Skrivnost Boga

Nekega dne se je sv. Avguštin sprehajal po obali in skušal razumeti skrivnost Boga. Ko je bil zatopljen v ta razmišljanja, je videl otroka, kako je z morsko školjko jemal vodo iz morja in jo zlival v luknjo, ki jo je bil izkopal v pesek. Svetega moža je zadeva pritegnila in je otroka vprašal, kaj dela. Ta mu je odgovoril: “Želim dati morje v to luknjo.” S preprostimi besedami je sveti Avguštin skušal razložiti otroku, da je to nekaj nemogočega. Nakar je malček dejal: “Preden boš ti dognal skrivnost Boga, bom sam že zdavnaj prelil celotno morje v tole luknjo.” Ko je to rekel, je otrok izginil. Sveti Avguštin je torej pomislil, kako je to moral biti angel, ki mu ga je poslal Bog, da bi ga poučil, kako je skrivnost Svete Trojice sicer res največja in najpomembnejša skrivnost naše vere, da pa ji mi, z našo omejeno pametjo, ne bomo nikdar prišli do dna.

Kakor je bila tista luknja ob morju premajhna, da bi v sebi zadržala vso vodo morja, prav tako in še bolj drži za našo pamet, da je veliko preveč omejena, da bi lahko zaobsegla tako veliko skrivnost, ko pa ji uhajajo še številne druge reči. Nekatere stvari in nekatera vprašanja so večja od nas in jim nikdar ne bomo prišli do dna, vsaj ne v tem našem zemeljskem življenju. Ljudje bi tudi glede skrivnosti Boga vselej ostali bosi, če bi izhajali iz nas samih in našega uma. Nekaj bi že dognali, a do same skrivnosti Boga ne bi mogli priti, če se nas ne bi Bog v nekem trenutku zgodovine usmilil in nam on sam prišel naproti, da bi nam o sebi nekaj razložil. Takole pravi evangelist Janez o tem: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.”

Mi torej vemo, da je Bog Trojica samo zato, ker nam je to Jezus razkril, ko je prišel med nas ljudi, sedaj pa je zapisano v evangeliju, še to pa ne dobesedno, ampak je bil za to potreben določen čas, da smo razbrali iz evangelija. Vse naenkrat bi bilo preveč, kakor smo slišali v evangeliju, zato pa je Gospod svojim vernim poslal Svetega Duha, da bi z njegovo pomočjo le počasi dognali določene Božje skrivnosti. Da so definirali skrivnost Svete Trojice, so naši očetje potrebovali kar par stoletij. Jezus je namreč govoril le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govoril je o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog.

Kakor je kasneje razložil nekemu poganskemu kralju na Irskem sv. Patrik, ne gre za tri bogove, ampak za enega samega Boga. To je razložil s pomočjo triperesne deteljice, ki jo je bil pobral na poti k temu kralju. Kakor za deteljico velja, da ima eno steblo, iz katerega rastejo trije listi, tako tudi za Boga velja, da ima eno Božjo naravo, v kateri pa so tri Božje osebe, ki so si med seboj “različne in nepomešane”, a jih druži skupaj ta Božja narava.

Najlepše bi lahko to vsaj malo razložili, če izhajamo iz tiste najlepše definicije o tem, kaj oz. kdo Bog je, ki jo je spet dal apostol Janez: “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8). V tej kratki povedi je zaobjeta vsa skrivnost Boga, ki je hkrati en in trojen. Če je namreč Bog ljubezen, potem pomeni, da je v njem nek čudovit odnos, ki ga je nato sv. Avguštin vendarle nekoliko uspel zaobjeti približno takole: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je tisti, ki je od Očeta ljubljen, vez ljubezni med njima pa je Sv. Duh. Ta vez ljubezni pa je tako močna in velika, da je sama tudi oseba.

Ta skrivnost Trojice je prisotna že v naravi sami in se marsikje odslikava, najlepše pa v človeški družini, saj smo bili ljudje ustvarjeni po Božji podobi. Poklicani smo, da v naših odnosih odslikavamo Boga. Bolj ko uspemo zares živeti pravo in pristno ljubezen med nami, bolj smo Bogu podobni. Na ta način izpolnjujemo Jezusovo zapoved, da se ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil. Bolj ko smo se torej sposobni odpovedati sami sebi in zase nič zadržati v korist drugega, bolj smo v Bogu. To je tista popolna ljubezen, h kateri ljudje težimo kot svojemu cilju. Samo človeška ljubezen tega podarjanja ni sposobna sama od sebe. V Sveti Trojici naj bi – po besedah teologov - potekal t.i. “ljubezenski ples”, ko nobena od oseb ničesar ne zadržuje zase, ampak se v vsakem trenutku drugi popolnoma podarja. V družini je več oseb, ki so združene v eni sami ljubezni, ki bi se naj upodabljala po tem popolnem odnosu, ki je v Bogu. Seveda potrebujemo za uresničevanje le-tega obilico Božje pomoči in milosti, ker sami te velike naloge ne zmoremo izpeljati do konca. Podobno velja za vsak človeški odnos, na vsaki ravni - vselej se moramo truditi, da postane odsev Božje ljubezni.

Pomeni, da mora biti to, da je Bog ljubezen in da mi v takšnega Boga verujemo, vidno. Biti moramo pričevalci tega. Vse naše besede, dognanja, definicije in izpeljave niso prav nič vredne, so prazne, če tistega, kar od Boga prejemamo, ne znamo tudi živeti. Skrivnost Božje ljubezni se nam ljudem na najboljši možni način podarja pri sveti mašni daritvi. Celo do takšne mere to gre, da se nam Bog sam daje v hrano, da bi se tako posebej združil z nami in nas upodobil po sebi. Vendar pa se mi lahko v svoji svobodi žal tudi odločimo, da se pa njemu ne bomo dali, da ga ne bomo poslušali, da se mu ne bomo pustili preoblikovati. Tako drži, da svoje krščanstvo sicer izpovedujemo, to počnemo tudi na najboljši možni način, ko se udeležimo svete maše, a lahko vse skupaj ostanejo le besede, za katere so že stari Latinci dejali, da odletijo po zraku in se razgubijo. Za to, kakšen naš Bog je, moramo pričevati s svojim življenjem.

Nekega dne se je neki proticerkveno nastrojeni odvetnik podal v Ars, kjer je želel zasmehovati »tistega ignorantskega župnika«, kar naj bi po njegovem prepričanju bil sv. Janez Marija Vianney. Vendar pa se je tisti mož, v nasprotju z vsakim pričakovanjem, domov vrnil kot vernik. Srečanje s tistim župnikom ga je spreobrnilo. Prijatelji so ga začudeni spraševali: »Kaj si torej videl v Arsu?« Odgovoril jim je: »Videl sem Boga v enem človeku.« Naj bo to spodbuda tudi za nas, da bi se vse bolj po Bogu upodabljali. Bolj ko bomo ljubili Boga in bližnjega, bolj bomo vstopali v Božjo skrivnost, jo razumevali, ta skrivnost pa bo potem tudi odsevala drugim, ki nas bodo srečali. Ljudje smo pač tako narejeni, da na koncu vendarle gledamo s srcem, ki ima, kot je lepo dejal Pascal: »Svoje razloge, ki jih razum ne more dojeti.«

Čas za Duha

Berilo iz Apostolskih del nam govori o veliki nevihti, ki naj bi nastala takrat, ko so se apostoli zbrali skupaj, kar je zanje že postala navada. To se seveda jasno nanaša na Božje razodetje na Sinaju, kjer so tudi bili podobni nebesni pojavi, a je ta nevihta tudi sicer zelo na mestu, saj se v človeku vedno zgodi nekaj takšnega, kadar je Bog v njem na delu. Da pa bi res bil na delu, moramo tudi mi narediti svoj del naloge. Kateri je, smo pa izvedeli pred desetimi dnevi pri evangelistu Luku, ko je rečeno na koncu evangelija: "Bili so ves čas v templju in so slavili Boga" (Lk 24,53). Vsak dan smo torej poklicani k temu, da damo Bogu nekaj prostora. Vsak dan potrebujemo, da dihne v nas malo tega svojega osvežujočega in poživljajočega vetra (v grščini je pravzaprav ena in ista beseda za veter in duha), a se moramo mi za kak trenutek odreči tistim vsakdanjim opravilom, ki nas posrkajo vase kot kak orkan, in nas prenašajo levo in desno, mi pa se temu toku prepuščamo. Ja, treba se je pošteno potruditi, da se tudi sami odpravimo - vsak na svoj način, seveda - v dvorano zadnje večerje in se enostavno za nekaj časa prepustimo Bogu, da nas preoblikuje.

Vidimo, kako je za to duhovno preoblikovanje nujno, da se odpovemo vsem svojim človeškim zahtevam, domišljavosti in ponosu, po katerih bi radi imeli vse zase, po katerih bi radi vse obvladovali, tudi Boga in njegovo delovanje. Podobni moramo postati apostolom, ki so z Marijo enostavno sedeli v tisti dvorani, kar pomeni, da niso počeli svojih vsakdanjih človeških reči, ampak so tisti čas popolnoma posvetili Bogu. Enostavno so si vzeli čas, se zaprli v tisto dvorano in molili. Mi pravimo, da tega časa nimamo - to ne drži. Časa je namreč dovolj, ampak stvari v našem življenju niso postavljene na svoje mesto, zato pa si mislimo, kako so najpomembnejše tiste stvari, ki v resnici sploh niso tako pomembne oz. niso tako pomembne, da bi morale vzeti mesto drugim, ki so ključne. Tudi nam pravi Jezus kakor Marti, kako nas skrbi in vznemirja mnogo stvari, a smo zaradi tega pozabili na tisto eno, ki je najpotrebnejše in si ga je izbrala Marija - najti čas za Boga sredi vseh opravil (Lk 10,41-42). Vsi hrepenimo po notranjem miru, po notranji moči, pa zanjo nič ali premalo naredimo. Pa tako malo bi se bilo treba potruditi, da bi bilo bolje. Kako bo vendarle Bog poslal svojega osvežujočega vetra, svoje žive vode, svojega plamtečega ognja v naše duše, če mu pa prostora ne damo, če si zanj časa ne vzamemo? 

Odločimo se že enkrat, da se zjutraj, ko se prebudimo, najprej pokrižamo in zmolimo jutranjo molitev, kjer Bogu izročimo dan, ki je pred nami, kjer ga prosimo za blagoslov, varstvo in razsvetljenje pri vsem, kar bo v tistem dnevu. Tako malo je treba za to. Vzemimo si zvečer nekaj časa, da premislimo dan, ki je za nami, kjer se lahko zahvalimo za vse dobro, kar smo prejeli, za vse ljudi, ki smo jih srečali, kjer potem tudi obžalujemo tisto, kar nam ni šlo, vse to pa Bogu izročimo, skupaj s sabo in ga prosimo za blagoslov in varstvo. Preberimo si kak odlomek iz svetega pisma, zmolimo kako desetko rožnega venca. Časa je vendarle dovolj. Kadar smo razrvani, se potrudimo in se udeležimo dnevne svete maše, ki nam je dana kot velika milost. Govorim seveda o vsakdanu, prav je seveda tudi, da se ustrezno pripravimo in obhajamo tudi Gospodov dan, nedeljo.

Kako to, da smo si sposobni najti čas za mnoge dnevne obrede, kot so recimo pitje kave, cigareta, večerno gledanje TV..., za Boga pa časa ne najdemo? Dovolj je izgovorov, čas je za odločitve. Prerok Ezekiel nam lepo pove v svojem 47. poglavju, česa je sposoben Božji Duh, če mu damo nekaj prostora - to je reka žive vode, ki teče skozi Judovo puščavo, da ta ozeleni, pride vse do Mrtvega morja, pa tudi to oživi. Če želiš biti še naprej v Mrtvem morju, izvoli, a vedi, da si tako škodiš. Vsak dan so pred nami številne odločitve, tudi ta, če se bomo odločili za Boga ali za nič. Vsak dan velja zame tisto, kar Bog pravi bolj v začetku Svetega pisma: "Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo" (5 Mz 11,26). Vsak dan torej Bog postavlja predme ta svoj blagoslov, vsak dan pošilja svojega poživljajočega Duha, ki nam ga je Jezus tolikokrat obljubil, a se moramo zanj tudi mi vsaj malo potruditi. 

Držati se zapovedi

Šesta velikonočna nedelja spregovori o dveh zadevah, ki si jih dandanes mi razlagamo malo po svoje, to pa sta “ljubezen” in “mir”. Če bi namreč vprašali ljudi okrog sebe o tem, kaj je zanje ljubezen in kaj mir, bi dobili verjetno veliko različnih odgovorov, kolikor ljudi bi pač vprašali, pa še ne bi bili zadovoljni. V sebi na neki način čutimo določeno praznino, da nam nekaj manjka. Čutimo, kako želimo biti ljubljeni in čutimo določen nemir, čutimo določen strah in to je treba napolniti ali zapolniti, vendar to delamo po svoje, po človeško. Nekaj, kar je nam ljudem splošno, pa je, da nočemo, da bi karkoli v življenju od nas zahtevalo več kot je potrebno. Z malo truda želimo velike rezultate. Tudi ne radi vidimo, da bi bilo karkoli večje od nas, ampak moramo vse obvladati, kontrolirati, imeti v pesti, celo posedovati. V tej logiki pojmujemo tudi ljubezen in mir.

Tako sem sam tisti, ki lahko od drugih zahtevam, drugi pa od mene ne smejo zahtevati. Ko mi je nekaj všeč, se moram tega polastiti. Ko mi je nekdo všeč, ga moram imeti. Moram namreč zadovoljiti svoje želje, svoje hrepenenje, svojo praznino. Seveda bo ta zadeva funkcionirala do tedaj, ko mi bo nekaj ali nekdo všeč, do kadar bodo moje želje potešene, do kadar bo “feeling”. Brž ko temu ne bo tako, bom zadevo ali človeka odložil kot odvečno breme in poiskal kaj ali koga drugega. V tej smeri bom iskal vedno novo in novo, nove avanture. Preizkusil bom to in ono, ta in oni način. Kljub vsemu temu pa še ne bom ne zadovoljen, ne zadovoljèn. Ne bom izpolnjen, ne bom srečen. V sebi bom nemiren. Morda bom vendarle ugotovil, da sta ljubezen in mir, po katerih hrepenim, večja od tistega, kar si lahko zagotovim sam in da sta večja tudi od človeške ljubezni in miru. Ljudje si prave ljubezni in miru sami ne moremo zagotoviti, ker sta prava ljubezrn in mir večja od nas, nas presegata.

Ko se enkrat tega zavemo, ko to spoznamo, se začnejo lahko pripravljati primerna tla, da se vanja vsejeta pravi mir in ljubezen, ki sta vselej zastonjski in nezasluženi dar, ki si ga ljudje sami nismo sposobni zagotoviti, lahko pa smo tega daru deležni. Pripravljati primerna tla pomeni gojiti in poglabljati odnos z Gospodom Jezusom, kar pa seveda ni enostavna zadeva, zato pa mnogi odnehajo. "Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi," nam pravi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pomeni, da če imam Jezusa resnično rad, ga bom tudi posnemal, se bom trudil živeti kakor je on živel in se bom trudil gojiti odnose, kakor jih je gojil on sam. Vendar je to težko in zahtevno. Zato danes ni toliko težava v tem, da bi ljudje delali odkrito toliko proti Bogu in proti njegovemu sinu Jezusu. Ljudje tudi ne zavračajo vnaprej evangelija in Božjih zapovedi. Takšnih ljudi je morda peščica. Veliko je žal takšnih, ki se deklarirajo za kristjane, so pa v resnici nedeklarirani agnostiki. Naj razložim. Veliko je krščenih, ki niti ne odkrito govorijo in delujejo proti krščanskemu nauku, je pa njihovo življenje daleč od le-tega. Pa to ne velja le za "navadne vernike", temveč za vse vernike, torej vključno z duhovniki in škofi. Morda pa sem tudi sam med takšnimi.

Tako je, če zame Jezus ni živ in potemtakem ni oseba, s katero je mogoče imeti odnos. Pomeni, da tudi vstajenja ni bilo, vsaj zame ne, saj: "Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14). Odveč je govoriti, da sem kristjan, če moje življenje govori nasprotno. Lahko sem tudi vsak dan pri maši, celo večkrat na dan, pa je vse skupaj prazno in zlagano, če se potem moje življenje odvija povsem drugače. Ko je pred kratkim papež Frančišek nastopil svojo službo, so mnogi govorili, kako da je "lepo povedal". Pa sem se potem vprašal, kaj to pomeni, da je lepo povedal? Lahko cel dan skandiram papeževo ime na trgu sv. Petra, lahko sem celo med t.i. "Papa boys", pa to nič ne pomeni, če potem živim svoje življenje naprej po starem, kot bi papež ne rekel nič. In dejansko ni povedal ničesar, če njegove besede niso vplivale na moje življenje. In bi lahko šli še naprej v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli.

Kristjan ne morem biti samo na papirju, kakor ne morem biti samo na papirju mož ali žena, oče ali mati, sin ali hči, prijatelj ali prijateljica. Vsi naši odnosi zahtevajo celega človeka, tudi odnos z Jezusom zahteva celega človeka in je celo podlaga za to, da so pravi tudi ostali kristjanovi odnosi. Vseskozi se je treba pošteno truditi v tej smeri in nikdar odnehati, kajti samo to prinaša pravi mir in ljubezen v dušo, kakor tudi pravo zadovoljstvo in izpolnjenost. Za konec pa še: nimam kaj zahtevati nekih pravic, dokler nisem izpolnil svojih stanovskih dolžnosti. Izpolniti dolžnosti pomeni živeti v skladu s tistim, kar sem. Če pa živim v skladu s tistim, kar sem, potem mi ne bo treba ničesar zahtevati, ker mi bo že podarjeno.

Na poti v slavo

Apostoli in učenci so večkrat srečali Vstalega in na neki način se to dogaja tudi nam iz nedelje v nedeljo, saj tudi mi prihajamo v cerkev, da bi srečali vstalega Kristusa, istega, ki se je s prav neverjetno nežnostjo obrnil na svoje učence ko jih je nagovoril z: “Otroci”, kar je enkrat in edinkrat (v izvirniku, seveda), saj je pomen te besede “moji ljubljeni otroci” ali tudi “moji mali otroci”. Prvi pomen nam seveda prinaša tolažbo, a ne smemo zanemariti niti drugega. Iz Jezusovih besed je jasno razvidno in mi moramo neprestano ponavljati in poudarjati, kako nujno potrebujemo “biti z njim”, kako nujno moramo ostati v odnosu z Gospodom, se truditi za poglabljanje in negovanje tega odnosa.

Jezus namreč pravi, kako bo poveličan oz., če vzamemo bolj dobesedno “proslavljen”, saj napoveduje svoje kraljevanje skupaj z Očetom v nebeški slavi. Proti tej nebeški slavi pa hodimo tudi mi, kakor nam sporočata mašni berili, od katerih je prvo iz Apostolskih del, drugo pa iz knjige Razodetja. Torej, tudi mi smo na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, a ta pot še zdaleč ni lahka, saj nas Pavel in Barnaba opozarjata: “Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo”. Ker pa je ta pot zahtevna, so odzivi nas ljudi nanjo kaj različni. Ljudje smo namreč danes postali “komot” in za dosego nečesa ne bi naredili nič več od tistega, kar je nujno potrebno, težava pa je, da je ta “pot v nebesa” nekaj izredno zahtevnega in zato marsikomu danes ne diši in torej veliko ljudi ne hrepeni več po tej večni slavi. 

Druga težava je nezaupanje, nezaupljivost, zaradi katere postajamo ali pa smo postali samotni jezdeci na naši življenjski poti. Vsakdo najbolj zaupa samemu sebi in misli, kako bo tiste ovire, ki pridejo v življenju že nekako rešil, a sam. Je pa dejstvo, da so stvari ki so večje od nas, a zmotno mislimo, kako smo jih sami zmožni obvladati. Te reči so omenjene v berilu iz knjige Razodetja, vsaj nekaj izmed teh, saj je – kot nam pove Pascal – teh človeka presegajočih reči v življenju cela množica. Omenjene reči so: smrt, žalost, vpitje in bolečina. Neizogibno vsak od nas pride do njih, a če ostane zaprt vase in gleda samo, kako jih bo sam razvozlal, je obup za vogalom. 

In se vrnemo k tistemu pomenu “majhnega otroka” z začetka. Pred takšnimi ovirami smo namreč ljudje res kot majhni in nemočni otroci, ki jim morajo npr. starši za skoraj vse priskočiti na pomoč. Tu bi omenil še nekaj, česar se premalo zavedamo, da so naši ostareli kot majhni in nebogljeni otroci, a smo mi za to slepi. Teh velikih življenjskih skrivnosti sami rešiti ne moremo, ampak se moramo zateči k tistemu, ki je s svojim vstajenjem premagal zlo, smrt, bolečino… Kolikokrat mislimo, kako bomo nekomu, recimo ob smrti dragega človeka, pomagali s svojimi besedami, čustvi in podobnimi zadevami, a seveda več kot toliko ne bomo naredili. Ob tako velikih življenjskih ovirah je to premalo. 

Sami torej nikakor nismo sposobni preskočiti teh ovir, ki pridejo na življenjski poti, da sploh ne govorimo o tem, da bi sami prišli do nebes. Pa sedaj ne govorim samo o posameznem človeku, ampak da ljudje kot taki tega nismo sposobni. Ostati moramo v Gospodu Jezusu, ki nam daje potrebne milosti in darove, da zmoremo in uspemo priti tja, kjer nam je pripravljen prostor, on je pot do tam (Jn 14). 

Mi smo samo majhni in nebogljeni otroci brez njega in ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Jezus drži svoje verne v roki, kakor drži tistih sedmero zvezd na začetku knjige Razodetja (Raz 1,16). Kakor zvezde pa ima v svoji roki tudi tiste potrebne darove in milosti, ki si jih sami sicer ne bi mogli nikdar zagotoviti, on pa dobrotno odpira svojo roko in nas napolnjuje s svojimi milostnimi darovi (Ps 145,16). Ti milostni darovi so tiste krščanske kreposti, ki jih je sedem, kakor je sedem tistih zvezd. Te zvezde sicer vse lepo sijejo, najbolj sijoče pa so seveda tiste tri, ki jim pravimo tudi božanske kreposti (onim štirim pravimo srčne ali človeške kreposti: previdnost, pravičnost, trdnost in stanovitnost), ker nam jih v končni fazi lahko podari samo Bog: vera, upanje in ljubezen. Te tri so tiste zvezde ki razsvetljujejo našo življenjsko pot, da lahko gremo naprej, četudi je toliko teme v življenju. In, še enkrat poudarjam, so darovi, milostni darovi, ki si jih nihče od nas ne more zagotoviti sam, ampak je poleg našega truda potrebna še Božja milost. 

Imamo tako tri izredno močne zvezde, ki nam, če res skrbimo za dober odnos s Kristusom, močno svetijo v življenju in nam pomagajo premagovati tiste sicer nepremagljive ovire. Vero bi tu lahko poimenovali tudi “zvestoba”, upanje pa lahko poimenujemo “zaupanje”. Za ljubezen žal v slovenščini nimamo primernega izraza, da bi prevedli grško agápe, ki je edini izraz za ljubezen, uporabljen v Novi zavezi. Seveda neskončno presega vse tisto, kar mi mislimo, da vemo o ljubezni. Pravzaprav je pri vseh treh omenjenih skrivnostih (izraz krepost je pač bistveno premalo) tako, da jih lahko malo boljše živimo le skozi Jezusa, ki je dejal, da je “vrata” (Jn 10). Vera, ki je samo človeška, ni nič, postane neka navada, rutina, se pomeša še z drugimi, postane lahko celo nekakšen beg iz resničnosti in torej zares neke vrste “opij za ljudstvo”. Upanje, ki je samo človeško, se kmalu spremeni v obup. Ljubezen, ki je od vseh treh največja in, za razliko od obeh prej omenjenih, "nikoli ne mine" (1 Kor 13), ni kaj dosti vredna, če je samo neko čustvo in nek “feeling”. Brez Jezusa te reči, pa tudi še ostale, nimajo pravega goriva, nimajo pravega soka. 

Naj uporabim lep primer papeža Janeza Pavla I., ko je govoril o zapovedih, ker velja podobno tudi za nas. Takole je povedal: “Nekdo je enkrat šel kupovat avto v poslovalnico. Prodajalec mu je dal poduk: ‘Vedite, da avto dobro deluje, zato morate lepo skrbeti zanj, ste razumeli? V rezervoar morate vselej točiti le super bencin, za zglobe pa uporabljati fino olje.’ Kupec pa mu je odvrnil: ‘Ne, no. Smradu bencina ne prenašam, olja pa tudi ne. V rezervoar bom raje nalil penino, ki mi je tako všeč, zglobe pa podmazal z marmelado.’ Prodajalec je na to odvrnil: ‘Napravite kakor želite, a se potem ne prihajajte pritoževat, če boste nekega dne končali s svojim avtom v obcestnem jarku!’ Gospod je z nami napravil nekaj zelo podobnega – dal nam je to telo, ki ga poživlja razumna duša in dal nam je dobro voljo. Rekel nam je: ‘Tale avto je zelo dober, ampak moraš zanj lepo skrbeti.’” 

Pri krstu smo torej dobili ustrezna sredstva, da bi lahko prišli v nebesa, dobili smo avto, ki nas lahko pripelje do tja, če tako rečemo. Vendar moramo svoje za ta cilj narediti. Pri Jezusu dobimo gorivo za ta naš avto, a moramo redno polniti rezervoar, mi pa danes zelo rabi pozabimo na to duhovno hrano in na Jezusa samega. Potem se pa čudimo, kako sredi puščave ostanemo sami, nebogljeni in obupani. Trudímo se torej, da bomo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem ter poglabljanjem našega verskega znanja vselej skrbeli, da bo naš duhovni rezervoar poln, zglobi podmazani, mi pa se bomo lepo vozili po poti v slavo.

Poslušnost je težka zadeva

V času, ko se radi in pogosto sklicujemo na naravo in na to, kako mora vse biti naravno in “bio”, ne želimo biti podobni tisti pašni živalici, katere podobo uporabi Jezus v povezavi s pastirjem na “nedeljo Dobrega pastirja”, 4. velikonočno nedeljo. “Biti ovca” je danes nekaj negativnega, slabega, ker tistega sveta, prepletenega do obisti s kmečkim življenjem, ni več. S tistim svetom in načinom življenja se je izgubila tudi določena miselnost, določena usmerjenost naših ljudi. Spremenila oz. bolje rečeno, izgubila se je tudi neka perspektiva, neka prizma, skozi katero so ljudje zrli na življenje, na naše bivanje tu na zemlji, ki je perspektiva večnosti. Skozi večnost so stvari presojali in vrednotili. “Biti ovca” ni težava le zaradi smrada, ki tako ali tako označujo vse živali (v tem oziru je zanimivo, kako psi in mačke ljudem ne smrdijo), ampak je težava tudi v simboličnih vrednotah, ki jih ta žival nosi, vse to pa današnjega človeka moti, mu je zoprno, se mu upira. Te simbolične vrednote so, med ostalimi, “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Seveda tudi podoba pastirja ni več aktualna, saj pastir simbolično in dejansko predstavlja avtoriteto. Pravijo, da smo "odrasli kristjani", zato moramo te zastarele in preživete reči pustiti v stari ropotarnici, kamor spadajo.

In vendar se spreminjajo človeški običaji, menjavajo se naše “mode”, določene stvari pa še vedno

ostajajo iste, še vedno držijo. Mi seveda mislimo, da določene zadeve za nas ne bodo več veljale in se jih bomo znebili, če jih bomo drugače poimenovali ali jih sploh ne bomo več poimenovali. Tako npr. za nekoga zdravniki ne rečejo več, da je debel, ampak da je »obilneje hranjen« (nekomu so napisali celo "preobilno prehranjen") in še bi lahko naštevali v tej smeri.  Dejansko se za to, da bi se vseh teh motečih elementov znebili, zares močno trudimo, pa vendarle nekaterih reči ne moremo izriniti iz svoje srede, to pa predvsem zato, ker ne gre le za neke kulturne ali družbene pojave, za nekaj, česar so se naši predniki spomnili v nekem določenem obdobju, ampak so to stvari, ki so zapisane v človeku in ga označujejo. Zato pa so evangeljske podobe še vedno aktualne, torej tudi ta o ovcah in pastirju. 

Jezus je vzel podobo iz konkretnega življenja. Vsakdo, ki pase živali, pa naj bodo to ovce, koze ali krave lahko potrdi tisto, kar je nam lepo razložil brat duhovnik, ki je doma s kmetov in imajo tam seveda tudi svojo lepo čredico krav. Slednje dobro vedo, kdo je tisti, ki jih kliče, »poznajo njegov glas", ko jih kliče. Vendar se kdaj zgodi, da ga nočejo ubogati, pa če se na glavo postavi. Pa ta pastir svojim živalim noče nič slabega, ampak dobro. Podobno velja tako tudi za nas. Tisti, ki so nam postavljeni za pastirje, za avtoritete torej, nas kličejo, a se na njihovo prigovarjanje nočemo odzvati. Nismo poslušni. Pa nam tisti, ki nam kaj prigovarjajo, hočejo dobro, mi pa po svoje. 

Zakaj nočemo poslušati? V imenu svobode. Želimo si, da nas ne bi oklepalo prav nič, da bi ne bilo nobenih okvirjev. Svobodo pojmujemo kot to, da lahko delam, kar in kakor hočem in mi ne sme nihče ničesar zapovedovati, me učiti, mi prigovarjati, me opozarjati... Živimo pač z dediščino tistega gesla iz šestdesetih let, ko se je zgodila tista »kulturna« ali tudi »seksualna« revolucija, ki se glasi: »Prepovedano je prepovedovati.« Takšen je namreč bil tisti napis na steni pariške Sorbone (»Il est interdit d’interdire«). Na ta način si pač domišljamo, da bomo res svobodno in lepo živeli. Nobenega glasu nočemo poslušati, razen svojega. Sami zase najbolje vemo, kaj je dobro, drugi nas hočejo le omejevati, nam hočejo torej slabo, zlasti naj bi to veljalo za tiste, ki vršijo kako avtoriteto, kot recimo starši, učitelji, duhovniki... Tu se začne, ko pa potem odrastemo, se nasploh odvadimo poslušati sočloveka, tudi tistega, ki nam je najbolj blizu. Veliko sicer govorimo o "dialogu", a je z gluhimi nemogoče imeti dialog. Za to je treba znati poslušati.

Ne poslušamo soljudi in ne poslušamo tudi tistega prvega Pastrija, Jezusa, čeprav bi nam rad dal le najboljše, rad bi, da bi bili tudi mi deležni tistega čudovitega odnosa, ki ga imata z Očetom, kjer nihče nič ne jemlje zase, ampak je popolno razdajanje. "Moje ovce poslušajo moj glas," pravi že na samem začetku sicer kratkega evangeljskega odlomka. Če torej njegovega glasu ne znamo poslušati, tudi nismo njegove ovce. To pomeni, da nismo tisto, za kar smo poklicani - nismo Jezusovi učenci, na koncu pa pridemo do tega, da smo tudi manj ljudje zaradi tega. Jezusu ne zaupamo, da nam hoče dobro, zato njegovega glasu nočemo poslušati in hočemo delati vse po svoje, ker smo prepričani v svoj prav, potem pa se zgodi kot s tistim papirnatim zmajem, ki se je v imenu svobode odtrgal od vrvice, s katero ga je deček vodil po zraku. Iztrgal se je in nekaj časa svobodno letel po zraku, a močnejši sunek vetra ga je treščil v lužo, kjer je boležal polomljen in umazan. Tudi mi gremo po svoje in vse delamo po svoje, potem pa nas življenjske pasti in preizkušnje treščijo v luže, ki se znajdejo na poti življenja, kjer obležimo sesuti in umazani. Največkrat šele takrat, ko nas nekdo ljubeznivo pobere iz luže, v katero smo padli, opazimo, da nam tista oseba hoče le dobro. In so takšne življenjske situacije in vprašanja, ki jih ljudje ne moremo rešiti, ampak nas ven lahko povleče le Božji Sin Jezus Kristus. In vendar njegovega glasu nočemo poslušati, čeprav nas vodi po pravi življenjski poti, ima ključe življenja, če tako rečemo. On ima oblast na grehom, zlom in celo smrtjo. In vendar njegovega glasu nočemo poslušati...

Morda pa smo prepričani, da sploh ne govori. Vendar pa nam Jezus še kako govori v življenju, posredno in neposredno. Kako, na kakšen način nam govori? Mi čakamo, da se en dan zgodi čudež in videnje, po katerem nam bi Jezus spregovoril, sicer pa naj nam ne bi govoril. Vendar to nikakor ne drži, ker nam govori. Govori nam po vseh tistih, najprej, ki so ob nas in nam želijo dobro, ki so nam v oporo - avtoriteta je namreč v prvi vrsti opora za mojo življenjsko rast. Potem nam seveda govori po Božji besedi, zlasti po evangeliju. Govori nam po zakramentih – v evharistiji celo postane eno z nami, če smo seveda ustrezno pripravljeni. Govori pa nam tudi po svoji Cerkvi, ki je varuhinja izročila in nauka. V Svetem pismu namreč še zdaleč ni zaobseženo vse, kar je Jezus dejal in storil, ampak verujemo, da se je vse od apostolov naprej to prenašalo po pastirjih Cerkve in prišlo vse do nas. To vse je kot prometni znaki na naši krščanski poti. Lahko rečemo, da so to predlogi za dobro krščansko življenje. Ta nauk se pastirji Cerkve trudimo - eni bolj, drugi manj - posredovati vernikom. Tudi mi smo seveda ljudje in ga še kako znamo polomiti v življenju, pomeni, da ne znamo vselej dajati sami dobrega zgleda tega nauka, a to še ne pomeni, da je sam nauk slab. 

Če torej povzamemo, potem Jezusov glas poslušamo vselej, kadar znamo poslušati dobre nasvete in nauke tistih, ki so nam dani v oporo v življenju. Če se trudim živeti redno zakramentalno življenje. Če berem in premišljujem ter skušam prenesti v svoje življenje Božjo besedo, zlasti evangelij. Če poslušam in upoštevam nauk Cerkve in pastirje Cerkve, ki nam ta nauk posredujejo. Seveda to vse drži samo skozi oči vere, ki zna videti onkraj tistega, kar se vidi na prvi pogled in s človeškimi očmi.