Poslušanje, priznavanje, zahvaljevanje in zaupanje - naš vsakdanji boj in kruh

Poslušamo eno od Jezusovih razprav z verskimi voditelji njegovega časa. V Matejevem poročilu o tem, da gre za razpravo, ni nobenega dvoma, saj zapiše, da ga je neki učitelj postave vprašal, da bi ga preizkušal (Mt 22,35). V Markovem poročilu je stvar precej drugačna. Čeprav je bil pismouk sprva do Jezusa nekoliko rezerviran, je nanj – tudi po službeni dolžnosti – gledal nekoliko zviška, pa ga Jezus v razvoju pripovedi pozitivno preseneti, naredi določen vtis. To pismouka privede celo do tega, da Učitelja pohvali: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal.«

Tu je že prvi nauk za nas. Pismouk je znal postaviti v prakso tisto, kar na samem začetku pravi tista »največja zapoved«, ki mu jo je Jezus navedel: »Poslušaj.« Kako težko to delamo. Pa ne le tako, na ulici, ampak žal tudi v naših odnosih. Neki duhovnik mi je pripovedoval, kako sta k njemu prišla zakonca, ki sta dejala, da je njun zakon v krizi. Drug čez drugega sta vpila, pa čeprav sta bila v župnišču in pred duhovnikom. Slednji se je hitro domislil rešitve. Najprej ju je povabil, da bi utihnila, potem pa dejal, da bosta eden po eden govorila – vsak po dve minuti, drugi pa bo ti dve minuti moral molčati in poslušati. Zadeva se je na ta način hitro rešila, zakonca pa sta še vedno poročena.

Imamo torej veliko težavo v tem, da si domišljamo, kako bomo drugega prepričali, če ga bomo preglasili. Nič čudnega, da imamo takšno mišljenje, ko pa v svetu vlada zakon močnejšega. Toda ta zakon, ki je sicer uspešen v bitki za položaje in oblast, popolnoma odpove v naših medčloveških odnosih. Ti se skrhajo, če ne znamo prisluhniti. Prisluhniti pomeni sočloveku dati prostor. Vsak od nas ga potrebuje. Če si drugi seveda misli, da temu ni tako in mora priti do življenjsko pomembnega prostora tako, da drugega izrine, potem tu odnosa ne more biti. Nehote mi tu pride na misel tisti »Lebensraum«, ki pomeni »življenjski prostor« in ki so si ga s silo pridobivali med 2. Svetovno vojno Nemci. Tako ne gre. Prostor pri sočloveku, zlasti če gre za moža ali ženo, prijatelja ali prijateljico, fanta ali dekle, si moramo pridobiti prek poslušanja in sprejemanja, ker si prostor v njegovem ali njenem srcu lahko pridobimo le na takšen način.

Povejmo še nekaj – oba sogovornika, pismouk in Jezus, sta drugemu znala priznati, da ima v določeni meri prav. Znamo to tudi mi storiti? Kako je z našimi pohvalami? Kako z našimi kritikami? Znajo slednje najprej navesti »plus«, šele zatem tudi »minus«? To je težka umetnost, kakor opazim pri sebi. Pa tudi, glede na to, da obhajamo zahvalno nedeljo, se znamo zahvaliti za naša srečanja? Kako lepa priložnost je za to ob večerih, preden ležemo spat.

Ko govorimo o poslušanju, seveda ne moremo izpustiti neke ključne razsežnosti našega življenja, to pa je verovanje. Če je vera prava, je odnos, zaupljivi odnos z Bogom. V tem oziru se radi in na široko pritožujemo, kako nas Bog nič ne usliši. Pa smo znali pred njim kdaj umolkniti in se predvsem potruditi, da bi poslušali? Francoski krščanski pisatelj François Mauriac je v »Jezusovem življenju« zapisal: »Vse prepogosto mislimo, da Bog ne posluša naših vprašanj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.«

Danes pogosto govorimo o tem, da mora biti več dialoga. Ta beseda je vse od 2. vatikanskega koncila tudi zelo veliko na ustih kristjanov, zlasti cerkvenih mož. Strinjam se, dialog mora biti, a ta beseda že vsebuje v sebi dejstvo, da morata zanj vselej biti dva. Če drug drugega nismo sposobni poslušati, potem dialoga ne more biti. Koliko brezplodnih razprav je med nami že samo zaradi tega, ker se ne znamo pogovarjati tako, kakor sta se pismouk in Jezus… Drug drugega sta znala poslušati, ne preglasiti.

Pa tudi v našem verskem življenju je tako, da če Bogu ne znamo prisluhniti, potem tu dialoga ne more biti. Bog je sploh tak, da spoštuje našo svobodo in se nikdar ne vsiljuje. Govori sicer vselej, a ne na silo. Njegov glas je kot lahna sapica, kakor nam lepo pove Sveto pismo.

Zato, dragi kristjan: »Poslušaj.« Poslušaj Boga in poslušaj bližnjega. To je izredno pomembno za tvoje življenje.

Pri tem pa se vse skupaj ne konča. Treba je narediti še korak naprej. Kakor bi se Jezus igral nekoliko skrivalnice s tistim pismoukom s tistim: »Mrzlo, mrzlo; mlačno, mlačno; toplo, toplo…« Rekel mu je, da ni daleč, torej: »Toplo, toplo…« Poslušanje in priznanje je vedno prvi korak, potem pa je treba nekoga – Boga ali sočloveka, sprejeti z vsem srcem. Nekoga poslušati in priznati z ustnicami je nekaj, spustiti ga v svoje srce pa nekaj drugega. Govorimo o zaupanju. Kot smo zgoraj dejali, bi lahko vero označili tudi kot zaupanje – v sočloveka in v Boga.

To so ta ključna področja, na katerih vsak dan bijemo trd boj. Je pa to tudi naš vsakdanji kruh, brez katerega nismo ljudje in brez katerega ni pravih odnosov. Pod pogojem seveda, da si odnosov z bližnjimi in Bogom želimo... 

Svetniki - luč na naši poti

Ob prazniku Vseh svetih pride do soočenja dveh pogledov na življenje. Navadno zlasti gledamo in presojamo, kako na življenje gledajo drugi, prav pa je, da tudi vsak pri sebi pomisli, kateri pogled je njegov. Vprašati se mora, vsak, brez izjeme, kateri je cilj njegovega življenja, kam gre in po kateri poti. Dvoje poti je, kakor nas uči Sveto pismo in eno izberemo, hote ali nehote: pot pravičnih ali pot krivičnih, pot življenja ali pot smrti, pot luči ali pot teme. Za vsakega od nas gotovo ne velja, da si kar izbere eno izmed omenjenih poti in se je drži. Vsak dan so pred nami odločitve, vsak dan smo na kakem križišču in se odločamo med eno izmed poti. Dokler živimo, za nas to velja, kakor tudi velja, da imamo vse do zadnjega možnost, da izberemo pravo pot, da naredimo naš tudi tisti pogled na življenje, ki je omenjen v evangeljskem odlomku, ki je hkrati naš dobri znanec, ker vemo praktično vsi, da so to pač "blagri", po drugi strani pa je lahko za nas tudi neznanka v smislu, da se morda premalo poglobimo v njegovo vsebino.

V tem oziru je lahko naš pogled zelo ozek. Po svetu hodimo, kot bi imeli tiste konjske plašnice na očeh. Pred sabo gledamo v tla in ne vidimo nekega cilja. Pravzaprav tavamo v neznano. Mislimo si, kako smo ostali sami  s svojimi težavami, na ta način pa se le še bolj zapiramo vase, kar seveda ni v redu. S takim pogledom se nam resnično zdi, kako se že tako ozka pot še bolj oža (Job 6,18). Nazadnje vse skupaj postane, kot bi hodili po robu britve, na desni in levi pa bi imeli prepad. Srečati si ne želimo nikogar, ker bi to pomenilo naš konec, saj ni prostora, da bi se umaknili. Ne rečem, vsi imamo take dneve, ko se res tako počutimo, a ni težava v tem. Težava je, in sicer velika, če to postane nas splošni pogled na življenje. V tem primeru se posvetimo zlasti in predvsem sami sebi in se borimo, pravimo, za "obstanek", drugi ljudje pa postanejo naši tekmeci, ki jih je potrebno zriniti s poti, da bi lahko sami nadaljevali. Cilja v tem primeru seveda nimamo pred seboj, ampak je vsak dan ena sama teža, ki sloni na našem hrbtu.

Drugi pogled na življenje pa je ta, da smo del nečesa večjega, kjer vsakdo nekaj svojega lahko prispeva, hodimo pa naprej po svoji poti skupaj še z drugimi, naš cilj pa je srečanje z Jezusom Kristusom, naš cilj je pravzaprav obljubljena dežela. Mi smo, kakor izraelsko ljudstvo, ki je na poti v Kanaan. Naš cilj je blaženost, o kateri govori evangelij. Božja beseda nam pravi, kako se splača potruditi za dobro v življenju, saj smo tako na nek način lahko tudi mi deležni že sedaj te blaženosti, na nek način smo tudi mi del tistega zbora svetnikov, o katerem govori prvo berilo. V čem pa je sreča in blaženost tega zbora? To nam pove drugo berilo - gledanje Boga iz oči v oči. Seveda, za to je treba imeti drugačen pogled na življenje, treba je imeti tisti pogled vere, ki vidi čez, ki ima drugačno obzorje. S takšnim pogledom se nam ne zdi, da se naša življenjska pot oža, temveč se nam zdi, da je široka. Pa še nekaj je. Če smo podobni Izraelcem na poti v obljubljeno deželo, potem za nas velja, da je življenje kot prečkanje Rdečega morja, kjer so bile vode kakor zid na desni in levi (2 Mz 14,29). Tudi mi imamo zid na desni in levi, če se trudimo živeti v Kristusu. Na eni strani nam je v oporo Božja beseda, posebej evangelij, na drugi strani pa je množica vseh tistih, ki so to Božjo besedo znali prenesti v življenje in so zgled tudi nam. Za nas tudi prosijo pri Bogu. Življenje tako, s takšnim pogledom, postane gotova pot.

Seveda pa se zavedam, da se pogosto ta pogled vere kdaj omrači. Vendar je podobno današnjemu dnevu. Če pogledam skozi okno, je zunaj nebo mračno in dežuje, a to ne pomeni, da sonca ni, če ga trenutno ne vidimo. Vemo, da je, le oblaki ga zakrivajo. Podobno velja za nas v življenju - hodimo po poti, vendar, kot pravi Pavel v veri in ne v gledanju. V tej veri smo prepričani v obstoj tiste druge dimenzije, ki se dotika te naše. Obstaja nek milostni čas, ki presega ta naš človeški čas. Obstaja dimenzija, ki je večja od naših težav, pa čeprav jo "vidimo" le malokdaj in za kratek čas. Ta kratek čas pa nam zadošča, da gremo v življenju naprej. Kakor je veljalo tudi za vélikega krščanskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki je dejal, da je njegovo življenje sestavljeno iz 24-ih ur dvomov, ki jim odvzamemo eno minuto upanja, da pa mu to zadošča.

Tako vas, bratje in sestre vabim, da se pogosto izročate v roke te nebeške množice, zlasti v težavnih trenutkih, ko ne vidite izhoda. Vsakdo ima kakega svetnika, ki mu je bolj "simpatičen" od drugih, ker mu je bolj pisan na kožo - naj se mu izroča. Kako lepa priložnost za to je ob večerih, preden ležemo v posteljo. Vem tudi za nekatere, ki to počno ob začetku dneva ali, kadar se odpravljajo na pot. Naši predniki so se znali na tak način razbremeniti - svoje težave so izročali točno določenim priprošnjikom. Vsak je bil določen za pomoč v določeni težavi. Zakaj se ne bi spet poslužili tega izročila?

Odvreči plašč

Dogajanje se odvija v Jerihi, najstarejšem mestu na svetu, ki je hkrati tudi najnižje s svojimi 300m pod gladino morja. Zanimivo, da evangelist sploh omenja mesto čudeža, saj se to sicer ne dogaja, najbrž to ni kar tako. Dejstvo je, da so človeške težave stare skoraj toliko kot človek sam, morda pa gre tudi sv. Marko v to smer. Prava redkost je tudi to, da izvemo ime tistega, ki je bil deležen ozdravljenja – to je neki Bartimáj. Slepota sicer ni bila nič nenavadnega v tistih krajih in v tistem času, tako da se mora skrivati za tem še kaj drugega.

Danes je slepota redkost in nas ne zanima, vse dokler ne doleti tudi nas. Je pa res, kar je nekdo pred kratkim rekel, da imamo nek strah pred vsako boleznijo (da ne govorimo o slepoti), tako da nekoga sprašujemo po neki bolezni in simptomih, da bi predvsem preverili, če sami nimamo kakih podobnih simptomov. V glavnem, slepote kot telesne bolezni, je danes malo, zato se nam zdi, da se nas ta zgodba ne dotika, pa bomo videli, kako se motimo.

Ni mi nekako dal miru tisti slepčev plašč, ki ga je po ozdravljenju odvrgel in šel za Jezusom. Vem, težko si je priznati, da smo tudi mi sami na nek način slepi in ždimo tam ob poti. Morda še kričati ne moremo več, ali pa smo obmolknili, ko smo že kdove kateri krat dobili grajo, naj bomo raje tiho, naj svoje težave pač zadržimo zase, ker drugih ne zanimajo. Tista pot iz Jerihe, na kateri smo današnji ljudje, je prej podobna večtirni železnici, kjer je tirov toliko, kolikor je ljudi, vsak pa gre svojo pot. Svojo pot v smislu, da nas ne zanima, kaj se z drugimi dogaja, kaj jih pesti. To je pač njihova stvar, težave so njihove. Naj nosijo svoj plašč, ki predstavlja te težave, ko imam jaz že svojega, ki je dovolj težak. Komaj ga nosim, a bom že zmogel.

Koliko časa boš zmogel? S svojimi močmi se boš trudil, iskal rešitve na mnogih naslovih, naposled pa tudi sam obsedel ob robu poti. Plašč bo pretežak.

Naša slepota je ravno v tem, ker mislimo, da se brez tega plašča ne da. Da je to pač usoda, ko že ne najdemo drugih besed, da moramo nositi to zadevo na sebi, ki postaja za nameček še vse težja in težja. Zanimivo je, da v to smer razmišljamo tudi tisti, ki se sicer imamo za kristjane. Pridemo v cerkev, a brez nobenih velikih pričakovanj. Če že, bi radi samo prejeli, ne da bi kaj dali v zameno. Če pa nas kdo vpraša, kaj bi radi, tega ne znamo izraziti.

Nasprotno pa bi morali priti v cerkev in moliti zato, da bi tudi mi odgovorili na vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« ki nam ga Jezus zastavlja. Kričati? No, saj znamo kričati. To zna današnji človek zelo dobro, ne zna pa izraziti, kaj bi rad. Torej, kaj bi ti rad? Kaj je tista globoka želja, ki jo nosiš?

Bartimáj je to znal povedati – hotel je biti ozdravljen tiste notranje slepote, ki ga je tiščala v tisti obcestni prah. Ko je končno uspel »povzdigniti oči«, je lahko videl, da to življenje ni zaman, da je še nekaj več, še neka druga dimenzija v tem življenju. In ni mu bilo težko iti na pot v Jeruzalem, ker je ugotovil, da križ ni zadnja beseda. Potrudimo se tudi mi in izrazimo Gospodu Jezusu vse tisto, kar je naš plašč, kar nas teži. Tudi nam bo dejal, naj gremo, ker smo rešeni, in nam ne bo težko odvreči tistega plašča. Se želimo res rešiti tega bremena?

Naloga kristjanov, ki danes hodimo za Jezusom pa je taka, da prinesemo ljudem današnjega časa to besedo upanja, da tistemu ob cesti rečemo: »Vstani, kliče te!« Tem ljudem moramo povedati, da obstaja nekdo, ki jim lahko pomaga, edino on lahko pomaga.

Ne smemo se bati, ker nas bodo poslušali. Kadar je človek v blatu in prahu, ko je torej »na nuli«, se ga lahko oznanilo o tistem, ki ima besede večnega življenja, dotakne. Prej najbrž ne, kakor nam lepo pravi Knjiga modrosti, ki smo jo premišljevali v teh dneh na duhovnih vajah. Treba je pač spoznati, da obstaja še neko drugo, drugačno obzorje, v luči katerega dobi vse tisto, kar pravi evangelij, svoj smisel, četudi se navidez zdi nesmiselno. Tu mislim zlasti na trpljenje in smrt, a je kar veliko takih »velikih« življenjskih vprašanj.

Prek trnja do zvezd

Besedilo se odvija v nekako dveh prizorih – najprej sta Jakob in Janez z njuno zahtevo in ostalih deset, ki se nanju jezi, potem pa Jezusov poduk dvanajsterim. Prav zanimivo je to, da se učenca ne prerekata z ostalimi, temveč pristopita neposredno k Jezusu. Očitno imata z njim nekoliko drugačen odnos, sta mu nekako bolj blizu. Druga zanimiva stvar je, da je eden od dvojice apostol Janez, ki ga vendarle imamo za drugačnega od ostalih, za bolj poduhovljenega. Evangelist Marko ne prizanaša nikomur, ampak želi razgaliti slabosti apostolov, ki so tudi naše slabosti. Preko teh je treba iti, da rastemo.

Jakob in Janez torej že imata nek poseben položaj, za katerega pa se zdi, da jima ne zadošča, ampak hočeta še več. Po njima se pokaže, kakšno je naše gledanje, naše mišljenje v življenju, kako se obnašamo v naših odnosih. Učenca sta v svojem mišljenju sicer zelo človeška, nista pa realna, ne izhajata iz resničnosti. To je tudi naša težava, ena od poglavitnih, ki zavira naš napredek. Učenca živita v nekem svojem namišljenem, idejnem svetu. V nekem »kaj bi bilo, če bi bilo«. To ni resnična slika, zato pa gre mimo njunih ušes vse tisto, kar Jezus (kar trikrat!) izpostavi kot kruto resničnost našega človeškega bivanja, tisto o trpljenju in smrti, preko katerih gre naše vstajenje in odrešenje. Komu bi ju lahko danes primerjali? Kakor bi si prepevala in zraven požvižgavala ter zraven fantazirala tisto, kar je pogosto na televiziji: »Če bi zadel jaz jackpot...« Vidimo, da nista daleč od našega časa.

Preostala deseterica se nato nanju jezi, ko »nagazita« mino, prav privoščljivi so jima, v srcu pa mislijo enako. Pa saj je podobno tudi z nami, ko marsikdaj v sebi mislimo prav isto, pa si ne upamo tega povedati na glas, ker se bojimo, kaj nas bo doletelo. Bojimo se, da nas bo kdo grajal, da bomo dobili poduk. Tega si seveda ne želimo, ker bi nas to ranilo. Živimo v družbi, ki si je postavila določene malike, od katerih je eden pomembnejših »samopodoba«. Le-ta je postala nekaj absolutnega in se je nikakor ne sme oklestiti. Včasih so dejali, da je treba komu krila nekoliko pristriči, da se ne bi preveč povzdigoval. Danes se tega nikakor ne sme več narediti.

Zgodba o Ikaru vam je najbrž znana. Da bi ušla s Krete, je oče Dedal obema napravil krila iz perja in voska, sinu pa zabičal, naj ne leta previsoko. Ikar očeta ni poslušal, ampak se je, omamljen od letenja, preveč približal soncu, ki je stopilo vosek – deček je stmoglavil v morje in umrl. Koliko Ikarov gradimo v naši današnji družbi! In, kakor vidimo, si tudi mi želimo biti Ikari, pa čeprav jih je že nič koliko strmoglavilo v morje, čeprav pravi stara modrost, da kdor visoko leta, nizko pade.

Tu se postavlja vprašanje, kdo je v središču mojega mišljenja, komu služim. Lahko se z novogoriškim bendom Avtomobili vprašamo: »Kdo je gospodar tvojega srca?«

Leto vere je priložnost, da ta vprašanja, ki so sicer vselej pomembna, pridejo nekoliko na plano iz zaprašene omare, kamor smo jih pospravili. Naš škof Jurij nam je na srečanju duhovnikov tolminske in kobariške dekanije spregovoril tudi o veri. Izpostavil je tri točke. 

Najprej to, da je vera iz poslušanja oz. poslušnosti. Tu bi dodal, da pravzaprav vsi naši odnosi izhajajo iz tega, da je treba biti poslušen, koliko bolj vera, če naj bo to živ odnos z Bogom. Začnimo torej biti bolj poslušni. Priznati si moramo, da smo tu še nedorasli. Če pa to drži, nam Jezus daje lep zgled, saj je rečeno: »Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.« (Lk 2,51). Tu smo še otroci in se učimo. Otrok je na pravi poti, če je ubogljiv, če je pokoren svojim staršem in vzgojiteljem. Kristjan je na pravi poti, če zna biti pokoren Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi. To je še kako pereč problem tudi v duhovniških vrstah, pa čeprav smo pokorščino obljubili. Začnimo ubogati Božje in Jezusove zapovedi ter cerkveni nauk za začetek. Gotovo, treba se je za ta korak odpovedati sebi, toda to tudi pomeni, da ne služimo le sami sebi. Boga je treba spet postaviti na tisto osrednje mesto, kamor smo sicer uvrstili sebe: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Ubogati torej. Pa tudi na kolena, kakor delajo npr. tisti, ki se pridružijo programu anonimnih alkoholikov. Čim pogosteje bo spet treba reči z Marijo in Jezusom: »Tvoj služabnik sem, zgodi se, kakor ti želiš.«

Jakob in Janez sta zahtevala. V naših odnosih tudi mi vse prevečkrat zahtevamo, se imamo za upravičene do nečesa, vidimo samo sebe in naše pravice. Tako seveda ne gre. Sprevideti moramo že enkrat, da je naša pravilna drža prošnja in zahvala. Morda slednja še prej, saj se nam zdi toliko reči že samoumevnih v naših odnosih. Tudi Bogu ne moremo zapovedovati, kaj naj naredi, ampak narediti vse tisto, kar je treba, potem pa se izročiti v njegove roke. Je težko, vem, a moramo zaupati, da on najbolje ve, kaj je dobro za nas. Najprej dajmo, saj se neštetokrat potem potrdi, da neskončno več prejmemo.

 

Druga zadeva je, da vztrajamo. Res je, s svojo odločitvijo, da bomo hodili za Jezusom – v takšni ali drugačni obliki, smo si izbrali »kelih, ki ga je on pil«. In kako grenak in težak pogosto je! Toda, drugi korak je ravno v zvestobi. Prerok Habakuk pravi, da bo pravični živel v svoji veri (Hab 2,4), kar lahko prevedemo tudi »v svoji zvestobi«. Vera = zvestoba, to je enačba, ki velja za vsak odnos ta enačba. Kdor bo namreč vztrajal do konca, bo rešen (Mr 13,13). Gotovo, da to ni lahko, ampak vemo, da nismo sami. Kakor Pavlu, tudi nam Jezus pravi: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9)

.

Tako počasi in vztrajno začne za nas veljati še tisto tretje, kar pravi naš škof, da z vero pridemo do resnice. Že zadnjič smo dejali, da nam razum v tem ne zadošča. Mali princ je tu lepo dejal, da mora, kdor hoče videti, gledati s srcem. Dati svoje srce v tisto, kar delamo, zlasti v naše odnose - z bližnjimi ter seveda z Bogom, pa bo šlo.

Vsak od nas namreč neko vero ima, treba pa jo bo nadgraditi. Za nas je tu pot svetosti. Prav tisto, ki sta jo nato prehodila tudi Jakob in Janez, vse do konca. Nismo že kar izdelani, do konca izgrajeni, kakor bi prišli iz tovarne, temveč je treba še marsikaj napraviti, obrusiti, pristriči. Pot svetosti pa ni samo v tem, kar smo, ampak tudi tisto, kar hočemo biti, ideal. Tu pa sta apostola videla prav – želela sta si pravzaprav blaženosti, čeprav tega še nista prav vedela – Jezus jima je začutil, katera je tista njuna globoka želja, ki je bila želja tudi ostale deseterice in je tudi naša globoka in skrita želja. Jezus pove, kako jo uresničiti. Treba je odkriti svoje sence in temine, ter jih izročiti Bogu. Tako jih lahko sprejmemo tudi za svoje. V življenju pač napredujemo samo s trdim bojem s svojimi lastnimi sencami, pomanjkljivostmi in težavami. Kelih je potreben, sicer obstanemo in ostanemo sami s svojimi iluzijami.

Srce, navezano na Boga

Ker tradicionalno tole evangeljsko besedilo označimo kot »Evangelij o bogatem mladeniču«, obstaja nevarnost, da bi na zadevo gledali preveč od zunaj ter prevzeli vlogo sodnika, ki se zgraža nad tem »mladeničem«. Kako enostavno se postavimo v to vlogo, da imamo sebe za dobre, na druge pa gledamo zviška, še zlasti se nam zdi »fajn«, če jih kaj ovira pri tem, da bi lahko resnično stopili na pravo pot v življenju. Prav privoščljivi znamo biti v tem oziru. Mislimo si, da ni važno, če smo sami povprečni, če padamo, ampak je zlasti važno, da ne uspe komu drugemu. Tako ostajamo privoščljivi in nevoščljivi. 

Prav dobrodošlo je, da Marko v tem oziru ostaja tako nedoločen in izmuzljiv, da ne definira, kdo je tisti, ki pride k Jezusu, kakor tudi ne definira njegove starosti. Želi nam povedati: »Tisti nekdo, ki prihaja k Jezusu, si ti.« Pa tu ne gre samo za kristjana, temveč za vsakega človeka. V svoji globini ima vsakdo tisto željo, da bi bil rešen. Vsakdo se sprašuje tisto vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Mr 10,17). Tista »fora« o zapovedih je jasna vsem tistim, ki smo količkaj slišali o krščanstvu, toda kaj, ko nam to še nič ne zagotavlja – nimamo gotovosti, da bomo rešeni. Ravno v tem je težava. Preveč zaupamo, da si bomo lahko sami, z lastnimi močmi, pridelali tisto večno življenje, da ga bomo zaobsegli v svojih okvirjih, da bomo s svojim razumom dognali, kako je s tem. To seveda ne gre. Jezus vse skupaj postavi pod vprašaj, postavi nas v krizni položaj. 

Ne reče, da to ni v redu, temveč, da to ni dovolj. To pomeni, da tudi nam ne pravi, da pa vse, kar smo do sedaj delali, nima nobenega pomena. Pravi nam, da je treba iti naprej. Jezus tistega »možakarja« (tako mu bom rekel, ker ne vem za njegovo starost) spravi v krizo vere. Takšna je namreč narava Božje besede, Božje zahteve, kakor nam lepo pove tudi odlomek iz Pisma Hebrejcem: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb 4,12).

Jezus ne stopa v neki »dialog«, temveč zadevo zaostri. Če namreč kdo hoče za njim, se mora nečemu odpovedati. To je kakor nekdo, ki se odpravlja na potovanje z letalom, kjer je natančno določeno, koliko prtljage lahko vzame s seboj. Tudi mi imamo, če hočemo za Gospodom, prtljago natančno odmerjeno: zgolj in samo samega sebe moramo vzeti na to pot, ostalo pustiti za sabo. Kaj je to ostalo? Naše predstave in gotovosti. Predstave zato, ker niso resnične; gotovosti, ker pravzaprav niso tako gotove, kot si mislimo. Smo samo ljudje, zato pa krhki in minljivi. Naš večni in kvaliteten obstoj ni odvisen toliko od nas, kolikor od Boga.

Res je, za mladost je nekako značilna ta zaverovanost v svoje sposobnosti, takšne in drugačne, tudi finančne, a pride za človeka čas, ko spozna, kakor lepo pove knjiga Modrosti, da ne bo večno »mlad«, »fit« in »lep«. Spoznamo lahko tudi, da nam položaj, kariera, slava in bogastvo ne bodo kaj prida koristili. Enkrat pač pride »teta Matilda«, torej smrt, ki ji nihče, kot pravi sv. Frančišek, ne uteče. Ljudje na to seveda odgovarjamo tako in drugače. Danes smo pogosto priče iluziji, ki jo gojijo »večni mladeniči in mladenke«, da se je možno ogniti starosti in vsemu, kar le-ta s seboj prinaša, kakor tudi, da je mogoče preprečiti smrt, ali jo vsaj odgnati čim bolj daleč proč. To ne gre, tako do večnega življenja ni mogoče. 

Pravilna je nenavezanost na vse tisto, kar je od sveta in človeka, nasprotno pa se moramo navezati na Jezusa Kristusa. To še zdaleč ni tako enostavno. Gre resnično za čudež. To vidimo sami – pri se bi in pri drugih. Kako težko se je odpovedati vsemu, kar nas priklepa k tlom. Zelo pogosto se sprememba, spreobrnjenje lahko zgodi le po čudežu, le tako, da nastopi Božja milost. Pa še za to je marsikdaj resnično treba priti »na dno«, da mesto na prestolu, ki smo si ga prilastili, prepustimo tistemu, ki mu zares pripada – Bogu. 

Petrova ugotovitev, ki ni povsem napačna, je pa značilno človeška, je pogosto v življenju tudi naša: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« (Mr 10,28). Kako res je to – vselej si pravimo sami in nam pravijo drugi, kaj vse smo izgubili s tem, ko smo se za nekaj odločili. Res je, smo izgubili, marsikaj smo izgubili, marsikaj smo pustili za sabo. Tudi marsikoga, saj se marsikdo z nami ni strinjal ali je bilo kaj drugega vmes, pa je šel svojo pot. Toda, to je pogled, ki je samo človeški. Z očmi vere presojamo drugače, kakor nam Jezus lepo pove. Če greš na neko pot in gledaš samo nazaj, potem to ne bo lepa pot. Če ne gledaš naprej, je seveda tudi nevarnost, kakor recimo lepo opazimo šoferji, da pot zgrešimo, tako ali drugače. V luči šoferja, ki je izkusil tudi to, da je za volanom zaspal in se zaletel, povem tudi, da je nevarno, če smo na poti, ki smo jo ubrali, preveč zaverovani vase in v svoj prav, ker lahko zaspimo v duhovnem smislu. Potrebna je popolna predanost, toliko bolj, ko govorimo o veri. Ali nismo zadnjič dejali, da se moramo prepustiti Bogu, kakor se prepusti otrok očetovim rokam? 

Pogled vere ne gleda več, kaj je nekdo pustil za sabo, ko se je odpravil na neko pot, temveč gleda naprej v veri in upanju, da je tu že plačilo, in sicer v zvrhani meri. Res je, neumno je to, nerazumno, a za človeški razum. Ko pa človek spozna, da je nič koliko stvari, ki njegov razum presegajo, se že izpostavi nek prostor za verovanje. Že se počasi odpirajo vrata za Boga. Za pot za Jezusom, v takšni in drugačni obliki, je nazadnje potrebna vera. Samo razum tu ne zadošča, kakor tudi ne zgolj človeška volja. Tudi ni dovolj zgolj neka čustvena oblika verovanja. Ta korak je treba storiti z vsem svojim bitjem. Če in ko naredimo ta korak, da se res v samem svojem bistvu za Jezusa odločimo, smo tudi notranje izpolnjeni, saj, pravi Pascal: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna. To zaznamo v tisoč stvareh. Srce je tisto, ki čuti Boga, ne razum. To je torej popolna vera – Bog, ki ga čuti srce.« (prim. Misli 277-278). Takšne vere, bratje in sestre, želim tudi vam.