poti

Ob prazniku Vseh svetih pride do soočenja dveh pogledov na življenje. Navadno zlasti gledamo in presojamo, kako na življenje gledajo drugi, prav pa je, da tudi vsak pri sebi pomisli, kateri pogled je njegov. Vprašati se mora, vsak, brez izjeme, kateri je cilj njegovega življenja, kam gre in po kateri poti. Dvoje poti je, kakor nas uči Sveto pismo in eno izberemo, hote ali nehote: pot pravičnih ali pot krivičnih, pot življenja ali pot smrti, pot luči ali pot teme. Za vsakega od nas gotovo ne velja, da si kar izbere eno izmed omenjenih poti in se je drži. Vsak dan so pred nami odločitve, vsak dan smo na kakem križišču in se odločamo med eno izmed poti. Dokler živimo, za nas to velja, kakor tudi velja, da imamo vse do zadnjega možnost, da izberemo pravo pot, da naredimo naš tudi tisti pogled na življenje, ki je omenjen v evangeljskem odlomku, ki je hkrati naš dobri znanec, ker vemo praktično vsi, da so to pač "blagri", po drugi strani pa je lahko za nas tudi neznanka v smislu, da se morda premalo poglobimo v njegovo vsebino.

V tem oziru je lahko naš pogled zelo ozek. Po svetu hodimo, kot bi imeli tiste konjske plašnice na očeh. Pred sabo gledamo v tla in ne vidimo nekega cilja. Pravzaprav tavamo v neznano. Mislimo si, kako smo ostali sami  s svojimi težavami, na ta način pa se le še bolj zapiramo vase, kar seveda ni v redu. S takim pogledom se nam resnično zdi, kako se že tako ozka pot še bolj oža (Job 6,18). Nazadnje vse skupaj postane, kot bi hodili po robu britve, na desni in levi pa bi imeli prepad. Srečati si ne želimo nikogar, ker bi to pomenilo naš konec, saj ni prostora, da bi se umaknili. Ne rečem, vsi imamo take dneve, ko se res tako počutimo, a ni težava v tem. Težava je, in sicer velika, če to postane nas splošni pogled na življenje. V tem primeru se posvetimo zlasti in predvsem sami sebi in se borimo, pravimo, za "obstanek", drugi ljudje pa postanejo naši tekmeci, ki jih je potrebno zriniti s poti, da bi lahko sami nadaljevali. Cilja v tem primeru seveda nimamo pred seboj, ampak je vsak dan ena sama teža, ki sloni na našem hrbtu.

Drugi pogled na življenje pa je ta, da smo del nečesa večjega, kjer vsakdo nekaj svojega lahko prispeva, hodimo pa naprej po svoji poti skupaj še z drugimi, naš cilj pa je srečanje z Jezusom Kristusom, naš cilj je pravzaprav obljubljena dežela. Mi smo, kakor izraelsko ljudstvo, ki je na poti v Kanaan. Naš cilj je blaženost, o kateri govori evangelij. Božja beseda nam pravi, kako se splača potruditi za dobro v življenju, saj smo tako na nek način lahko tudi mi deležni že sedaj te blaženosti, na nek način smo tudi mi del tistega zbora svetnikov, o katerem govori prvo berilo. V čem pa je sreča in blaženost tega zbora? To nam pove drugo berilo - gledanje Boga iz oči v oči. Seveda, za to je treba imeti drugačen pogled na življenje, treba je imeti tisti pogled vere, ki vidi čez, ki ima drugačno obzorje. S takšnim pogledom se nam ne zdi, da se naša življenjska pot oža, temveč se nam zdi, da je široka. Pa še nekaj je. Če smo podobni Izraelcem na poti v obljubljeno deželo, potem za nas velja, da je življenje kot prečkanje Rdečega morja, kjer so bile vode kakor zid na desni in levi (2 Mz 14,29). Tudi mi imamo zid na desni in levi, če se trudimo živeti v Kristusu. Na eni strani nam je v oporo Božja beseda, posebej evangelij, na drugi strani pa je množica vseh tistih, ki so to Božjo besedo znali prenesti v življenje in so zgled tudi nam. Za nas tudi prosijo pri Bogu. Življenje tako, s takšnim pogledom, postane gotova pot.

Seveda pa se zavedam, da se pogosto ta pogled vere kdaj omrači. Vendar je podobno današnjemu dnevu. Če pogledam skozi okno, je zunaj nebo mračno in dežuje, a to ne pomeni, da sonca ni, če ga trenutno ne vidimo. Vemo, da je, le oblaki ga zakrivajo. Podobno velja za nas v življenju - hodimo po poti, vendar, kot pravi Pavel v veri in ne v gledanju. V tej veri smo prepričani v obstoj tiste druge dimenzije, ki se dotika te naše. Obstaja nek milostni čas, ki presega ta naš človeški čas. Obstaja dimenzija, ki je večja od naših težav, pa čeprav jo "vidimo" le malokdaj in za kratek čas. Ta kratek čas pa nam zadošča, da gremo v življenju naprej. Kakor je veljalo tudi za vélikega krščanskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki je dejal, da je njegovo življenje sestavljeno iz 24-ih ur dvomov, ki jim odvzamemo eno minuto upanja, da pa mu to zadošča.

Tako vas, bratje in sestre vabim, da se pogosto izročate v roke te nebeške množice, zlasti v težavnih trenutkih, ko ne vidite izhoda. Vsakdo ima kakega svetnika, ki mu je bolj "simpatičen" od drugih, ker mu je bolj pisan na kožo - naj se mu izroča. Kako lepa priložnost za to je ob večerih, preden ležemo v posteljo. Vem tudi za nekatere, ki to počno ob začetku dneva ali, kadar se odpravljajo na pot. Naši predniki so se znali na tak način razbremeniti - svoje težave so izročali točno določenim priprošnjikom. Vsak je bil določen za pomoč v določeni težavi. Zakaj se ne bi spet poslužili tega izročila?

Odvreči plašč

Dogajanje se odvija v Jerihi, najstarejšem mestu na svetu, ki je hkrati tudi najnižje s svojimi 300m pod gladino morja. Zanimivo, da evangelist sploh omenja mesto čudeža, saj se to sicer ne dogaja, najbrž to ni kar tako. Dejstvo je, da so človeške težave stare skoraj toliko kot človek sam, morda pa gre tudi sv. Marko v to smer. Prava redkost je tudi to, da izvemo ime tistega, ki je bil deležen ozdravljenja – to je neki Bartimáj. Slepota sicer ni bila nič nenavadnega v tistih krajih in v tistem času, tako da se mora skrivati za tem še kaj drugega.

Danes je slepota redkost in nas ne zanima, vse dokler ne doleti tudi nas. Je pa res, kar je nekdo pred kratkim rekel, da imamo nek strah pred vsako boleznijo (da ne govorimo o slepoti), tako da nekoga sprašujemo po neki bolezni in simptomih, da bi predvsem preverili, če sami nimamo kakih podobnih simptomov. V glavnem, slepote kot telesne bolezni, je danes malo, zato se nam zdi, da se nas ta zgodba ne dotika, pa bomo videli, kako se motimo.

Ni mi nekako dal miru tisti slepčev plašč, ki ga je po ozdravljenju odvrgel in šel za Jezusom. Vem, težko si je priznati, da smo tudi mi sami na nek način slepi in ždimo tam ob poti. Morda še kričati ne moremo več, ali pa smo obmolknili, ko smo že kdove kateri krat dobili grajo, naj bomo raje tiho, naj svoje težave pač zadržimo zase, ker drugih ne zanimajo. Tista pot iz Jerihe, na kateri smo današnji ljudje, je prej podobna večtirni železnici, kjer je tirov toliko, kolikor je ljudi, vsak pa gre svojo pot. Svojo pot v smislu, da nas ne zanima, kaj se z drugimi dogaja, kaj jih pesti. To je pač njihova stvar, težave so njihove. Naj nosijo svoj plašč, ki predstavlja te težave, ko imam jaz že svojega, ki je dovolj težak. Komaj ga nosim, a bom že zmogel.

Koliko časa boš zmogel? S svojimi močmi se boš trudil, iskal rešitve na mnogih naslovih, naposled pa tudi sam obsedel ob robu poti. Plašč bo pretežak.

Naša slepota je ravno v tem, ker mislimo, da se brez tega plašča ne da. Da je to pač usoda, ko že ne najdemo drugih besed, da moramo nositi to zadevo na sebi, ki postaja za nameček še vse težja in težja. Zanimivo je, da v to smer razmišljamo tudi tisti, ki se sicer imamo za kristjane. Pridemo v cerkev, a brez nobenih velikih pričakovanj. Če že, bi radi samo prejeli, ne da bi kaj dali v zameno. Če pa nas kdo vpraša, kaj bi radi, tega ne znamo izraziti.

Nasprotno pa bi morali priti v cerkev in moliti zato, da bi tudi mi odgovorili na vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« ki nam ga Jezus zastavlja. Kričati? No, saj znamo kričati. To zna današnji človek zelo dobro, ne zna pa izraziti, kaj bi rad. Torej, kaj bi ti rad? Kaj je tista globoka želja, ki jo nosiš?

Bartimáj je to znal povedati – hotel je biti ozdravljen tiste notranje slepote, ki ga je tiščala v tisti obcestni prah. Ko je končno uspel »povzdigniti oči«, je lahko videl, da to življenje ni zaman, da je še nekaj več, še neka druga dimenzija v tem življenju. In ni mu bilo težko iti na pot v Jeruzalem, ker je ugotovil, da križ ni zadnja beseda. Potrudimo se tudi mi in izrazimo Gospodu Jezusu vse tisto, kar je naš plašč, kar nas teži. Tudi nam bo dejal, naj gremo, ker smo rešeni, in nam ne bo težko odvreči tistega plašča. Se želimo res rešiti tega bremena?

Naloga kristjanov, ki danes hodimo za Jezusom pa je taka, da prinesemo ljudem današnjega časa to besedo upanja, da tistemu ob cesti rečemo: »Vstani, kliče te!« Tem ljudem moramo povedati, da obstaja nekdo, ki jim lahko pomaga, edino on lahko pomaga.

Ne smemo se bati, ker nas bodo poslušali. Kadar je človek v blatu in prahu, ko je torej »na nuli«, se ga lahko oznanilo o tistem, ki ima besede večnega življenja, dotakne. Prej najbrž ne, kakor nam lepo pravi Knjiga modrosti, ki smo jo premišljevali v teh dneh na duhovnih vajah. Treba je pač spoznati, da obstaja še neko drugo, drugačno obzorje, v luči katerega dobi vse tisto, kar pravi evangelij, svoj smisel, četudi se navidez zdi nesmiselno. Tu mislim zlasti na trpljenje in smrt, a je kar veliko takih »velikih« življenjskih vprašanj.

Prek trnja do zvezd

Besedilo se odvija v nekako dveh prizorih – najprej sta Jakob in Janez z njuno zahtevo in ostalih deset, ki se nanju jezi, potem pa Jezusov poduk dvanajsterim. Prav zanimivo je to, da se učenca ne prerekata z ostalimi, temveč pristopita neposredno k Jezusu. Očitno imata z njim nekoliko drugačen odnos, sta mu nekako bolj blizu. Druga zanimiva stvar je, da je eden od dvojice apostol Janez, ki ga vendarle imamo za drugačnega od ostalih, za bolj poduhovljenega. Evangelist Marko ne prizanaša nikomur, ampak želi razgaliti slabosti apostolov, ki so tudi naše slabosti. Preko teh je treba iti, da rastemo.

Jakob in Janez torej že imata nek poseben položaj, za katerega pa se zdi, da jima ne zadošča, ampak hočeta še več. Po njima se pokaže, kakšno je naše gledanje, naše mišljenje v življenju, kako se obnašamo v naših odnosih. Učenca sta v svojem mišljenju sicer zelo človeška, nista pa realna, ne izhajata iz resničnosti. To je tudi naša težava, ena od poglavitnih, ki zavira naš napredek. Učenca živita v nekem svojem namišljenem, idejnem svetu. V nekem »kaj bi bilo, če bi bilo«. To ni resnična slika, zato pa gre mimo njunih ušes vse tisto, kar Jezus (kar trikrat!) izpostavi kot kruto resničnost našega človeškega bivanja, tisto o trpljenju in smrti, preko katerih gre naše vstajenje in odrešenje. Komu bi ju lahko danes primerjali? Kakor bi si prepevala in zraven požvižgavala ter zraven fantazirala tisto, kar je pogosto na televiziji: »Če bi zadel jaz jackpot...« Vidimo, da nista daleč od našega časa.

Preostala deseterica se nato nanju jezi, ko »nagazita« mino, prav privoščljivi so jima, v srcu pa mislijo enako. Pa saj je podobno tudi z nami, ko marsikdaj v sebi mislimo prav isto, pa si ne upamo tega povedati na glas, ker se bojimo, kaj nas bo doletelo. Bojimo se, da nas bo kdo grajal, da bomo dobili poduk. Tega si seveda ne želimo, ker bi nas to ranilo. Živimo v družbi, ki si je postavila določene malike, od katerih je eden pomembnejših »samopodoba«. Le-ta je postala nekaj absolutnega in se je nikakor ne sme oklestiti. Včasih so dejali, da je treba komu krila nekoliko pristriči, da se ne bi preveč povzdigoval. Danes se tega nikakor ne sme več narediti.

Zgodba o Ikaru vam je najbrž znana. Da bi ušla s Krete, je oče Dedal obema napravil krila iz perja in voska, sinu pa zabičal, naj ne leta previsoko. Ikar očeta ni poslušal, ampak se je, omamljen od letenja, preveč približal soncu, ki je stopilo vosek – deček je stmoglavil v morje in umrl. Koliko Ikarov gradimo v naši današnji družbi! In, kakor vidimo, si tudi mi želimo biti Ikari, pa čeprav jih je že nič koliko strmoglavilo v morje, čeprav pravi stara modrost, da kdor visoko leta, nizko pade.

Tu se postavlja vprašanje, kdo je v središču mojega mišljenja, komu služim. Lahko se z novogoriškim bendom Avtomobili vprašamo: »Kdo je gospodar tvojega srca?«

Leto vere je priložnost, da ta vprašanja, ki so sicer vselej pomembna, pridejo nekoliko na plano iz zaprašene omare, kamor smo jih pospravili. Naš škof Jurij nam je na srečanju duhovnikov tolminske in kobariške dekanije spregovoril tudi o veri. Izpostavil je tri točke. 

Najprej to, da je vera iz poslušanja oz. poslušnosti. Tu bi dodal, da pravzaprav vsi naši odnosi izhajajo iz tega, da je treba biti poslušen, koliko bolj vera, če naj bo to živ odnos z Bogom. Začnimo torej biti bolj poslušni. Priznati si moramo, da smo tu še nedorasli. Če pa to drži, nam Jezus daje lep zgled, saj je rečeno: »Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.« (Lk 2,51). Tu smo še otroci in se učimo. Otrok je na pravi poti, če je ubogljiv, če je pokoren svojim staršem in vzgojiteljem. Kristjan je na pravi poti, če zna biti pokoren Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi. To je še kako pereč problem tudi v duhovniških vrstah, pa čeprav smo pokorščino obljubili. Začnimo ubogati Božje in Jezusove zapovedi ter cerkveni nauk za začetek. Gotovo, treba se je za ta korak odpovedati sebi, toda to tudi pomeni, da ne služimo le sami sebi. Boga je treba spet postaviti na tisto osrednje mesto, kamor smo sicer uvrstili sebe: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Ubogati torej. Pa tudi na kolena, kakor delajo npr. tisti, ki se pridružijo programu anonimnih alkoholikov. Čim pogosteje bo spet treba reči z Marijo in Jezusom: »Tvoj služabnik sem, zgodi se, kakor ti želiš.«

Jakob in Janez sta zahtevala. V naših odnosih tudi mi vse prevečkrat zahtevamo, se imamo za upravičene do nečesa, vidimo samo sebe in naše pravice. Tako seveda ne gre. Sprevideti moramo že enkrat, da je naša pravilna drža prošnja in zahvala. Morda slednja še prej, saj se nam zdi toliko reči že samoumevnih v naših odnosih. Tudi Bogu ne moremo zapovedovati, kaj naj naredi, ampak narediti vse tisto, kar je treba, potem pa se izročiti v njegove roke. Je težko, vem, a moramo zaupati, da on najbolje ve, kaj je dobro za nas. Najprej dajmo, saj se neštetokrat potem potrdi, da neskončno več prejmemo.

 

Druga zadeva je, da vztrajamo. Res je, s svojo odločitvijo, da bomo hodili za Jezusom – v takšni ali drugačni obliki, smo si izbrali »kelih, ki ga je on pil«. In kako grenak in težak pogosto je! Toda, drugi korak je ravno v zvestobi. Prerok Habakuk pravi, da bo pravični živel v svoji veri (Hab 2,4), kar lahko prevedemo tudi »v svoji zvestobi«. Vera = zvestoba, to je enačba, ki velja za vsak odnos ta enačba. Kdor bo namreč vztrajal do konca, bo rešen (Mr 13,13). Gotovo, da to ni lahko, ampak vemo, da nismo sami. Kakor Pavlu, tudi nam Jezus pravi: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9)

.

Tako počasi in vztrajno začne za nas veljati še tisto tretje, kar pravi naš škof, da z vero pridemo do resnice. Že zadnjič smo dejali, da nam razum v tem ne zadošča. Mali princ je tu lepo dejal, da mora, kdor hoče videti, gledati s srcem. Dati svoje srce v tisto, kar delamo, zlasti v naše odnose - z bližnjimi ter seveda z Bogom, pa bo šlo.

Vsak od nas namreč neko vero ima, treba pa jo bo nadgraditi. Za nas je tu pot svetosti. Prav tisto, ki sta jo nato prehodila tudi Jakob in Janez, vse do konca. Nismo že kar izdelani, do konca izgrajeni, kakor bi prišli iz tovarne, temveč je treba še marsikaj napraviti, obrusiti, pristriči. Pot svetosti pa ni samo v tem, kar smo, ampak tudi tisto, kar hočemo biti, ideal. Tu pa sta apostola videla prav – želela sta si pravzaprav blaženosti, čeprav tega še nista prav vedela – Jezus jima je začutil, katera je tista njuna globoka želja, ki je bila želja tudi ostale deseterice in je tudi naša globoka in skrita želja. Jezus pove, kako jo uresničiti. Treba je odkriti svoje sence in temine, ter jih izročiti Bogu. Tako jih lahko sprejmemo tudi za svoje. V življenju pač napredujemo samo s trdim bojem s svojimi lastnimi sencami, pomanjkljivostmi in težavami. Kelih je potreben, sicer obstanemo in ostanemo sami s svojimi iluzijami.

Srce, navezano na Boga

Ker tradicionalno tole evangeljsko besedilo označimo kot »Evangelij o bogatem mladeniču«, obstaja nevarnost, da bi na zadevo gledali preveč od zunaj ter prevzeli vlogo sodnika, ki se zgraža nad tem »mladeničem«. Kako enostavno se postavimo v to vlogo, da imamo sebe za dobre, na druge pa gledamo zviška, še zlasti se nam zdi »fajn«, če jih kaj ovira pri tem, da bi lahko resnično stopili na pravo pot v življenju. Prav privoščljivi znamo biti v tem oziru. Mislimo si, da ni važno, če smo sami povprečni, če padamo, ampak je zlasti važno, da ne uspe komu drugemu. Tako ostajamo privoščljivi in nevoščljivi. 

Prav dobrodošlo je, da Marko v tem oziru ostaja tako nedoločen in izmuzljiv, da ne definira, kdo je tisti, ki pride k Jezusu, kakor tudi ne definira njegove starosti. Želi nam povedati: »Tisti nekdo, ki prihaja k Jezusu, si ti.« Pa tu ne gre samo za kristjana, temveč za vsakega človeka. V svoji globini ima vsakdo tisto željo, da bi bil rešen. Vsakdo se sprašuje tisto vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Mr 10,17). Tista »fora« o zapovedih je jasna vsem tistim, ki smo količkaj slišali o krščanstvu, toda kaj, ko nam to še nič ne zagotavlja – nimamo gotovosti, da bomo rešeni. Ravno v tem je težava. Preveč zaupamo, da si bomo lahko sami, z lastnimi močmi, pridelali tisto večno življenje, da ga bomo zaobsegli v svojih okvirjih, da bomo s svojim razumom dognali, kako je s tem. To seveda ne gre. Jezus vse skupaj postavi pod vprašaj, postavi nas v krizni položaj. 

Ne reče, da to ni v redu, temveč, da to ni dovolj. To pomeni, da tudi nam ne pravi, da pa vse, kar smo do sedaj delali, nima nobenega pomena. Pravi nam, da je treba iti naprej. Jezus tistega »možakarja« (tako mu bom rekel, ker ne vem za njegovo starost) spravi v krizo vere. Takšna je namreč narava Božje besede, Božje zahteve, kakor nam lepo pove tudi odlomek iz Pisma Hebrejcem: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb 4,12).

Jezus ne stopa v neki »dialog«, temveč zadevo zaostri. Če namreč kdo hoče za njim, se mora nečemu odpovedati. To je kakor nekdo, ki se odpravlja na potovanje z letalom, kjer je natančno določeno, koliko prtljage lahko vzame s seboj. Tudi mi imamo, če hočemo za Gospodom, prtljago natančno odmerjeno: zgolj in samo samega sebe moramo vzeti na to pot, ostalo pustiti za sabo. Kaj je to ostalo? Naše predstave in gotovosti. Predstave zato, ker niso resnične; gotovosti, ker pravzaprav niso tako gotove, kot si mislimo. Smo samo ljudje, zato pa krhki in minljivi. Naš večni in kvaliteten obstoj ni odvisen toliko od nas, kolikor od Boga.

Res je, za mladost je nekako značilna ta zaverovanost v svoje sposobnosti, takšne in drugačne, tudi finančne, a pride za človeka čas, ko spozna, kakor lepo pove knjiga Modrosti, da ne bo večno »mlad«, »fit« in »lep«. Spoznamo lahko tudi, da nam položaj, kariera, slava in bogastvo ne bodo kaj prida koristili. Enkrat pač pride »teta Matilda«, torej smrt, ki ji nihče, kot pravi sv. Frančišek, ne uteče. Ljudje na to seveda odgovarjamo tako in drugače. Danes smo pogosto priče iluziji, ki jo gojijo »večni mladeniči in mladenke«, da se je možno ogniti starosti in vsemu, kar le-ta s seboj prinaša, kakor tudi, da je mogoče preprečiti smrt, ali jo vsaj odgnati čim bolj daleč proč. To ne gre, tako do večnega življenja ni mogoče. 

Pravilna je nenavezanost na vse tisto, kar je od sveta in človeka, nasprotno pa se moramo navezati na Jezusa Kristusa. To še zdaleč ni tako enostavno. Gre resnično za čudež. To vidimo sami – pri se bi in pri drugih. Kako težko se je odpovedati vsemu, kar nas priklepa k tlom. Zelo pogosto se sprememba, spreobrnjenje lahko zgodi le po čudežu, le tako, da nastopi Božja milost. Pa še za to je marsikdaj resnično treba priti »na dno«, da mesto na prestolu, ki smo si ga prilastili, prepustimo tistemu, ki mu zares pripada – Bogu. 

Petrova ugotovitev, ki ni povsem napačna, je pa značilno človeška, je pogosto v življenju tudi naša: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« (Mr 10,28). Kako res je to – vselej si pravimo sami in nam pravijo drugi, kaj vse smo izgubili s tem, ko smo se za nekaj odločili. Res je, smo izgubili, marsikaj smo izgubili, marsikaj smo pustili za sabo. Tudi marsikoga, saj se marsikdo z nami ni strinjal ali je bilo kaj drugega vmes, pa je šel svojo pot. Toda, to je pogled, ki je samo človeški. Z očmi vere presojamo drugače, kakor nam Jezus lepo pove. Če greš na neko pot in gledaš samo nazaj, potem to ne bo lepa pot. Če ne gledaš naprej, je seveda tudi nevarnost, kakor recimo lepo opazimo šoferji, da pot zgrešimo, tako ali drugače. V luči šoferja, ki je izkusil tudi to, da je za volanom zaspal in se zaletel, povem tudi, da je nevarno, če smo na poti, ki smo jo ubrali, preveč zaverovani vase in v svoj prav, ker lahko zaspimo v duhovnem smislu. Potrebna je popolna predanost, toliko bolj, ko govorimo o veri. Ali nismo zadnjič dejali, da se moramo prepustiti Bogu, kakor se prepusti otrok očetovim rokam? 

Pogled vere ne gleda več, kaj je nekdo pustil za sabo, ko se je odpravil na neko pot, temveč gleda naprej v veri in upanju, da je tu že plačilo, in sicer v zvrhani meri. Res je, neumno je to, nerazumno, a za človeški razum. Ko pa človek spozna, da je nič koliko stvari, ki njegov razum presegajo, se že izpostavi nek prostor za verovanje. Že se počasi odpirajo vrata za Boga. Za pot za Jezusom, v takšni in drugačni obliki, je nazadnje potrebna vera. Samo razum tu ne zadošča, kakor tudi ne zgolj človeška volja. Tudi ni dovolj zgolj neka čustvena oblika verovanja. Ta korak je treba storiti z vsem svojim bitjem. Če in ko naredimo ta korak, da se res v samem svojem bistvu za Jezusa odločimo, smo tudi notranje izpolnjeni, saj, pravi Pascal: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna. To zaznamo v tisoč stvareh. Srce je tisto, ki čuti Boga, ne razum. To je torej popolna vera – Bog, ki ga čuti srce.« (prim. Misli 277-278). Takšne vere, bratje in sestre, želim tudi vam.

Odgovor na človeško hrepenenje

Osrednja tema evangelija je seveda jasna, to pa je zakon med možem in ženo, vendar to drži za prvi del. Tisto o otrocih namreč ni zgolj neki privesek – videli bomo, zakaj. Prav zanimivo je videti, kako podobno farizejem na stvari gleda tudi današnji človek, zato moramo biti izredno previdni, preden radikalno in površno obsodimo njihovo izzivanje. Gotovo, ne pridejo s plemenitim namenom, toda, ker imajo opravka z Božjim sinom, ki jih ima kljub vsemu rad, se tudi njihov izziv spremeni v nekaj dobrega. Premagani so z istim orožjem – navajanjem iz Peteroknjižja, ki ga Judje imenujejo tudi Postava. Že tu se vidi tisto nasprotje med črko in Duhom, o katerih apostol Pavel govori, da prva mori, drugi pa oživlja.

Farizeji so zelo ozki, ker gledajo legalistično na vso zadevo. Mojzes je pač predpisal, mi pa se bomo tega držali kot pijanec plota. Mojzes je seveda bil prerok, torej človek, zato pa tudi omejen. Zadevo je moral praktično urediti, pri tem pa je moral, kot sem lepo slišal v enem komentarju, položiti orožje pred trdosrčnostjo Izraelcev. Jezus zadevo postavi na višjo raven. Pa ne gre tu zgolj in samo za sveti zakon, ker bi potem ne bili vsi vključeni. Gre za vse naše odnose – od prijateljskih vezi, pa do odnosa vsakega kristjana z Bogom. Prav to je razlika med odlomkom iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 24,1-4) in tistim iz 1. Mojzesove knjige - tisti znani odlomek z začetka Svetega pisma, koje Bog ustvaril človeka (1 Mz 2). Vprašanje je namreč, na kom temeljijo naši odnosi – je to človek ali Bog? Vprašanje je, če smo v začetku Boga sploh povabili v začeti odnos.

Pa bo kdo rekel, da to nima prav nobene zveze s krščanstvom vsakega izmed nas. Kdor tako misli, se moti. Obstaja nevarnost, da svoje krščanstvo pojmujemo preveč legalistično, prav, kakor so farizeji gledali na zakon. Bil sem krščen, torej sem kristjan. Ob nedeljah sem pri maši, torej sem kristjan. Še bi lahko nadaljevali v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli. Kristjan ni nekdo zaradi zunanjih znakov oz. ne samo zaradi njih, temveč gre tu toliko bolj za notranjo zadevo, za notranji proces, za odnos. Skušajmo si pri ponazoritvi pomagati s kratkim pregledom odlomka prvega berila.

Glavni junak je oseba, ki se ji po hebrejsko reče ha' adám, kar pomeni »človek«. Ne gre za nekega Adama, kakor tudi ne samo za prvega človeka, temveč za človeka vsega sveta in vseh časov, za človeštvo torej. Ta se počuti sam, izgubljen, nima »sebi primerne pomoči« oz., kakor je rečeno v hebrejščini, pomoči, ki bi »stala pred njim«. Nima torej osebe, v katero bi lahko uprl svoj pogled, s katero bi vzpostavil trden duhovni odnos. Vidimo, da se besedilo ne omeji zgolj na to, kako moža dopolnjuje žena, čeprav je to še kako res in je to naravni zakon, ampak gre še naprej. Človekovega hrepenenja nazadnje ne more potešiti zgolj človek ob njem, temveč njegovo žejo lahko pogasi samo Bog. V samem začetku Svetega pisma je tako jasno povedano, da je človek bitje odnosa, ki pa je nepopoln, če se omeji zgolj na odnos s sočlovekom. Popoln je šele, če gre še naprej, če presega odnos med dvema človekoma in je usmerjen k Bogu.

Toda, pojdimo lepo naprej. Človek je v šahu, obdaja ga tisti zid samote, ki ga sam ne more razbiti. Nekdo mu ga pomaga razbiti, to pa stori prek dveh korakov.

Prvi gre prek lepote stvarstva, kar predstavljajo živali. Človek živa bitja »poimenuje«, kar v svetopisemskem jeziku pomeni, da prodre v samo njihovo jedro, da razume njihovo sestavo in namen. Govora je torej o človeškem delu in razumu. Človek se izpolni tudi tako, da dela in razmišlja, skuša dognati, kako stvarstvo »deluje«. Vendar to še ni dovolj. Njegovega hrepenenja to še ne poteši. Zvečer je še vedno sam in nezadovoljen, ker sam ni mogel priti do tiste »sebi primerne pomoči«.

Tu je že drugi, odločilni korak – ko se pojavi žena, je konec vsake samote, saj je sedaj človek, mož našel tisto sebi primerno pomoč, tisto dopolnjujoče bistvo. Svoje bolečine, radosti, skrbi in vprašanja lahko končno posreduje srcu drugega bitja, ki je končno »njemu podobno«. Človek tako začuden dvigne svojo hvalnico k Bogu: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« (1 Mz 2,23). Vendar se, kot smo dejali, človekovo hrepenenje tu še ne konča, ker gre še naprej. Psalm pravi: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Ps42,2).

Vsak pravi odnos se odpira še naprej, odpira se k Bogu. Sv. Avguštin je dejal, kako je naše srce nemirno, dokler se ne umiri v Bogu. Podobno bi lahko dejali, da je vsak naš odnos nemiren, dokler se ne umiri v Bogu. Ne samo nemiren, tudi zelo negotov in krhek je. Dokler ni tistega pravega pečata, je vsaka naša vez samo in zgolj človeška, torej je krhka, ranljiva in minljiva. Tudi naša ljubezen je v tem oziru nepopolna, kakor lepo pove apostol Pavel v 13. poglavju 1. Pisma Korinčanom. Smo na poti, pred sabo pa imamo ideal večne ljubezni. Če bi bilo zaradi nas, bi propadlo vse, vendar se je Bog na nek način »poročil« z nami. Kako lepa je tista »Ženinova ikona«, ki to ponazarja (glej sliko). Prek svoje smrti na križu, ustvarja Kristus novo človeštvo, postal je »ženin med nami« (Mt 9,15). Kristus ljubi svojo Cerkev kakor mož ženo – Cerkev živi v njegovi ljubezni, v popolni zaupljivosti z njim. Vsi, ki smo krščeni, živimo v tej ljubezni. Zato je izredno pomembno, da se trudimo res za živ odnos z Jezusom Kristusom. Res je, majhni smo in krhki, nezvesti, a on ostaja zvest, ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi (prim. 2 Tim 2,13). Odprimo srca svojemu ženinu Kristusu, odgovorimo njegovemu klicu. Izročimo se v njegovo naročje kakor otrok v očetove roke (Mr 10,15).